Jedro

Tožnik je uveljavljal plačilo odškodnine za nesrečo pri delu od prvotožene stranke (delodajalca) in drugotožene stranke (lastnika avtodvigala, ki je tožnika poškodovalo). Za obravnavo tožbe zoper drugotoženo stranko (ki ni niti tožnikov delodajalec niti zavarovalnica) delovno sodišče ni stvarno pristojno sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožnik in drugotožena stranka sama krijeta svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v delu zadeve opr. št. Pd 181/2009, ki se nanaša na tožbo tožnika zoper drugotoženo stranko. Odločilo je, da bo po pravnomočnosti sklepa ta del zadeve, ki se nanaša na tožbo tožnika zoper drugotoženo stranko odstopilo v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču na Ptuju.

Zoper drugi odstavek izreka sklepa se pritožuje drugotožena stranka in v pritožbi navaja, da je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da se zadeva odstopi Okrožnemu sodišču na Ptuju, kot krajevno pristojnemu sodišču. Sodišče je takšno odločitev sprejelo na podlagi 52. člena ZPP, splošna krajevna pristojnost pa je določena v 46. členu ZPP in določa, da je za sojenje pristojno sodišče, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko, če ni določena izključna krajevna pristojnost. V konkretnem primeru to pomeni Okrožno sodišče v Ljubljani, saj ima tožena stranka sedež na območju tega sodišča. Določilo 52. člena ZPP določa izbirno krajevno pristojnost v primeru odškodninskih sporov, vendar pa ima pravico izbire le tožeča stranka, ne pa tudi sodišče samo. Drugotožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zadevo odstopi v nadaljnje reševanja Okrožnemu sodišču v Ljubljani, kot krajevno in stvarno pristojnemu sodišču. Priglasila je stroške pritožbe.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve drugotožene stranke in navedel, da je sodišče prve stopnje pravilno določilo krajevno pristojnost sodišča, ko je svojo odločitev oprlo na 52. člen ZPP. Tožnik je navajal, da je z vložitvijo tožbe na Delovno sodišče v Mariboru, Oddelek na Ptuju, izbral krajevno pristojno sodišče na Ptuju. Tožnik je priglasil stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani drugi odstavek sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje se je v tem sporu izreklo za stvarno nepristojno na podlagi ugotovitve, da med strankama (tožnikom in drugotoženo stranko) ni šlo za delovno razmerje, drugotožena stranka pa tudi ni zavarovalnica. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) v I/b točki 5. člena določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi predniki. V drugem odstavku 5. člena ZDSS-1 je določeno, da je delovno sodišče pristojno za odločanje tudi, če je v odškodninskem sporu, za katerega je podana pristojnost delovnega sodišča po določbah tega zakona, kot sospornik tožena zavarovalnica.

Drugotožena stranka v pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da se zadeva odstopi Okrožnemu sodišču na Ptuju, kot krajevno pristojnemu sodišču. Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo pri odločitvi o krajevni pristojnosti odločati na podlagi 46. člena ZPP. V 46. členu ZPP je določeno, da če ni z zakonom določena izključna krajevna pristojnost kakšnega drugega sodišča, je za sojenje pristojno sodišče, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko. Tožnik v tožbi uveljavlja plačilo odškodnine iz naslova nesreče pri delu. ZPP v 52. členu določa, da je za sojenje v sporih o nepogodbeni odgovornosti za škodo poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na območju katerega je bilo storjeno škodno dejanje ali sodišče na območju katerega je nastala škodljiva posledica. Če je nastala škoda zaradi smrti ali hude telesne poškodbe, je pristojno poleg sodišče iz prvega odstavka tega člena tudi sodišče na območju katerega ima tožnik stalno oziroma začasno bivališče (drugi odstavek 52. člena ZPP). Tožnik je v nezgodi utrpel hudo telesno poškodbo, zato je podana krajevna pristojnost Okrožnega sodišča na Ptuju, po drugem odstavku 52. člena ZPP.

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Ker s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo drugotožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Drugotožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), prav tako krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožnik sam, ker njegov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (prvi odstavek 155. člena ZPP).