Jedro

Tožena stranka je na podlagi pritožbe, vložene po elektronski pošti, zvedela, da pritožbe tožnica ni mogla vložiti pravočasno zaradi bolezni, ker je to napisala v pritožbi z dne 8. 1. 2013. V tej zvezi je omenila tudi aretacijo s strani policije. O bolezni tožnice je bila sicer tožena stranka obveščena že od vložitve vloge z dne 15. 10. 2012. Zato bi tožena stranka morala smiselno šteti, da je tožnica podala predlog za vrnitev v prejšnje stanje na podlagi VIII. poglavja ZUP. Namesto tega je tožena stranka pritožbo tožnice zavrgla, zaradi česar je kršila 2. odstavek 7. člena ZUP v zvezi z VIII. Poglavjem ZUP.

Tožena stranka bi morala v postopku odločiti o zahtevku, ki ga je podala tožena stranka, torej o prošnji za izdajo vizuma za dolgoročno bivanje, pa ni. Namesto tega je pozivala stranko, da se izjasni, ali prosi za prvo dovoljenje za začasno prebivanje ali za podaljšanje dovoljenja iz drugih utemeljenih razlogov. Ti postopki niso v tolikšni meri enostavno urejeni, da bi tujka, katere materni jezik ni slovenski, in ki ima zdravstvene težave, lahko brez težav in potrebne vsebinske pomoči v smislu dosledne uporabe vseh štirih odstavkov 7. člena ZUP s strani uradne osebe, vedela sama od sebe, kakšne so razlike med vsaj tremi omenjenimi postopki in kateri postopki so zanjo ugodnejši.

