Jedro

Odločbe toženca, s katerimi je bilo tožniku v ponovnem postopku odmerjeno nadomestilo zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu, so v neposredni zvezi z odpravljenimi odločbami v sodnem postopku, saj so bile izdane v ponovnem postopku pri tožencu, ki je tekel po odpravi prvotnih odločb v sodnem postopku. Prvotne odločbe toženca o nadomestilu zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu so tako neustrezne (nezakonite), toženec pa ni z ničemer dokazal, da bi bila odgovornost za izdajo neustreznih odločb na strani tožnika, delodajalca ali druge osebe. Zato je v konkretnem primeru podan dejanski stan, na podlagi katerega ima tožnik odškodninsko terjatev v višini obračunanih zamudnih obresti.

Glede na to, da je bil tožnik na podlagi odločb po sodni odločitvi za nazaj, v obdobju od 1. 4. 1992 do 31. 12. 2004, upravičen do višjega nadomestila plače zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu, kot mu je bil priznan s prvotnimi neustreznimi odločitvami toženca, mu je škoda nastajala z zapadlostjo vsakokratnega mesečnega zneska nadomestila, ki mu je bil v navedenem obdobju izplačan v nižjem znesku, kot bi mu pripadal.

Izrek

Pritožbi toženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek v višini 1.677,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2009 dalje, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v preostalem (v znesku 5.661,46 EUR) se tožbeni zahtevek zavrne. Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 189,92 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V preostalem se pritožba zavrne.

Tožnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek v višini 7.339,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2009 dalje, v roku 15 dni. Hkrati je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 825,73 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče odškodnino v višini 7.012,82 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti, na seštevek zneskov razlik med prejetimi in pripadajočimi nadomestili zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, priznalo na podlagi 2. odstavka 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPIZ-1), vendar pa je škoda, ki jo sodišče priznava tožniku nastala v obdobju, v katerem je bil v veljavi še Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, v nadaljevanju ZPIZ), ki ni določal obveznosti plačila odškodnine Zavoda v višini zakonskih zamudnih obresti, pač pa se je odgovornost Zavoda presojala po Zakonu o obligacijskih razmerjih. ZPIZ-1, na podlagi katerega tožnik zahteva plačilo obresti, je stopil v veljavo šele s 1. 1. 2000. Sodišče je odškodninsko odgovornost presojalo po pravilih objektivne odgovornosti, kar je zmotno, hkrati pa tudi v nasprotju s sodno prakso. Višje delovno in socialno sodišče je v zadevah Psp 722/2005-2, Psp 518/2005-2 in Psp 67/2007-2 odločilo, da se določba 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 kot pravna podlaga za priznanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, na zneske, ki so zapadli do 1. 1. 2000, ne more uporabiti, saj je bila določba sprejeta kot zakonska novost. Gre za odstop od sodne prakse Višjega delovnega in socialnega sodišča. Takšna odločitev tudi nima podlage v materialnem pravu in predstavlja kršitev prepovedi retroaktivne uporabe zakona (155. člen Ustave RS). Sodišče je tudi zmotno odmerilo odškodnino, na podlagi izračuna zakonitih obresti, ki ga je predložil tožnik, in je priznalo obresti od seštevka zneskov razlike med prejetimi in pripadajočimi nadomestili zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Obresti je potrebno obračunati od posameznega zapadlega zneska razlike med prejetimi in pripadajočimi nadomestili zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, in sicer za obdobje od zapadlosti do plačila. Zakonske zamudne obresti, kot jih je priznalo sodišče, so izračunane od kapitaliziranih zneskov razlik, ki so zapadli do 31. 12. 1999. Pri izračunu samih kapitaliziranih zneskov razlik gre za neke vrste obrestovanje, za kar ni podlage. Takšen način obračunavanja odškodnine je tudi v nasprotju s prepovedjo dvojnega obrestovanja po določbi 375. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami, v nadaljevanju: OZ). V zvezi z zastaranjem odškodnine meni, da je potrebno poleg opredelitve začetka teka zastaralnega roka glede na to, kdaj je toženec izvedel za škodo, upoštevati tudi dejstvo, da se odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti priznava za nazaj, vendar je to z vidika pravne varnosti nedopustno, saj je tožnik upravičen do zamudnih obresti za neomejeno dolgo obdobje pred izdajo odločbe 2. stopnje o priznanju pravice oziroma sodbe sodišča. Tožnik v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in naložitev stroškov tega postopka toženki. Navaja, da je odločitev materialno pravno pravilna. Zmotno je stališče, da je odškodnina za škodo, ki jo je sodišče priznalo tožniku, nastala pred uveljavitvijo ZPIZ-1. Iz tožbe izhaja, da je tožnik zakonske zamudne obresti, ki predstavljajo nastalo škodo, obračunal od zapadlih razlik nadomestil za obdobje od 1. 1. 2000 do plačila, torej od uveljavitve ZPIZ-1 dalje. Pravilna je tudi višina dosojene odškodnine. Tožnik je pred 1. 1. 2000 zapadle razlike v nadomestilih seštel in od seštevka obračunal zakonske zamudne obresti za obdobje od uveljavitve ZPIZ-1 dalje, do plačila. Pri izračunu kapitaliziranih zneskov razlik ne gre za obrestovanje, ampak za seštevek teh zneskov. Uveljavlja še stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07, 45/08, v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je nepravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je zadevo presojalo po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1, kjer je urejen poseben primer odškodninske odgovornosti zavoda. Po tej določbi se v primeru, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj, na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe, upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina, v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan pa do izvršitve odločbe. Gre za objektivno odškodninsko odgovornost zavoda za škodo, ki je zavarovancu nastala zaradi neustrezne odločbe o denarnih pravicah, določen pa je tudi obseg škode v višini obračunanih zamudnih obresti.

