Jedro

Stranski intervenent je upravičen do povračila pravdnih stroškov po načelu uspeha enako kot stranka, ki se ji je v postopku pridružil. Je pa sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je izvedlo pobot njegovih stroškov s stroški tožnice, saj ZPP ne daje podlage za ugotovitev, da bi bil stranski intervenient zavezan za poplačilo pravdnih stroškov.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne ter sodba v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke zoper sklep se delno ugodi in se sklep spremeni tako, da se znesek 9.900,66 EUR nadomesti z zneskom 8.217,10 EUR, sicer se pritožba zavrne in sklep v nespremenjenem delu potrdi.

III. Pritožbi stranskega intervenienta se delno ugodi tako, da je tožeča stranka dolžna stranskemu intervenientu povrniti stroške postopka v višini 462,19 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 16. dne dalje, šteto od vročitve te odločbe do plačila, v preostalem delu pa se predlog za povrnitev pravdnih stroškov zavrne.

IV. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) 27.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 13. 12. 2010 dalje in 8.174,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 10. 2. 2008 dalje, v roku 15 dni (I. točka izreka); v preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da gre za sodbo presenečenja, vsaj v delu odločitve o povrnitvi premoženjske škode. Tožnica njene višine ni izkazala, sodišče pa je v tem obsegu tudi preseglo njeno trditveno podlago. V tožbi je tožnica le pavšalno zatrjevala, da je imela pred škodnim dogodkom sklenjeno pogodbo o opravljanju svetovalnih storitev s komintentom v Avstriji, da je v posledici poškodbe delo morala prekiniti, iz tega naslova pa je utrpela premoženjsko škodo zaradi izpada dohodka v višini 4.500,00 EUR. Šele v vlogi z dne 29. 4. 2019 je podala konkretnejše navedbe glede zatrjevane škode, vendar prepozno, pri čemer se sodišče do ugovora prekluzije, danega s strani toženke, ni opredelilo. Sodišče je določena dejstva ugotavljalo samo, s sklicevanjem na dokazno listino ter na tožničino izpovedbo, kar pa ni dopustno, saj izvedba dokazov ne more nadomestiti trditvene podlage strank. Tožnica ni zatrjevala dejstev o obdobju predvidenega dela po dogovoru, niti ne o mesečnem plačilu za delo. V tožbi je tudi zgolj pavšalno navedla, da zahteva za stroške zdravljenja in rehabilitacije povrnitev premoženjske škode v znesku 3.674,26 EUR, ni pa navedla in tudi ne dokazala, kaj naj bi predstavljali ti stroški, zato se toženka do takšnih nekonkretiziranih navedb tudi ni mogla podrobneje opredeliti. V nasprotju s trditveno podlago pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je šlo za medicinsko rehabilitacijo na Polikliniki ... v času od 5. 12. do 20. 12. 2007. Tudi v tem delu je preseglo trditveno podlago in ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom, toženki pa je v celoti odreklo pravico do kontradiktorne obravnave tega vprašanja. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in odškodnino prisodilo previsoko tako v skupnem znesku, kot po posamezni postavki, še zlasti v delu, kjer je odločalo o odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnica ni zatrjevala, da uveljavlja odškodnino tudi za bodoče telesne bolečine, to vrsto škode pa je sodišče utemeljevalo na mnenju izvedenke in izpovedbi tožnice in ponovno ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrženje, saj zanjo toženka nima več pravnega interesa, glede na to, da je stranski intervenient dosojeno odškodnino že poravnal, podredno pa je predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 9.900,66 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Zoper sklep sta pravočasni pritožbi vložila toženka in stranski intervenient, zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka, toženka pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep ustrezno spremeni.

6. Oba navajata, da sodišče za odločanje o stroških postopka po fazah postopka, ni imelo pravne podlage in je takšno odločanje tudi v nasprotju s sodno prakso, ki je v primerljivih primerih že zavzela stališče, da je ob „upoštevanju vseh okoliščin obravnavane zadeve, ko je bila odškodninska terjatev tožene stranke sporna tako po temelju kot po višini, upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih, treba ustrezno odmeriti stroške postopka po metodi, po kateri sodišče ovrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov.“ Sicer pa prvenstveno toženka meni, da je v konkretni zadevi pravilen obračun stroškov samo po višini v razmerju uspeha pravdnih strank, tožnica 37, 5 %, toženka 62, 5 %, podredno pa upoštevaje temelj in višino, tožnica 68,75 %, toženka pa 31, 25%. Stranski intervenient pa še izpostavlja, da mu je tožnica dolžna povrniti vse pravdne stroške, ne glede na uspeh v pravdi.

7. Tožnica je na pritožbi odgovorila in predlagala njuni zavrnitvi.

K pritožbi zoper sodbo:

8. Ni mogoče govoriti o tem, da toženka nima več pravnega interesa za pritožbo, ker je stranski intervenient (po vložitvi pritožbe) dosojeno odškodnino že plačal, zato je pritožbeno sodišče pritožbo vsebinsko obravnavalo.

