Jedro

Kljub temu, da je tožnik (na podlagi lastne zaveze) plačal stroške parcelacije, nima položaja stranke v postopku, ki je bil ustavljen, saj ni lastnik zemljišča in mu plačilo ni bilo naloženo z odločbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 544/99-6 z dne 1.6.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 25.2.1999. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Geodetske uprave Republike Slovenije z dne 19.8.1998, s katero je bila na podlagi 1. odstavka 234. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavržena pritožba tožnika zoper sklep Geodetske uprave z dne 7.10.1997. Z navedenim sklepom je bil ustavljen postopek parcelacije parcele št. 2452/1 k.o. B., ker je župan občine B. vlogo za parcelacijo umaknil. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se po določbi 2. odstavka 26. člena Zakona o zemljiškem katastru (ZZKat) spremembe glede posestne meje parcele ugotovijo in zberejo v zemljiško katastrskem aparatu na zahtevo lastnika oziroma uporabnika ali po sklepu sodišča oziroma po odločbi pristojnega občinskega upravnega organa. Iz upravnih spisov nesporno izhaja, da je župan občine B. najprej podal zahtevo za parcelacijo parc. št. 2452/1 k.o. B., kasneje dne 3.9.1997, pa je zahtevo umaknil, zato je organ prve stopnje izdal sklep o ustavitvi postopka. Nesporno je tudi, da se je tožnik zavezal plačati stroške postopka in jih je na podlagi izdanega računa tudi plačal. Glede na takšno dejansko stanje je tožena stranka ravnala zakonito, ko je presodila, da tožnik v postopku parcelacije nima položaja stranke. Pri tem se pravilno sklicuje na določbe ZUP ter na 2. odstavek 26. člena ZZKat. Tudi po mnenju sodišča ima v upravnem postopku položaj stranke tisti, ki uveljavlja pravni interes, torej tisti, ki varuje kakšno svojo posredno ali neposredno pravno korist, ki jo določa materialni zakon. V predmetni zadevi tožnik ni niti lastnik niti uporabnik parcele št. 2452/1 k.o. B., torej po določbi materialnega zakona nima položaja stranke.

Zainteresiran je za izvedbo parcelacije, saj bi si tako pridobil določene ugodnosti. Zato se je tudi zavezal plačati stroške postopka. Vendar s tem varuje svoj dejanski, ne pa pravni interes. Tisti, ki v postopku varuje le svoj dejanski interes, ne more nastopati kot stranka. Dejanski interes zasleduje takšno osebno materialno ali moralno korist, ki ne temelji na pravnem predpisu, pri čemer pa je taka oseba zainteresirana, kako se bo končal postopek v določeni upravni stvari. Samo dejstvo, da je tožnik elaborat parcelacije plačal, mu še ne daje legitimacije, da nastopa kot stranka. Geodetska uprava je tožniku vročila račun zato, ker se je sam zavezal, da bo plačal vse stroške parcelacije, ne pa zato, ker bi materialni zakon določal, da mora stroške plačati.

Tožnik v pritožbi navaja, da del parcele ureja že 35 let. Leta 1991 so se ugotavljale meje in so bili deli navedene parcele priključeni ostalim lastnikom, razen v njegovem primeru. Zato se je obrnil na Župana Občine B. za ureditev tudi tega dela parcele. On je predlagal parcelacijo. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje o zadevi pravilno odločilo, ko je tožbo tožnika zavrnilo, sklicujoč se na določbo 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), po kateri se tožba zavrne, če sodišče ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in da je odločba pravilna in v zakonu utemeljena. Pritožbeno sodišče se strinja z dejansko in pravno podlago izpodbijane sodbe.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožniku, glede na določbe ZZKat in določbe ZUP (1. odstavek 234. in 49. člen), ter ob tem, ko tožniku plačilo stroškov ni bilo naloženo z izpodbijano odločbo, ni bilo mogoče priznati položaja stranke. Zato tudi ni upravičen do pritožbe proti sklepu o ustavitvi postopka. Tožnik zato s pritožbenimi ugovori, v katerih tudi ne navaja ničesar, kar bi lahko kazalo na to, da mu uveljavljani položaj stranke gre v konkretnem postopku parcelacije, ne more uspeti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.