Iz listin v spisu izhaja in med strankama tudi ni sporno, da je bilo tožniku s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 367/95 z dne 5. 7. 2005, ki je bila potrjena tudi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 607/2005 z dne 27. 1. 2006, odmerjeno nadomestilo zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu za čas od 1. 1. 1985 do 31. 3. 1992, tožencu pa je bilo naloženo izplačilo razlike med že odmerjenim nadomestilom ter nadomestilom odmerjenim s to sodbo ter odmera nadomestila za čas od 1. 4. 1992 dalje. Nadomestilo zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu za čas od 1. 4. 1992 do 31. 10. 1997 je toženec odmeril z odločbo št. ... z dne 13. 2. 2008. Z odločbo št. ... z dne 20. 2. 2008 pa je toženec odmeril nadomestilo zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu, za čas od 1. 11. 1997 do 23. 12. 2004, na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 376/98 z dne 28. 6. 2007, ki je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 746/2007 z dne 29. 11. 2007, in s katero je bila tožencu naložena ponovna odmera nadomestila zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu. Navedene odločbe toženca, s katerimi je bilo tožniku v ponovnem postopku odmerjeno nadomestilo zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu za obdobje od 1. 4. 1992 do 23. 12. 2004, so v neposredni zvezi z odpravljenimi odločbami v sodnem postopku, saj so bile izdane v ponovnem postopku pri tožencu, ki je tekel po odpravi prvotnih v sodnem postopku. Prvotne odločitve toženca o nadomestilu zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu so tako z vidika kasnejše sodne odločitve v zadevi Ps 367/95 in v zadevi Ps 376/98, neustrezne, toženec pa ni z ničemer dokazal, da bi bila odgovornost za izdajo neustrezne odločbe na strani tožnika, delodajalca ali druge osebe.

Pritožbeno sodišče se zato strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru podan dejanski stan po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1, torej da ima tožnik odškodninsko terjatev v višini obračunanih zamudnih obresti.

