Jedro

S pravnomočnostjo sklepa, s katerim sodišče ugotovi, da je ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine obrazložen in sklep o izvršbi razveljavi ter odloči, da bo o zahtevku v nadaljnjem postopku odločalo pristojno sodišče kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, izvršilni postopek zoper dolžnika ne teče več. S tem trenutkom se izvršilni postopek v razmerju do dolžnika, zoper katerega je bil sklep o izvršbi po drugem odstavku 62. člena ZIZ razveljavljen, prevesi v pravdni postopek, ki predstavlja nadaljevanje izvršilnega postopka. Ker je izvršilni postopek izčrpan, o utemeljenosti upnikovega zahtevka pa še ni odločeno, že iz tega razloga ni utemeljen predlog za nasprotno izvršbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah II in III izreka potrdi.

II. Upnik po nasprotni izvršbi sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I umik predloga za nasprotno izvršbo glede glavnice v višini 24.790,72 EUR vzelo na znanje in v tem delu postopek ustavilo. V točki II je v preostalem delu predlog za nasprotno izvršbo zavrnilo, ter v točki III odločilo, da dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) sam nosi svoje stroške predloga za nasprotno izvršbo.

2. Zoper točko II in III izreka vlaga pritožbo upnik po nasprotni izvršbi in predlaga, da se v tem delu sklep razveljavi oziroma se odloči tako, da se predlogu za nasprotno izvršbo ugodi, podrejeno pa, da se sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje s stroškovno posledico. Sklep je nepravilen in nezakonit. Sodišče je zmotno razlagalo in posledično napačno uporabilo določbo prvega odstavka 67. člena ZIZ. Drži, da se je Vrhovno sodišče v zadevi III Ips 9/2020 postavilo na stran tistega dela sodne prakse, ki določbo prvega odstavka 67. člena ZIZ razlaga tako, da je zahtevek v nasprotni izvršbi omejen na vrnitev tistega, kar je upnik z izvršbo dobil. Vendar pa je to stališče neskladno z namenom in funkcijo postopka nasprotne izvršbe, saj je namen olajšati tistemu, ki je v izvršilnem postopku prisilno plačal nekaj, kar ni bil dolžan, da doseže vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če neutemeljena izvršba ne bi bila realizirana. Vzpostavitev prvotnega stanja pa ne obsega le vrnitve tistega, kar je bilo vzeto, temveč tudi nadomestilo za uporabo denarja. Funkcijo nadomestila pa zagotavljajo obresti, ki so plačilo za opravičeno ali neopravičeno uporabo tujega denarja. V konkretni zadevi upnik po nasprotni izvršbi zaradi neopravičene izvršbe več mesecev ni mogel razpolagati s svojim denarjem, ki bi ga lahko v tem času deponiral pri banki, ali investiral in oplemenitil ter si zagotovil korist. Zaradi nemožnosti uporabe denarja mu je nastala škoda, ki mora biti nadomeščena z obrestmi. To določa 190. in 111. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Določba 193. člena OZ pa tudi določa, da se vrača vse z zamudnimi obrestmi. Podobno dikcijo, kot jo vsebujeta določbi 190. in 111. člena OZ, pa vsebuje tudi prvi odstavek 67. člena ZIZ. Res v tej določbi izrecno ni izpeljano splošno pravilo, da se denar vrača z obrestmi, zato gre za pravno praznino. Pravno praznino pa je treba rešiti s pravnimi pravili, ki urejajo podobna družbena razmerja - z zakonsko oziroma pravno analogijo ali s sklepanjem po podobnosti. V konkretnem primeru je treba pravno praznino vprašanja vračanja obresti po prvem odstavku 67. člena ZIZ zapolniti z analogno uporabo pravil iz 193. člena OZ. Nenazadnje tudi načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS določa, da se enaki položaji obravnavajo enako. Splošno načelo enakosti ne velja samo za zakonodajalca, temveč tudi za sodno vejo oblasti. Nasprotna izvršba pa je institut, ki dolžniku zagotavlja vrnitev tistega, kar mu je bilo v izvršbi neupravičeno odvzeto. Gre za neupravičeno obogatitev, ki se uveljavlja v okviru izvršilnega postopka, saj je upnik denarni znesek izterjal na pravni podlagi, ki je kasneje odpadla. Zato ima prvi odstavek 67. člena ZIZ podobno vsebino kot 190. člen OZ. Nelogično pa je, da bi lahko upnik po nasprotni izvršbi v izvršilnem postopku zahteval glavnico, zamudne obresti pa mora uveljavljati v posebnem pravdnem postopku. S tem je dolžnik postavljen v neenak položaj glede uveljavljanja glavnice in zakonskih zamudnih obresti. Sicer pa se Vrhovno sodišče v zadevi III Ips 9/2022 ni konkretneje opredelilo in ni pojasnilo, zakaj del sodne prakse šteje za pravilno. Drugačno stališče, kot sodišče prve stopnje pa zavzemajo tudi druge sodne odločbe VSK II Ip 45/2017 in VSC II Ip 459/2010. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

3. Dolžnik po nasprotni izvršbi ni podal odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sklep v izpodbijanih točkah II in III izreka preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami).

