Jedro

Ker po končani preiskavi okrožni državni tožilec ni odstopil niti od pregona zoper obtoženca ali pa vložil obtožbe zoper njega, ampak je za isti historični dogodek, za katerega je tudi zoper obtoženca tekla preiskava, vložil obtožnico le za soobtoženega, tako ni bilo nobene podlage, da je tožilec po pravnomočnosti obtožnice in že opravljenih glavnih obravnavah obtožbo razširil tudi za kaznivo dejanje na tistega obtoženca, zoper katerega je tekla le preiskava in po opravljeni preiskavi obtožni akt zoper njega ni bil vložen. Obtožba je bila tako na glavni obravnavi razširjena v nasprotju z določbo I. odst. 345. čl. ZKP, zaradi česar je pritožbeno sodišče ob obravnavi pritožbe obtoženčevega zagovornika ravnalo po določbi 393. čl. ZKP, sodbo v tem delu razveljavilo in obtožnico po 1. tč. I. odst. 352. čl. ZKP zavrglo, ker ni legalne obtožbe upravičenega tožilca.

Izrek

Ob delni ugoditvi pritožbi zagovornice obtoženega B. K. in ob obravnavi pritožbe zagovornika obtoženega M. M. se izpodbijana sodba v obsodilnem delu glede kaznivega dejanja pod točko 2. v odločbi o krivdi, določeni kazni in o stroških kazenskega postopka glede obtoženega B. K. razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, glede obtoženega M. M. pa se izpodbijana sodba v tem delu glede kaznivega dejanja pod tč. 2. razveljavi in se na podlagi 1. točke I. odst. 352. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtožba, da je skupaj z obtoženim B. K. vzel tuje premične stvari z namenom, da si jih protipravno prilastita, tako da sta uporabila silo zoper spodaj navedene osebe in jim zagrozila z neposrednim napadom na njihovo življenje ali telo, dejanje pa je storilo dvoje ali več oseb s tem, ko sta v noči na 25.1.1998 na Blažičevi 51 v Ljubljani stopila k vhodnim vratom, kjer sta pozvonila, pri tem pa sta bila že zamaskirana s kapami z izrezom za oči ter PVC rokavicami na rokah, pa tudi oborožena, K. s pištolo, drugi pa z lesenim količkom; ko je zaradi zvonenja S. Č. odprl vhodna vrata, je prišlo do borbe za vstop v hišo, kar jima je uspelo, na tla sta mu zbila očala, ga vrgla na tla, zgrabila za lase, ter z glavo udarjala ob stopnice, nato pa z vezalkami zvezala roke na hrbtu, ga odvlekla v prehodni hodnik, ga tam brcala in mu grozila, hotela izvedeti kje imajo denar in predmete, začela preiskovati hišo, ko pa se je ob 23.00 uri domov vrnila tudi V. Č., jo s pištolo ustrahovala in odpeljala v zgornjo etažo, kjer sta se že nahajala S. Č. in P. V., nato vse tri zadrževala v dnevni sobi, pregledovala prostore, Č. snela poročni prstan, njenemu možu pa celo hotela odrezati prst, ker se prstan ni snel, zaradi česar ga je ona namilila, mu ga snela ter izročila, ves čas grozila, jih odpeljala v garderobo v I. nadstropje in tam zaklenila, nato pa ob pregledu prostorov in pohištva vzela CD player znamke Marantz, fotografski aparat Zenith, dva poročna prstana iz rumene kovine z gravuro Čečko 26.05.1990 in Niko 26.05.1990, GSM aparat Siemens s SIM kartico 971010594901, dve LB čekovni kartici V. Č., LB čekovno kartico S. Č., potni list na ime S. Č., 200 DEM,

22.000,00 SIT, dva vžigalnika Zippo, dva interkonekt kabla, motoristične rokavice Dainese, motoristične rokavice Windstop, motoristične hlače Sidi, verižico iz rumene kovine dolžine 60 cm in teže 50 g, verižico iz rumene kovine - kockasto - ročno delo 30 g, tri verižice iz rumene kovine - otroške, lažjo 60 cm verižico iz rumene kovine, lažjo dolgo verižico iz rumene kovine, verižico iz rumene kovine z opalom in cirkoni, verižico iz rumene kovine s safirjem in cirkoni - 40 cm, obesek - srček - voluminozen votel višine 1 cm, obesek iz rumene kovine - ploščica z gravuro, dva obeska iz rumene kovine - okrogla, obsesek iz rumene kovine - okrogel z gravuro strelca in dodatno prilotanim moškim poročnim prstanom iz rumene kovine z gravuro, medaljon iz rumene kovine z gravuro, manšetne gumbe iz rumene kovine, dve kravatni igli iz rumene kovine z gravuro, moški prstan s safirjem, prstan iz rumene kovine s cirkoni v obliki osmice, prstan iz rumene kovine s safirjem in cirkoni, prstan iz rumene kovine z oniksom, prstan iz rumene kovine z rubinom, uhane iz rumene kovine z rubini, velikost 0,7 x 0,5 cm, dve otroški zapestnici s ploščicami z gravuro, obesek z mlečnim zobom, okroglo kristalno šatuljo, pravokotno šatuljo, pravokotno šatuljo oblečeno v roza blago, obesek psiček iz rumene kovine, verižico iz rumene kovine, verižico iz rumene kovine iz paličic, dolžine 30 cm, prstan iz rumene kovine s cirkoni in gravuro, prstan iz rumene kovine z zanko; vse v približni vrednosti 1.500.000,00 SIT; po storjenem dejanju sta izklopila vse varovalke v hiši in jo zapustila, s čemer naj bi storil kaznivo dejanje ropa po III. odst. v zvezi s I. odst. 213. čl. KZ z a v r ž e .

Stroški kazenskega postopka glede obt. M. M. iz 1. do 5. tč. II.

odst. 92. čl. ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada postavljenega zagovornika glede kaznivega dejanja pod tč. 2. bremenijo proračun.

Obtoženima B. K. in M. M. se za kaznivo dejanje ropa po III. odst. v zvezi s I. odst. 213. čl. KZ, opisanega pod točko 1., ob uporabi določil po čl. 42/II KZ in 43/I KZ izreče kazen 4 (štiri) leta zapora.

Po členu 95/I ZKP sta obtoženca dolžna plačati glede kaznivega dejanja pod tč. 1. stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in vsak na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino, potrebni izdatki in nagrada postavljenih zagovornikov pa bremenijo proračun.

V ostalem se pritožba zagovornice obtoženega B. K. in pritožba zagovornika obtoženega M. M. zavrneta kot neutemeljeni in se v nerazveljavljenih in nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo v delu pod tč. I. obtožena B. K. in M. M. spoznalo za kriva, da sta z dejanjema, opisanima pod tč. 1. in 2., storila vsak po dve kaznivi dejanji ropa po III. odst. v zvezi s I. odst. 213. čl. KZ. Ob uporabi omilitvenih določil je obtožencema za vsako od obeh kaznivih dejanj določilo vsakemu kazen po štiri leta zapora, nakar jima je izreklo enotno kazen po sedem let in šest mesecev zapora. Odločilo je še o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca J. Š. in o stroških kazenskega postopka. V delu pod tč. II. pa je izdalo zavrnilno sodbo iz razloga po 1. tč. 357. čl. ZKP in je tudi v tem delu odločilo o stroških kazenskega postopka.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila zagovornica obtoženega B. K. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagala je ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornik obtoženega M. M. pa se je pritožil iz vseh pritožbenih razlogov in je predlagal izrek oprostilne sodbe, podrejeno pa tudi razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec J. Š. je predlagal zavrnitev obeh pritožb kot neutemeljenih.

Mnenje je bilo vročeno obema obtožencema in zagovornikoma. Na predlog je odgovorila zagovornica obtoženega B. K. in je navedla, da se s takim predlogom ne strinja ter da v celoti vztraja pri pritožbenih navedbah.

V odgovoru na predlog višjega državnega tožilca je še predlagala, da naj se njo in obtoženega B. K. o seji senata obvesti. Prvi odstavek

378. člena ZKP določa, da se o seji senata obtoženec in zagovornik obvestita, če kdorkoli od njih to v pritožbi oz. v odgovoru na pritožbo zahteva. Zahteva pa je bila podana šele v odgovoru na predlog višjega državnega tožilca, torej prepozno. Zato je bilo o seji senata obveščeno le Vrhovno državno tožilstvo RS, vendar se seje višji državni tožilec ni udeležil. Pritožba zagovornice obtoženega B. K. je deloma utemeljena, pritožba zagovornika obtoženega M. M. pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče glede kaznivega dejanja pod tč. I/1. izreka izpodbijane sodbe ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in da ni kršilo določb kazenskega postopka ter kazenskega zakona. Oceno zagovora obeh obtožencev in oceno ostalih izvedenih dokazov v zvezi s tem kaznivim dejanjem na škodo J. Š. je ustrezno obrazložilo in pritožbeno sodišče razloge sprejema, saj so utemeljeni.

Obtoženega M. M. je oškodovanec takoj prepoznal po glasu, ker stanuje blizu njega, družil pa se je tudi z njegovim sinom. Ta obtoženec ima "specifičen glas in način govora", tako da oškodovanec nikakor ni bil v dvomu glede tega storilca. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih sodbe glede tega obtoženca (stran 11. in 12. sodbe) dovolj utemeljilo, zakaj je zanesljivo zaključilo, da je bil eden od obeh storilcev prav obtoženi M. M. Ocenilo je tudi oškodovančev podatek policistu, da sumi, da je za tem kaznivim dejanjem mati njegovega sina U. M. (stran 12. sodbe), zaradi katerega senat ni podvomil v izpovedbo oškodovanca, da je po glasu prepoznal prav M. M. kot storilca.

