Jedro

BPP za sodni postopek, za katerega je tožnik zaprosil za pravno pomoč, a ki več ne teče, pač pa je pravnomočno končan, ni mogoče dodeliti. Take zadeve, v kateri je sodni postopek pravnomočno končan, v smislu prvega odstavka 24. člena ZBPP ni mogoče oceniti kot očitno nerazumne oziroma take, v kateri prosilec nima verjetnih izgledov za uspeh.

Prepozno odločanje o prošnji za BPP samo po sebi ni razlog za ugotovitev nezakonitosti take odločbe in za drugačno odločitev v zadevi. V sodnem postopku, ki je končan, namreč tožnik objektivno pravne pomoči (več) ne potrebuje. Tožnik pa je imel na voljo, da vloži prošnjo za pospešitev postopka in tožbo v upravnem sporu zaradi molka organa, s katerima bi deloval v smeri izposlovanja čimprejšnje izdaje odločbe o BPP, vendar niti ne zatrjuje, da bi katero od teh možnosti uporabil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP, ki jo je ta vložil 12. 10. 2012. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik prosil za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v pravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. II R 838/2012 tožnika kot tožeče stranke zoper A.A. kot toženo stranko, zaradi ugotovitve verodostojnosti sporazuma. Na podlagi 33. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je organ za BPP pridobil vpogled v R vpisnik Okrožnega sodišča v Ljubljani. Z vpogledom v vpisnik je ugotovil, da je predmetni postopek pravnomočno končan s sklepom o zavrženju Okrožnega sodišča v Ljubljani II R 838/2012 z dne 11. 4. 2013. Za sodni postopek, ki več ne teče, pa BPP ni mogoče dodeliti. Ob sklicevanju na neizpolnjevanje zakonskih pogojev po 24. členu ZBPP ter na podlagi 2. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP je organ za BPP tožnikovo prošnjo zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da se z izpodbijano odločbo ne strinja. Navaja, da organ za BPP napačno ugotavlja, da gre že za zaključeno zadevo. Zadeve bodo zaključene takrat, ko se bo ravnalo zakonito in pošteno razsojalo. Organ za BPP namerno ni reševal njegove prošnje za BPP do pravnomočne odločitve v zadevi, za katero je za BPP prosil. Na tak način bi organ za BPP ne mogel postopati. V pravdni zadevi se ni odločalo zakonito, saj tožniku ni bila nudena BPP ter v postopku ni mogel nastopati tako, kot bi ob podpori odvetnika. S tem ko tožnik ostaja brez možnosti dobiti odvetnika, pa je prikrajšan za pravično in pošteno sojenje ter nobena sodna odločba zato ne more biti zakonita. Tožnik je do BPP upravičen in bi jo v demokratični državi tudi dobil. V tej tožbi utemeljeno zahteva, da se izpodbijana odločba odpravi ter zadeva vrne organu za BPP v nov postopek, da mu dodeli odvetnika, kakor mu pripada po Ustavi RS ter Evropski konvenciji za človekove pravice.

Toženka na tožbo ni odgovorila, sodišču je le poslala upravni spis v zadevi.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se z organom za BPP strinja, da BPP za sodni postopek, za katerega je tožnik zaprosil za pravno pomoč, a ki več ne teče, pač pa je pravnomočno končan, ni mogoče dodeliti; dejstvo, da je bil sodni postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravnomočno končan, pa niti ni sporno. Take zadeve, v kateri je sodni postopek pravnomočno končan, tudi po presoji sodišča v smislu prvega odstavka 24. člena ZBPP ni mogoče oceniti drugače kot očitno nerazumne oziroma take, v kateri prosilec nima verjetnih izgledov za uspeh.

Sodišče sicer tožniku pritrjuje, da bi organ moral odločiti o njegovi prošnji prej; po prvem odstavku 37. člena ZBPP je organ za BPP pri odločanju tudi dolžan upoštevati načelo hitrosti. Vendar pa prepozno odločanje o prošnji za BPP samo po sebi ni razlog za ugotovitev nezakonitosti take odločbe in za drugačno odločitev v zadevi. V sodnem postopku, ki je končan, namreč tožnik objektivno pravne pomoči (več) ne potrebuje. Je pa tožnik imel na voljo, da vloži prošnjo za pospešitev postopka in tožbo v upravnem sporu zaradi molka organa, s katerima bi deloval v smeri izposlovanja čimprejšnje izdaje odločbe o BPP, vendar niti ne zatrjuje, da bi katero od teh možnosti uporabil. V tem postopku tožnik tudi ne more z uspehom ugovarjati, da se v pravdnem postopku, ker je bil brez strokovne pomoči odvetnika, ni odločalo zakonito. Te navedbe so namreč za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe pravno nepomembne.

Na tožbene navedbe o tem, da je tožnik zaradi nemožnosti dobiti odvetnika prikrajšan za pravično in pošteno sojenje, in da nobena sodna odločba zato ne more biti zakonita ter da je do BPP upravičen in bi jo v demokratični državi tudi dobil, saj mu pripada po Ustavi RS ter Evropski konvenciji za človekove pravice, in ki so podane na splošni ravni, pa sodišče tudi odgovarja splošno, kot sledi. Ustava neposredno BPP ne zagotavlja. Po prvem odstavku 2. člena ZBPP pa se BPP odobri pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon. Po 11. členu ZBPP pa se pri odločanju o prošnji za dodelitev redne BPP upoštevajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom, med katerimi se po prvem odstavku 24. člena ZBPP zlasti upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, in sicer da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh ter da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Če organ za BPP v postopku, v katerem obravnava tožnikovo prošnjo, ugotovi, da kateri od v ZBPP predpisanih pogojev ni izpolnjen, tožniku BPP ne more odobriti. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice pa je že presodilo, da je dopustno, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč odkloni, če je očitno, da pravno sredstvo ne more imeti uspeha (Del Sol proti Franciji, sodba z dne 26. 2. 2002, št. 46800/99).

Ker je presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.