Jedro

Tožnik je vzrok nesreče pripisal mokremu madežu, ki se je nahajal na stopnici, čemur je sodišče verjelo in s pomočjo izvedenca preverjalo, kakšna je zdrsnost stopnice v mokrem stanju. Ker iz trditev tožnika ni izhajalo, da je bil madež oljnat oziroma masten, sodišče prve stopnje dokaznega postopka pravilno ni dopolnjevalo v tej smeri (z dopolnitvijo izvedenskega mnenja oziroma z zaslišanjem izvedenca).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 12.950,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da na račun toženke plača pravdne stroške v višini 461,80 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano odločitev razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da bi se sodišče moralo opredeliti tudi do vprašanja, ali je bila stopnica mokra, ker je bila prepojena z drugo tekočino in ne z vodo. Trditev, da je bila stopnica mokra namreč vključuje tudi trditev, da je bila mastna, zato bi sodišče moralo dopustiti dopolnitev izvedenskega mnenja še v tej smeri oziroma tožnika v okviru materialno procesnega vodstva pozvati, da svoje trditve ustrezno dopolni. Ker nikoli ni zatrjeval, da je bila stopnica polita z vodo, so zaključki sodišča v sodbi tudi sicer protispisni. Da je šlo za madež so nenazadnje potrdile tudi priče, zato je sodišče njihove izpovedbe napačno povzelo. Uveljavlja (absolutno) bistvene kršitve določb postopka. Ker sodišče ni dopustilo dodatne dopolnitve izvedenskega mnenja oziroma izvedenca ni zaslišalo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kršeno pa je bilo tudi načelo kontradiktornosti. Nasprotuje tudi metodi izdelave izvedenskega mnenja, saj se je izvedenec pri ocenjevanju ustreznosti stopnic skliceval na ameriški standard (OSHA), ki v Sloveniji oziroma v Evropski uniji ne velja. Vztraja na stališču, da bi izvedenec meritve moral presojati v skladu s Pravilnikom o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev, ki v 58. členu določa, da mora biti pohodna površina stopnic ravna in izdelana iz materiala, ki ne drsi. Sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo, do zahteve tožnika po drugi pravni podlagi pa se v sodbi ni opredelilo, zato je podana absolutna kršitev določb pravdnega postopka. Tudi sicer je bil faktor ustreznosti pri mokrih stopnicah 0,54, pri suhih pa zgolj 0,39, površina pa je po mnenju izvedenca 100 % varna šele, ko faktor trenja presega 0,60, čemur v konkretnem primeru ni zadoščeno.

3. Na pritožbo je odgovorila toženka in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilni so materialnopravni zaključki sodišča, da hoja po stopnicah pomeni vsakodnevno aktivnost in kot taka ne predstavlja nevarne dejavnosti, same stopnice pa tudi ne nevarne stvari. Takšnega stališča sodišča prve stopnje pritožnik nenazadnje ne izpodbija, vztraja pa, da je nastala škoda posledica nedopustnega ravnanja zavarovancev toženke. Ti naj ne bi poskrbeli za ustrezno opremljenost stopnišča ter za njegovo redno čiščenje in vzdrževanje (krivdna odgovornost).

6. V skladu s 131. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je tisti, ki drugemu povzroči škodo, le to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za nastanek odškodninske obveznosti na podlagi krivdne odgovornosti morajo biti izpolnjene naslednje predpostavke: nedopustno ravnanje, škoda, škoda in vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo (kar mora dokazati oškodovanec) in krivda, ki se domneva, povzročitelj pa lahko dokaže nasprotno. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožniku spodrsnilo na srednji od treh stopnic, ki se nahajajo pred izhodom iz večstanovanjske stavbe. Tožnik je vzrok nesreče pripisal mokremu madežu, ki se je nahajal na stopnici, čemur je sodišče verjelo in s pomočjo izvedenca preverjalo, kakšna je zdrstnost stopnice v mokrem stanju. Ker iz trditev tožnika ni izhajalo, da je bil tak madež oljnat oziroma masten, sodišče prve stopnje dokaznega postopka pravilno ni dopolnjevalo v tej smeri (z dopolnitvijo izvedenskega mnenja oziroma z zaslišanjem izvedenca). V pritožbi uveljavljena kršitev načela kontradiktornosti zato ni podana. Ob tem sodišče tudi ni izhajalo iz dejstva, da je bila na stopnicah polita voda, temveč, da je bila stopnica mokra, kar pomeni, da bi mokroto lahko povzročila tudi druga tekočina (npr. sok, mleko, itd.). Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča bi tožnik moral podati izrecne (substancirane) trditve o tem, da je bil vzrok nesreče ne zgolj moker, temveč masten madež, česar pa ni storil. Da bi bil madež masten pa nenazadnje nista potrdili niti priči A. A. in B. B., katerih izpovedbi je sodišče prve stopnje pravilno povzelo (primerjaj obrazložitev sodbe pod točko 12 in 13).

7. Sodišče prve stopnje je vprašanje varnosti mokrih stopnic ugotavljalo s pomočjo izvedenca gradbene stroke, ki je ugotovil, da je bila uporaba stopnic v konkretnem primeru dokaj varna. Iz izvedenskega mnenja, ki ga je pravilno povzelo tudi sodišče, nadalje izhaja, da oblika stopnice ustreza pravilom gradbene stroke, izrabljenost materiala pa ni taka, da bi povečala zdrsnost mokrih stopnic v taki meri, da te ne bi bile več ustrezne za varno uporabo. Ugotovitve izvedenca tako niso temeljile zgolj na lestvici ameriških standardov varnosti (Occupational Safety and Health Administration – OSHA), kateri uporabi je tožnik nasprotoval, temveč tudi izkustvenem zaznavanju izvedenca, ki si je stopnice dejansko ogledal. Ob tem velja dodati, da je enake standarde varnosti (OSHA) pri svojih meritvah in izdelavi poročila uporabilo tudi podjetje B., d.o.o. (priloga A9). Na navedene meritve in koeficiente trenja se je tožnik v tožbi izrecno skliceval in so tako del njegove trditvene podlage, zato so njegove zahteve po dopolnitvi izvedenskega mnenja, ki naj temelji na drugačnih meritvah, nelogične in kot take same s sabo v nasprotju. Sodišče prve stopnje jih zato utemeljeno ni dopustilo. Pritožbeni očitki, ki se nanašajo na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, so zato neutemeljeni. Sodba sodišča prve stopnje pa tudi nima pomanjkljivosti, zaradi katerih njen preizkus ne bi bil mogoč. Izrek sodbe je razumljiv in razlogom ne nasprotuje, razlogi so jasni in si med seboj ne nasprotujejo, prav tako pa razlogi sodbe ne nasprotujejo vsebini zapisnika. Zatrjevani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato nista podani.

8. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje in zato ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).