14. 11. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud Ivane Levstik iz Mengša in Marine Vilman iz Ljubljane na seji dne 14. novembra 2002

sklenilo:

Pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti 1. in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 28/2000 in 64/01) se zavrneta.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Prva pobudnica izpodbija 2. člen Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN), ker ne priznava statusa žrtve vojnega nasilja v primerih, kakršen je njen: njen oče je umrl med pilotiranjem vojaškega letala na vojaški službeni dolžnosti blizu Mostarja 7. 11. 1945. Zakonu očita v tem pogledu neskladje z načeli socialne države (2. člen Ustave), z načelom, da država varuje človekove pravice in temeljne svoboščine (5. člen Ustave), z načelom enakopravnosti pred zakonom (14. člen Ustave) in "morda še s katerim drugim členom Ustave".

2.Druga pobudnica, ki ji je v zavezniškem bombardiranju Jesenic 1. 3. 1945 umrla mati, dom pa bil porušen, izpodbija 1. člen ZZVN, ker tudi takim žrtvam vojne, kakršna je ona, ne priznava upravičenja do statusa žrtve vojnega nasilja. Meni, da je to v neskladju z ustavnim načelom, da so pred zakonom vsi enaki (14. člen Ustave).

3.Obe pobudnici smiselno predlagata, naj Ustavno sodišče ugotovi, da je ZZVN v neskladju z Ustavo, ker ne zajema primerov, kot sta njuna, in naroči zakonodajalcu, naj to neskladje odpravi.

4.Ustavno sodišče je obe pobudi združilo za skupno obravnavanje.

B.

5.Tudi ob tej priložnosti se Ustavno sodišče sklicuje na svoja pojasnila in utemeljitve, zapisane v njegovem sklepu št. U-I- 327/96 z dne 6. 5. 1999 (Uradni list RS, št. 51/99 in OdlUS IX, 19) o tem, da gre za področje pravnega urejanja, na katerem ima zakonodajalec široko polje prostega odločanja, ustavnosodna presoja pa mora biti zadržana. Gre za točke 13 do 15 navedenega sklepa. Obrazložitve iz tega sklepa veljajo tudi za obe obravnavani pobudi. Sodišče jih ne bo ponavljalo.

6.Tudi glede dejanskih stanj, kakršni dajeta pravni interes obema tokratnima pobudnicama, veljajo ugotovitve Ustavnega sodišča iz navedenega sklepa, da sta sicer lahko razumen in tehten razlog za pritisk na zakonodajalca, naj krog upravičencev razširi, da pa mu tega ne narekuje katera od določb Ustave. Če bi tem težnjam ustregel, bi vsebinsko bistveno odstopil od doslednejših opredelitev tako glede neposrednih nasilnih dejanj agresorja kot pristopnega pogoja (v obeh primerih pobud) kot glede splošnega časovnega okvira za dogodke, ki so temelj statusa žrtve (v primeru prve pobude). To pa pomeni, da zakonodajalcu ni mogoče očitati arbitrarnega urejanja te občutljive teme, za katerega bi ne bilo očitnih razumnih razlogov. Še posebej, če so se dogodki zgodili po koncu vojne. Kako je treba razumeti drugi odstavek 14. člena Ustave, je Ustavno sodišče med drugim pojasnilo tudi v navedenem sklepu. Neskladja s 5. členom Ustave že zaradi tega ni, ker upravičenje do statusa žrtve vojnega nasilja ni ena od človekovih pravic in temeljnih svoboščin, o katerih ta člen v svojem prvem stavku govori. Načelo, da je Slovenija socialna država, ne pomeni, da je tudi posebno varstvo žrtvam vojnega nasilja zagotovljeno vsem. V skladu s tretjim odstavkom 50. člena Ustave je tako varstvo izjema, ne splošno pravilo.

7.Preizkus obeh pobud je torej pokazal, da sta očitno neutemeljeni, zato ju je Ustavno sodišče zavrnilo.

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) in šeste alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić