Jedro

Obseg in vrednost podržavljenega premoženja mora predlagatelj zahteve za denacionalizacijo dokazati z verodostojnimi listinami. Celo v primeru, kadar obstoja listina o podržavljenju in je bil tedaj napravljen popis premoženja, mora vlagatelj zahteve za denacionalizacijo, v kolikor se ne strinja z vrednostjo, ki je bila ob podržavljenju ugotovljena, to vrednost izpodbijati z verodostojno listino in dokazati, da je bila vrednost premoženja večja. Toliko bolj je to potrebno, kadar listine o obsegu in vrsti podržavljenega premoženja sploh ni. Mnenje izvedenca, ki je izdelano na podlagi seznama premičnin, ki je bil sestavljen po tožnikovem spominu in ocena tega premoženja, ni verodostojna listina v smislu določb ZDen. Realno vrednost premoženja je mogoče dokazovati samo na podlagi Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih nepremičnin, premičnin podjetij oziroma premoženja (Ur.l. RS, št. 23/92). Po 1. odstavku 5. člena tega navodila je dokazovanje vrednosti podržavljenega premoženja možno le z verodostojno listino, ki se nanaša na obdobje enega leta pred ali po podržavljenju stvari oziroma premoženja. Uporaba prostega preudarka za ugotovitev obsega in vrednosti podržavljenih stvari, kar smiselno predlaga tožnik, ni možna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 22.9.2000, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Upravne enote V. z dne 1.9.2000. Prvostopni organ je z njo zavrnil zahtevo za denacionalizacijo zaplenjenega premičnega premoženja v trgovini, skladišču in pisarni na C. cesti v Š.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo dejanskim ugotovitvam tožene stranke in tudi pravnemu temelju na podlagi katerega je sprejela svojo odločitev. Strinja se z ugotovitvijo, da tožnik ni dokazal, da je bilo njegovemu pravnemu predniku (A.P.) podržavljeno poleg nepremičnega tudi premično premoženje, ki se je takrat nahajalo v trgovini in v skladiščih.

Upravni organ je po uradni dolžnosti pribavil odločbo Okrožne zaplembene komisije za c. okrožje v C. z dne 25.6.1946, s katero je bila razveljavljena pravnomočna zaplembena odločba Okrajne zaplembene komisije v Š. z dne 10.9.1945. Razlaščencu A.P. je bilo vrnjeno zaplenjeno premoženje in na nepremičninah vzpostavljeno prvotno lastninsko stanje. Nobena listina v zvezi z zaplembo pa ne izkazuje, da so bile razlaščencu podržavljene tudi premičnine in zlasti ni nobenih podatkov o premoženju, ki naj bi bilo ob zaplembi v pisarni, skladiščih in trgovini. Tožnik je bil zaslišan v postopku na prvi stopnji in je izjavil, da nima nobene listine o podržavljenju in da tudi priče, ki bi lahko natančneje opisale, da je bilo zaplenjeno premično premoženje, ne živijo več. Cenitev, ki je bila sestavljena na podlagi opisnih izjav in po spominu tožnikove matere, ki je umrla leta 1982, razlaščenčeve sestre, ki tudi ne živi več, ter samega tožnika, ki je bil v času podržavljenja star devet let, niso dokazila, na podlagi bi bilo mogoče ugoditi zahtevku za denacionalizacijo. Sodišče je tudi pojasnilo, da ni ugodilo zahtevi za razpis glavne obravnave, ker je odločalo o zadevi na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku.

Postopek za izdajo upravnega akta in odločba tožene stranke pa sta pravilna in zakonita.