Izrek

I. Tožba se v delu, ki se nanaša na izpodbijanje I. točke izreka sklepa Upravne enote Krško št. 214-1485/2012/10 z dne 19. 12. 2012, zavrže. II.V preostalem delu se tožbi ugodi in se II. in III. točka izreka sklepa Upravne enote Krško št. 214-1485/2012/10 z dne 19. 12. 2012 ter sklep Upravne enote Krško št. 214-1485/2012/12 z dne 21. 1. 2013 odpravijo in se zadeva vrne Upravni enoti Krško v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. S prvostopenjskim aktom je Upravna enota Krško na podlagi 3. odstavka 99. člena in 2. odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v postopku pri odločanju po 51. členu v zvezi s 1. odstavkom 54. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) v upravni zadevi podaljšanje roka in izdaje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, sklenila (v I. točki izreka), da se prošnji A.A., državljanke Združenih držav Amerike, za podaljšanje roka za odpravo pomanjkljivosti vloge, določenem v dopisu Upravne enote Krško, št. 214-1485/2012-6 z dne 23. 11. 2012, ne ugodi. V II. točki izreka je sklenila, da se prošnja tožnice za izdajo dovoljenja oziroma za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov (51. člen ZTuj-2), prejeto z dne 17. 10. 2012, zavrže in v III. točki izreka, da stroškov v postopku ni bilo. V obrazložitvi akta je navedeno, da je Upravna enota Krško dne 17. 10. 2012 s priporočeno pošiljko po pošti, prejela prošnjo za izdajo oziroma podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov po 51. členu ZTuj-2, iz razloga nujnega bolnišničnega zdravljenja, državljanke Združenih držav Amerike A.A., z nameravanim krajem prebivanja in naslovom za vročanje pošiljk na naslovu ... Organ se sklicuje na 1. odstavek 54. člena in 51. člen ZTuj-2 ter na 2. člen Pravilnika o načinu izdaje dovoljenja za prebivanje, načinu zajemanja prstnih odtisov na način označitve prenehanja dovoljenja za prebivanje (Pravilnik, Uradni list, št. 85/2011). Po pregledu vloge je upravni organ ugotovil, da je bila prošnja A.A. vložena na obrazcu „Prošnja za izdajo oziroma podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov (51. člen Zakona o tujcih), torej na obrazcu, kot ga predpisuje Pravilnik, vendar pa je bila glede na 1. odstavek 67. člena ZUP nepopolna, saj stranka na obrazcu ni ustrezno obkrožila ali gre za prošnjo za izdajo ali za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov. V nadaljevanju se sklicuje na 1. odstavek 66. člena in na 1. in 2. odstavek 67. člena ZUP. Vloga stranke ni vsebovala zahteve oziroma predloga stranke, zato jo upravni organ sploh ne more obravnavati oziroma ustrezno začeti postopka. Prošnja za izdajo dovoljenja za prvo začasno prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov po 51. členu ZTuj-2 se v skladu s 34. členom ZTuj-2 vloži pri diplomatskem predstavništvu ali konzulatu Republike Slovenije v tujini in se zanjo plača konzularna taksa. Če dobi organ po pošti vlogo, ki jo ni pristojen sprejeti, pa jo brez odlašanja pošlje pristojnemu organu in to sporoči stranki (4. odstavek 65. člena ZUP). Sklicuje se še na prvi odstavek 36. člena ZTuj-2. Organ zahtevo najprej preizkusi in jo s sklepom zavrže, če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku (3. odstavek 129. člena ZUP). Z navedeno pomanjkljivostjo zahteve je upravni organ stranko seznanil dne 24. 10. 2012 in jo v skladu s 67. členom ZUP pozval, da se izjasni, za kakšne vrste dovoljenja (prvo ali podaljšanje) zaproša. A.A. je podala izjavo, da se glede na pojasnjeno situacijo trenutno ne more odločiti ali naj se odloči za prvo dovoljenje ali za podaljšanje dovoljenja, saj trenutno nikakor ne more zapustiti Slovenije. V Republiki Sloveniji prebiva od 21. 10. 2012 in ji je dovoljeno prebivanje 90 dni na podlagi brezvizumskega režima med Slovenijo in ZDA. Prosila je, da se ji rok za odločitev o tem, ali je to vloga za prvo dovoljenje ali za podaljšanje dovoljenja, podaljša do 15. 11. 2012. Upravni organ je prošnji stranke sledil ter jo seznanil, da mora v roku do 15. 11. 2012 pisno sporočiti, za kakšno vlogo se je odločila oziroma sporočiti ali morebiti vlogo umika, sicer bo izdal sklep, s katerim bo vlogo skladno z 2. alinejo 1. odstavka 67. člena ZUP zavrgel. Stranka je podala tudi izjavo, da sedaj živi na naslovu ... zato bo tu prejemala vso pošto. Pred iztekom navedenega roka, dne 14. 11. 2012, je A.A. upravnemu organu po e-pošti poslala dopis in hkrati navedla, da zaradi bolezni ne more poslati pisne dopolnitve po pošti pred 15. novembrom, in da bo to storila, ko bo lahko. Dopis stranke je upravni organ prejel dne 22. 11. 2012. V navedenem dopisu stranka navaja situacijo, in sicer, da ne more zaprositi za vizum D z Ministrstva za zunanje zadeve, saj zahtevajo dokumente, ki jih nima. Prav tako ne more zapustiti Slovenije prav zdaj, prav tako ne misli, da se bo njeno zdravstveno stanje izboljšalo z 19. januarjem, ko ji vizum poteče (Visa Waiver Program). Nadalje iz dopisa izhaja, da ne more umakniti prošnje, vložene na UE Krško. V nadaljevanju stranka navaja, da njena končna odločitev, ki je proti njej v Novem mestu, temelji na delih ZUP, za katere verjame, da so neustavne, zato je zoper to odločbo vložila pritožbo najprej pri Upravnem sodišču, kjer je verjetno, da se vloga zavrne zaradi pravočasnosti, nato pa lahko zaprosi Ustavno sodišče za presojo ustavnosti člena ZUP. Če bo njen izziv uspešen, se bo ta odločba razveljavila in ZUP bo spremenjen. To bi zanjo bila najboljša rešitev, saj bo to omogočilo UE, da sprejme njeno vlogo. Ta odločitev bo vplivala na njeno prošnjo, tako da se ne more odločati o statusu njene vloge, dokler ne bo ustavni postopek revizije končan. Ne ve, kako dolgo bo to trajalo, vendar je zahtevala, da obravnavajo njen primer s prednostjo. Ob koncu dopisa je stranka navedla, da se opravičuje, če ni kaj jasno, ker je morala uporabiti Google Translate. V nadaljevanju postopka se je upravni organ v zvezi s strankinimi navedbami odločil, da stranki zaradi načela varstva pravic stranke in varstva javnih koristi stranke (7. člen ZUP) pošlje dodaten poziv za odpravo pomanjkljivosti vloge, z dopisom, št. 214-1485/2012/6 z dne 23. 11. 2012, s katerim jo je seznanil, da je upravni organ pri reševanju vloge za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov dolžan voditi postopek po veljavnih predpisih, to je ZTuj-2 in ZUP in stranko na podlagi 57. člena ZUP ponovno pozval, da v naknadnem roku 8 dni od prejema dopisa odpravi pomanjkljivosti vloge s tem, da predloži izjavo, ali je podala vlogo za izdajo dovoljenja ali pa bo vloga skladno z 2. alinejo 1. odstavka 67. člena ZUP zavržena. Stranka je dopis za dopolnitev vloge prejela dne 26. 11. 2012, tako se je rok za dopolnitev zahtevka iztekel 4. 12. 2012. Dne 3. 12. 2012 je upravni organ po e-pošti prejel obvestilo A.A., da bo v roku treh dni posredovala svoj pisni odgovor. Iz odgovora stranke z dne 3. 12. 2012, ki ga je stranka upravnemu organu posredovala priporočeno po pošti dne 5. 12. 2012, izhaja, da je bila njena vloga namenjena za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje in ne za izdajo prvega dovoljenja, vendar pa ji je bilo razloženo, da naj bi se tako vlogo sprejelo, vendar pa dovoljenja ne bi izdali. Ta odločitev naj bi temeljila na zakonu, za katerega je Ustavno sodišče zaprosila za pregled ustavnosti. Nadalje v dopisu navaja, da trenutno prebiva v Republiki Sloveniji v okviru programa za odpravo vizumov, ki se bo končal 19. 1. 2013. Če bo morala zapustiti Republiko Slovenijo, ne bo mogla nastopiti v sodnih postopkih v Sloveniji. Ker nima naslova zunaj Slovenije, ne bo imela nobenega načina za sprejemanje pomembnih dokumentov s strani sodišča. S tem bi ji bila kršena pravica do sodnega varstva, ki ji je zagotovljena s slovensko ustavo. Če bo morala 19. 1. 2013 oditi, ji bo to povzročilo hudo stisko, ker se zaradi zdravstvenega stanja ne more vrniti v ZDA. Ob koncu dopisa nadalje stranka navaja, da 2. odstavek 99. člena ZUP omogoča, da se lahko podaljša rok za upravne odločitve iz utemeljenih razlogov, zato je zaprosila, da se vloga sprejme, vendar se odloži odločitev, dokler Ustavno sodišče ne presoja zakonitosti v njenem primeru in se odloči o njihovi ustavnosti. Če bi odločili sedaj in temeljili na zakonodaji, ki je protiustavna, naj bi odločitev ne bila veljavna.