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sklepa v preostalem delu (v kolikor ni postopek ustavljen zaradi umika predloga za nasprotno izvršbo; torej za zakonske zamudne obresti od glavnice in izvršilne stroške) predlog za nasprotno izvršbo zavrnilo. Pri tem je zavzelo stališče, da 3. točka prvega odstavka 67. člena ZIZ izrecno določa, da je nasprotna izvršba mogoča, ko je izvršba že opravljena, dolžnik oziroma upnik po nasprotni izvršbi pa lahko zahteva, naj mu upnik oziroma dolžnik po nasprotni izvršbi vrne tisto, kar je za izvršbo dobil v primeru, če je bil sklep o izvršbi pravnomočno v celoti ali delno razveljavljen ali spremenjen. Zavzelo je stališče, da je ustaljena sodna praksa1 že določila, da v okviru predloga za nasprotno izvršbo ni mogoče zahtevati zakonskih zamudnih obresti od zneska, ki ga je upnik prejel v izvršbi, kot tudi ne stroškov vlog, ki jih je dolžnik vlagal v izvršilnem postopku. Po podatkih spisa je upnik oziroma dolžnik po nasprotni izvršbi na podlagi sklepa o izvršbi dne 2. 3. 2022 prejel znesek 24.790,72 EUR in ga je nato dolžniku oziroma upniku po nasprotni izvršbi dne 29. 8. 2022 tudi vrnil. Upnik po nasprotni izvršbi takšnemu stališču nasprotuje in meni, da je potrebno določbo prvega odstavka 67. člena ZIZ analogno uporabiti 67določbi 193. člena OZ.

7. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvršilni postopek tekel na podlagi verodostojne listine, v katerem je prišlo zaradi izdanega potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi z dnem 22. 2. 2022 pri organizaciji za plačilni promet, pri kateri je imel dolžnik denarna sredstva, do rubeža denarnih sredstev in poplačila upnika2. Zaradi poplačila upnika je sodišče prve stopnje zaradi umika predloga za izvršbo izvršilni postopek ustavilo s sklepom z dne 8. 3. 2022. Naknadno je bilo s sklepom z dne 8. 8. 2022 v točki I razveljavljeno potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi z dne 24. 1. 2022, ter v točki II zaradi obrazloženega ugovora razveljavljen sklep o izvršbi in odločeno v točki III, da bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku Okrožno sodišče v Ljubljani. Takšna odločitev je bila sprejeta na podlagi določbe 62. člena ZIZ. Sklep z dne 8. 8. 2022 je postal pravnomočen pred izdajo izpodbijanega sklepa, kar pomeni, da se bo o utemeljenosti upnikovega zahtevka odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.

8. Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je sestavljen iz dveh delov, in sicer iz plačilnega naloga, s katerim se dolžniku naloži plačilo terjatve upnika, navedene v predlogu za izvršbo v določenem roku (kondemnatorni del) ter iz dela, v katerem sodišče dovoli izvršbo po predlogu upnika, če dolžnik v naloženem roku iz kondemnatornega dela sklepa o izvršbi, terjatev ne plača (dovolilni del). Prvi del sklepa o izvršbi tako nalaga dolžniku rok plačila upnikove terjatve, k drugemu delu sklepa o izvršbi pa se pristopi šele, če dolžnik v naloženem roku upniku terjatve iz kondemnatornega dela ne plača. Kadar dolžnik zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine vloži obrazložen ugovor, želi z njim preprečiti pravnomočnost sklepa o izvršbi v kondemnatornem delu, saj bi v nasprotnem primeru upnik pridobil izvršilni naslov zoper dolžnika. S pravnomočnostjo sklepa, s katerim sodišče ugotovi, da je ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine obrazložen in sklep o izvršbi razveljavi ter odloči, da bo o zahtevku v nadaljnjem postopku odločalo pristojno sodišče kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, izvršilni postopek zoper dolžnika ne teče več. S tem trenutkom se izvršilni postopek v razmerju do dolžnika, zoper katerega je bil sklep o izvršbi po drugem odstavku 62. člena ZIZ razveljavljen, prevesi v pravdni postopek, ki predstavlja nadaljevanje izvršilnega postopka. Ker je izvršilni postopek izčrpan, o utemeljenosti upnikovega zahtevka pa še ni odločeno, že iz tega razloga ni utemeljen predlog za nasprotno izvršbo.

9. Z zavrnitvijo predloga za nasprotno izvršbo pa tudi ni vsebinsko odločeno z učinkom materialne pravnomočnosti.

10. Iz navedenih razlogov je zato odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah II in III pravilna in zakonita, pritožba upnika po nasprotni izvršbi pa neutemeljena (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Upnik po nasprotni izvršbi sam krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi določbe 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

1 III Ips 9/2020 in VSL III Ip 1683/2014, I Ip 801/2010, II Cpg 663/2001, II Cp 42/2001. 2 Upnik oziroma dolžnik po nasprotni izvršbi je dne 2. 3. 2022 prejel znesek 24.790,72 EUR.