Tožnik s pritožbo izpodbija prvostopno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) in navaja, da sodišče ni upoštevalo vseh zakonskih in podzakonskih predpisov ter mu ni dalo možnosti, da bi bil neposredno zaslišan. To predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Med postopkom ni bilo sporno, da je bil pokojni A.P. trgovec, da je imel trgovino, v kateri je do leta 1945 opravljal trgovsko dejavnost. Z razveljavitvijo zaplembne odločbe niso bile v celoti odpravljene posledice zaplembe, saj podržavljenih stvari ni dobil nazaj. Že pred zaplembo je bil zaprt na T. in je bil iz zapora izpuščen maja 1946. leta. Na naslovu, kjer se je opravljala trgovinska dejavnost, so bili tedaj njegova mati in sestra. Materi je bilo dobro znano, kaj vse je bilo zaplenjeno in to je povedala njemu in tudi znancem ter kupcem, ki so kupovali pri pokojnem A.P. Kupcem je bilo znano, da je bila trgovina založena s trgovskim blagom. Zaradi smrti prič, ki bi o tem vedele več povedati, je dokazovanje s pričami onemogočeno. Mati mu je povedala, kaj vse se je nahajalo v trgovini in v skladišču, zato je v zahtevi za denacionalizacijo navedel samo tiste premične stvari, ki so bile očetu resnično zaplenjene. To sta potrdili tudi priči R.H. in J.M. Prvostopno sodišče njunih izjav ni ocenilo, ampak je le navedlo, da se priči vrste in količine zaplenjenega blaga oziroma premoženja ne spominjata. Sodišče s tako oceno sicer posredno priznava utemeljenost denacionalizacijskega zahtevka, zavrača ga pa zato, ker ni izkazana vrsta in količina tega premoženja. Sodišče bi mu moralo slediti ter priznati, da je bilo podržavljeno tisto premoženje, kot ga je navedel. Ta izjava bi morala zadostovati za strokovno presojo, upoštevati pa bi bilo tudi potrebno, kar sta povedali navedeni priči. Podlaga za ugodno odločitev je tudi poročilo in cenitev sodnega cenilca M.U. Zato predlaga ugoditev pritožbi in zahtevku za denacionalizacijo oziroma podrejeno razveljavitev sodbe ter vrnitev prvemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Z odločbo o zaplembi št. 167 z dne 10.9.1945, ki jo je izdala Okrajna zaplembna komisija v Š., je bilo pokojnemu A.P. zaplenjeno vse premoženje (premično in nepremično). O obsegu in vrednosti premičnega premoženja zaplembna odločba nima nobenih podatkov, prav tako pa tudi ne odločba, s katero je bila zaplemba razveljavljena, saj je v njej določeno zgolj to, da se vzpostavi prvotno zemljiško knjižno in lastninsko stanje na nepremičninah, ki so bile last A.P. Obseg in vrednost podržavljenega premoženja mora predlagatelj zahteve za denacionalizacijo, v skladu z določbami Zakona o denacionalizaciji (ZDen), dokazati z verodostojnimi listinami. Celo v primeru, kadar obstoja listina o podržavljenju in je bil tedaj napravljen popis premoženja, mora vlagatelj zahteve za denacionalizacijo, v kolikor se ne strinja z vrednostjo, ki je bila ob podržavljenju ugotovljena, to vrednost izpodbijati z verodostojno listino in dokazati, da je vrednost premoženja večja. Toliko bolj je to potrebno v primerih, ko listine o obsegu in vrsti premoženja sploh ni. Zato se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik z dokazili, ki jih je predložil, ne more dokazati, kakšno premično premoženje je bilo podržavljeno in kolikšna je vrednost tega premoženja. Mnenje izvedenca, ki je ocenil to premoženje na podlagi seznama, ki ga je napravil tožnik po spominu, ni verodostojna listina v smislu določb ZDen. Realno vrednost je mogoče dokazovati samo na podlagi Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Ur.list RS,št. 23/92-Navodilo). Po določbah 1. odstavka 5. člena Navodila lahko upravičenec izkazuje vrednost premoženja na podlagi katerihkoli listin ali dokazil. Pri tem Navodilo ne postavlja nobene omejitve glede vrste dokaznih listin. Edini pogoj je, da morajo biti listine verodostojne ter se nanašati na obdobje največ enega leta pred ali po podržavljenju stvari oziroma premoženja. Dokazovanje realne vrednosti s cenitvijo cenilca, ki ni izdelana na podlagi verodostojne listine o obsegu in vrsti premoženja, zato ne more priti v poštev, saj ta cenitev ni verodostojna listina. V postopku denacionalizacije ni mogoče v primerih, kadar višine in obsega podržavljenega premoženja ni mogoče dokazati, uporabljati prostega preudarka in tako odločiti o odškodnini in vračanju podržavljenega premoženja. Prav to smiselno zahteva pritožba, saj zanesljive podlage za oceno, kaj je bilo pokojnemu A.P. podržavljeno, ni mogoče najti. Zato pritožbeno sodišče meni, da ni pogojev za denacionalizacijo na podlagi dokazil, ki jih je tožnik predložil, in njegovemu zahtevku ni bilo mogoče ugoditi.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo zakaj je opustilo odločanje na glavni obravnavi. Po presoji pritožbnega sodišča, glede na dejansko in pravno stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku,bistvena kršitev ni bila storjena, saj opustitev glavne obravnave v tem primeru ni vplivala na odločitev, sodišče prve stopnje pa je v celoti presodilo vse tožbene navedbe in njegovi dokazni oceni ni mogoče očitati nobene nesklepčnosti. Zaslišanje tožnika ni bilo potrebno, ker glede na zgornje ugotovitve pritožbenega sodišča, ne bi moglo prispevati k drugačni oceni odločilnih dejstev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 73.člena ZUS.