Jedro

Okoliščina za obnovo v obravnavanem primeru ni verjetno izkazana, zaradi česar bi moral prvostopenjski organ tožnikov predlog za obnovo na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP zavreči, tako kot pravilno navaja tudi pritožbeni organ. Vendar pa navedeno tudi po presoji sodišča ne vpliva na zakonitost odločitve, saj je davčni organ odločil več, kot bi bilo treba, s čimer se tožnikov pravni položaj v obravnavani zadevi ni v ničemer poslabšal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ, tudi davčni organ) v 1. točki izreka zavrnila predlog tožnika za obnovo postopka davčnega nadzora davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za davčno obdobje od 1. 4. 2017 do 31. 5. 2017, ki je bil končan z odločbo Davčnega urada Kranj DT 0610-4244/2017-17 z dne 24. 11. 2017 (v nadaljevanju odločba prvostopenjskega organa z dne 24. 11. 2017). V 2. točki izreka je bilo odločeno, da tožnik sam trpi stroške tega postopka, ter da davčnemu organu posebni stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vložil predlog za obnovo postopka na podlagi 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in prvega odstavka 89. člena Zakona o davčnemu postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Kot novo dejstvo in dokaz je navedel pridobljeno dokumentacijo od češke družbe A. s.r.o., ki naj bi dokazovala, da je bilo blago dejansko dobavljeno češki družbi. Davčni organ navaja, da so pogoji iz prvega odstavka 267. člena ZUP izpolnjeni, zato je v skladu s tretjim odstavkom 267. člena ZUP preizkusil ali so nova dejstva in dokazi taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločitve.

3. Davčni organ ugotavlja, da je družba A. s.r.o. češki davčni upravi naknadno (dne 1. 5. 2018) predložila nadzorna sporočila in obračune DDV za meseca april in avgust 2017. Navedena dokumentacija po mnenju prvostopenjskega organa ne predstavlja novega dejstva ali dokaza v smislu 87. člena (pravilno 89. člena, op. sodišča) ZDavP-2 oziroma 1. točke 260. člena ZUP. Navaja, da je na predloženih nadzornih sporočilih in obračunih DDV-0 za meseca april in avgust 2017 naveden datum predložitve oziroma nastanka le-teh, in sicer dan 1. 5. 2018, torej po izdaji odločbe, ki je predmet obnove. Zaradi navedenega po mnenju davčnega organa ne gre za novo dejstvo ali dokaz, ki je obstajal v času postopka na prvi stopnji, zato je predlog za obnovo neutemeljen, saj ni mogoča obnova zaradi dejstev, ki so nastala po tem, ko je bila v postopku že izdana odločba.

4. Prvostopenjski organ navaja tudi, da je tožnik predlogu za obnovo priložil potrdila oziroma tako imenovane denarne prejemke, ki naj bi dokazovali, da je zgoraj navedena češka družba naročila in plačala prevoz blaga, prevozne storitve pa naj bi opravljalo podjetje B., d.o.o.. Davčni organ ugotavlja, da ni razvidno kakšna je vsebina pošiljke, zato predloženih listin ni mogoče povezati z blagom, ki naj bi ga tožnik prodal češki družbi. Iz vpogleda v e-davke pa davčni organ tudi ugotavlja, da je podjetje B. (zdaj C., d.o.o.) za mesece avgust do december 2017 oddajalo obračune DDV-0 z vrednostjo 0, kar pomeni, da v tem obdobju ni opravljalo prevoznih storitev. Zaradi navedenega davčni organ prejetih dobavnic in izjave o prevozu z dne 28. 8. 2017 ni štel kot verodostojnih.