9. V konkretni zadevi ne gre za sodbo presenečenja, v obsegu kot to izpostavlja pritožba, niti sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditvene podlage tožnice, tudi ni ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom in toženki ni odreklo pravice do kontradiktorne obravnave. Tožnica je v tožbi z dne 10. 12. 2010 zatrjevala, da je zaradi nezmožnosti opravljanja dela po pogodbi o opravljanju svetovalnih storitev s komintentom v Avstriji (v nadaljevanju svetovalna pogodba), utrpela premoženjsko škodo v višini 4.500,00 EUR. Z vlogo z dne 15. 12. 2011 je pogodbo (pravočasno1) tudi predložila. Toženka se ne v odgovoru na tožbo in ne po predložitvi pogodbe, o tem delu tožbenega zahtevka ni konkretno izrekla. Postopek se je nato nadaljeval le z obravnavanjem temelja tožbenega zahtevka. Z revizijsko odločbo VS RS II Ips 196/2018 z dne 25. 10. 2018 je bilo dokončno potrjeno, da toženka v celoti odgovarja za škodo, ki jo je tožnica utrpela v škodnem dogodku dne 8. 11. 2007, zato je sodišče prve stopnje pričelo z obravnavanjem tožbenega zahtevka po višini. V vlogi z dne 29. 4. 2019 je tožnica v zvezi z nastankom premoženjske škode dodatno pojasnila, da svetovalnih storitev po svetovalni pogodbi, ki naj bi jih pričela opravljati 4. 12. 2007, zaradi poškodbe z dne 8. 11. 2007, ni mogla opravljati, zaslišana pa še izpovedala, da gre za (najmanj) trimesečni izpad dohodka po 1.500,00 EUR mesečno. Utemeljeno je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo. Ni mogoče govoriti o naknadnih navedbah, saj je šlo za konkretizacijo tožničinih že podanih navedb v zvezi z že zatrjevanim dejanskim stanjem in sodišče prve stopnje ugovoru prekluzije utemeljeno ni sledilo. Da je bila tožnica (najmanj) tri mesece nesposobna za opravljanje dela po svetovalni pogodbi, potrjuje narava njene poškodbe v zvezi z medicinsko dokumentacijo in izvedenskim mnenjem; da je šlo najmanj za izpad dohodka v višini 4.500,00 EUR, pa svetovalna pogodba, iz katere izhaja mesečni honorar v višini 1.500,00 EUR. Ni šlo za odločitev mimo trditvene podlage in s tem za sodbo presenečenja v tem obsegu - tožnica je postavila trditve o izpadu dohodka v višini 4.500,00 EUR, kar so izvedeni dokazi tudi potrdili.

10. Enako velja glede odločitve o povrnitvi stroškov medicinske rehabilitacije. Povrnitev stroškov iz tega naslova je tožnica zahtevala že v tožbi. Izvedenka medicinske stroke je potrdila, da je bila rehabilitacija za tožnico koristna, čemur toženka ni oporekala. Da je zanjo plačala vtoževani znesek, je tožnica izkazala z računom. Kje se je rehabilitacija izvajala in točno kdaj, za odločitev ni bistveno. Sicer pa toženka upravičenosti do povrnitve tega zneska ni nikoli konkretno oporekala.

11. Tožnica je že v tožbi (z dne 13. 12. 2010) pojasnila, da bolečine še vedno trpi2, kar je potrdila tudi ob zaslišanju (dne 3. 7. 2019), to pa je potrdila tudi izvedenka medicinske stroke, ki je tudi pojasnila, da bo tožnica te bolečine (občasne lažje) trpela tudi v bodoče, predvsem zaradi hitro napredovanih degenerativnih sprememb v zgornjem skočnem sklepu. Tudi v tem delu toženka mnenju ni oporekala. Tudi te bolečine je zato sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz tega naslova upravičeno upoštevalo in tudi v tem obsegu ni šlo za sodbo presenečenja.

12. Tožnica je v škodnem dogodku dne 8. 11. 2007 utrpela izpah levega gležnja z zlomom notranjega, zunanjega in zadnjega maleola. Zlom zunanjega maleola je bil učvrščen s ploščico s sedmimi vijaki in dvema posameznima vijakoma, zlom zadnjega maleola z enim priteznim vijakom in zlom notranjega maleola z osteosintezo z dvema (Kirshnerjevima) žicama in zanko na priteg. Zlomi so se zacelili v dobrem položaju, dolgoročno pa je prišlo do hitrejšega napredovanja degenerativnih sprememb v zgornjem skočnem sklepu.

13. Pritožnica le pavšalno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo zmotno uporabilo materialno pravo in odškodnino prisodilo previsoko. Tega pa z ničemer ne izkaže. 14. Glede na ugotovljeno intenziteto in trajanje telesnih bolečin in ugotovljene nevšečnosti med zdravljenjem (glej točko 7 obrazložitve) je odškodnina v višini 12.000,00 EUR iz tega naslova primerna odškodnina (179., 182. člen Obligacijskega zakonika - OZ).

15. Upoštevaje primarni strah ob padcu in sekundarni v času zdravljenja (ob ugotovitvi, da gre za zahteven zlom ter dolgotrajno zdravljenje), je tudi odškodnina iz naslova strahu v višini 1.500,00 EUR, primerna odškodnina (179. člen OZ).

16. V posledici poškodbe je tožnici ostala zmerna omejena gibljivost v zgornjem in spodnjem skočnem sklepu, kar ji povzroča različne omejitve v vsakdanjem življenju, zaradi česar tudi duševno trpi (glej točko 9 obrazložitve). Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 12.000,00 EUR, je v posledici primerna odškodnina (179., 182. člen OZ).

17. Enako velja za odmerjeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 2.000,00 EUR (na gležnju sta vidni brazgotini, gleženj je otečen, tožnica občasno šepa).

18. Tudi skupno odmerjena odškodnina iz naslova nematerialne škode v višini 27.500,00 EUR je glede na težo poškodbe ter ostale ugotovljene okoliščine, pravična odškodnina, primerljiva tudi z odškodninami v podobnih primerih3 in pritožba z ničemer ne izkaže drugače. K pritožbama zoper sklep

19. Delno utemeljeni pa sta pritožbi toženke in stranskega intervenienta zoper sklep o stroških. Sodišče prve stopnje je stroške odmerjalo po fazah postopka - štelo je, da je tožnica v pritožbenem in revizijskem postopku uspela v celoti, v postopku pred sodiščem prve stopnje pa v višini 37,5 %, toženka pa v višini 62,5 %. Za takšno postopanje pa pritožbeno sodišče ne vidi prepričljivih razlogov. Ker je večji del postopka potekal prav v zvezi z ugotavljanjem temelja odškodninskega zahtevka, ima toženka prav, ko ugotavlja, da je v primerljivih primerih sodna praksa zavzela stališče, da je treba odmeriti stroške postopka po metodi, po kateri sodišče ovrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov.

20. Tožnica je v postopku po temelju uspela v celoti, po višini pa z deležem 37,5%, skupaj torej v višini 68,75%, toženka pa v višini 31,25%. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo 6.613,95 EUR stroškov za zastopanje na prvi stopnji in iz naslova plačila sodne takse, 1.221,77 EUR iz naslova izvedenine, 1.735,32 EUR za zastopanje na drugi stopnji, 621,00 EUR za sodno takso za pritožbo, 1.893,00 EUR za sodno takso za revizijo in 4.338,32 EUR za zastopanje v postopku revizije (kot vse pravilno ugotavlja toženka v pritožbi), skupaj torej v višini 16.423,36 EUR (tu toženka zagreši računsko pomoto, ko priznane stroške sešteje v višini 15.802,36 EUR). Toženki je sodišče prve stopnje priznalo 1.338,60 EUR stroškov za zastopanje na prvi stopnji in iz naslova plačila sodne takse, 1.262,00 EUR iz naslova izvedenine, 2x 1.449,00 EUR za sodno takso za pritožbo in za revizijo ter 4.338,32 EUR za zastopanje v postopku revizije, skupaj torej 9.836,92 EUR pravdnih stroškov. Glede na uspeh je tako toženka dolžna tožnici povrniti 11.291,10 EUR pravdnih stroškov, tožnica toženki pa 3.074,00 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tako sedaj toženka dolžna tožnici povrniti 8.217,10 EUR pravdnih stroškov.

21. Stranski intervenent je do povračila pravdnih stroškov upravičen po načelu uspeha enako kot stranka, ki se ji je v postopku pridružil. Je pa sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je izvedlo pobot njegovih stroškov s stroški tožnice, saj ZPP ne daje podlage za ugotovitev, da bi bil stranski intervenient zavezan za poplačilo pravdnih stroškov.4 Sodišče prve stopnje je stranskemu intervenientu priznalo 1.479,00 EUR pravdnih stroškov. Ob 31,25% uspehu v pravdi, mu je tožnica dolžna povrniti 462,19 EUR pravdnih stroškov.

Sklepno

22. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zoper ugodilni del sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

23. Pritožbama toženke in stranskega intervenienta zoper sklep o stroških pa je delno ugodilo in sklep ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem nespremenjenem delu pa sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

24. Glede na minimalen uspeh toženke in stranskega intervenienta s pritožbo (le zoper sklep o stroških, ki so stranska terjatev), je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tudi tožnica nosi svoje stroške pritožbenega postopka z odgovori na pritožbe, saj po oceni pritožbenega sodišča ni šlo za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Glej sklep na zapisniku z dne 30. 11. 2011. 2 Škodni dogodek z dne 8. 11. 2007. 3 Glej: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, avtorice mag. Alenke Berger Škrk, Poškodbe skočnega sklepa in stopala. 4 Primerjaj odločbe II Ips 298/2015, I Cp 1527/2016, I Cpg 1848/2014 in druge.