Jedro

Pravna pravila Občega državljanskega zakonika in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki so veljala v obdobju od leta 1975 do leta 1995, so določala kot (dodatni) pogoj za pridobitev stvarne služnostne pravice na podlagi priposestvovanja v primeru, da je lastnik gospodujočega zemljišča služnost dejansko izvrševal več kot 20 let, le, da lastnik služečega zemljišča temu (v tem obdobju) ni nasprotoval. Nista pa zahtevala dobre vere priposestvovalca. Za obseg pridobljene služnostne pravice na podlagi priposestvovanja odločilen (le) obseg in način oziroma dejanski način izvrševanja služnosti v (20 letni) priposestvovalni dobi.

Oblikovanje tožbenega zahtevka in njegovo morebitno kasnejše spreminjanje pomeni procesno dejanje tožnika, ki je odraz načela dispozitivnosti pravdnih postopkov, v katerega lahko sodišče in tožena stranka posežeta samo na način in ob izpolnjenosti pogojev iz 185. in 186. člena ZPP.

Subjektivne meje pravnomočnosti sodbe zajemajo le stranke postopka, na katere se sodba nanaša (189. člen ZPP) in se ne morejo razširiti na morebitne tretje kot imetnike morebitnih stvarnih pravic na nepremičnini, ki je predmet sodbe. Zato sodba na morebitne stvarne pravice tretjih, ki niso bili stranke predmetnega sodnega postopka, ne more vplivati in učinkovati.

Izrek

I. Pritožbi tožencev se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženca sta dolžna tožeči stranki v 15.-ih dneh nerazdelno povrniti 388,25 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po vročitvi sodbe dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z dne 23. 5. 2023 izdano sodbo razsodilo: - pod točko I izreka ugotovilo, da v breme nepremičnine parc. št. 881/6 k.o. ..., ki je v lasti prve toženke in nepremičnine parc. št. 654/2 k.o. ..., ki je v lasti prve toženke in drugotoženca vsakega do 1/2, v korist nepremičnine parc. št. 881/5 k.o. ..., ki je v lasti tožnika, obstoji služnostna pravica hoje in voženj z vsemi osebnimi avtomobili, dostavnimi vozili in kmetijsko mehanizacijo oziroma traktorji, po obstoječi asfaltirani dovozni cesti.

- pod točko II izreka tožencema naložilo, da sta dolžna prenehati vznemirjati tožnika v izvajanju služnostne pravice iz I. točke izreka te sodbe, še zlasti sta dolžna prenehati prepovedovati ter preprečevati ali ovirati hojo in vožnjo po služnostni dovozni cesti; - pod točko III izreka odločilo, da sta dolžna toženca nerazdelno tožniku povrniti v 15 dneh pravdne stroške v višini 2.729,69 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16. dan od vročitve sodbe do plačila.

2. Toženca sta v pritožbah uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da njunima pritožbama ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V pritožbah sta navajala, da je sodišče prve stopnje sicer zavrnilo njun dokazni predlog za opravo ogleda kraja, saj sta zatrjevala, da tožnik ni uporabljal dovozne ceste preko parcel 881/6 in 654/2. Od meje parcelne številke 654/6 do betonske ograja vrta na parc. št. 881/6 je le 2,10 metra, kar ne zadošča za širino služnosti po sodbi. To bi sodišče z ogledom kraja lahko ugotovilo. Zavrnitev ogleda, ker ta ni bil potreben, saj so iz priloženih fotografij jasno razvidni kraj in prostorske okoliščine, ni v skladu s procesnimi pravili, strankam pa krši v Ustavi določeno pravico do enakega varstva pravic (po 22. členu Ustave RS). Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov je z zavrnitvijo ogleda tožencema onemogočilo enakopravno obravnavanje pred sodiščem. To pomeni kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Samo z neposrednim ogledom kraja bi sodišče lahko presodilo ali bo verjelo tožnikovemu opisu domnevnega priposestvovanja ali nasprotnim trditvam tožencev. Vožnja tožnika in njegovih pravnih prednikov od leta 1971 dalje, ko sta postala lastnika služečih nepremičnih A. A. in B. B., ni mogla biti neovirana, saj A. A. in B. B. zaradi varnosti otrok nista dovolila prehajanja dvorišča drugim osebam. To je potrdilo tudi sodišče z v letu 2021 izvršenim izbrisom osebne služnosti v korist C. C. iz zemljiške knjige, saj je z njeno smrtjo leta 1969 ta ugasnila. Zato pa sta zaradi neprenosljivosti te osebne služnosti kupoprodajni pogodbi, ki so jih njeni dediči sklenili z D. D., D. D. pa leta 1981 s tožnikom, v tem delu nični. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da v času upoštevne priposestvovalne dobe tožnik ni stanoval na naslovu ..., ampak na naslovu Pot na ... in je živel v Nemčiji. Zaradi izbrisa služnosti v korist C. C. izhaja, da dogovor pred poravnalnim svetom ne bi smel biti predmet poravnave. Sicer pa poravnava pred Poravnalnim svetom 24. 4. 1975, ki ni bila podpisana in realizirana, predstavlja zgolj osnutek poravnave. Ta tudi ni bil sposoben za zemljiškoknjižno realizacijo, pogoj v njem pa tudi ni bil izpolnjen. Formalno gledano je bil pravno brez vrednosti, saj glede na to, da Poravnalni svet ni bil sklepčen (navzoča sta bila samo namestnik predsednika E. E. in članica F. F., ne pa še tretji član) glede na 7. člen Zakona o poravnalnih svetih, ki določa, da imajo poravnalni svet predsednika in dva člana ter njihove namestnike, ni deloval zakonito. Zato G. G. in D. D. po tem sestanku Personalnega sveta nikoli več nista obiskala svoje posesti v ... Iz zapisnika Poravnalnega sveta izhaja, da je med strankama šlo za spor, ker je B. B. prepovedoval prehajanje preko njegovega dvorišča. Zato pa je zmotno v sodbi navedeno, da A. A. tožniku in njegovim prednikom nista preprečevala prehajanja njunega dvorišča. Tožnik je s svojim zahtevkom zahteval spoštovanje domnevnega dogovora na Poravnalnem svetu, kar pomeni, da vztraja pri tem, kar je skušal urediti Poravnalni svet v nepopolni zasedbi in kar dokazuje, da zanj spor še vedno obstaja. Zato pa ni mogoče govoriti o njegovi dobri veri, kot nepravilno zaključuje v sodbi sodišče prve stopnje. Sicer pa H. H., kot lastnica parcelne številke 654/2, nikoli ni dovoljevala drugim, da bi prehajali preko njene parcele. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju začetka priposestvovalne dobe neutemeljeno oprlo na datum poravnave pred Poravnalnim svetom, saj ta poravnava ni bila podpisana niti s strani A. A., niti s strani H. H. in I. I., solastnikov parc. št. 654/2. Pritožnikoma ni znano kako je lahko sodišče na podlagi takšnega osnutka poravnave zaključilo, da je od tega dne dalje tožnik dobroverno izvrševal služnost. Da se A. A. in B. B. nista nikoli strinjala s to poravnavo, dokazujeta tudi postavljeni betonski ograji ob stanovanjski hiši na parc. št. 881/6 in na severozahodni strani parcele. Z zgraditvijo betonske ograje takoj za tem, ko sta A. A. in B. B. postala lastnika parcele 881/6, sta jasno pokazala, da od smrti C. C. nikomur ne priznavata nobene služnosti. Sicer pa bi sodišče moralo slediti izpovedbi priče A. A., ki je to doživljala sama, ne pa pričam, ki so izpovedovale o dogajanju izven teka priposestvovalne dobe. Sodišče prve stopnje je šele na zadnjem naroku 23. 5. 2023 v dokazne namene prebralo lokacijsko dokumentacijo iz maja 1970 in avgusta 1976 ter Elaborat geodetske izmere iz marca 1988, ki jih je takrat posredoval tožnik. Toženca nista vedela, da jih bo sodišče upoštevalo kot dokaz. Zato na branje listin nista mogla odgovoriti. Zato pa pritožbi prilagata lokacijsko dovoljenje tožniku iz leta 1988 za gradnjo garaže na parceli 881/1, ki sta ga tožnika pridobila 22. 8. 2023 od Upravne enote ... in iz katere izhaja, da so A. A. in B. B. ter H. H. tožniku dali soglasje za dostop do te parcele preko njihovih parcelnih številk 881/6 in 654/2. Vendar pa iz njihovih priloženih izjav izhaja, da so to dovoljenje izdali zgolj zaradi izdaje lokacijskega dovoljenja. Ker glede na opisano teh listin toženca nista mogla predložiti prej, z njihovo predložitvijo ob vložitvi pritožbe nista prekludirana. A. A. in B. B. sta leta 1981 sama položila asfalt na svojem dvorišču. To pa zato, ker so nenehni nalivi povzročali škodo na njunem dvorišču in da bi si olajšala čiščenje dvorišča. Tožnik se je moral od leta 1988 naprej, ko je oče J. J. zanetil požar, vsako leto oglasiti pri B. B. ter ga prositi za dovoljenje za prehod preko njunih solastnih nepremičnin. K. K., lastnik parc. št. 654/6, nikoli ni dovoljeval komerkoli, da bi smel prehajati ob gospodarskem poslopju, ki stoji na njegovi parceli. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo K. K. odvzelo pravico, da parkira v skladu s služnostno pravico, pridobljeno leta 1992 in s tem poseglo v njegovo pravico brez ustreznega sodnega postopka. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je s sprejeto odločitvijo tožencema odvzelo pravico do parkiranja na lastnih nepremičninah, pa tudi pravico, ki izhaja iz služnostne pravice, pridobljene leta 1992 v korist parcele 654/6, kar je nedopustno. Zaradi rekonstrukcije ... v letu 2006, ki je potekala več mesecev, je bilo onemogočeno prehajanje spornega dvorišča, takrat pa sta A. A. in B. B. to tožniku tudi ponovno prepovedala. Tožnik zoper njiju ni začel sodnega postopka, saj mu je bilo jasno, da nima dovoljene služnosti in da je moral vsako leto prositi B. B. za dovoljenje za prehajanje dvorišča. Leta 2010 mu A. A. in B. B. tudi nista dovolila, da bi lahko oddajal komunalne odpadke preko njunega zasebnega zemljišča. A. A. je jasno povedala, da je vseskozi nasprotovala dogovoru na Poravnalnem svetu in vsakršnem prehajanju tožnika in njegovih pravnih naslednikov preko njej solastnih nepremičnin. Sodišče prve stopnje je glede obsega in načina izvrševanja služnosti verjelo neresničnim navedbam tožnika in neresničnim izpovedbam prič L. L. in M. M., pa tudi pričam, ki so se priselile šele po po sodišču prve stopnje upoštevni priposestvovalni dobi. Ni pa verjelo A. A. in N. N., O. O. in P. P., R. R. in S. S., ki jih sodišče tudi ni zaslišalo. Tožnik očitno na služnost ni tožil v času, ko sta bila lastnika služečih zemljišč še A. A. in B. B., ker je vedel, da s tožbo ne bi uspel. Sodba krši določilo 219. člena SPZ, ko ne upošteva dejstva, da se tik ob spornem dvorišču nahaja podzemni objekt, ki je bil zgrajen pred letom 1981. Sodišče prve stopnje je brez dodatnih pojasnil in ugotavljanja dejanskega stanja dovolilo modifikacijo tožbenega zahtevka ter tako omogočilo tožniku, da tožencema povzroči nepopravljivo materialno škodo zaradi vibracij in tresenja zemljišča. Modificiran zahtevek ne pomeni utesnitve ampak razširitev, saj so dostavna vozila in kmetijska mehanizacija oziroma traktorji posebna in specialna motorna vozila, večje mase in obsega kot običajna motorna vozila. Upoštevajoč Pravilnik o prejektiranju cest bi po tožniku predlagana služnost zahtevala minimalno širino ceste 2,5 metra, takšna pa v naravi tehnično ni mogoča in tudi ni izvedljiva. Sodba tudi ne omejuje širine, višine in nosilnosti kmetijskih strojev in dostavnih vozil, kot tudi ne upošteva, da je območje dvorišča majhno in namenjeno zgolj dostopu do obeh stavb tožencev. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je tožnik v spornem obdobju priposestvovanja in kasneje dovozno cesto uporabljal v dobri veri. Sicer pa sodišče prve stopnje dejstev ni preverjalo v naravi z ogledom na kraju. Sodba sodišča prve stopnje tudi ne upošteva obveznih minimalnih odmikov ceste od gospodarskega objekta na parceli 654/6 in od meje s to parcelo, kot jih določa PUP, zaradi česar se na tem objektu povzroča škodo. Širina med parcelno mejo 654/6 in betonsko ograjo na parceli 881/6 je le 2,10 metra, to pa ne zadošča za služnost, kot je opredeljena v sodbi. Ker se posega v zemljišče 654/6, lastnikom te nepremičnine pa ni bilo omogočeno podati izjave in sodelovati v tem postopku, sodba krši njihove pravice po 13. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah. Ker ima sodba več pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, razlogi pa so sami s seboj v nasprotju, sta podani tudi kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba je glede na pritožbene očitke objektivno neizvršljiva in kot takšna nična. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče posledično zmotno uporabilo tudi materialno pravo, posledično pa je sprejelo tudi napačno odločitev v točki II izreka sodbe.

3. Tožnik je na pritožbene trditve in navedbe obrazloženo odgovoril zakaj meni, da so neutemeljene. Izpostavil je tudi, da so pritožbene trditve: o dolžini in širini služnostne trase na parcelah 881/6 in 654/2; da je betonska ograja na parceli 881/6 oddaljena od meje 2,10 metra; da je imel tožnik do leta 2004 prebivališče na naslovu Pot na ...; v sklicevanju na zakonsko ureditev poravnalnih svetov; s sklicevanjem na okoliščine glede izgradnje betonske ograje; da sta A. A. in B. B. v letu 2006 v sklopu rekonstrukcije ... ceste na novo uredila dostop do svoje hiše; glede predpisanih dimenzij za ceste; da je tožnik B. B. vsako leto prosil za dovoljenje za prevoz; da izvrševanje služnosti povzroča škodo na objektu na parc. št. 654/6 k.o. ..., nedopustne pritožbene novote in kot take neupoštevne. V zvezi s pritožbenimi očitki o kršitvi pravic lastnika parc. št. 654/6 k.o. ... je poudaril, da se toženca sprenevedata, ker kot izhaja iz zemljiškoknjižnih podatkov, sta prav ona lastnika te nepremičnine. Tožnik je zato predlagal, da se pritožbi tožencev zaradi neutemeljenosti, v znatnem delu pa tudi zaradi nedopustnosti pritožbenih novot, zavrneta. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo in zahteval njihovo povrnitev.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. ZPP v prvem odstavku 337. člena določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti že pred sodiščem prve stopnje do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v točkah 2 in 5 obrazložitve povzelo trditve in dejstva, ki sta jih zatrjevala toženca pred sodiščem prve stopnje. Glede na navedeno pa predstavljajo pritožbene navedbe tožencev: da sta bili kupoprodajni pogodbi med dediči C. C. in D. D. ter med D. D. in tožnikom delno nični; da tožnik v času po sodišču prve stopnje upoštevne priposestvovalne dobe (od 1975 do 1995) ni stanoval na naslovu ... ulica ..., ampak na naslovu Pot na ...; da dne 24. 4. 1975 pred Poravnalnim svetom KS ... dogovorjena poravnava nima pravnih učinkov in je nezakonita zaradi nepravilne sestave oziroma delovanja personalnega sveta; da te poravnave nista podpisala solastnika parcele 654/2 H. H. in I. I.; da G. G. in D. D. po zapisu poravnave z dne 24. 4. 1975 nikoli več nista obiskala svoje posesti v ...; da sta A. A. in B. B. po smrti C. C. in takoj za tem, ko sta leta 1971 postala lastnika parcele 881/6 z zgraditvijo betonske ograje na tej parceli pokazala, da ob smrti C. C. nikomur ne priznavata nobene služnosti; da je tožnik od leta 1988 dalje vsako leto znova prosil B. B. za dovoljenje za prehod preko sporne služnostne trase; da je bila na sporni služnostni trasi leta 1992 pridobljena služnostna pravica v korist parcele 654/6 k.o. ...; da je bilo leta 2006 zaradi več mesecev trajajoče rekonstrukcije ulice ... cesta v ... onemogočeno prehajanje preko sporne cestne trase, takrat pa sta A. A. in B. B. tožniku ponovno prepovedala prehajanje preko nje; da se tik ob spornem dvorišču nahaja ″podzemni objekt″, ki je bil zgrajen pred letom 1981; da K. K., lastnik parcele 654/6, nikoli ni nikomur dovoljeval prehajanja ob njegovem gospodarskem poslopju; da širina med parcelno mejo parc. št. 654/6 in betonsko ograjo na parceli 881/6 znaša le 2,1 meter; da izvrševanje služnosti povzroča škodo na objektu na parc. št. 654/6 k.o. ..., nedovoljene pritožbene novote. V zvezi z njimi namreč pritožnika nista pojasnila in izkazala, zakaj jih brez svoje krivde nista mogla navesti že pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato takšnih zatrjevanih dejstev in z njimi utemeljevanih pritožbenih očitkov in trditev, kot nedopustnih ni upoštevalo.

6. V sodni praksi je enotno stališče, da v okvir strankine pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS in 5. člena ZPP med drugim spada tudi pravica do sodelovanja v dokaznem postopku, pravica predlagati dokaze in se izreči o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Takšna pravica sodišču na drugi strani nalaga obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dokazovanje pravno relevantnih dejstev, tudi izvede. Pravica stranke do izvedbe dokazov pa ni neomejena, saj lahko sodišče posamezni predlog zavrne, vendar mora to v obrazložitvi utemeljiti z razumnimi razlogi.

7. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznega predloga tožencev za ogled kraja obrazložilo z razlogi, da je na podlagi številnih fotografij in slikovnega materiala, ki sta ga predložili pravdni stranki in iz katerih so jasno razvidni kraj in prostorske okoliščine, dobilo zadostno predstavo o izgledu le-tega. Na podlagi izvedenih tudi drugih dokazov glede uporabe te služnostne trase v preteklosti in kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, pa je imelo tudi zadostno podlago za zaključek, da je dostop po sporni služnostni poti, ki je sedaj asfaltirana, še vedno možen. Predstavljeni razlogi sodišča prve stopnje so razumni, zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje je v točki 14 obrazložitve pravilno obrazložilo in predstavilo pravno podlago za presojo tožnikovih tožbenih zahtevkov tako glede ugotovitve obstoja stvarne služnostne pravice glede na tožnikove trditve o času izvrševanja služnostnih upravičenj, kot glede vznemirjanja tožnika v njegovem izvrševanju služnosti. Pravilno je sodišče prve stopnje v zvezi z zahtevkom na ugotovitev obstoju zatrjevane služnostne pravice tudi izpostavilo različno zakonsko podlago, ki je veljala v po tožniku zatrjevanem obdobju izvrševanja služnostne pravice. Pravilno pa je izpostavilo tudi pravna pravila Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju: ODZ) in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR), ki so veljala v obdobju od leta 1975 do leta 1995, za katerega je sodišče prve stopnje zaključilo, da so se izvrševala služnostna upravičenja, ki so pomenila izpolnitev zakonskih pogojev za nastanek služnostne pravice. V tem času veljavna pravna pravila so določala kot (dodatni) pogoj za pridobitev stvarne služnostne pravice na podlagi priposestvovanja v primeru, da je lastnik gospodujočega zemljišča služnost dejansko izvrševal več kot 20 let, le, da lastnik služečega zemljišča temu (v tem obdobju) ni nasprotoval. Pravilno je ob tem sodišče prve stopnje tudi izpostavilo, da niti ODZ niti ZTLR za pridobitev služnostne pravice na podlagi takšnega priposestvovanja nista zahtevala dobre vere priposestvovalca. Zato je tudi pravilno zavrnilo kot pravno nepomembne trditve tožencev, ki so se nanašale na očitek o tožnikovi nedobrovernosti. Pravilno pa je ob tem tudi poudarilo, da je za obseg pridobljene služnostne pravice na podlagi priposestvovanja odločilen (le) obseg in način oziroma dejanski način izvrševanja služnosti v (20 letni) priposestvovalni dobi. S sklicevanjem na pravno nepomembnost tožnikove dobrovernosti ob izvrševanju takšne služnosti pa je sodišče prve stopnje v točki 16 in 18. obrazložitve zavrnilo tudi nadaljnje trditve tožencev, ki so se nanašale na očitke o tožnikovi nedobrovernosti, pa tudi trditve tožencev o obstoju druge poti (po ... ulici), preko katere bi bil mogoč dostop do nepremičnine tožnika. Protispisni so zato pritožbeni očitki tožencev o zmotnosti ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje o dobrovernosti tožnika in njegovih pravnih prednikov, saj dobrovernosti teh zaradi pravne nepomembnosti, sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Zato pa so neutemeljeni takšni pritožbeni očitki.

9. Sodišče prve stopnje je glede na spornost izvrševanja služnostnih upravičenj tožnika in njegovih lastninskih pravnih prednikov (že od leta 1936 dalje) po zatrjevani sporni služnosti poti (saj sta toženca takšne trditve tožnika v celoti zanikala), zaključilo, da je tožnik dokazal svoje trditve o izvrševanju zatrjevanih služnostnih upravičenj v zakonsko zahtevanem 20-letnem obdobju, ki zadošča za pridobitev služnostne pravice na podlagi priposestvovanja in ki je začelo teči leta 1975 in se izteklo leta 1995. Na podlagi vsebine zapisnika o sklenjeni poravnavi pred Poravnalnim svetom KS ... z dne 24. 4. 1975, ki sta jo podpisali D. D. (kot takratna lastnica gospodujoče nepremičnine) in njen mož ter B. B. (kot takratni solastnik služečega zemljišča) in iz vsebine katere izhaja1, da je bil namen te poravnave dogovor takratnih lastnikov o uporabi in utrditvi sedaj sporne služnostne poti (tudi) v korist sedaj gospodujočega zemljišča; nespornega dejstva, da je bila časovno že pred tem v korist C. C. kot takratne tožnikove lastninske prednice, vknjižena v zemljiški knjigi služnost poti po sporni služnostni trasi; skladnih in prepričljivih izpovedb prič Š. Š. (ki je od leta 1981 dalje, približno 20 let, vozila in uporabljala sporno služnostno pot za dovoz k stanovanjski hiši tožnika), T. T. (stanje sedaj tožnikove lastne nepremičnine je poznal še bistveno prej, preden je tožnik postal lastnik, saj je na nepremičnini tožnika takrat stal vrtec, ki ga je obiskoval), L. L., M. M. (lastnikov bližnjih ležečih nepremičnin) in izpovedbe tožnika, da je sporna služnostna pot vseskozi predstavljala edino dovozno pot do nepremičnin in stanovanjske hiše na nepremičnini tožnika; na podlagi izpovedb prič U. U. (da je njen oče v objektu tožnika od leta 1981 do leta 1987 imel avtomehanično delavnico, do katere se je vsakodnevno vozil), V. V. (v soseski živeče priče, ki je videla, da se je na območju tožnikove garaže nahajal kup pločevine) in izpovedbe A. A. (pravne prednice tožencev, ki je potrdila, da je oče U. U. v garaži na parceli tožnika imel delavnico, kjer je popravljal vozila, ki so se do delavnice pripeljala po sporni dovozni poti), fotografij (priloge A9, A14 in A15, iz katerih se jasno vidi, da gre v primeru sporne trase za cesto, ki v nadaljevanju vodi do tožnikove stanovanjske hiše na Tovornikovi ...) ter računa v zvezi s stroški asfaltiranja iz leta 1998 (iz katerega je razvidno, da je del stroškov asfaltiranja sporne služnostne trase kril tožnik), je prepričljivo zaključilo, da je tožnik dokazal svoje trditve o izvrševanih vožnjah in hojah v korist gospodujoče nepremičnine. Prepričljivi pa so tudi nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje, da toženca zgolj s fotografijami iz časa po tem upoštevnem priposestvovalnem obdobju, svojih trditev, da se po zatrjevani služnosti trasi nikoli ni vozilo, nista dokazala. Dopustne pritožbene trditve tožencev prepričljivosti takšne dokazne ocene in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo omajati. Niso namreč resnične pritožbene trditve, da priče niso izpovedovale o izvrševanju služnostih upravičenj v obdobju, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje, pa tudi ne, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe A. A., ki bi edina lahko izpovedovala o okoliščinah iz upoštevnega obdobja. Ker toženca dokazov z zaslišanjem prič N. N., O. O. in P. P., R. R. in S. S. nista predlagala, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o zmotnosti takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje, ker to ni zaslišalo teh (sicer v pritožbi prvič) navedenih oseb. Prepričljivosti dokazne ocene in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje pa tudi ne morejo ovreči pritožbeni očitki, utemeljevani z dejstvi,ki se nanašajo na čas pred ali po obdobju, ki ga je kot upoštevno upoštevalo sodišče prve stopnje. Same pritožbene trditve tožencev o tem, kdaj in zakaj sta A. A. in B. B. tožniku in njegovim lastninskim prednikom prepovedovala vožnjo, pa so sicer v nasprotju z njunimi zatrjevanji pred sodiščem prve stopnje, da se kakšne vožnje po sporni služeči poti nikoli niso opravljale.

