Jedro

Po členu 207/1 ZPP ima prekinitev postopka za posledico, da prenehajo teči vsi roki, določeni za pravdna dejanja. To pomeni, da je s 15. 5. 2013 prenehal teči tudi rok za odgovor na tožbo. Po členu 208/4 ZPP pa roki, ki so zaradi prekinitve postopka nehali teči, začnejo teči za prizadeto stranko v celoti znova, ko ji sodišče vroči sklep o nadaljevanju postopka. Sodišče prve stopnje je dne 17. 10. 2013 izdalo sklep, iz katerega izhaja, da se postopek, ki je bil zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko prekinjen z dnem 15. 5. 2013, nadaljuje z dnem 17. 10. 2013 in da se stečajno upraviteljico poziva, da prevzame predmetni postopek. Ta sklep je bil stečajni upraviteljici tožene stranke vročen 22. 10. 2013, kar glede na člen 208/4 ZPP pomeni, da je s 23. 10. 2013 začel toženi stranki znova teči 30-dnevni rok za odgovor na tožbo. Tožena stranka v tem roku odgovora na tožbo ni podala, zato je bil izpolnjen prvi od pogojev za izdajo zamudne sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane zamudne sodbe in sklepa (pravilno zamudne sodbe) ugotovilo obstoj terjatve tožnika do tožene stranke iz naslova premalo izplačanih plač oziroma nadomestil plač v skupnem bruto znesku 1.420,65 EUR za obdobje februar 2012 do april 2012 v višini posameznih mesečnih bruto razlik v plači, kot izhajajo iz prvega odstavka I. točke izreka izpodbijane sodbe, od katerih je dolžna tožena stranka obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. V drugem odstavku I. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je tožnikov zahtevek v presežku 474,84 EUR bruto zavrnilo. V prvem odstavku II. točke izreka je ugotovilo obstoj terjatve tožnika do tožene stranke iz naslova odškodnine za neizkoriščen letni dopust v bruto znesku 593,60 EUR, od katerega je dolžna tožena stranka obračunati in odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2012 do plačila. V drugem odstavku II. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je zahtevek v presežku 474,79 EUR bruto zavrnilo. V prvem odstavku III. točki izreka je ugotovilo obstoj terjatve tožnika do tožene stranke iz naslova regresa za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 254,97 EUR, od katerega je dolžna tožena stranka odvesti davke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila. V drugem odstavku III. točke izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je tožnikov zahtevek iz naslova obresti pred 2. 7. 2012 zavrnilo. V IV. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 248,02 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka pa do plačila.