5. Davčni organ navaja, da je tožnik k predlogu za obnovo ponovno predložil tudi listine glede katerih se je davčni organ že opredelil v odločbi prvostopenjskega organa z dne 24. 11. 2017, ki je predmet obnove. Z izmenjavo informacij s strani čeških pristojnih organov pa je davčni organ pridobil informacije, da podjetje A. s.r.o. ni poročalo o pridobitvi blaga za obdobje od aprila do junija 2017, niti ni predložilo obračuna DDV od julija 2017 dalje. Navedeno podjetje se ne nahaja na dejanskem sedežu in ni dosegljivo za davčne organe. Edini družbenik navedenega podjetja je slovenski državljan. Po povedanem prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnikov predlog za obnovo postopka neutemeljen.

6. Tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo je zavrnilo Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ. Slednji zavrača tožnikove ugovore ter navaja, da obnovitveni razlog ni verjetno izkazan, zaradi česar bi moral prvostopenjski organ na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP predlog tožnika zavreči in ne zavrniti, kot je to storil, vendar pa navedeno ne vpliva na zakonitost odločitve. Dejstva, ki so nastala po izdaji prvostopenjske odločbe z dne 24. 11. 2017 namreč niso nova dejstva v smislu obnovitvenega razloga. V zvezi s CMR listinami, ki jih je tožnik priložil pritožbi zoper izpodbijano odločbo, ni izkazano, da bi le-te obstajale že pred izdajo odločbe z dne 24. 11. 2017, niti ni tožnik pojasnil razloga, zaradi katerega teh listin ni predložil pred izdajo izpodbijane odločbe.

7. Tožnik se ne strinja z izpodbijano odločitvijo. V tožbi navaja, da je tožena stranka pri izdaji odločbe bistveno kršila določbe postopka, ker so razlogi odločbe v nasprotju z izrekom. Ugovarja tudi, da je nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da je 30. 5. 2018 pridobil nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, izpolnjen pa je tudi drugi pogoj za obnovo, in sicer gre za dokončno odločbo.

8. Tožena stranka je njegov predlog za obnovo postopka zavrnila, ker obnovitveni razlog ni podan ter s tem ravnala v nasprotju v nasprotju z drugim odstavkom 267. člena ZUP, saj bi v tem primeru morala predlog tožnika zavreči. Ker je bil predlog tožnika zavrnjen, bi moral biti po mnenju tožnika obravnavan po vsebini, tožena stranka pa bi morala po tretjem odstavku 267. člena ZUP preizkusiti, če so dokazi taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe, česar pa ni storila. Ugotavlja, da je izrek izpodbijane odločbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo. Tožena stranka je s tem storila absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 5. točko prvega odstavka 214. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Obrazložitev v izpodbijani odločbi namreč ne vsebuje razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, zaradi česar je odločba nezakonita.

9. Tožnik ugovarja tudi, da je v zadevi nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in navaja, da ni uspel od češke družbe A. s.r.o. pridobiti dokazil, da je bila nabava blaga prijavljena češki davčni upravi. Tožnik je šele konec maja 2018 izvedel za nova dejstva oziroma pridobil možnost uporabiti nove dokaze, ki se nanašajo na dejstva, ki jih je zatrjeval v prejšnjem postopku. Tožena stranka obračuna DDV-0 napačno šteje za nastala na dan 1. 5. 2018, dejansko pa sta nastala na podlagi nabave v letu 2017 in ne gre za dejstva, ki so nastala po izdaji odločbe prvostopenjskega organa z dne 24. 11. 2017. Tudi drugostopenjski organ ni pojasnil zakaj šteje, da sta bila obračuna DDV-0 izdana šele po izdaji odločbe prvostopenjskega organa z dne 24. 11. 2017. Sodišču predlaga, da izvede listinske dokaze in ugodi tožbi ter odpravi izpodbijano odločbo ter vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

11. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je odgovor na tožbo neobrazložen. V času odločanja prvostopenjskega organa so bili izpolnjeni pogoji za obnovo postopka. Tožena stranka s formalistično odločitvijo odstopa od splošne prakse na tem področju. Ob navedenem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 170/2005. Ob verjetno izkazanem obnovitvenem razlogu je treba preizkusiti ali je okoliščina taka, da bi lahko pripeljala do drugačne odločbe. Tožnik ne more vplivati na izpolnjevanje računovodskih obveznosti njegovih partnerjev. Obveznost kupca oddati obračun pristojnim češkim organom je nastala s sklenitvijo prodajne pogodbe. Sklicuje se na 79. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost in na 46. člen Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) in navaja, da je davčnemu organu predložil več računov, ki jih je izdal naročniku ter potrdila o naročilu in prevozu blaga ter asignacijsko pogodbo. Sklicuje se tudi na pravo Evropske Unije v zvezi z obveznostjo obračuna DDV in pravico do odbitka vstopnega DDV. Dvomi o dobavi blaga so neutemeljeni, stališče davčnega organa, da ni prejel blaga od družbe D. d.o.o. in ga ni dobavil češki družbi A. s.r.o. pa neutemeljeni.

12. Tožena stranka je v odgovoru na tožnikovo vlogo navedla, da je odgovor na tožbo podala v skladu z 278. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), sicer pa odgovor na tožbo skladno z 38. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni obvezen. Predlaga zavrnitev tožbe.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki izhajajo iz izpodbijane odločitve, in kot jih je dopolnil pritožbeni organ (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

15. V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega organa, s katero je zavrnil predlog tožnika za obnovo postopka davčnega nadzora DDV za davčno obdobje od 1. 4. 2017 do 31. 5. 2017, ki je bil končan z odločbo prvostopenjskega organa z dne 24. 11. 2017. 16. Pravna podlaga za obnovo je določena v 260. členu ZUP, ki v 1. točki določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Na podlagi prvega odstavka 89. člena ZDavP-2 lahko začne obnovo postopka davčni organ če izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Davčni organ lahko začne obnovo postopka iz tega razloga po uradni dolžnosti v šestih mesecih od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. V rokih iz prvega odstavka tega člena lahko obnovo postopka predlaga tudi zavezanec za davek (četrti odstavek 89. člena ZDavP-2). Skladno s prvim odstavkom 267. člena ZUP mora organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, najprej preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če navedeni pogoji niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom (drugi odstavek 267. člena ZUP). V skladu s tretjim odstavkom 267. člena ZUP preizkusi pristojni organ v primeru, da so pogoji iz prvega odstavka tega člena izpolnjeni, ali so okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo, taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe, razen v primeru iz 9. in 10. točke 260. člena; če ugotovi, da niso, zavrne predlog s svojo odločbo.

17. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je v obravnavanem primeru prvostopenjski organ opravil vsebinsko presojo novih dejstev oziroma dokazov ter ugotovil, da predložena dokumentacija (nadzorna sporočila in obračuna DDV-0 za meseca april in avgust 2017) ne predstavlja novega dejstva oziroma dokaza v smislu 89. člena ZDavP-2 oziroma 1. točke 260. člena ZUP. Tudi po sodni presoji so bile predložene listine sestavljene naknadno, torej po izdaji odločbe prvostopenjskega organa z dne 24. 11. 2017, saj tožnik ni dokazal dejstva, da so predložene listine obstajale že v času izdaje odločbe prvostopenjskega organa z dne 24. 11. 2017. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bila navedena dokumentacija predložena češkemu davčnemu organu šele 1. 5. 2018, torej po izdaji odločbe z dne 24. 11. 2017. CMR listine pa je tožnik prvič predložil šele v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, pri čemer ni niti navedel razloga, zaradi katerega teh listin ni predložil že prej. Sodišče po povedanem kot neutemeljene zavrača ugovore, da so obračuni DDV-0 nastali pred izdajo odločbe prvostopenjskega organa z dne 24. 11. 2017 ter, da drugostopenjski organ ni pojasnil na podlagi česa šteje obračune DDV za izdane po izdaji odločbe prvostopenjskega organa z dne 24. 11. 2017. Dokazno breme v davčnem postopku je namreč na strani zavezanca za davek (76. člen ZDavP-2). Poleg navedenega je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je bilo na podlagi odgovora s strani čeških pristojnih organov z dne 15. 11. 2017 ugotovljeno, da družba A. s.r.o. ni poročala o pridobitvi blaga od aprila do junija 2017, niti ni predložila obračuna DDV od julija 2017 dalje.