Zato je pritožbena navedba zagovornika obtoženega M., da je za rop osumil bivšo ženo, ne pa obtoženega M., neutemeljena. Glede obtoženega M. je oškodovanec ves čas trdil, da je bil storilec, v zvezi z U. M. pa je le pomislil, sumil, da je za tem kaznivim dejanjem ona, ni pa omenil, da naj bi ona izvrševala kaznivo dejanje in bila navzoča pri njem v stanovanju. Zato je primerjava načina gibanja moškega ali ženske neutemeljena in v tem primeru nesmiselna.

Prepoznava po glasu pa je bila torej dovolj zanesljiv dokaz za ugotovitev obtoženčeve krivde. Zagovornikova pritožba je zato neutemeljena.

Tudi glede obtoženega B. K. prvostopenjsko sodišče navaja utemeljene razloge, zakaj je prav tako glede tega obtoženca prepričano, da je sodeloval pri kaznivem dejanju pod tč. I/1. izreka sodbe.

Obrazložitev (stran 13. in 14. sodbe) zato pritožbeno sodišče sprejema. Že na prvi prepoznavi je oškodovanec izločil kot možnega storilca tudi obtoženega B. K., na zadnji prepoznavi pa ga je prepričljivo izločil. Sodišče prve stopnje je ocenilo kvaliteto obeh prepoznav, upoštevalo je tudi potek časa med eno in drugo prepoznavo, pa tudi to, v kakšnih stikih sta bila obtoženec in oškodovanec v obdobju med obema prepoznavama, torej ali bi ti stiki lahko vplivali na verodostojnost izpovedb glede prepoznane osebe. Prvostopenjsko sodišče je torej v razlogih podrobno tudi za obtoženega B. K. navedlo, zakaj prav na podlagi sodnih prepoznav ugotavlja, da je storilec očitanega kaznivega dejanja.

Zagovorničine pritožbene navedbe, da dvomi v zaključke sodišča prve stopnje, ker je nelogično, da nekdo po šestih letih prepozna storilca po obrazu, ni pa ga prepoznal po enem letu in pol, so neutemeljene in ne morejo omajati utemeljenega zaključka prvostopenjskega sodišča glede obtoženčeve krivde. Sodišče prve stopnje je navedlo v obrazložitvi tiste dokaze, na katere je oprlo odločitev.

Glede kaznivega dejaja pod točko I/2., oškodovanca sta S. in V. Č., pa pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe in obravnavi pritožbe zagovornika obtoženega M. M., po I. odst. 393. čl. ZKP ugotavlja, da je bila obtožnica v zvezi s tem kaznivim dejanjem (list. št. 292 do 302) vložena le zoper obtoženega B. K., ki mu je očitano, da naj bi to kaznivo dejanje storil z neznancem. Preiskava pa je bila uvedena v zvezi s tem kaznivim dejanjem tako zoper obtoženega B. K. kot še zoper M. M. in M. M., kot sostorilec pa je naveden še en neznanec (list. št. 168 do 174). Ob vložitvi obtožnice glede kaznivega dejanja na škodo oškodovancev Č., obtožnica je bila torej vložena le zoper obdolženega B. K., pa državni tožilec ni odstopil od pregona zoper ostala dva obdolženca, ni vložil obtožbe zoper njiju oz. zoper M. in tako ni ravnal po določbi čl. 184/II ZKP, ki določa, da mora državni tožilec, ko po preiskavi prejme spise od preiskovalnega sodnika, v petnajstih dneh predlagati dopolnitev preiskave ali vložiti obtožnico ali pa izjaviti, da odstopa od pregona. Ker pa se šteje, da je preiskava dejansko končana, če državni tožilec sprejme oceno preiskovalnega sodnika ter vloži obtožnico ali poda izjavo, da odstopa od pregona (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, stran 421), je tako šteti, da preiskava zoper obt. M. dejansko še ni zaključena. Po pravnomočnosti obtožnice in po že opravljenih glavnih obravnavah pa je državni tožilec razširil obtožnico (list. št. 474 in 475) za to kaznivo dejanje še na M. M., čeprav glede na ugotovljeno stanje stvari ne gre za kaznivo dejanje, ki bi bilo odkrito na glavni obravnavi in je bila tako obtožba razširjena v nasprotju z določbo I. odst. 345. čl. ZKP. To pa je pomenilo nepravilen postopek, saj obtožba ni bila pravilno vložena, obtoženi M. ni imel možnosti in pravice do ugovora, dana mu je bila le možnost za pripravo obrambe za to kaznivo dejanje. Glede na te nepravilnosti ob vložitvi obtožnega akta zoper obtoženega M. M. je pritožbeno sodišče po čl. 393 ZKP razveljavilo izpodbijano sodbo glede oškodovancev Č. (točka 2. izreka v delu zoper obtoženega M.) in je obtožnico glede navedenega kaznivega dejanja po čl. 352/I ZKP zavrglo, saj ni legalne obtožbe upravičenega tožilca. Glede stroškov kazenskega postopka pa je še odločilo, da vsi stroški kazenskega postopka v zvezi s tem obtožencem v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko 2. bremenijo proračun.

Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi z obtoženim B. K. navedlo razloge, zakaj se je odločilo za obsodbo tega obtoženca. Oškodovanec v preiskavi ni prepoznal glasu obtoženega B. K., na glavni obravnavi leta 2004 pa je prepoznal obtoženčev glas. Obtoženca naj bi s tem kaznivim dejanjem povezovala še pri njem zaseženi vžigalnik Zippo in medaljon. Zagovornica pa v pritožbi utemeljeno izraža pomislek tako glede uspeha prepoznave kot morda tudi glede zaseženega vžigalnika, ko ni bila možna nobena primerjava ali prepoznava. Zagovornica sicer omenja v zvezi s tem kaznivim dejanjem še to, da naj bi bila obtoženca ob času storitve že v PD Radeče. Obtožba očita storitev kaznivega dejanja v noči na 25.1.1998, iz številih podatkov v spisu pa je razvidno, da je bilo kaznivo dejanje storjeno 24.1.1998 zvečer.

Zato v tem pogledu ni nobenega dvoma, da sta bila oba gojenca Prevzgojnega doma Radeče še na prostem izhodu. Tudi glede sledi obuval se je prvostopenjsko sodišče pozanimalo, vendar je bilo obveščeno (list. št. 465), da podatkov o primerjavi ni. Ljubljanska banka pa kaset videonadzora ni hranila in zato dodatno izvajanje dokazov s pomočjo fotografij ni mogoče. Kljub temu pa ima torej pritožbeno sodišče pomisleke glede izvedenih dokazov, na podlagi katerih je bila ugotovljena obtoženčeva krivda.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornice v tem delu ugodilo in je izpodbijano sodbo glede obtoženega B. K. v zvezi s kaznivim dejanjem pod tč. 2. v odločbi o krivdi in določeni kazni ter stroških kazenskega postopka razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje v tem delu. V novem sojenju bo moralo ponovno oceniti vse dokaze in obtoženčev zagovor ter izpovedbo M. M., v kakšni vlogi pa bo v nadaljevanju kazenskega postopka M. M. v zvezi s tem kaznivim dejanjem, pa je odvisno od tega, ali ga bo državni tožilec pravilno obtožil in če bo kazenski postopek tekel ponovno zoper oba obtoženca skupaj.

V zvezi z obtoženim M. M. je pritožbeno sodišče glede stroškov kazenskega postopka za kaznivo dejanje pod tč. 2. določilo, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada postavljenega zagovornika bremenijo proračun.

Pritožbeno sodišče je še odločilo, da obtožencema za kaznivo dejanje ropa pod tč. 1., to je za kaznivo dejanje na škodo J. Š., izreče kazen štiri leta zapora. Tako kazen je določilo že sodišče prve stopnje za to kaznivo dejanje in pritožbeno sodišče sprejema utemeljitev prvostopenjskega sodišča glede okoliščin, ki so vplivale na višino kazenske sankcije. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo vse okoliščine in je utemeljeno uporabilo omilitvena določila, ustrezno pa je ocenilo tudi stopnjo krivde obeh obtožencev ter težo in način storitve kaznivega dejanja, tako da je izrečena kazen štirih let zapora pravična kazenska sankcija. Zato sta obe pritožbi v zvezi s kazensko sankcijo za to kaznivo dejanje neutemeljeni.

Ker je prvostopenjska sodba postala pravnomočna le glede prvega kaznivega dejanja, je pritožbeno sodišče moralo odločiti tudi o stroških kazenskega postopka le glede kaznivega dejanja pod točko 1..

Zato je določilo, da sta obtoženca dolžna plačati glede tega kaznivega dejanja stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in vsak na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Stroški obeh postavljenih zagovornikov v tem delu, to je nagrada in potrebni izdatki, pa bremenijo proračun.

Sodišče druge stopnje je glede na navedeno v ostalem zagovorničino pritožbo, v celoti pa pritožbo zagovornika obtoženega M. M., zavrnilo kot neutemeljeni in je, ker ni našlo nobenih drugih kršitev procesnega ali materialnega zakona, na katere je pazilo po uradni dolžnosti, v nerazveljavljenih in nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.