Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pritožba utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče v sklepu, s katerim je zavrnilo izvedbo dokaza (za postavitev sodnega izvedenca), določno navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (2. odstavek 287. člen ZPP) in da zgolj pavšalna navedba v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da se dokazni predlog zavrne kot nepotreben oziroma da so vsa odločilna dejstva ugotovljena z drugimi izvedenimi dokazi, ne zadostuje, ker le arbitrarna zavrnitev izvedbe predlaganega dokaza predstavlja poseg v pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Zavrnitev (v tej zadevi ustrezno substanciranega) dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca je imela za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede odločilnih dejstev, zato je sprejeta odločitev vsaj preuranjena in zato napačna. Strokovna presoja izvedenca medicinske stroke je v obravnavanem primeru nujna za presojo, kakšna navodila (osebnega, zlasti pa imenovanega zdravnika glede na bolniški stalež nad 30 dni) je imel tožnik v času bolniške odsotnosti in ali jih je spoštoval, zlasti pa za presojo, ali bi tožnikova ravnanja – glede na njegovo zdravstveno stanje in razloge (diagnozo), zaradi katerih mu je bil odobren daljši bolniški stalež – lahko vplivala na podaljševanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem njegovo delovno zmožnost.
I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ter: - ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 11. 2012 nezakonita (I. točka izreka sodbe); - ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 12. 11. 2012, temveč še vedno traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo (II. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga od 12. 11. 2012 do vrnitve na delo prijaviti v obvezna zavarovanja, zanj za čas prenehanja delovnega razmerja obračunati mesečne plače (pravilno: nadomestilo mesečnih plač) v bruto znesku, ki bi jih prejel, če bi delal, zanj plačati davke in prispevke ter mu izplačati neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, vse v osmih dneh, pod izvršbo (III. točka izreka sodbe).
2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek, oziroma da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. V primeru, ko je delavec odsoten z dela zaradi bolezni ali poškodbe, je dolžan spoštovati navodila pristojnega zdravnika in t.i. bolniški red. Osma alineja 1. odstavka 111. člena ZDR določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije, ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 in naslednji) v drugem odstavku 233. člena določajo, da morata osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela (režim življenja, strogo ležanje, počitek, sprehodi, …). V času zadržanosti od dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege mora zavarovanec, ki se zdravi doma v času takšne zadržanosti biti na svojem domu. Odsotnost z doma je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma, če zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odločitev osebnega zdravnika, takšna odobritev mora biti podana vnaprej. V primerih kršenja navodil mora imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija pozvati zavarovano osebo na sejo senata in ugotoviti, ali so še podani razlogi za začasno nezmožnost za delo.
Zdravnikova navodila niso sama sebi namen. Osebi, ki se zdravi, pomagajo k hitrejši ozdravitvi oziroma ji povedo, da se mora izogibati ravnanjem, ki bi lahko negativno vplivala na potek zdravljenja. Bistvo navodil je torej usmerjanje poteka zdravljenja. Zato je ravnanja, ki so „formalno“ v nasprotju z danimi zdravnikovimi navodili, treba presojati z vidika vpliva na potek zdravljenja. Tožena stranka je v zvezi z navedenim tekom postopka na prvi stopnji zatrjevala, da je udejstvovanje tožnika na spornem koncertu negativno vplivalo na njegovo zdravstveno stanje ter v zvezi z navedenim predlagala tudi izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke. V kolikor bi gibanje delavca ali opravljanje aktivnosti v času bolniške odsotnosti blagodejno vplivalo na njegovo okrevanje in zdravje, bi namreč komisija tudi tako v odločbi napisala in bi temu delodajalec moral slediti. Dejstvo je, da je imenovani zdravnik Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z odločbo odredil, da je delavec začasno nezmožen za delo (bolezen), prav tako pa je odredil tudi, da je odsotnost tožeče stranke z doma dovoljena le ob odhodu na zdravniški pregled ali predpisano terapijo. Tožeča stranka je bila dlje časa nezmožna za delo in z vsako izdano odločbo je imenovani zdravnik podal enak izrek. Imenovani zdravnik zavoda na podlagi medicinske dokumentacije, ki jo pridobi od osebnega zdravnika, ter na podlagi morebitnega pregleda zavarovanca odloči o začasni nezmožnosti za delo in