Upravni organ je pred odločitvijo proučil strankine navedbe in ugotovil, da se stranka v roku, ki ji je bil postavljen, ni izjasnila, katero prošnjo za dovoljenje za začasno prebivanje je vložila in torej vloge ni ustrezno dopolnila, hkrati pa je iz dopisa prejetega dne 6. 12. 2012 razbrati, da je podala prošnjo za podaljšanje roka v skladu z 2. odstavkom 99. člena ZUP.

Upravni organ je v zvezi z zahtevkom stranke najprej proučil zahtevo stranke o podaljšanju roka v skladu z 2. odstavkom 99. člena ZUP, ki jo stranka utemeljuje z zahtevkom za presojo ustavnosti zakonov pri ustavnem sodišču, v postopkih vodenih pri drugih organih, ki jih stranka ne opredeljuje. Upravni organ v zvezi s tem ugotavlja, da se zahteva za presojo ustavnosti nikakor ne nanaša na njeno prošnjo za dovoljenje za začasno prebivanje z dne 17. 10. 2012, prav tako pa se presoja tudi ne nanaša na postopke, ki se po ZTuj-2 vodijo pri upravnih enotah. Upravni organ nadalje ocenjuje, da postopek v zvezi s presojo ustavnosti zakona ne more utemeljeno vplivati na odločitev stranke o tem, ali je vložila prošnjo za izdajo ali podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov. Upravni organ je stranki na njeno prošnjo dne 24. 10. 2012 že določil rok za odpravo pomanjkljivosti zahteve do 15. 11. 2012, nato pa ji določil še naknadni 8-dnevni rok, pri čemer je presoji pravočasnosti prejema dopolnitve stranke (v korist stranke) upošteval tudi po e-pošti prejeta obvestila stranke. Upravni organ po natančnem kronološkem pregledu predloženih sporočil in dopisov stranke v zadevi namreč utemeljeno ocenjuje, da stranka z odlašanjem dopolnitve zahtevka z opredelitvijo prošnje zavlačuje postopek, saj se iz opisa situacije da sklepati, da stranka zasleduje interes, da ji ne bi bilo treba zapustiti območja Republike Slovenije, ker ji naj bi vložena, čeprav nerešena vloga za dovoljenje za začasno prebivanje, omogočala bivanje v Republiki Sloveniji.

