Jedro

Delavski svet tožene stranke je predčasno razrešil tožnika s položaja direktorja na podlagi drugega odstavka 27. člena Statuta. Po tej določbi je direktor lahko predčasno razrešen, če se ugotovi, da poverjeno delo presega njegove sposobnosti in da to neugodno vpliva na opravljanje poslovodne funkcije, poslovne rezultate in odnose v podjetju. Razrešitev iz tega razloga je v bistvu razrešitev zaradi nezaupanja v sposobnosti direktorja, da nadaljuje z vodenjem podjetja. Do tega pa lahko pride, ko direktor ne izpolni v celoti ali zadovoljivo zastavljenih nalog in pričakovanj organa upravljanja. V tem primeru ne gre za postopek za ugotavljanje sposobnosti direktorja glede opravljanja delovnih nalog v smislu 23. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), kot je predviden za delavce brez posebnih pooblastil.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje o stroških postopka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov 403.023,00 SIT zniža na 321.151,00 SIT. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku pritožbene stroške v višini 12.750,00,00 SIT v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavijo sklepi z dne 1.2. in 2.2.1994 ter z dne 16.2.1994, 15.2.1994 in z dne 8.3.1994 in da je tožena stranka dolžna tožniku plačati neto razliko v plači v višini 3.766.442,00 SIT za čas od 18.3.1994 do 18.9.1996 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od njihove dospelosti dalje in od teh zneskov obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke in mu še plačati 2.000.000,00 SIT ter povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. S sklepom je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 403.023,00 SIT in stroške sodnih taks v višini 4.312,00 SIT. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ker je ugotovilo, da je bil tožnik razrešen iz krivdnih razlogov in v skladu z določbami statuta. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta pooblaščenka tožnika in tožnik, vsak s svojo ločeno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi oz. podrejeno, da sodbo in sklep razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Sodišče je zmotno zaključilo, da je bil postopek razrešitve tožnika kot direktorja voden zakonito. Sodišče je zmotno pritrdilo toženi stranki, da v zvezi z razrešitvijo direktorja ni bilo potrebno imenovati posebno komisijo, ki bi pripravila predlog za delavski svet. V primeru razrešitve tožnika bi morala biti imenovana komisija glede na določbo 27. čl. statuta. Poleg tega razrešitev tudi ni v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Poleg tega bi tožena stranka morala glede na določbe ZDR izpeljati postopek, ki temelji na dokumentiranem in strokovno utemeljenem predlogu glede ugotavljanja znanj in zmožnosti za opravljanje dela. Tudi če bi sodišče štelo, da je postopek razrešitve zakonit, pa niso utemeljeni razlogi za samo razrešitev. Od številnih očitanih razlogov za razrešitev je sodišče zavrnilo vse, razen dveh. Očitki, katere sodišče šteje za utemeljene, ne zadostujejo več za odločitev, da tožnik ni sposoben opravljati svojega dela in da zato negativno vpliva na opravljanje poslovodne funkcije, poslovne rezultate ter odnose v podjetju. Slabo finančno stanje tožene stranke je obstajalo že leta, pred tožnikovim nastopom funkcije direktorja in je trajalo vse do decembra 1996. Stanja tožene stranke in odblokade računa ni bilo mogoče rešiti drugače, kot s prodajo premoženja. Sposobnost direktorja se ne more presojati glede na blokado računa in odblokado. Poleg tega tožnik opozarja, da je iz podatkov v pritožbi in grafičnega prikaza razvidno, da so bile zamude pri izplačilih plač manjše, kot po njegovem odhodu, blokade žiro računa pa nujne in krajše kot jih zatrjuje tožena stranka. Povsem neutemeljena pa je ugotovitev, da tožnik ni bil sposoben opravljati zaupanega dela, ki presega njegove sposobnosti, kar naj bi negativno vplivalo na poslovodne funkcije in odnose v podjetju. Tožnik izpodbija odločitev sodišča tudi o stroških postopka, saj višine priznanih stroškov ne more preveriti, ker odločitev ni obrazložena. Davek na dodano vrednost je mogoče priznati le za storitve, opravljene po uveljavitvi zakona o DDV. Pritožba je delno utemeljena in sicer le v obsegu kot je razvidno iz nadaljevanja. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo in razlogi v izpodbijani sodbi, da je delavski svet tožene stranke predčasno razrešil tožnika s položaja direktorja na podlagi drugega odstavka 27. člena Statuta. Po tej določbi je direktor lahko predčasno razrešen, če se ugotovi, da poverjeno delo presega njegove sposobnosti in da to neugodno vpliva na opravljanje poslovodne funkcije, poslovne rezultate in odnose v podjetju. Razrešitev iz tega razloga je po stališču pritožbenega sodišča v bistvu razrešitev zaradi nezaupanja v sposobnosti direktorja, da nadaljuje z vodenjem podjetja. Do tega pa lahko pride, ko direktor ne izpolni v celoti ali zadovoljivo zastavljenih nalog in pričakovanj organa upravljanja v določenem obdobju, zaradi česar pride do končnega nezaupanja med vodstvom in tem organom oziroma zaposlenimi. V tem primeru ne gre za postopek za ugotavljanje spodobnosti direktorja glede opravljanja delovnih nalog v smislu 23. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), kot je predviden za delavce brez posebnih pooblastil. Glede na to je delavski svet tožene stranke pravilno odločal o razrešitvi tožnika na podlagi drugega odstavka 27. člena Statuta, brez predhodnega imenovanja petčlanske komisije in pridobitve njenega predloga. Iz podatkov v zapisnikih delavskega sveta tudi izhaja, da so se na dveh sejah obravnavali razlogi za izrečeno nezaupnico in za razrešitev tožnika in da je bil obravnavan ugovor tožnika zoper razrešitev. Nedvomno so nepravočasno izplačevanje plač, zlasti plače za december 1993 in izplačevanje teh delno v gotovini in delno v bonih ter v višini 85 % izhodiščne plače ter blokade žiro računa, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, zadostni razlogi za nezaupanje v sposobnosti tožnika glede nadaljnjega vodenja podjetja ter je na podlagi teh utemeljeno zavrnilo tožneni zahtevek za razveljavitev izpodbijanih sklepov delavskega sveta in v zvezi z njim denarnih zahtevkov. Tudi v pritožbi navedeni podatki in grafični prikazi glede zamud plač in o trajanju blokad računa, ki jih pa pritožbeno sodišče, kot novote v smislu 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99), ni upošetevalo, ne ovržejo upravičenega nezaupanja delavskega sveta do tožnikovega vodenja podjetja. Pritožba glede stroškov postopka je delno utemeljena. Sodišče prve stopnje res ni zadostno obrazložilo, koliko stroškov je odmerilo za posamezna procesna dejanja tožene stranke, vendar iz podatkov v stroškovnikih z dne 4.12.1997 in 11.11.1999 izhaja, da je potrebne stroške postopka odmerilo v nižjem znesku kot so bili priglašeni in kot bi jih lahko po Odvetniški tarifi glede na vrednost spora. Od priglašenih 3.700 točk stroškov postopka po stroškovniku z dne 4.12.1997 jih je prisodilo 2.425 točk. Po stroškovniku z dne 11.11.1999 ji je odmerilo od priglašenih 1.450 točk le v višini 1.050 točk, pomotoma pa jih je pri množenju z vrednostjo točke štelo v višini 1.450 točk. V nadaljevanju je nepravilno obračunalo DDV od vrednosti 2.425 točk, kar pomeni za stroške postopka pred uveljavitvijo DDV. Ob upoštevanju navedenega znašajo prisojeni stroški postopka na prvi stopnji po prvem stroškovniku 211.945,00 SIT, po drugem od 1.050 točk 91.770,00 SIT in od tega še 19 % DDV v znesku 17.436,00 SIT ali skupno 321.151,00 SIT ter še sodne takse 4.312,00 SIT. Razlika med opisanimi in prisojenimi stroški postopka po Odvetniški tarifi znaša 81.872,00 SIT. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in izrek o stroških postopka spremenilo v izpodbijani sodbi in sklepu iz 403.023,00 SIT na znesek 321.151,00 SIT, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik je s pritožbo uspel le delno in sicer glede stroškov postopka za znesek 81.872,00 SIT, zato mu je pritožbeno sodišče na podlagi 154. in 165. člena ZPP prisodilo kot stroške pritožbe 125 točk, kar s prištetjem še 20 % DDV znaša skupno 12.750,00 SIT, ter mu jih je tožena stranka dolžna povrniti v 8 dneh pod izvršbo.