poda navodila za potek zdravljenja z namenom, da se zavarovanec izogne ravnanju, ki bi lahko negativno vplivalo na potek zdravljenja. V obrazložitvi same odločbe je navedeno, da je imenovani zdravnik odločil, kot izhaja iz izreka odločbe, na podlagi predloga osebnega zdravnika ter po pregledu in preučitvi celotne medicinske in druge dokumentacije. Osebni zdravnik tožeče stranke je na sodišču in tudi v zdravniškem potrdilu, ki ga je tožeča stranka prvič dostavila delodajalcu na samem zagovoru v postopku izredne odpovedi in nikoli prej, pojasnil, da je delavcu v času bolniškega staleža dovoljeno peti in nastopati, saj je pri delavcu opaziti tudi znake depresije in je glasba eden od delavčevih hobijev in takšno udejstvovanje na nastopih pozitivno vpliva na njegovo zdravstveno stanje. Takšno mnenje osebnega zdravnika je v popolnem nasprotju z odločitvijo imenovanega zdravnika zavoda, ki presoja na podlagi medicinske dokumentacije, ki jo pridobi od osebnega zdravnika, ter na podlagi morebitnega pregleda zavarovanca. Delodajalec de facto ni bil seznanjen z razlogi za delavčevo daljšo odsotnost, niti ne sme poizvedovati po takšnih razlogih, upravičen pa je preverjati ali delavec upošteva zdravnikova navodila o tem, kakšno ravnanje delavca je dovoljeno v primeru daljše časovne odsotnosti, tudi zaradi nadzora zlorab pravice do odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe oziroma zaradi preverjanja ali delavec krši navodila pristojnega zdravnika. Za delodajalca je pri presoji le tega verodostojna odločba imenovanega zdravnika zavoda, saj je edini pristojen za presojo upravičenosti začasne nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov za obdobje, daljše od tridesetih dni, kar je primer delavca, ki je prejel izredno odpoved. Delavec pred postopkom izredne odpovedi ni nikoli delodajalcu dostavil zdravniškega potrdila osebnega zdravnika z navodili za zdravljenje v času daljše bolniške odsotnosti, vse dokler ni delodajalec začel postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca.
Za presojo, ali je delavec v času bolniške odsotnosti spoštoval navodila pristojnega zdravnika, je torej najprej treba ugotoviti, ali je delavec imel navodila in kakšna. Gre za strokovna, medicinska navodila zdravnika, namenjena zdravljenju, ki izhajajo lahko le iz narave bolezni (diagnoze) in drugih okoliščin na strani delavca kot pacienta. Po naravi stvari gre torej za navodila, namenjena tudi čimprejšnji ozdravitvi, kar za delodajalca pomeni, da bo delavec spet sposoben opravljati svoje delo. Sodišče lahko ugotavlja morebitno nespoštovanje navodil predvsem s pomočjo strokovno usposobljene osebe, tudi osebnega zdravnika, ki je bolniški stalež odobril, pa tudi na podlagi drugih dokazov, npr. z izvedencem medicinske stroke, kar je glede na navedene okoliščine konkretnega primera nujno in potrebno. Tožena stranka je zato tudi podala ustrezen dokazni predlog (s postavitvijo izvedenca medicinske stroke) ter ga tudi ustrezno substancirala.
V konkretnem primeru je torej sodišče preuranjeno zaključilo le na podlagi izpovedbe osebnega zdravnika, da tožnik ni ravnal v nasprotju z navodili, kakršna je imel. Ni pa ugotavljalo, ali bi tožnikova ravnanja lahko vplivala na podaljševanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem njegovo delovno zmožnost (tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 176/2010 z dne 7. 11. 2011). V povezavi z navedenim je sodišče v izpodbijani sodbi sicer zgolj navedlo, da tožnikova ravnanja na koncertu niso vplivala na podaljševanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem njegovo delovno zmožnost, saj je glasba oziroma koncert pozitivno vplivala na tožnikovo zdravstveno stanje. Osebni zdravnik se namreč do navedenega sploh ni opredelil in je izpodbijana sodba v okviru navedenega povsem neobrazložena. Ni namreč jasno, na podlagi česa je naslovno sodišče sprejelo tovrstne zaključke. Opisano postopanje predstavlja bistveno kršitev določb postopka in je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Podobno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v odločbah opr. št. III Ips 28/2010, III Ips 10/2010 in X Ips 448/2011. Sodišče je v izpodbijani sodbi eksplicitno zavzelo stališče, da izvedenec, ki bi ugotavljal pozitivne ali negativne učinke koncerta na tožnikovo zdravje, v konkretni zadevi ni bil potreben. Sodišče je to okoliščino ugotavljalo samo, brez izvedbe ustrezno substanciranega in pravočasno predlaganega dokaznega predloga. Pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, je eden izmed elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave RS. Za sodišče iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Zavrnitev dokaznega predloga stranke mora sodišče ustrezno obrazložiti. Zgolj navedba, da izvedenec medicinske stroke ni potreben, na noben način ne more zadostovati.