Pritožba utemeljeno opozarja na ugovor zastaranja, glede katerega je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti zmotno uporabilo materialno pravo. Toženec je namreč v postopku ugovarjal zastaranje za zamudne obresti, ki so obračunane od posameznih razlik med prejetimi in pripadajočimi nadomestili zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ki so zapadli do 30. 3. 2004. Zastaranje začne, v skladu z 336. členom OZ, teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno drugače. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo po 352. členu OZ zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in v petih letih, odkar je škoda nastala. Za presojo subjektivnega roka zastaranja je odločilno, kdaj se je tožnik seznanil z vsemi okoliščinami glede zatrjevane škode. Toženec je o odmeri nadomestila odločil z odločbama z dne 13. 2. 2008 in z dne 20. 2. 2008 in se je torej tožnik šele z izdajo obeh odločb (oziroma bolj pravilno z vročitvijo obeh odločb, kar pa na odločitev ne vpliva) seznanil z višino nadomestil, ki bi mu pripadale za obdobje od 1. 4. 1992 do 31. 12. 2004 ter je bila takrat višina škode že določljiva. Tožnik je tožbo za plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti vložil dne 27. 3. 2009, torej znotraj subjektivnega zastaralnega roka. Sodišče prve stopnje pa se ni posebej opredeljevalo do objektivnega zastaralnega roka, v zvezi s katerim je bistvena opredelitev, kdaj je tožniku nastala škoda, ki jo vtožuje v tem sporu. Glede na to, da je bil tožnik na podlagi odločb z dne 13. 2. 2008 in z dne 20. 2. 2008 po sodni odločitvi v zadevi Ps 367/95 in v zadevi Ps 376/98 za nazaj, v obdobju od 1. 4. 1992 do 31. 12. 2004, upravičen do višjega nadomestila plače zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu, kot mu je bil priznan s prvotnimi neustreznimi odločitvami toženca, mu je, po stališču pritožbenega sodišča, škoda nastajala z zapadlostjo vsakokratnega mesečnega zneska nadomestila, ki mu je bil v navedenem obdobju izplačan v nižjem znesku, kot bi mu pripadal. Upoštevaje, da odškodnina za nastalo škodo v skladu z zgoraj citirano določbo OZ zastara v 5 letih, odkar je škoda nastala in da se v skladu z 365. členom OZ, zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe, za zneske razlik nadomestil plače, zapadle pred 27. 3. 2004 (5 let pred vložitvijo tožbe), zaradi poteka 5-letnega zastaralnega roka, ni mogoče zahtevati odškodnine v višini obračunanih zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče je zato odškodnino priznalo in višino izračunalo tako, da je vsakomesečne razlike med nadomestilom, ki ga je tožnik prejel in nadomestilom, ki tožniku pripada na podlagi odločb, izdanih po sodnih postopkih, za obdobje od 1. 4. 1992 do 27. 3. 2004, seštelo (672.147,88 takratnih SIT), in od tega zneska priznalo zakonske zamudne obresti od 27. 3. 2004 do dneva izplačila, to je do 10. 4. 2008, kar znaša 1.553,17 EUR. Za zneske nadomestil, ki so zapadli v plačilo po 27. 3. 2004, pa je priznalo odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od vsakokratnega zapadlega mesečnega zneska razlike nadomestila do dneva plačila, kar znaša 26,61 EUR. Skupni znesek odškodnine v višini obračunanih zamudnih obresti znaša 1.579,78 EUR.

Na navedeni način je pritožbeno sodišče priznalo in izračunalo tudi odškodnino v višini obračunanih zamudnih obresti za zneske razlik nadomestil zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu za obdobje od 1. 1. 1985 do 31. 3. 1992, ki so bili tožniku s strani toženca izplačani dne 28. 4. 2008, v izvršilnem postopku, kot to izhaja iz listin v spisu. Odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti, od 27. 3. 2004, od seštevka razlik nadomestil, ki jih je tožnik prejel in nadomestil, kot mu pripadajo na podlagi odločitve Ps 367/95 z dne 5. 7. 2005, za obdobje od 1. 1. 1985 do 31. 3. 1992 (175,11 EUR), do dneva plačila, to je do 28. 4. 2008, znaša 98,00 EUR.

Skupni znesek odškodnine v višini obračunanih zakonskih obresti, ki jo vtožuje tožnik v tem sporu, tako pravilno znaša 1.677,78 EUR.

Glede na obrazloženo, je zato pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožnika delno ugodilo tako, da je toženec dolžan dolžniku plačati znesek v višini 1.677,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2009 dalje, v roku 15 dni. V presežku (glede zneska 5.661,46 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank v tem pravdnem postopku. Tožnikov uspeh v pravdi v razmerju do toženca znaša 23 %, zato mu gre v takšnem deležu tudi povrnitev pravdnih stroškov. Celotne stroške tožnika je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi odmerilo v skupnem znesku 825,73 EUR. Upoštevajoč delni uspeh, je toženec dolžan tožniku povrniti znesek 189,92 EUR (23 % od 825,73 EUR). Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče stroškovno odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 189,92 EUR v roku 15 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V preostalem je pritožbo toženca v skladu z 353. členom ZPP zavrnilo.

O stroških odgovora na pritožbo je odločilo, da jih tožnik trpi sam, saj z njim ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve.