Jedro

Tožnik ne navede ne škode ne morebitnih težko popravljivih posledic, ki grozijo oziroma ki bi mu lahko nastale zaradi izvršitve izpodbijane odločbe. Kot razlog navaja le, da se z izpodbijano odločitvijo prekomerno posega v njegovo lastninsko pravico. To pa glede na zakonsko ureditev za izdajo začasne odredbe ni dovolj.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je dne 28. 12. 2012 vložil tožbo zoper odločbo prvostopnega davčnega organa, s katero se mu v ponovnem postopku odmeri in naloži v plačilo dodatni davek od dohodkov, prejetih za vodenje in nadzor poslovnih subjektov za leto 2010 v znesku 123,48 EUR. V tožbi uveljavlja nepravilnost oziroma nezakonitost in neustavnost izpodbijane odločbe ter predlaga, da jo sodišče razveljavi (pravilno: odpravi). Obenem predlaga, da sodišče zadrži izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočnosti sodne odločbe.

Zahteva ni utemeljena.

Podlaga za odločanje o predlogu tožnika so določbe 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po določbah drugega odstavka citiranega člena sodišče na zahtevo tožnika odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda, s tem da mora pri odločanju skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Iz navedenega torej sledi, da je izvršitev izpodbijanega akta mogoče odložiti le, kadar so izpolnjeni vsi navedeni pogoji, pri čemer je treba navesti konkretne okoliščine in razloge, zaradi katerih bi tožniku nastala težko popravljiva škoda in jih z ustreznimi dokazili tudi utemeljiti.

Teh pogojev pa tožnikova vloga ne izpolnjuje, saj v njej niso navedene ne škoda ne morebitne težko popravljive posledice, ki grozijo oziroma ki bi mu lahko nastale zaradi izvršitve izpodbijane odločbe. Kot razlog se navaja le, da se z izpodbijano odločitvijo prekomerno posega v tožnikovo lastninsko pravico. To pa z ozirom na citirano zakonsko ureditev ni dovolj. Vložena tožba namreč v načelu ne ovira izvršitve izpodbijane odločbe (prvi odstavek 32. člena ZUS-1). Poleg vložene tožbe, ki predstavlja procesni pogoj za odločanje o zahtevi in ki je v konkretnem primeru izpolnjen, morajo biti izpolnjeni tudi že navedeni vsebinski pogoji iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki narekujejo ukrepanje sodišča z izdajo začasne odredbe. Da bi bili ti pogoji izpolnjeni, pa tožnik v tožbi oziroma v vloženi zahtevi niti ne zatrjuje.

Ker torej predpisani pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, je sodišče zahtevo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.