Jedro

Pri nepravi spremembi tožbe je enotno tudi stališče sodne prakse, da se zastaranje kasneje zvišanega zahtevka pretrga z vložitvijo osnovnega zahtevka. Spremenjen oziroma obruten del tožbenega zahtevka tako ni zastaran, saj je bilo s pravočasno vložitvijo tožbe zastaranje pretrgano tudi zanj (365. člen OZ). Upoštevaje navedeno je toženka neutemeljeno ugovarjala tudi zastaranje zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od s spremembo tožbe povečanih glavnic, pri čemer pa je ta ugovor neutemeljen že zato, ker je tožnik plačilo zakonskih zamudnih obresti ves čas, torej tudi s spremembo tožbe zahteval zgolj od neto zneskov.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 13. 2. 2025 (I. točka izreka). Z izpodbijano sodbo pa je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati iz naslova prikrajšanja pri plači za določene mesece od junija 2017 do aprila 2022 in v zneskih ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe (II. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več in drugače (plačilo za november 2020 v znesku 166,48 EUR z obrestmi), je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 1.020,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške pa krije toženka sama (IV. točka izreka).

2.Zoper odločitev v I., II. in IV. točki izreka sodbe in sklepa se pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek delno zavrne in spremeni odločitev o stroških. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom dovolilo spremembo tožbe, čeprav je v obrazložitvi temu nasprotno navedlo, da gre za nepravo spremembo tožbe, pri čemer ZPP nima določil o nepravi spremembi tožbe. Poudarja, da je šlo za večplastno spremembo tožbe, in sicer je tožnik zahteval plačilo za ure pripravljenosti za mesece, ki dotlej niso bili predmet tožbenega zahtevka, poleg tega pa je zahteval plačilo še v bruto zneskih. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe dovolilo, čeprav se z njo ni strinjala, pri tem pa za svojo odločitev ni navedlo razlogov, kar predstavlja kršitev določb postopka. Sprememba tožbe je vsebinsko drugačna od prvotno vložene tožbe, kar je razvidno iz primerjave obeh zahtevkov in iz izreka sodbe. Sodišču prve stopnje očita, da tudi sicer spremenjenemu tožbenemu zahtevku ni ugodilo tako, kot je bil postavljen, pač pa ga je samovoljno in brez pravne podlage spremenilo ter odločilo izven njega, kar predstavlja postopkovno kršitev. Sodišče prve stopnje je tako tožniku prisodilo prikrajšanje pri plači za mesece, v katerih dejansko do prikrajšanja sploh ni prišlo. Ker je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe, meni, da bi moralo upoštevati tudi ugovor zastaranja glavnice in obresti. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka. Sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo razlogov, zaradi katerih je štelo obe tožnikovi pripravljalni vlogi za potrebni. Trdi, da nobena od njiju ni bila potrebna za postopek. Nadalje meni, da niso bili potrebni prevozni stroški tožnikovega pooblaščenca in stroški, povezani z njegovo odsotnostjo iz pisarne. Ker je tožnik vložil tožbo na sodišče splošne krajevne pristojnosti, meni, da bi si lahko izbral odvetnika s tega področja. Navaja še, da sodišče prve stopnje ni presodilo o njeni zahtevi za povračilo stroškov za vloge, ki jih je morala vložiti izključno iz razlogov, ki so izvirali iz sfere tožnika. Prepričana je, da bi moralo sodišče prve stopnje njene stroške za vse tri pripravljalne vloge opredeliti kot separatne stroške.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno, toženki pa naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kljub toženkinemu nasprotovanju pravilno dopustilo spremembo tožbe, saj je bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za to svojo odločitev.

6.Četudi je sodišče prve stopnje v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane sodbe (pri presoji ugovora zastaranja) navedlo, da gre dejansko za nepravo spremembo tožbe, obrazložitev izpodbijane odločbe ni sama s seboj v nasprotju, kot poizkuša to prikazati pritožba. Povečanje že obstoječega tožbenega zahtevka je skladno z drugim odstavkom 184. člena ZPP sprememba tožbe. Vendar pa teorija1 in tudi sodna praksa2 v tovrstnih primerih govorita o spremembi tožbe v nepravem pomenu besede, saj predmet tožbe ostaja isti, spremeni oziroma poviša se le višina tožbenega zahtevka.

