Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove je neobrazložena in posledično nezakonita. Zgolj prepis zakonskega, abstraktnega razloga ni v skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijani sklep (V. točka izreka) sodišča prve stopnje razveljavi in se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 12. 6. 2017 nezakonita in jo je razveljavilo (I. točka izreka) ter da je pogodba o zaposlitvi z dne 23. 6. 2017 neveljavna (II. točka izreka). Ugotovilo je, da delovno razmerje med tožnikom in toženo stranko na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 7. 2014 in aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 4. 2015 ni prenehalo 19. 6. 2017, pač pa je z vsemi pravicami in obveznostmi trajalo do vključno 9. 9. 2017 (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do vključno 9. 9. 2017 obračunati mesečne razlike med bruto plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 7. 2014 in aneksu k tej pogodbi z dne 3. 4. 2015 ter bruto plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 6. 2017, od tega zneska odvesti vse davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske razlik v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 10. 9. 2017 dalje, za poziv nazaj na delo in za obračun in izplačilo razlik v plačah od 10. 9. 2017 dalje (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 471,23 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka), sama pa krije svoje stroške postopka (VII. točka izreka).

2. Tožnik s pritožbo izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju dela njegove tožbe (v pritožbi sicer navaja, da se pritožuje tudi zoper III. in IV. točko izreka, vendar za izpodbijanje tega dela sodbe, s katerim je bilo ugodeno delu njegovega tožbenega zahtevka, nima pravnega interesa) iz pritožbenega razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da tožbenim zahtevkom v celoti ugodi, podredno pa razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodbo in sklep izpodbija glede odločitve sodišča, da od 10. 9. 2017 dalje za tožbo nima več pravnega interesa v predmetni pravdi, saj se vodi še postopek I Pd 1473/2017. Meni, da sodišče prve stopnje ni imelo pristojnosti in pravne podlage omejevati njegov zahtevek do vključno 9. 9. 2017, ko mu je sicer prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, na podlagi nove, druge odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prav tako meni, da se je sodišče pri zavrženju tožbe sklicevalo na neustrezno materialno pravno podlago, in sicer na 274. člen ZPP. Odločitev o zavrženju namreč ni nastala v fazi predpriprav na glavno obravnavo ali v sklopu predhodnega preizkusa tožbe. Sodba si je zato v tem delu celo sama s seboj v nasprotju, ko navaja, da je bila zadeva (vsaj v zvezi z zavrženjem) zrela za razsojo že na prvem naroku za glavno obravnavo. Zahtevka v predmetni pravdi in v zadevi I Pd 1473/2017 sta si različna, z njima pa tožnik uveljavlja tudi različne pravice, kar vse temelji tudi na drugačnem dejanskem stanju. Sodišče je tudi preseglo svoje pristojnosti, ko je s svojo odločitvijo in obrazložitvijo poseglo v pravne učinke druge pravde. Kvečjemu sodišče v drugem, naknadno začetem postopku bi pogojno lahko zavrglo del ali celotni zahtevek zaradi litispendence. Namesto tega pa se je sodišče v predmetni zadevi postavilo v vlogo odločanja v drugem postopku in zavrglo del zahtevka, ker je tožnik kasneje vložil tožbo za varstvo pravic ob drugi odpovedi. Prav tako je sodišče prve stopnje razveljavilo odpoved in pogodbo o zaposlitvi z dne 23. 6. 2017 (tj. novo pogodbo), s čimer se je vzpostavilo prvotno razmerje med pravdnima strankama, torej je nazaj v veljavo stopila prva, prvotna pogodba, ki de iure nikoli ni nehala veljati. Sodišče bi zato moralo tožnika reintegrirati po prvotni pogodbi oziroma vzpostaviti prejšnje stanje na datum 28. 7. 2014, namesto se omejevati na datume v prihodnosti. Z drugo odpovedjo, ki je predmet postopka I Pd 1473/2017, je tožena stranka odpovedala pogodbo, ki ne obstoji več. Ta odpoved zato nima več podlage in ne more biti veljavna, saj odpoveduje pogodbo, ki ne obstoji več. Sodišče prve stopnje je tudi kršilo ZPP in prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je v drugi zadevi I Pd 1473/2017 štelo roke in ocenjevalo dokaze. Če se je sodišče že spuščalo v drugo zadevo, bi po načelu iura novit curio moralo ugotoviti, da bo pogodba o zaposlitvi, ki jo je sodišče prve stopnje samo razvezalo, vodila v ničnosti odpovedi, ki je predmet drugega postopka.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper izpodbijano sodbo in zoper odločitev o pravdnih stroških iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je odpoved nezakonita že iz razloga, ker naj bi bila neobrazložena. Navedenemu ni mogoče slediti glede na to, da je tožnik zoper izpodbijano odpoved vložil tožbo, ki obsega 12 strani, kar pomeni, da je bil seznanjen z dejanskim odpovednim razlogom. Meni, da je nepravilen tudi zaključek sodišča, da niso bile podane okoliščine, na podlagi katerih bi bilo neupravičeno pričakovati izvedbo zagovora. Natančno je namreč pojasnila okoliščine v zvezi s tem, saj je bil tožnik že prej večkrat vabljen na razgovore s ciljem izboljšanja kakovosti njegovega dela, ki se jih ni udeležil. O tem bi lahko izpovedala zakonita zastopnica tožene stranke, vendar je sodišče prve stopnje neobrazloženo zavrnilo navedeni dokazni predlog. Uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodba neobrazložena oziroma je sodišče spregledalo navedbe, da je bila tožniku odpoved podana iz razloga nesposobnosti in ne iz krivdnega razloga. Sodišče pa je navedlo, da iz odpovedi ne izhaja, da bi tožnik v vmesnem času storil ponovno kršitev. Ker sodišče stranki ni opozorilo na to, da bo svojo odločitev oprlo na navedeno okoliščino in torej presojalo zakonitost odpovedi z vidika predpostavk za podajo redne odpovedi iz krivdnega razloga, uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in pravice do izjave. Meni, da je sodišče prve stopnje kršilo tudi načelo kontradiktornosti, ker toženi stranki ni omogočilo, da se opredeli do listin A11 do A14, ki jih je tožnik predložil šele na naroku za glavno obravnavo. Tudi če sodišče na te listine ni oprlo svoje odločitve, jih je dejansko vpogledalo, kar predstavlja kršitev ZPP. Kljub obvestilu zakonite zastopnice tožene stranke, da se naroka ne bo uspela udeležiti, sodišče toženi stranki ni dodelilo roka za odgovor na navedbe, ki jih je tožnik podal na naroku. S tem je bila toženi stranki kršena pravica do izjave. Sodišče se je v sodbi tudi opredelilo zgolj do nekaterih listin, zato je sodba neobrazložena. Prav tako pa je sodišče le pavšalno obrazložilo zavrnitev dokaznih predlogov, zato je kršilo 287. člen ZPP v povezavi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožnika.

5. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranka pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Predmet pritožbenega preizkusa je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu področni podsekretar s ponudbo nove z dne 12. 6. 2017. Z navedeno odpovedjo je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 7. 2014 in aneks k tej pogodbi z dne 3. 4. 2015 zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela in kršenja pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. V obrazložitvi te odpovedi pa je tožena stranka navedla, da je bilo uslužbencu istega dne, torej 12. 6. 2017, izdano opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. Tožnik je dne 23. 6. 2017 podpisal novo pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu samostojni strokovni sodelavec za javna naročila, ki mu je bila kasneje tudi odpovedana, vendar je to predmet drugega postopka opr. št. I Pd 1473/2017. O pritožbi tožene stranke:

8. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 12. 6. 2017 neobrazložena in posledično nezakonita. Zgolj prepis zakonskega, abstraktnega razloga ni v skladu z drugim odstavkom 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), kot je to že pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. Nasprotno pritožbeno zatrjevanje, da je bil tožnik očitno seznanjen z dejanskim odpovednim razlogom glede na 12 strani dolgo tožbo, je neutemeljeno. Ker je odpoved nezakonita že iz razloga neobrazloženosti, so neodločilne pritožbene navedbe o tem, da bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati izvedbo zagovora glede na to, da je bil tožnik že prej večkrat vabljen na razgovore s ciljem izboljšanja kakovosti njegovega dela, ki pa se jih ni udeležil ter da bi o tem lahko izpovedala zakonita zastopnica tožene stranke.