Zoper navedeno zamudno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških (tožena stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje dela sodbe, s katerim je bil del tožbenega zahtevka tožnika zavrnjen), se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v tem obsegu v nov postopek. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo 318. člen ZPP, ko je izdalo zamudno sodbo. Ko je sodišče prve stopnje stečajno upraviteljico pozvalo, da prevzame predmetni postopek, ji ni vročilo tudi poziva, naj odgovori na tožbo oziroma naj se izjavi o spremembi tožbe. Zato je treba šteti, da tožba toženi stranki ni bila vročena v odgovor. Tudi, če bi sodišče štelo, da spremembe tožbe ni bilo treba vročati v odgovor, pa niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe zato, ker se o prvotnem tožbenem zahtevku v sodbi ni odločalo. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka po 7. točki člena 339/2 ZPP. Pri tem se tožena stranka sklicuje tudi na sodbo in sklep VDSS opr. št. Pdp 875/2011. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbo tožnika ob pravilni uporabi člena 301/3 ZFPPIPP zavreči, saj tožnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ni predlagal nadaljevanja prekinjenega pravdnega postopka. Na to bi moralo sodišče prve stopnje paziti po uradni dolžnosti. Sklep o preizkusu terjatev opr. št. St 780/2013 je bil izdan 3. 12. 2013 in objavljen 5. 12. 2013, tožnik pa v roku enega meseca, to je do 5. 1. 2014, ni predlagal nadaljevanja postopka. Glede na člen 301/7 ZFPPIPP bi moralo sodišče prve stopnje njegovo tožbo zavreči oziroma podrejeno zahtevek zavrniti. Tožnikov predlog za nadaljevanje prekinjenega postopka, ki ga je sicer podal 9. 10. 2013 in ki ga je sodišče prve stopnje prejelo 18. 10. 2013, je bil preuranjen. Sodišče prve stopnje je tožniku tudi sicer napačno prisodilo odškodnino zaradi neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2012, saj se ta priznava le pod pogojem, da delodajalec delavcu ni omogočil izrabe letnega dopusta. Iz razlogov sodbe pa to ne izhaja, zato je podana tudi kršitev iz 14. točke člena 339/2 ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo, v kateri je vtoževal obračun ter izplačilo razlike v plači oziroma nadomestilu plače za obdobje od februarja 2012 do maja 2012, odškodnino za neizkoriščen letni dopust za leto 2012 in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2012 (tožniku je sicer delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 30. 4. 2012 na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki pa ni bila predmet obravnave v tem individualnem delovnem sporu), vročilo toženi stranki 17. 4. 2013, skupaj s prilogami in pozivom, da v roku 30 dni od vročitve poda odgovor na tožbo. V tem pozivu je bila tožena stranka opozorjena tudi na pravne posledice, če odgovora na tožbo ne bo podala v roku, oziroma če bo ta odgovor na tožbo neobrazložen. Ker je bil nad toženo stranko dne 15. 5. 2013 (torej v času, ko rok za odgovor na tožbo še ni potekel) začet stečajni postopek, je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. I Pd 478/2013 z dne 12. 7. 2013 (ki je postal pravnomočen) postopek v tem individualnem delovnem sporu z dnem 15. 5. 2013 prekinilo. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 9. 10. 2013 navedel, da je 17. 7. 2013 v stečajnem postopku tožene stranke prijavil terjatve, ki jih uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu (A6), da je stečajna upraviteljica te njegove terjatve prerekala (kar je razvidno iz spiska prijavljenih in prerekanih terjatev z dne 1. 10. 2013 - A7), predlagal je nadaljevanje prekinjenega postopka in dajatveni zahtevek preoblikoval v ugotovitvenega. Sodišče prve stopnje je njegovemu predlogu za nadaljevanje postopka sledilo in s sklepom opr. št. I Pd 478/2013, ki je bil izdan 17. 10. 2013, z dnem 17. 10. 2013 nadaljevalo prekinjeni postopek in stečajno upraviteljico tožene stranke pozvalo, da prevzame postopek v tem individualnem delovnem sporu. Zoper navedeni sklep se stranki nista pritožili. To pomeni, da je ta sklep postal pravnomočen. Tožena stranka je svojo prvo pripravljalno vlogo vložila v spis šele dne 30. 9. 2014, v njej pa je navedla tudi, da je bil predlog tožnika za nadaljevanje prekinjenega postopka, ki ga je podal v svoji pripravljalni vlogi z dne 9. 10. 2013, glede na člen 301/3 Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP; Ur. l. RS, št. 126/2007 in nadalj.), preuranjen. Ker tožnik novega predloga ni podal v roku iz člena 301/3 ZFPPIPP, je primarno predlagala zavrženje tožbenega zahtevka tožnika, podredno pa njegovo zavrnitev (sklicujoč se na člen 301/7 ZFPPIPP). V tej vlogi pa je iz previdnosti tudi vsebinsko prerekala utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka (pravilno tožbe). Na to pripravljalno vlogo tožene stranke je odgovoril tožnik s svojo pripravljalno vlogo z dne 3. 10. 2014, v njej je prerekal stališče tožene stranke glede uporabe člena 301/3 ZFPPIPP, poudaril je, da je bila vloga tožene stranke (kot odgovor na tožbo) prepozna in tudi vsebinsko neutemeljena. Po prejemu te vloge tožnika je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano zamudno sodbo.

Sodišče izda zamudno sodbo, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka člena 318 ZPP. Ta določa, v primeru, če tožena stranka v roku iz člena 277 ZPP ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), ob pogojih, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranki ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošna znana.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili za izdajo ugodilnega dela zamudne sodbe izpolnjeni vsi zgoraj navedeni pogoji, vključno s tem, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor in da tožena stranka pripravljalne vloge z dne 30. 9. 2014 (ki je po svoji vsebini odgovor na tožbo) ni vložila v zakonsko določenem roku za odgovor na tožbo. To pa pomeni, da tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka po 7. točki člena 339/2 ZPP.