10. Sodišče prve stopnje se je ob ugotavljanju ali je lastnik služečega zemljišča izvrševanju služnosti v upoštevni priposestvovalni dobi nasprotoval2, glede na to, da sta bila v tem času lastnika služečih nepremičnin A. A. in B. B., osredotočilo na ugotavljanje njunega nasprotovanja uporabi sporne dovozne poti. Na podlagi vsebine sklenjene poravnave, ki so jo podpisali D. D. in njen G. G. ter sam B. B. 24. 4. 1975 pred Poravnalnim svetom Krajevne skupnosti ..., bistvo katere je bil dogovor o ureditvi in uporabi sporne poti v korist gospodujoče nepremičnine in skladnih izpovedb tožnika ter prič M. M., Š. Š. in Z. Z., sicer uporabnikov in izvrševalcev voženj po sporni cestni trasi, da jim nobeden od A. A. in B. B. ni prepovedoval ali nasprotoval takšni vožnji, na podlagi izpovedbe same priče A. A., da je nasprotovala tako dogovoru pred Poravnalnim svetom kot tožnikovemu prehajanju in prenehanju njegovih pravnih prednikov preko njene solastne nepremičnine, da pa je tožnik sicer vozil (vendar pa je njenega moža B. B. vsako leto vprašal za dovoljenje) in ob dejstvu, da sta tako prvotoženka kot vnuk B. B., Ž. Ž. povedala, da jima ni znano, ali je B. B. tožniku prepovedoval ali prepovedal vožnjo, zaključilo, da je tožnik dokazal svoje trditve, da A. A. in B. B. uporabi sporne služnostne poti v korist gospodujočih nepremičnin v upoštevnem priposestvovalnem obdobju (pa vse do smrti B. B. leta 1921), nista nasprotovala ali prepovedovala. Pritožbeno upoštevne dovoljene trditve tožencev, pa tudi pritožbi priložene listine (lokacijska dovoljenja in izjave A. A. in B. B. ter H. H. iz leta 1988), v zvezi s katerimi sta pritožnika pojasnila, zakaj jih brez svoje krivde nista mogla predložiti že pred sodiščem prve stopnje, ne omajajo prepričljivosti takšne dokazne ocene in zaključkov sodišča prve stopnje. Iz pritožbi priloženih listin, še zlasti priloženih izjav A. A. in B. B. in H. H., namreč izrecno izhaja, da so ti leta 1988 v zvezi s tožnikovo pridobitvijo gradbenega dovoljenja za izgradnjo garaže na njegovi nepremičnini, kot lastniki parcelnih številk 881/6 in 654/2 podali izjavo, da tožniku dopuščajo rabo obstoječe ceste preko njihovih zemljišč za dostop in dovoz do njegovih parcel. Torej takšna listina ne potrjuje pritožbenih trditev tožencev, da sta A. A. in B. B. tožniku in njegovim pravnim prednikom prepovedovala uporabo sporne služnostne poti po tožniku zatrjevani že tedaj obstoječi cestni trasi. Izpovedbo A. A. pa je sodišče prve stopnje v njeni celotni izpovedbi dokazno ocenilo in delno celo upoštevalo.

11. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno sporno služnostno pot kot edino dovozno in potno povezavo do tožnikovih nepremičnin, glede načina njene uporabe pa na podlagi prepričljivih izpovedb tožnika in že zgoraj navedenih prič (ki so potrdile tožnikove trditve tudi o kmetijski naravi gospodujoče nepremičnine in objektih na njej ter izvrševanih hojah in vožnjah z avtomobili in kmetijsko mehanizacijo, glede na tožnikovo gradbeno prenovo stanovanjske hiše po nakupu pa tudi s potrebnimi gradbenimi stroji in tovornimi vozili) pa glede obsega in vsebine izvrševanih služnostnih upravičenj in posledično širine same služnostne poti, prepričljivo zaključilo, da je tožnik dokazal svoje trditve, da je bila priposestvovana služnostna pravica v korist gospodujoče nepremičnine tako v obsegu hoje kot voženj z vsemi osebnimi vozili, dostavnimi vozili in kmetijsko mehanizacijo oziroma traktorji, to pa v širini 2,80 m, ki omogoča vožnje takšnih vozil. Z izpolnitvijo zakonskih pogojev za priposestvovanje se že po samem zakonu pridobi služnostna pravica v obsegu in na način, kot se je izvrševala. Zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo sklicevanje tožencev na 219. člen SPZ, ker se slednji nanaša zgolj na izvrševanje služnostne pravice3. 12. Vozilo je vsako prevozno sredstvo, namenjeno vožnji po cesti, razen posebnih prevoznih sredstev. Motorno vozilo je vsako vozilo, namenjeno vožnji po cesti z močjo lastnega motorja, razen tirnih vozil in koles s pomožnim motorjem (35. in 17. točka 3. člena Zakona o motornih vozilih). Motorna vozila tako predstavljajo osebna vozila, tovorna vozila, kombinirana vozila, avtobusi, traktorji, motorna kolesa, itd. (3. člen Zakona o motornih vozilih). Zato pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik z dne 23. 5. 2023 modificiranim tožbenim zahtevkom, ko je v delu, v katerem je tožbeni zahtevek v opredeljevanju vozil, s katerimi se izvršuje služnostna pravica, prvotno opredelitev ″z vsemi motornimi in drugimi vozili″ nadomestil z ″vsemi osebnimi vozili, dostavnimi vozili ter kmetijsko mehanizacijo oz. traktorji″ zahteval manj kot v predhodnem tožbenem zahtevku. Ker oblikovanje tožbenega zahtevka in njegovo morebitno kasnejše spreminjanje pomeni procesno dejanje tožnika, ki je odraz načela dispozitivnosti pravdnih postopkov, v katerega lahko sodišče in tožena stranka posežeta samo na način in ob izpolnjenosti pogojev iz 185. in 186. člena ZPP, so pravno zmotni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje ob dovolitvi modifikacije tožbenega zahtevka zmotno presodilo, da gre za utesnitev tožbenega zahtevka in da je sodišče prve stopnje zmotno dovolilo modifikacijo brez ugotavljanja dejanskega stanja ter tako tožniku omogočilo povzročitev nepopravljive materialne škode tožencema zaradi vibracij in tresenja zemljišča. Sicer pa slednjih dejstev toženca pred sodiščem prve stopnje niti nista zatrjevala (torej tudi takšne pritožbene trditve predstavljajo nedovoljene pritožbene novote po prvem odstavku 337. člena ZPP.