18. Po presoji sodišča okoliščina za obnovo v obravnavanem primeru ni verjetno izkazana, zaradi česar bi moral prvostopenjski organ tožnikov predlog za obnovo na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP zavreči, tako kot pravilno navaja tudi pritožbeni organ. Vendar pa navedeno tudi po presoji sodišča ne vpliva na zakonitost odločitve, saj je davčni organ odločil več, kot bi bilo treba, s čimer se tožnikov pravni položaj v obravnavani zadevi ni v ničemer poslabšal (enako tudi Upravno sodišče RS v sodbah II U 208/2010 z dne 15. 6. 2011 in I U 2033/2014 z dne 10. 3. 2015).

19. Sodišče zavrača tožnikove ugovore o neskladju med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe kot neutemeljene, saj je kot rečeno, prvostopenjski organ v obravnavanem primeru opravil vsebinsko presojo obnovitvenih razlogov in ugotovil, da niso taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločitve. Sodišče zato zavrača tudi očitke o bistvenih kršitvah določb upravnega postopka. Navedeno po sodni presoji pomeni, da se zaradi izpodbijane odločitve ni v ničemer poslabšal pravni položaj tožnika, saj je prvostopenjski organ presojal več, kot bi bilo v obravnavanem primeru potrebno. Sodišče zavrača tudi tožbene ugovore o nepravilno in nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju v zvezi z datumom nastanka predloženih listin, saj je tožnik le pavšalno zatrjeval, da so predložene listine obstajale že v času izdaje odločbe prvostopenjskega organa z dne 24. 11. 2017, pri čemer pa navedenega po sodni presoji ni izkazal. 20. Sodišče v zvezi s tožnikovimi ugovori o neobrazloženosti odgovora na tožbo pritrjuje toženi stranki, da odgovor na tožbo v upravnem sporu, ki je v ZUS-1 urejen v 38. členu, ni obvezen. Vendar pa ima lahko odsotnost odgovora na tožbo oziroma njegova neobrazloženost po sodni presoji tudi pravne posledice. Po uveljavitvi novele ZPP-E po stališču Vrhovnega sodišče RS1 domneva o priznanju dejstev, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov (214. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), velja tudi v upravnem sporu. Vendar upoštevaje posebnosti upravnega spora to ne velja za navedbe, ki so bile podane že v postopku izdaje upravnega akta in jih je toženka že zavrnila in se do njih opredelila v okviru obrazložitve izpodbijanega akta ter za navedbe, ki predstavljajo tožbeno novoto. Ker so bili v obravnavanem primeru tožbeni ugovori zavrnjeni že v izpodbijani odločbi, sodišče zavrača tožbene ugovore o neustrezni obrazložitvi odgovora na tožbo.

21. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 22. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, po kateri lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen tega zakona) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Dokazni predlogi z vpogledom v listine, ki jih tožnik navaja v tožbi, so upoštevaje ugotovitve sodišča v 17. in 18. točki obrazložitve te sodbe, po presoji sodišča nepotrebni. Tožnik namreč po sodni presoji ni izkazal dejstva, da so predložene listine obstajale že v času izdaje odmerne odločbe prvostopenjskega organa dne 24. 11. 2017. Poleg navedenega je tožnik predlagal tudi izvedbo listinske dokumentacije (pogodba o poslovnem sodelovanju z družbo D. d.o.o. z dne 25. 4. 2017, naročilnice in dobavnice za kupljeno blago, računi, izdani družbi A. s.r.o. in asignacijska pogodba z dne 28. 8. 2017) v zvezi s katero je iz izpodbijane odločbe razvidno, da jo je tožnik predložil že v prvotnem postopku, zaradi česar ne gre za nova dejstva oziroma za nove dokaze.

23. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, v primeru, če sodišče tožbo zavrne, zavrže ali postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Glej sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 18/2019 z dne 20. 5. 2020.