Kot je bilo že ugotovljeno, je sodišče prve stopnje tožbo tožnika pravilno vročilo toženi stranki v odgovor dne 17. 4. 2013, ko nad njo še ni bil začet stečajni postopek. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno tudi, ko je zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko (do začetka stečajnega postopka je prišlo v času, ko se rok za odgovor nad tožbo še ni iztekel) postopek v tem individualnem delovnem sporu s sklepom prekinilo z dnem 15. 5. 2013 in ta sklep vročilo tožniku in stečajni upraviteljici tožene stranke.

Po členu 207/1 ZPP ima prekinitev postopka za posledico, da prenehajo teči vsi roki, določeni za pravdna dejanja. To pomeni, da je s 15. 5. 2013 prenehal teči tudi rok za odgovor na tožbo. Po členu 208/4 ZPP pa roki, ki so zaradi prekinitve postopka nehali teči, začnejo teči za prizadeto stranko v celoti znova, ko ji sodišče vroči sklep o nadaljevanju postopka. Sodišče prve stopnje je dne 17. 10. 2013 izdalo sklep, iz katerega izhaja, da se postopek, ki je bil zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko prekinjen z dnem 15. 5. 2013, nadaljuje z dnem 17. 10. 2013 in da se stečajno upraviteljico A.A. poziva, da prevzame predmetni postopek. Ta sklep je bil stečajni upraviteljici tožene stranke vročen 22. 10. 2013, kar glede na člen 208/4 ZPP pomeni, da je s 23. 10. 2013 začel toženi stranki znova teči 30 dnevni rok za odgovor na tožbo. Tožena stranka pa v tem roku odgovora na tožbo ni podala, zato je bil izpolnjen prvi od pogojev za izdajo zamudne sodbe.

V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da vročitev tožbe ni bila opravljena pravilno, ker stečajni upraviteljici ni bil vročen tudi poziv za odgovor na tožbo. ZPP namreč ne daje podlage za to, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilno opravljeni vročitvi tožbe toženi stranki, potem ko po prekinitvi nadaljuje s postopkom, stečajno upraviteljico ponovno pozivati za odgovor na tožbo. Tožena stranka je namreč na podlagi določb ZPP imela svojo pravico do vložitve odgovora na tožbo zavarovano s tem, da je rok za odgovor na tožbo pričel teči v celoti znova od dneva, ko je bil stečajni upraviteljici vročen sklep o nadaljevanju postopka.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je izpodbijana zamudna sodba nezakonita zato, ker sodišče prve stopnje stečajne upraviteljice ni pozvalo, da se izjasni o spremembi tožbe z dne 9. 10. 2013. Po členu 184/2 ZPP je sprememba tožbe sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Po členu 184/3 ZPP pa tožba ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe tako, da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen. Iz pripravljalne vloge tožnika z dne 9. 10. 2013 je razvidno, da je tožnik v tej pripravljalni vlogi preoblikoval tožbeni zahtevek iz dajatvenega (kot ga je vtoževal v tožbi) v ugotovitvenega. S tem preoblikovanjem tožbenega zahtevka, (kar je sicer tudi v skladu z določbo 301/4 ZFPPIPP) pa je prišlo pravzaprav do delnega umika tožbe, zato glede na člen 188/1 ZPP privolitev tožene stranke ni bila potrebna (saj se tožena stranka z vložitvijo odgovora na tožbo še ni spustila v obravnavanje glavne stvari).