Upravni organ je zato zahtevo stranke za podaljšanje roka za dopolnitev nerazumljive vloge v I. točki tega sklepa zavrnil, saj stranka ni podala opravičenih razlogov za podaljšanje roka, prav tako pa s konkretnimi dejanji ni izkazala, da se je trudila rok izpolniti, postavljen rok za odpravo nepravilnosti pa je upravni organ postavil realno in bi ga stranka objektivno gledano lahko izpolnila. Druga točka izreka sklepa pa je utemeljena z ugotovitvijo, da A.A. v postavljenem roku in vse do izdaje tega sklepa ni predložila zahtevane dopolnitve vloge za začasno prebivanje tujca v RS, v smislu, da bi se izrekla ali gre za izdajo ali podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, kot jo je upravni organ pozval dne 24. 10. 2012 in dodatno z dopisom z dne 23. 11. 2012, zato je upravni organ ravnal skladno z 2. odstavkom 67. člena ZUP in prošnjo zavrgel. 2. V pritožbi zoper prvostopenjski akt je tožnica med drugim navedla, da ni mogla predložiti pritožbe zaradi bolezni in da ne more zapustiti Slovenije zaradi „njenega zdravja“. Pravi, da je bila obakrat aretirana in izgnana s policije in da so ji povzročili škodo na zdravju.

3. Z drugostopenjskim sklepom je Upravna enota Krško sklenila, da se pritožba tožnice zavrže. V obrazložitvi akta je navedeno, da je tožnica dne 8. 1. 2013 po elektronski pošti zoper sklep vložila pritožbo, v kateri je navajala razloge nezmožnosti pravočasne zapustitve Republike Slovenije in prestavitve roka štetja trimesečnega dovoljenega prebivanja v Republiki Sloveniji od 16. 10. 2012 na 19. 12. 2012, ki pa v navedenem sklepu niti ni bil predmet zadeve. Stranka je navedla, da bo pritožbo v pisni obliki po navadni pošti poslala naknadno, ki pa do izdaje tega sklepa ni prispela.

4. Izpodbijani sklep je bil stranki oziroma pritožnici vročen 21. 12. 2012, kar je razvidno iz tega dne podpisane vročilnice, kot dokaz o vročitvi sklepa. Petnajstdnevni pritožbeni rok na drugo točko sklepa je začel teči 22. 12. 2012, zadnji dan pritožbenega roka pa bi se iztekel 5. 1. 2013. Iz datuma poslane pritožbe po elektronski pošti je razvidno, da je bila poslana dne 8. 1. 2013, torej prepozno. Ker je bila dne 5. 1. 2013 sobota, ko se pri organu ne dela, enako pa tudi v nedeljo 6. 1. 2013, se je zadnji dan pritožbenega roka iztekel v ponedeljek dne 7. 1. 2013. Ker je bila pritožba poslana po elektronski pošti dne 8. 1. 2013, torej po preteku pritožbenega roka, jo je bilo treba na podlagi drugega odstavka 245. člena ZUP kot prepozno zavreči. 5. V tožbi tožnica pravi, da je dne 9. januarja 2013 nastanjena v Centru za tujce v Velikem Otoku, Postojna. Sodišče jo je zaprosilo, da izpolni svojo vlogo, vendar vloge ni mogla dokončati, ker je bilo nemogoče to narediti iz Centra za tujce. Odpeljali so jo v PB Idrija kmalu po prihodu v Center za tujce in tam je ostala do 23. januarja 2013, nato pa se je vrnila v Center za tujce, kjer je še vedno nastanjena. Rabi pravno pomoč za dokončanje vloge. Ni seznanjena s slovenskim pravnim redom. Prav tako potrebuje več časa. Prosi sodišče za 15 dni za dokončanje vloge. Prejela je dve odločbi, na kateri bi se rada pritožila, obe odločbi sta povezani s primerom 1799/2012. Prva odločba je od MNZ in oštevilčena z 2253-1/2013/4. Želi se pritožiti, ker se ne strinja z bivanjem v Centru za tujce. Druga odločba, na katero se želi pritožiti, je od Upravne enote Krško, oštevilčena 214-1485/2012/10; želi se pritožiti, ker krši njeno pravico do pravnega sredstva. UE Krško jo je pustila v položaju, ko legitimacija njenega stanja ni mogoča. Nihče ne bi smel biti zaprt v Centru za tujce, kot kriminalec. Ni storila nobenega kaznivega dejanja in ne predstavlja nobene nevarnosti za skupnost. Rok za pritožbo je pretekel, toda upa, da bo sodišče sprejelo pritožbo, četudi je potekel rok pritožbe, ker ni mogla tega storiti prej zaradi svojega zdravja in bivanja v Centru za tujce.