13. Ker se (kot je pojasnjeno že zgoraj) stvarna služnostna pravica voženj na podlagi priposestvovanja priposestvuje v obsegu (širini in legi v naravi) kot ga opredeljuje način in kraj njenega izvrševanja ter v zvezi s tem potrebe vozil, z vožnjami s katerimi se je služnost izvrševala, je pravno nepomembno, kaj določajo v zvezi s projektiranjem in gradnjo cest ustrezni predpisi.

14. Subjektivne meje pravnomočnosti sodbe zajemajo le stranke postopka, na katere se sodba nanaša (189. člen ZPP) in se ne morejo razširiti na morebitne tretje kot imetnike morebitnih stvarnih pravic na nepremičnini, ki je predmet sodbe. Zato pa izpodbijana sodba na morebitne stvarne pravice tretjih, ki niso bili stranke predmetnega sodnega postopka, ne more vplivati in učinkovati. Pravno zmotne so zato pritožbene trditve o kršitvah ustavnih (22. člen Ustave RS) in konvencijskih (13. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah) pravic lastnikov parc. št. 654/6. 15. Pritožbeni očitki o podanosti bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso konkretizirani. Zato pritožbeno sodišče nanje ne more odgovoriti. Morebiten obstoj navedene kršitve je pritožbeno sodišče preizkušalo v okviru uradnega preizkusa, pri tem pa ugotovilo, da ta kršitev ni podana.

16. Absolutno bistveno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ta opredeljuje kot sodbeno napačno povzemanje podatkov iz listinskega dokaznega gradiva. Zato pa na pritožbeno nekonkretizirane očitke o podanosti takšne kršitve ni mogoče odgovoriti.

17. Ob zgoraj ugotovljenem se tako izkaže kot materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja iztoževane stvarne služnostne pravice, ob takšnih in nadaljnjih ugotovitvah o motenju le-te z ugotovljenimi posegi tožencev pa tudi pravilen zaključek o utemeljenosti tožnikovega nadaljnjega tožbenega zahtevka (212. člen SPZ).

18. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti samo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi tožencev zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19. Toženca pritožbenih stroškov nista priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (prvi odstavek 163. člena ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo sta toženca dolžna tožniku nerazdelno povrniti njegove pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški tožnika znašajo 388,25 EUR in predstavljajo stroške vloženega odgovora na pritožbo. Te stroške predstavljajo sestava odgovora na pritožbo po tar. št. 22/1 OT 500 točk (1, točka je 0,6 EUR) oziroma 300,00 EUR, poročilo stranki po prejemu pritožbene odločitve po 43/4 OT 20 točk oz. 12,00 EUR, 2 % materialni izdatki v znesku 6,24 EUR in 22 % DDV v znesku 70,01 EUR.

1 V tej poravnavi je bila na parc. št. 881/6 določena in dovoljena utrditev cestišča v širini 2,8 m do parcele D. D. in G. G. 2 Torej ob ugotavljanju izpolnjenosti drugega potrebnega zakonskega pogoja za pridobitev služnostne pravice na podlagi priposestvovanja. 3 Saj ta imetniku služnostne pravice nalaga, kako mora to izvrševati.