7.Tožnik s spremembo tožbe ni zahteval nekaj novega, pač pa je zahteval plačilo iste terjatve kot s tožbo, to je plačilo istih razlik v plačah zaradi premalo plačanega dodatka za stalno pripravljenost na določenem kraju, s to razliko, da je s tožbo vtoževane neto zneske razlik v plačah s spremembo tožbe zgolj obrutil. S spremembo tožbe je tožnik dejansko tožbeni zahtevek le pravilno formuliral glede na uveljavljen sistem plač v bruto zneskih.3

8.Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor zastaranja za s spremembo tožbe zahtevano plačilo povišanih glavnic. Pri nepravi spremembi tožbe je enotno tudi stališče sodne prakse, da se zastaranje kasneje zvišanega zahtevka pretrga z vložitvijo osnovnega zahtevka.4 Spremenjen oziroma obruten del tožbenega zahtevka tako ni zastaran, saj je bilo s pravočasno vložitvijo tožbe zastaranje pretrgano tudi zanj (365. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Upoštevaje navedeno je toženka neutemeljeno ugovarjala tudi zastaranje zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od s spremembo tožbe povečanih glavnic, pri čemer pa je ta ugovor neutemeljen že zato, ker je tožnik plačilo zakonskih zamudnih obresti ves čas, torej tudi s spremembo tožbe zahteval zgolj od neto zneskov.

9.Ni utemeljeno toženkino pritožbeno vztrajanje, da je tožnik z navedeno spremembo tožbe zahteval tudi plačilo za ure pripravljenosti, ki dotlej niso bile predmet tožbenega zahtevka. Tožnik je ves čas postopka (tako s tožbo kot s spremembo tožbe) zahteval plačilo za iste ure opravljene stalne pripravljenosti, četudi je v tabeli na strani 4 tožbe navedel mesece obračunov plač in ne mesece, v katerih so bile opravljene vtoževane ure pripravljenosti. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, je do te nedoslednosti prišlo zato, ker je toženka v vtoževanem obdobju (do junija 2021) ta dodatek izplačevala z zamudo oziroma enomesečnim zamikom (tako je bil npr. dodatek za stalno pripravljenost v mesecu juniju 2017 obračunan in izplačan šele pri plači za mesec julij 2017).

10.Da je tožnik tako s tožbo kot s spremembo tožbe zahteval plačilo istih ur stalne pripravljenosti na določenem kraju oziroma pripravljenosti, opravljene v istih mesecih, jasno izhaja iz primerjave s tožbo vtoževanih neto zneskov, s spremembo tožbe vtoževanih bruto zneskov in tožnikovih plačilnih list v spisu. Tožnik je v pripravljalni vlogi in spremembi tožbe z dne 13. 2. 2025 tudi pojasnil, da je v tožbi zaradi toženkinega enomesečnega zamika s plačili zahteval razliko v plači s sklicevanjem na mesece obračuna plač in ne na mesece opravljene pripravljenosti; ter da v spremembi tožbe upošteva še evidenčni mesec dodatka, kot izhaja iz toženkine tabele izračuna tožbenega zahtevka (B5). To je dodatno pojasnil še v samem tožbenem predlogu5 spremenjene tožbe, kjer je navedel, da vtožuje za določen mesec obračuna plače za določeno število ur stalne pripravljenosti v prejšnjem mesecu (npr. za mesec obračuna julij 2017 za 78 ur pripravljenosti v mesecu juniju 2017 bruto razliko 295,99 EUR), medtem ko je v tožbi navedel zgolj mesec obračuna plače (npr. za mesec julij 2017 neto znesek 178,62 EUR), pri čemer plačilna lista za ta mesec pokaže, da gre za isto terjatev (npr. pripravljenost na določenem kraju v juniju 2017, ki je bila obračunana pri plači za julij 2017).

11.Primerjava tožbenega zahtevka v tožbi in spremembi tožbe, plačilnih list in že omenjene tabele toženkinega izračuna tožbenega zahtevka (ki je enak tožnikovemu) torej pokaže, da tožnik s spremembo tožbe ni zahteval nič drugega kot s tožbo, kot je to natančno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

12.Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje samovoljno spremenilo vsebino (spremenjenega) tožbenega zahtevka in odločilo izven njega, s čimer naj bi kršilo določila postopka. Sodišču se namreč ni treba dobesedno držati tožbenega predloga. Prav je, da popravi slovnične in tipkarske napake, kot tudi, da izpusti dele predloga, ki vanj ne sodijo. Če sodišče slogovno nekoliko popravi izrek z izpuščanjem nepotrebnih dodatkov, to ne pomeni niti (delne) zavrnitve zahtevka niti odločitve mimo zahtevka. Sodišče prve stopnje je namreč v izreku sodbe zgolj izpustilo dele tožbenega predloga, ki vanj ne sodijo (pač pa so predmet obrazložitve), in sicer že omenjene mesece obračunov vtoževane pripravljenosti, število ur opravljene mesečne pripravljenosti in oznake, da gre za bruto zneske. Sodišče prve stopnje torej ni odločilo mimo tožbenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP), zato je neutemeljen pritožbeni očitek kršitve določb postopka. Kot je jasno navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe, predstavljajo v izreku sodbe navedeni meseci tiste mesece, v katerih je tožnik opravil vtoževane ure pripravljenosti na določenem kraju, ki pa jih je toženka do junija 2021 plačevala z enomesečnim zamikom.

