Jedro

Pri nezakonitem bivanju v stanovanju tožeče stranke brez plačila najemnine gre za poseg tožene stranke v lastnino tožeče stranke, ki prinaša tožeči stranki škodo, tožencu pa korist. Zaradi nezakonite uporabe tujega stanovanja v svojo korist, pa je toženec dolžan tožeči stranki povrniti pridobljeno korist vsaj v višini najemnine za stanovanje, kot je pravilno presodilo že prvostopno sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v postopku v sporih majhne vrednosti razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča ostane v veljavi glede plačila glavnice v višini 29.220,50 SIT, zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov, kot je razvidno iz izreka izpodbijanega sklepa ter stroškov izvršilnega postopka v višini 500,00 SIT. S predmetno sodbo je prvostopno sodišče tako odločilo, da ostane citirani sklep v točki II izreka v celoti v veljavi. V odločbi o pravdnih stroških pa je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 44.906,00 SIT.

Proti navedeni sodbi se je pritožila tožena stranka smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbenemu sodišču predlaga "ugodno rešitev pritožbe".

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je prvostopno sodišče ohranilo v celoti v veljavi že citirani sklep o izvršbi v točki II izreka po ugotovitvi, da je toženec brez pravnega naslova (nezakonito) bival v stanovanju tožeče stranke in tožeči stranki za uporabo stanovanja ni ničesar plačal. Tako odločitev je prvostopno sodišče pravilno oprlo na določbo 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki določa, da v kolikor nekdo uporablja tujo stvar v svojo korist, lahko imetnik stvari od njega zahteva, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Pri nezakonitem bivanju v stanovanju tožeče stranke brez plačila najemnine gre za poseg tožene stranke v lastnino tožeče stranke, ki prinaša tožeči stranki škodo, tožencu pa korist. Zaradi nezakonite uporabe tujega stanovanja v svojo korist, pa je toženec dolžan tožeči stranki povrniti pridobljeno korist vsaj v višini najemnine za stanovanje, kot je pravilno presodilo že prvostopno sodišče. Pritožbena izvajanja, da tožena stranka ni mogla predložiti dokazov "o poravnavi obveznosti stanarine", ker je bila iz stanovanja deložirana, pa presoje prvostopnega sodišča ne morejo v ničemer spremeniti. Na strani tožene stranke je dokazno breme o zatrjevanem plačilu stanarine (najemnine). Tožena stranka pa dokaza o plačilu stanarine (najemnine) ni izkazala, pri čemer je tudi deložacija tožene stranke bila izvršena ravno zaradi ravnanja tožene stranke. Tako pa se tožena stranka tudi na deložacijo in s tem povezanim zatrjevanjem o nemožnosti predložitve dokazov o poravnavi obveznosti, ne more uspešno sklicevati.

Sicer pa v postopku v sporih majhne vrednosti pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v skladu s prvim odstavkom 458. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ni dopusten. Da pa bi bil podan razlog iz drugega odstavka 458. člena ZPP, pa pritožba ne zatrjuje.

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker ti niso bili priglašeni.