6. Sodišče v tem upravnem sporu obravnava samo tožbo tožnice zoper v uvodu navedena akta, ne pa tudi tožbo zoper akt št. 2253-1/2013/4 o nastanitvi tožnice v Center za tujce. Odločitev upravnega organa o nastanitvi tožnice v Center za tujce je predmet drugega upravnega spora, ki se vodi pod opr. št. I U 1799/2012. Sodišče je v tem upravnem sporu upoštevalo, da je tožnica v tožbi izrazila prošnjo, da bi dobila brezplačno pravno pomoč, vendar pa iz uradnega zaznamka Službe za brezplačno pravno pomoč, ki ga je sodišče v spis prejelo dne 4. 2. 2013 v zadevi Bpp 15/2013-1, izhaja, da zelo verjetno vzajemnosti na relevantnem področju med ZDA in Slovenijo ni, v vsakem primeru pa bi do pravno-formalne odločitve o prošnji za brezplačno pravno pomoč lahko prišlo šele po daljšem poteku časa, ki ne zagotavlja učinkovitega dostopa do sodnega varstva glede na okoliščine, v katerih se nahaja tožnica. Zato je sodišče zadevo sprejelo v obravnavo kot nujno.

Obrazložitev k prvi točki izreka :

7. Tožba se v delu, ki se nanaša na prvo točko prvostopenjskega akta, zavrže. 8. S sklepom v prvi točki izreka je sodišče zavrglo tožbo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na izpodbijanje I. točke izreka sklepa Upravne enote Krško št. 214-1485/2012/10 z dne 19. 12. 2012, kajti po določbi 2. odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan, obnovljen, ali ustavljen. Z izpodbijanim delom upravnega akta pa postopek ni bil končan, ampak je bilo samo odločeno, da se prošnji tožnice za podaljšanje roka za odpravo pomanjkljivosti vloge ne ugodi. Zato je sodišče tožbo v navedenem delu zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Obrazložitev k drugi točki izreka:

9. Tožba je utemeljena.

10. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo kot prepozno zavrgel, pri čemer pa je kršil določbo 7. člena ZUP, ki v drugem odstavku določa, da kadar uradna oseba glede na podano dejansko stanje izve, ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, jo na to opozori. Tožena stranka je na podlagi pritožbe, vložene po elektronski pošti, kar je tožena stranka sprejela kot veljaven način vložitve pritožbe, zvedela, da pritožbe tožnica ni mogla vložiti pravočasno zaradi bolezni, ker je to napisala v pritožbi z dne 8. 1. 2013. V tej zvezi je omenila tudi aretacijo s strani policije. O bolezni tožnice je bila sicer tožena stranka obveščena že od vložitve vloge z dne 15. 10. 2012. Zato bi tožena stranka morala smiselno šteti, da je tožnica podala predlog za vrnitev v prejšnje stanje na podlagi VIII. poglavja ZUP. Namesto tega je tožena stranka pritožbo tožnice zavrgla, zaradi česar je kršila 2. odstavek 7. člena ZUP v zvezi z VIII. Poglavjem ZUP. Zato je sodišče tožbi tožnice v delu, ki se nanaša na drugostopenjski akt, ugodilo in drugostopenjski akt odpravilo (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

Nezakoniti pa sta tudi 2. in 3. točka izreka prvostopenjskega akta.

11. Prvostopenjski organ je tožničino prošnjo za izdajo dovoljenja oziroma za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz drugih razlogov (51. člena ZTuj-2) zavrgel, ker tožeča stranka na poziv organa ni razčistila, ali je vložila prošnjo za izdajo prvega dovoljenja za začasno bivanje, ali prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov, ki jo je podala na obrazcu z dne 15. 10. 2012. Vendar je na tem obrazcu tožeča stranka povsem jasno navedla, da podaja vlogo „zaradi nujnega bolnišničnega zdravljenja (ZTuj-2, 20 člen)“. Gre za možnost, ki jo je zakonodajalec uredil v posebnem III. poglavju ZTuj-2 (vizumi), in ki v določilu 20. člena določa izdajo vizuma za dolgoročno bivanje iz razloga nujnega bolnišničnega zdravljenja. Vendar pa je za to možnost potrebno, da stranka v Slovenijo lahko vstopi brez vizuma (2. odstavek 14. člena ZTuj-2). Tožena stranka se s tem vprašanjem, ali je tožnica za vstop v Slovenijo potrebovala vizum, ali ne, ni ukvarjala drugače, kot da je v obrazložitev sklepa povzela, da je tožnica sama povedala, da ji je poteklo dovoljeno prebivanje v Sloveniji 90 dni na podlagi brezvizumskega režima med Slovenijo in ZDA. Tožena stranka bi torej morala v postopku odločiti o zahtevku, ki ga je podala tožena stranka (1. odstavek 213. člena ZUP), torej o prošnji za izdajo vizuma za dolgoročno bivanje, pa ni. Namesto tega je pozivala stranko, da se izjasni, ali prosi za prvo dovoljenje za začasno prebivanje ali za podaljšanje dovoljenja iz drugih utemeljenih razlogov. Ti postopki niso v tolikšni meri enostavno urejeni, da bi tujka, katere materni jezik ni slovenski, in ki ima zdravstvene težave, lahko brez težav in potrebne vsebinske pomoči v smislu dosledne uporabe vseh štirih odstavkov 7. člena ZUP s strani uradne osebe, vedela sama od sebe, kakšne so razlike med vsaj tremi omenjenimi postopki in kateri postopki so zanjo ugodnejši. Namesto tega je tožena stranka določilo 7. člena ZUP uporabila samo v tolikšni meri, da je tožnici dala dvakrat možnost, da se odloči. To pa v danih okoliščinah konkretnega primera ni pravilna uporaba določila ZUP.

12. V nadaljevanju postopka tožnica tako kot na zapisniku o izjavi stranke z dne 24. 10. 2012, tudi v vlogi z dne 13. 11. 2012 na poziv tožene stranke ni odgovorila (organu), za katero vrsto upravnega dovoljenja je zaprosila in se v tem smislu v vlogi z dne 13. 11. 2012 ni držala poziva z dne 24. 10. 2012 na odpravo pomanjkljivosti vloge. Vendar pa je v vlogi z dne 3. 12. 2012, ki jo je organ prejel dne 6. 12. 2012, torej 13 dni pred izdajo prvostopenjskega akta, na poziv tožene stranke z dne 23. 11. 2012, nedvoumno pojasnila, da je podala vlogo za „podaljšanje dovoljenja za bivanje, ne pa za prvo prebivanje“ in je v tretjem odstavku tudi navedla, zakaj je podala vlogo za podaljšanje dovoljenja. V zadnjem odstavku pa je smiselno predlagala tudi prekinitev postopka zaradi predhodnega vprašanja v zvezi s postopkom pred Ustavnim sodiščem. A tudi v tem primeru tožena stranka ni odločila o vlogi tožnice za podaljšanje dovoljenja, vsekakor pa bi morala ob tem upoštevati (v smislu 2., 3. in 4. odstavka 7. člena ZUP) temeljne pogoje za uspešno vložitev prošnje za takšno dovoljenje glede na to, da se ji je po podatkih v sklepu zadnje dovoljenje za bivanje v Sloveniji izteklo že dne 6. 7. 2011. 13. Na tej podlagi je sodišče v drugi točki izreka tožbi ugodilo, izpodbijani akt v navedenem delu odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravna stališča sodišča, ki zadevajo postopek.