9. Glede na to, da je bila odpoved neobrazložena, je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje strank in prič kot nepotrebne, saj je nezakonitost lahko ugotovilo že na podlagi same odpovedi, zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov pa je sodišče prve stopnje tudi zadostno obrazložilo. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je sodišče zaradi pavšalne obrazložitve zavrnitve dokaznih predlogov kršilo 287. člena ZPP v povezavi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh listin, ampak se je oprlo zgolj na nekatere. Sodišče se v razlogih sodbe ni dolžno opredeliti prav do vseh prvin dokaznega gradiva. Opredeliti se je dolžno do tistega, kar je bistveno, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo, zato sodba ni neobrazložena, kot to navaja pritožba.

10. Ne drži, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bila tožniku odpoved podana iz razloga nesposobnosti in ne iz krivdnega razloga, v posledici česar naj bi bila sodba neobrazložena. Iz odpovedi izhaja, da je bila tožniku podana odpoved iz obeh razlogov. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na nezakonitost odpovedi zaradi neobrazloženosti, dodatno pa tudi na razlog, da tožniku zagovor ni bil omogočen, ne pa (zgolj) na dejstvo, kot to neutemeljeno navaja pritožba, da iz odpovedi ne izhaja, da bi tožnik v vmesnem času med opozorilom in odpovedjo storil ponovno kršitev. Ker navedeno ni bilo odločilno za odločitev, ampak je sodišče v obrazložitvi sodbe to le dodatno razlogovalo, ni bilo dolžno opraviti materialno procesnega vodstva. Posledično ni kršilo 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter pravice do izjave.

11. Glede na odločitev sodišča prve stopnje (v tem delu sicer nepravilno odločitev, kar bo obrazloženo v nadaljevanju), da zavrže tožbo z delom tožbenega zahtevka tožnika za reintegracijo, tudi niso bile relevantne listine (A11 do A14), s katerimi je tožnik utemeljeval ta del zahtevka. Sodišče prve stopnje zato toženi stranki ni dalo možnosti izjaviti se o teh listinah in o navedbah tožnika, ki jih je podal na naroku za glavno obravnavo. Vendar glede na to, da je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in vrnilo v nov postopek, bo sodišče prve stopnje moralo v novem postopku toženi stranki dati možnost, da se o tem izjavi.

O pritožbi tožnika:

12. Pritožba tožnika utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za omejevanje zahtevka tožnika zgolj do vključno 9. 9. 2017. Napačno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožnik od 10. 9. 2017 nima več pravnega interesa za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in za poziv nazaj na delo, ker v zvezi s tem delom zahtevka med pravdnima strankama že teče spor I Pd 1473/2017. Tak zaključek sodišča prve stopnje ni pravilen glede na to, da tožnik v drugem postopku opr. št. I Pd 1473/2017 zahteva reintegracijo in reparacijo po novi pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 6. 2017. V predmetnem postopku pa je tožnik zahteval reintegracijo po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 7. 2014 in aneksa k tej pogodbi z dne 3. 4. 2015 ter obračun razlike med bruto plačo med navedeno pogodbo o zaposlitvi in pogodbo z dne 23. 6. 2017. Tožnik torej zahtevanega v predmetni zadevi ne more dobiti v zadevi opr. št. I Pd 1473/2017, kjer tega ne zahteva. Glede na to, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je nova pogodba o zaposlitvi z dne 23. 6. 2017, katere odpoved je predmet drugega postopka, razvezana po samem zakonu skladno s tretjim odstavkom 91. člena ZDR-1, bi bila smotrna tudi združitev postopkov. Nasprotno pa je v sodbi ugotovljeno trajanje delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi, za katero je sodišče samo ugotovilo, da je neveljavna. Ker sodišče prve stopnje za zavrženje tožnikove tožbe torej ni imelo pravne podlage, je pritožba tožnika utemeljena. Do drugih pritožbenih navedb tožnika se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker je bilo treba pritožbi tožnika v celoti ugoditi že iz navedenega razloga (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v V. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (tretji odstavek 365. člena ZPP). Ker glede preostalega dela odločitve niso podani v pritožbi tožene stranke uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Kljub zgoraj opisano odločitvi pritožbenega sodišča pa ni bilo potrebno poseči tudi v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je namreč tožniku priznalo povrnitev potrebnih stroškov glede na odločitev v izpodbijani sodbi ob ugotovitvi, da z zavrženjem dela tožbe niso nastali posebni stroški.

15. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).