V zvezi s tem se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na odločbo VDSS opr. št. Pdp 875/2011, saj je v citirani zadevi dejansko prišlo do spremembe tožbe. Iz obrazložitve omenjene odločbe izhaja, da je tožeča stranka na podlagi sklepa sodišča popravila tožbo tako, da je bila ta sklepčna, obenem pa je spremenila tožbo in zahtevala še plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, kar pomeni, da je prišlo do spremembe tožbe, kot je opredeljena v členu 184/2 ZPP.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi sicer utemeljeno opozarja na to, da je tožnik preuranjeno predlagal nadaljevanje prekinjenega postopka. Na podlagi člena 301/3 ZFPPIPP mora upnik, čigar terjatev je prerekana (kot je bilo tudi v primeru tožnika), v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev predlagati nadaljevanje prekinjenega postopka. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bil sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic opr. št. St 780/2013 objavljen 5. 12. 2013, tožnik pa je nadaljevanje prekinjenega postopka predlagal že 9. 10. 2013 in sicer na podlagi objavljenega osnovnega seznama preizkušenih terjatev, ki je datiral z dnem 30. 9. 2014. Tožnikov predlog za nadaljevanje postopka je bil torej nesporno preuranjen, vendar pa ga je sodišče prve stopnje kljub temu upoštevalo in dne 17. 10. 2013 izdalo sklep o nadaljevanju postopka. Ta sklep, ki je bil vročen tako tožniku kot tudi stečajni upraviteljici tožene stranke (njej je bil vročen 22. 10. 2013), je bil nepravilen in nezakonit, vendar pa se nanj ni pritožila nobena od strank, tako da je postal pravnomočen. Tega dejstva ne spremeni niti to, da je ta sklep vseboval napačen pravni pouk in sicer, da zoper njega ni pritožbe (ker naj bi šlo za sklep procesnega vodstva po členu 270/3 ZPP). Zoper sklep o nadaljevanju prekinjenega postopka je dovoljena samostojna pritožba, saj ta sklep nima narave sklepa procesnega vodstva. Kljub napačnemu pravnemu pouku pa je ta sklep postal pravnomočen, saj stranki (kot je bilo že ugotovljeno) zoper njega pritožbe nista vložili.

Ker je bil torej postopek v tem individualnem delovnem sporu s pravnomočnim sklepom nadaljevan, tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moral tožnik (kljub izdanemu sklepu z dne 17. 10. 2013) na podlagi člena 301/3 ZFPPIPP še enkrat predlagati nadaljevanje prekinjenega postopka. Po stališču pritožbenega sodišča iz tega razloga tudi niso podani pogoji za zavrnitev tožbenega zahtevka tožnika po členu 301/7 ZFPPIPP, ker naj bi njegova prerekana terjatev v razmerju do tožene stranke prenehala. Glede na pravnomočen sklep o nadaljevanju postopka in glede na dejstvo, da tožnik nadaljevanja postopka ni predlagal prepozno (torej po izteku enega meseca po objavi sklepa o preizkusu terjatev), je treba zaključiti, da ni prenehala njegova prerekana terjatev v razmerju do tožene stranke kot stečajnega dolžnika. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da v primeru prenehanja terjatve sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrne in ne zavrže (tožbe), kot je to v pritožbi navajala tožena stranka.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da so bili za izdajo ugodilnega dela izpodbijane zamudne sodbe izpolnjeni tudi ostali pogoji iz člena 318/1 ZPP. Zahtevek, ki ga je tožnik uveljavljal v tem individualnem delovnem sporu (terjatve iz naslova razlike v plači, odškodnine zaradi neizkoriščenega dela letnega dopusta in sorazmernega dela regresa za letni dopust), ne spada med zahtevke, s katerimi stranke ne morejo razpolagati. Utemeljenost dela tožbenega zahtevka, kateremu je sodišče prve stopnje z izpodbijano zamudno sodbo ugodilo, izhaja iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, dejstva, na katera je tožnik oprl tožbeni zahtevek, pa tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Obrazložitev izpodbijane sodbe je povsem ustrezna, saj vsebuje navedbo odločilnih dejstev, dejansko in pravno podlago, tako da jo je možno v celoti preizkusiti.

Neutemeljena je nadalje tudi pritožbena navedba tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP v zvezi z odškodnino za neizrabljen letni dopust za leto 2012. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi sodbe glede tega dela tožbenega zahtevka ugotovilo, da je bil tožnik v času, ko je prejel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v bolniškem staležu in tako letnega dopusta ni mogel izkoristiti niti v času odpovednega roka (iz objektivnih razlogov). Glede na to je utemeljeno ugotovilo obstoj njegove terjatve iz naslova odškodnine za sorazmerni neizkoriščeni del letnega dopusta.

Ker je tožnik v tem individualnem delovnem sporu v pretežnem delu uspel, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških obeh pravdnih strank tega individualnega delovnega spora (ki jo sicer tožena stranka v pritožbi izrecno niti ne izpodbija).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del zamude sodbe (člen 353 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku člena 165 ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.