Sodišče mora v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, določno navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP), na razloge za to pravdni stranki ne moreta sklepati iz pavšalnih navedb sodišča in konteksta obrazložitve. Če tega ne stori v samem sklepu, je sodišče dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni odločbi. Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga ne smejo biti arbitrarni. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z navedenimi zahtevami. Ravnanje sodišča je tako v nasprotju s temeljnimi jamstvi poštenega postopka, kot izhajajo iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.
Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče (v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga ali v obrazložitvi končne sodbe) pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti (ali očitne neprimernosti) predlaganega dokaza. Zgolj pavšalna navedba v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da „se ostali dokazni predlogi zavrnejo, saj za ugotovitev pravno pomembnih dejstev njihova izvedba ni potrebna“, ne zadošča, saj ni znano niti katere dokazne predloge je imelo sodišče v mislih niti zaradi česa njihova izvedba ni potrebna. Ravno tako ni zadostna arbitrarna zavrnitev izvedbe predlaganega dokaza. Nepopolna, površna ali pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga strankam ne omogoča polnega, vsebinskega dialoga s sodiščem prve stopnje in zato ogroža tudi pravico do pritožbe. Pravica stranke, da se v postopku izjavi (ki ji odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe in predloge stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli), mora biti spoštovana v vseh fazah postopka. Procesnih napak, ki so bile storjene pred sodiščem prve stopnje, zato ni mogoče odpraviti v postopku pred pritožbenim sodiščem (tako Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. II Ips 720/2003 in še številnih drugih odločbah).
Iz pravice do izjavljanja po 22. členu Ustave RS izhaja, da sodišče ne sme zavrniti dokaznega predloga stranke, če za to niso podani ustavno sprejemljivi razlogi. Sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza le v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Ker pa v tem primeru ne gre za tako situacijo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker tožeči stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, sodba pa ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Hkrati so kršene tudi ustavne pravice tožeče stranke do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), saj tako pomanjkljive sodbe ni mogoče učinkovito izpodbijati s pritožbo. Stališču tožene stranke pritrjuje tudi ustaljena praksa Vrhovnega sodišča RS.
3. Pritožba je utemeljena.
4. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.
5. Pritožbeni preizkus je pokazal, da ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne in natančno razčlenjene razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Navedeno bistveno kršitev tožena stranka uveljavlja predvsem v povezavi z očitkom, da je sodišče prve stopnje preuranjeno, le na podlagi izpovedbe osebnega zdravnika, zaključilo, da tožnik ni ravnal v nasprotju z navodili osebnega zdravnika, ne da bi ugotavljalo, ali bi tožnikova ravnanja lahko vplivala na podaljševanje zdravljenja oziroma poslabšanja zdravstvenega stanja in na njegovo delovno zmožnost in da je v izpodbijani sodbi navedlo le, da tožnikova ravnanja na koncertu niso vplivala na podaljševanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem njegovo delovno zmožnost, saj je glasba oziroma koncert pozitivno vplival na tožnikovo zdravstveno stanje, čeprav se osebni zdravnik do navedenega ni opredelil, zaradi česar je sodba glede tega vprašanja neobrazložena, ker ni jasno, na podlagi česa je naslovno sodišče sprejelo tovrstne zaključke. Zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z navedenim vprašanjem so sicer skromno, pa vendarle zadostno obrazloženi (četudi je odločitev napačna ali preuranjena, to samo po sebi ne pomeni, da je sodba obremenjena tudi z bistveno kršitvijo po citirani določbi ZPP). Zato sodba ni do te mere pomanjkljiva, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti, tako da se pritožba v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na judikate Vrhovnega sodišča RS v sodnih odločbah opr. št. III Ips 28/2010, III Ips 10/2010 in X Ips 448/2011. V teh zadevah so bile očitno predmet presoje VS RS odločbe nižjih sodišč (zlasti pritožbenega sodišča), katerih obrazložitve so bile bistveno bolj pomanjkljive od obrazložitve izpodbijane sodbe v obravnavanem primeru (oziroma so bile, kot je v enem od citiranih judikatov navedeno, „vsebinsko prazne“ oziroma pomanjkljive zato, ker pritožbeno sodišče ni odgovorilo na relevantne pritožbene navedbe, s čimer stranki ni bila dana možnost vsebinskega obravnavanja pritožbe pred sodiščem). Izpodbijana sodba takšnih bistvenih pomanjkljivosti, kot so bile očitno ugotovljene v primerih, na katere se sklicuje pritožba, zagotovo nima.
Sicer pa tožena stranka z uveljavljanjem te bistvene kršitve v bistvu izraža nestrinjanje z zaključki prvostopenjskega sodišča – z dokazno oceno in pravno presojo. S tem uveljavlja preostala dva pritožbena razloga, in sicer utemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.
