Jedro

Konkretni tožbeni zahtevek ne izvira iz pogodbenega razmerja med strankama, kjer bi stranki določili krajši zastaralni rok, ampak gre za enostranski akt tožnika, ki svojo terjatev utemeljuje neposredno na podlagi zakona in v ta namen kršitelju avtorske pravice mesečno izstavlja račun za plačilo nadomestila. Sporni zahtevek je tako po svoji naravi verzijski zahtevek, za katerega velja petletni zastaralni rok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I 2005/04095 z dne 06. 01. 2006 vzdržalo v veljavi tudi v 1. in 3. točki izreka, toženi stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 602,16 EUR.

(2) Iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se pritožuje tožena stranka. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je nepravilno presodilo, da tožena stranka zahtevanega zneska še ni plačala. Dodaja, da je tožena stranka navedeni znesek poravnala preko davčne izvršbe, ki se je vodila pod opr. št. VL 32500/2008, kar sodišče ni ocenilo. Meni tudi, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke, ki bi lahko izpovedal o opravljenih plačilih. Uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava, saj meni, da je terjatev delno zastarana. Meni, da terjatve iz naslova malih avtorskih pravic zastarajo v treh letih, saj gre za občasne terjatve, ki dospejo v plačilo v krajših časovnih presledkih (1. odst. 347. člena OZ).

(3) Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Sodišče prve stopnje je materialnopravno presojo pravilno oprlo na določila Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS št. 21/95 s spre., v nadaljevanju ZASP) ter Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožena stranka ni sklenila pogodbe s tožečo stranko, niti ni položila nadomestila na račun tožeče stranke (156. in 159. člen ZASP), zato je sodišče pravilno odločilo, da gre za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve (190. in 198. člen OZ). Tožena stranka je tako uporabila avtorska dela brez obvestila tožeče stranke in brez plačila, zato je bila nedopustno obogatena; tožeča stranka pa ker ni prejela plačila za izvajana glasbena dela, je bila brez pravne podlage prikrajšana. Ker za terjatve iz naslova neupravičene obogatitve velja splošni, petletni, zastaralni rok (346. člen OZ), je sodišče toženkin ugovor zastaranja pravilno zavrnilo. Pritožnica se sicer sklicuje na 347. člen OZ, ki določa, da terjatve, ki dospevajo letno ali v krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, vendar v konkretnem primeru po mnenju pritožbenega sodišča spornemu zahtevku ni mogoče pripisati njegove občasnosti; občasen je zgolj način obračuna. Konkretni tožbeni zahtevek ne izvira iz pogodbenega razmerja med strankama, ampak gre za enostranski akt tožnika, ki svojo terjatev utemeljuje neposredno na podlagi zakona, in v ta namen kršitelju avtorske pravice mesečno izstavlja račun za plačilo nadomestila. Sporni zahtevek je tako po svoji naravi verzijski zahtevek, za katerega pa (kot že obrazloženo) velja petletni zastaralni rok (primerjaj tudi sodbi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 24/2009 z dne 13. 05. 2009 in I Cp 1116/2010 z dne 19. 05. 2010).

(6) Pritožba nadalje neutemeljeno uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj je sodišče povsem zadostno obrazložilo, da izvršilni sklep, opr. št. VL 32500/2008 nima nobene zveze z računi, ki jih je v konkretnem postopku vtoževala tožeča stranka. Prvostopenjsko sodišče se je o obstoječem dolgu prepričalo tudi z vpogledom v izpis odprtih postavk tožene stranke z dne 20. 05. 2010, kar je povsem zadoščalo za sklep, da tožena stranka dolga še ni poravnala. Zaslišanje zastopnika tožene stranke tako ni bilo potrebno, saj je sodišče dejansko stanje s stopnjo gotovosti ugotovilo že na podlagi izvedenih dokazov (8. člen ZPP).

(7) Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

(8) Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena.