Jedro

Tožena stranka je v skladu z zavarovalno pogodbo ugotovila obseg škode kot podlago za izplačilo zavarovalne vsote. Višina škode je bila tedaj znana in bi zato tožena stranka morala izplačati zavarovalno vsoto (2. odst. 919. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ker tega ni storila, je prišla v zamudo (1. odst. 324. čl. ZOR). Posledica tega pa je med drugim obveznost plačila zamudnih obresti (1. odst. 277. čl. ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 5.974.086,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.9.1992 dalje do plačila in mu povrniti 816.720,00 SIT pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi od 26.6.1997 dalje do plačila.

Ugotovilo je, da je tožniku dne 20.8.1992 zgorel delovni stroj znamke STT tipa HB 200. Ta stroj je bil kasko zavarovan pri toženi stranki. Njegovo vrednost je izračunalo tako, da je od nabavne vrednosti odštelo amortizacijo, vrednost ostankov zgorelega stroja in pogodbeno dogovorjeno franšizo. Vrednost je ugotovljena po razmerah na dan 23.9.1992, ko je tožena stranka komisijsko ugotovila znesek škode. Od tedaj dalje tečejo tudi zamudne obresti. Ugotovilo je še, da je vrednost stroja izračunana brez prometnega davka.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Zavrnilo je vse pritožbene ugovore in potrdilo prvostopne dejanske in pravne ugotovitve.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka navaja, da je sodišče svoj dokazni sklep na zadnji obravnavi dne 26.6.1997 povzelo po dokaznem sklepu z dne 28.11.1996, ta pa je bil povzet po prejšnjem dokaznem sklepu z dne 7.12.1993. Zato meni, da ni jasno, kakšen dokazni sklep je sodišče sprejelo in kateri dokazi so bili izvedeni. Razen tega temelji sodba tudi na izvedenskem mnenju B. R. Ta dokaz pa ni bil sprejet in izveden. Navaja, da je sodišče zavrnilo ugovor tožene stranke, da pri izračunu škode ne bi smel biti prištet prometni davek, ker ni upoštevalo računa z dne 8.6.1990, iz katerega izhaja, da je bil tožnik oproščen prometnega davka. Nadalje je v obrazložitvi sodbe napačno navedeno, da je komisijski zapisnik podpisal tudi tožnik. Sodišče je škodo izračunalo na dan nastanka škode dne 8.9.1992, v obrazložitvi pa je navedlo, da jo je izračunalo na dan 23.9.1992. Ugotovitev škode po vrednosti na dan nastanka zavarovalnega primera je v nasprotju s 13.čl. Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK 92 in je zato tudi materialnopravno napačna. Stranki škode nista sporazumno ugotavljali. Komisijski zapisnik z dne 23.9.1992 je interni dokument tožene stranke. Po 13.čl. navedenih splošnih pogojev je treba šteti kot dan, ko je bila ugotovljena škoda, dan, ko je bila zavarovalna vsota izplačana. Zamudne obresti bi morale biti prisojene od dneva sodbe dalje, ne pa prej. Pri izračunu višine škode je napačno upoštevan prometni davek.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga, da sodišče zavrne revizijo kot neutemeljeno.

Revizija je bila na podlagi 3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 26.6.1997 je razvidno, da je sodišče sprejelo enak dokazni sklep kot na prejšnji obravnavi dne 28.11.1996 ter dodatno še sklep, da bo zaslišalo izvedenca ing. F. M. Nato so bili dovoljeni dokazi izvedeni. V takem postopanju ni nobene kršitve določb pravdnega postopka. Napačno bi bilo, če sodišče ne bi sprejelo dokaznega sklepa in če ne bi izvedlo dokazov, potrebnih za ugotovitev dejanskega stanja v tej zadevi. Nič napačnega ni v tem, da je sodišče ponovno izvedlo iste dokaze kot na prejšnji obravnavi. Še manj razumljivi so revizijski očitki v tem primeru, ko je bil na predlog strank in v skladu z napotki višjega sodišča dodatno zaslišan izvedenec.

Dokaz z zaslišanjem izvedenca B. R. ni bil izveden. Sodišče to mnenje omenja v zvezi z izvedeniškim mnenjem ing. F. M. in sicer, da se ing. M. pridružuje ugotovitvam R. Vendar sodba temelji na mnenju ing. M., torej na dokazu, ki je bil dejansko izveden na zadnji glavni obravnavi.

Obe sodbi izrečno ugotavljata, da pri ugotavljanju vrednosti uničenega stroja ni upoštevan prometni davek, da je torej cena stroja ugotovljena brez davka. Zato so drugačne revizijske trditve zmotne, očitki pa neutemeljeni.

Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska, na podlagi katerih je tožnik zavaroval svoj stroj, določajo v 13. členu, da se škoda ugotavlja na podlagi nabavne vrednosti nove stvari na dan ugotavljanja višine škode z odbitkom amortizacije in vrednosti ostankov. Na tak način je bila ugotovljena škoda v tej zadevi. Kot dan ugotovitve višine škode je pravilno naveden 23.9.1992, ko je tožena stranka komisijsko ocenila novo vrednost stroja, amortizacijo in vrednost ostankov in v rubriko "Izplačilo totalne škode" navedla znesek 6.312.350,00 SIT. Ni pomembno, ali je tožnik podpisal komisijski zapisnik z dne 23.9.1992. Pomembno je, da je na ta način tožena stranka v skladu z zavarovalno pogodbo ugotovila obseg škode kot podlago za izplačilo zavarovalne vsote. Višina škode je bila tedaj znana in bi zato tožena stranka morala izplačati zavarovalno vsoto (2. odst. 919.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ker tega ni storila, je prišla v zamudo (1. odst. 324.čl. ZOR). Posledica tega pa je med drugim obveznost plačila zamudnih obresti (1. odst. 277.čl. ZOR).

Zmotno je revizijsko stališče, da bi bilo treba obseg škode ugotavljati po razmerah ob času sojenja. Upoštevati je treba določbo 13.čl. Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska, po kateri se škoda ugotavlja po nabavni vrednosti nove stvari na dan ugotavljanja višine škode. To pa je bilo dne 23.9.1992. Tedaj je zavarovalna vsota zapadla v plačilo.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odst. 166.čl. in 1. odst. 155.čl. ZPP. Revizijski odgovor sicer izčrpno obravnava revizijske navedbe, vendar se ukvarja z vprašanji, ki so bila v tem postopku že rešena. Zato ni prispeval k rešitvi zadeve. Stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožeča stranka sama.