13.Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka. Tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj je štelo obe pripravljalni vlogi tožnika za potrebni in mu posledično priznalo stroške v zvezi z njima (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ker so stroški postopka stranska terjatev, sodna praksa dopušča, da je standard obrazložitve stroškov nižji kot pri obrazložitvi odločitve o glavni stvari. Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev o stroških postopka povsem ustrezno obrazložena in jo je mogoče preizkusiti. Jasno je navedeno, katere stroške je sodišče prve stopnje priznalo tožniku in v kakšni višini ter na kateri podlagi. Ker je tožniku priznalo stroške za obe pripravljalni vlogi, je očitno ocenilo, da sta bili ti potrebni za postopek.

14.Pritožbeno sodišče se s to oceno strinja. V prvi pripravljalni vlogi je tožnik spremenil tožbo tako, da je zahteval plačilo razlik v plačah v bruto zneskih, in podal pojasnila glede mesecev, za katere je zahteval plačila (kot rečeno, je prišlo v tožbi do nedoslednosti v zapisu mesecev zaradi toženkinega zamika s plačilom), k čemur ga je v svojih vlogah pozvala prav toženka. Prva pripravljalna vloga tožnika je časovno sledila odgovoru na tožbo in dvema toženkinima pripravljalnima vlogama, na kar vse je imel tožnik pravico odgovoriti. Zato je neutemeljeno toženkino vztrajanje, da je bila ta vloga nepotrebna. To velja tudi glede tožnikove druge pripravljalne vloge, ki je sledila kot odgovor na toženkino tretjo pripravljalno vlogo, v kateri je toženka nasprotovala spremembi tožbe in podala ugovor zastaranja. Posledično je tožnik v drugi pripravljalni vlogi podal svoja pravna naziranja glede spremembe tožbe in ugovora zastaranja. Tožnikovi pripravljalni vlogi nista bili vsebinsko prazni in tožnik v njih ni ponavljal, kar je bilo že povedano, pač pa je v njih dodatno pojasnil svoje navedbe in podal svoja pravna naziranja. Zato mu je sodišče prve stopnje zanju utemeljeno priznalo stroške.

15.Nadalje je neutemeljeno pritožbeno stališče, da tožnik ni upravičen do povračila stroškov kilometrine njegovega pooblaščenca za prihod na narok in s tem v zvezi stroškov zaradi odsotnosti pooblaščenca iz pisarne. Večinsko stališče sodne prakse je, da se kot potrebni tovrstni stroški priznavajo stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča, kar nenazadnje smiselno priznava tudi toženka v pritožbi. Ker ima tožnikov pooblaščenec sedež v Brežicah, kar je na območju sodišča prve stopnje (12. in 13. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1), mu je torej sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo navedene stroške postopka.

16.Končno je neutemeljeno tudi toženkino pritožbeno vztrajanje pri zahtevi za povračilo separatnih stroškov za vse tri vložene pripravljalne vloge. Sodišče prve stopnje je ta zahtevek pravilno zavrnilo. Skladno s prvim odstavkom 156. člena ZPP mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Pojem krivde iz prvega odstavka 156. člena ZPP zajema dejanja, katerih namen je zavlačevanje postopka.6 Tožniku ni mogoče očitati delovanja v smeri zavlačevanja postopka. Toženka pa je v prvi in drugi pripravljalni vlogi navajala ugovore (o nepopolni in nesklepčni tožbi, tožbenemu zahtevku v neto znesku ter neskladnost zahtevka z opravljenimi urami pripravljenosti zaradi enomesečnih zamikov s plačili), ki jih je podala že v odgovoru na tožbo in je bilo torej sodišče prve stopnje z njimi že seznanjeno. Tožnik je imel pravico odgovoriti na toženkine trditve in ugovore v odgovoru na tožbo in navedenih vlogah, kar je tudi storil z vlogo in spremembo tožbe z dne 13. 2. 2025. Temu je sledila toženkina tretja pripravljalna vloga. Toženkine pripravljalne vloge torej niso bile posledica tožnikove krivde ali naključja, ki bi se mu pripetilo.

17.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

18.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna povrniti tožniku njegove stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku na podlagi njegovega stroškovnika in določil Odvetniške tarife priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar skupaj (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 279,99 EUR, ki mu jih je toženka dolžna povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

-------------------------------

1Prim. Wedam Lukić, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list, Ljubljana, 2006, str. 202.

2Prim. sklep VSRS II Ips 221/2016.

3Prim. sodbo VSRS VIII Ips 47/2020.

4Prim. odločbe VSRS II Ips 221/2016, II Ips 204/2013, II Ips 919/2007.

5Kar sicer v izrek zahtevka ne sodi - o tem več v nadaljevanju.

6Prim. N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list, Ljubljana, 2006, str. 40-41.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 365 Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 12, 13 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 2, 2/1, 155, 155/1, 156, 156/1, 184, 184/2, 185, 185/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.