6. Pritožba utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z nezadostno obrazloženo zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca v obravnavanem primeru in se s tem v zvezi sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 720/2003, v kateri je bilo zavzeto stališče, da nepopolna, površna ali pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga strankam ne omogoča polnega, vsebinskega dialoga s sodiščem prve stopnje in zato ogroža tudi pravico do pritožbe. V obrazložitvi citiranega sklepa je tudi zapisano, da mora biti pravica stranke, da se v postopku izjavi, ki ji odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe in predloge stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli, spoštovana v vseh fazah postopka, zaradi česar procesnih napak, ki so bile storjene pred sodiščem prve stopnje ni mogoče odpraviti v postopku pred pritožbenim sodiščem. Takšna stališča so bila zavzeta tudi v številnih drugih sodnih odločbah, tako da gre nedvomno za enotno sodno prakso v zvezi z navedenimi vprašanji (odločbe VS RS opr. št. VIII Ips 30/2014, VIII Ips 20/2014, VIII Ips 144/2013, III Ips 106/2011, III Ips 25/2012 itd.).
Pritožba torej utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče v sklepu, s katerim je zavrnilo izvedbo dokaza (za postavitev sodnega izvedenca), določno navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (2. odstavek 287. člen ZPP) in da zgolj pavšalna navedba v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da se dokazni predlog zavrne kot nepotreben oziroma da so vsa odločilna dejstva ugotovljena z drugimi izvedenimi dokazi ne zadostuje, ker le arbitrarna zavrnitev izvedbe predlaganega dokaza predstavlja poseg v pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.
7. V obravnavani zadevi pa je bistveno, da je zavrnitev (v tej zadevi ustrezno substanciranega) dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca imela za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede odločilnih dejstev, zato je sprejeta odločitev vsaj preuranjena in zato napačna. Sodišče prve stopnje se ni natančneje opredeljevalo do navodil, ki so bila dana tožniku glede aktivnosti v času bolniške odsotnosti oziroma do vprašanja, ali so v obravnavanem primeru odločilnega pomena navodila osebnega zdravnika ali pa imenovanega zdravnika (glede na določbe 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja – Ur. l. RS, št. 79/94 in nasl.), ampak je že na podlagi dejstva, da je imel tožnik pisno potrdilo osebnega zdravnika glede udeležbe na koncertu, sklepalo, da je tožnik ravnal v skladu z navodili zdravnika, svojo presojo pa je oprlo zlasti na izpoved tožnikovega osebnega zdravnika in priče A.A. ter na posnetek koncerta, na katerem je nastopal tožnik. Pritožba s tem v zvezi izpostavlja, da je mnenje osebnega zdravnika, ki ga je podal na sodišču in v zdravniškem potrdilu, v nasprotju z odločitvijo imenovanega zdravnika zavoda in da je za presojo upravičenost začasne nezmožnosti za delo za obdobje, daljše od trideset dni pristojen imenovani zdravnik. V skladu z 2. odstavkom 233. člena Pravil pa morata osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela (režim življenja, strogo ležanje, počitek, sprehodi …), kateri zdravnik je za dajanje navodil zavarovancu pristojen, pa je odvisno od trajanja začasne zadržanosti z dela. Res je sicer, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, da tožnikovo ravnanje ni bilo samovoljno, ker je imel zdravniško potrdilo osebnega zdravnika glede nastopa na koncertu, zaključek sodišča, da ravnanja tožnika na koncertu, za kar je sicer imel izrecno odobritev osebnega zdravnika (verjetno pa ne tudi imenovanega zdravnika), niso vplivala na podaljševanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem na njegovo delovno zmožnost, pa je nedvomno vsaj preuranjen.
8. Pritrditi je namreč potrebno pritožbi, da bi bila strokovna presoja izvedenca medicinske stroke v obravnavanem primeru nujna za presojo, kakšna navodila (osebnega, zlasti pa imenovanega zdravnika glede na bolniški stalež nad 30 dni) je imel tožnik v času bolniške odsotnosti in ali jih je spoštoval, zlasti pa za presojo, ali bi tožnikova ravnanja – glede na njegovo zdravstveno stanje in razloge (diagnozo), zaradi katerih mu je bil odobren daljši bolniški stalež – lahko vplivala na podaljševanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem njegovo delovno zmožnost. 9. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter v skladu z določbami 354. in 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo. Ob ugotovitvi, da je bilo zaradi zavrnitve dokaznega predloga tožene stranke dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, glede na naravo stvari in okoliščine primera pa ni smotrno, da bi pritožbeno sodišče samo dopolnjevalo postopek, pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
10. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje obravnava sporna vprašanja, na katera opozarja pritožbeno sodišče ter dopolni dokazni postopek in nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.
11. Tožena stranka sama krije svoje stroške, ker gre za spor o odpovedi pogodbe o zaposlitvi (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).