Jedro

Odgovornost za kršitev, za katero je dogovorjena pogodbena kazen, ima pravno naravo pogodbene odškodninske odgovornosti, zato se odgovornost tožene stranke za kršitev domneva, ta pa se lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je prišlo do kršitve zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.

V konkretnem primeru je bila tožeča stranka glavni izvajalec in je samostojno organizirala gradnjo s podizvajalci. V podizvajalski Pogodbi sta stranki dogovorili pogodbeno kazen. Predmet tožbenega zahtevka je torej plačilo pogodbene kazni zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti tožene stranke kot podizvajalca. Vprašanje, ali je investitor od tožeče stranke kot glavnega izvajalca del zahteval plačilo pogodbene kazni, za obravnavano zadevo zato ni relevantna, nasprotni pritožbeni očitki pa neutemeljeni.

Stranki s pogodbo izrazita voljo z namenom zase povzročiti nastop pravnih posledic. Vsebino konkretnih pravi, ki jih določita s sklenitvijo pogodbe (pogodbeno materialno pravo), zato sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti temveč po pravilih, po katerih ugotavlja (pravno pomembna) sporna dejstva. Na pogodbeno materialno pravo pazi sodišče po uradni dolžnosti le, kolikor se stranke na njegovo uporabo jasno in določno opredeljeno pravočasno sklicujejo, česar tožena stranka ni storila, saj se je na pogodbeno določilo o ničnosti prvič sklicevala šele v pritožbi, kar pa je prepozno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom z dne 4. 2. 2016 v izpodbijani II. in IV. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 16369/2013 z dne 7. 2. 2013 v prvem odstavku izreka razveljavilo za 8.895,23 EUR in v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka). Navedeni sklep o izvršbi je v prvem odstavku izreka vzdržalo v veljavi za 19.296,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2011 do plačila in v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 260,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2013 do plačila (II. točka izreka), za 5.638,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2011 dalje do plačila pa je prvi odstavek izreka sklepa o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (III. očka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 343,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper II. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka kot glavni izvajalec s toženo stranko kot podizvajalcem sklenila (podizvajalsko) Gradbeno pogodbo za izgradnjo objekta M. (v nadaljevanju Pogodba – A2) z dne 4. 5. 2011. Kot glavni izvajalec je tožeča stranka samostojno organizirala gradnjo s podizvajalci. V podizvajalski Pogodbi sta stranki dogovorili tudi pogodbeno kazen za primer neizpolnitve pogodbe. Predmet tožbenega zahtevka je plačilo pogodbene kazni zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti tožene stranke kot podizvajalca. Vprašanje, ali je investitor od tožeče stranke kot glavnega izvajalca zahteval plačilo pogodbene kazni, za obravnavano zadevo zato ni relevantno, nasprotni pritožbeni očitki pa so neutemeljeni.

6. Uvodoma pritožbeno sodišče odgovarja na pritožbene navedbe o ničnosti Pogodbe. Tožena stranka je namreč v pritožbi prvič navajala, da je Pogodba nična, ker je sodišče prve stopnje nesporno ugotovilo, da tožena stranka tožeči stranki ni zagotovila dogovorjenega jamstva (garancije za dobro izvedbo del ali dveh bianco menici), s čimer ni izpolnila obveznosti določene v 4. točki prvega odstavka 11. člena Pogodbe. Iz navedene določbe izhaja, da je v primeru, v kolikor dogovorjena jamstva niso izročena, Pogodba nična.

Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je zmotno uporabilo avtonomno materialno pravo, ker ni uporabilo pogodbene določbe, s katero tožena stranka prvič v pritožbi utemeljuje, da je sporna Pogodba nična. Iz zahteve po substanciranju ugovorov tožene stranke (212. člen ZPP), ki temeljijo na avtonomnem materialnem pravu, izhaja tudi njeno trditveno breme, da utemelji materialnopravno vsebino ugovora in pogodbeno (pravno) podlago, na kateri ugovor temelji. Stranki s pogodbo izrazita voljo z namenom zase povzročiti nastop pravnih posledic. Vsebino konkretnih pravil, ki jih določita s sklenitvijo pogodbe (pogodbeno materialno pravo), zato sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti, temveč po pravilih, po katerih ugotavlja (pravno pomembna) sporna dejstva. Na pogodbeno materialno pravo pazi sodišče po uradni dolžnosti le, kolikor se stranke na njegovo uporabo jasno in določno opredeljeno pravočasno sklicujejo, česar tožena stranka ni storila, saj se je na pogodbeno določilo o ničnosti prvič (brez navedbe upravičenih razlogov) sklicevala šele v pritožbi, kar je prepozno (prvi odstavek 337. člena ZPP).

7. Odgovornost za kršitev, za katero je dogovorjena pogodbena kazen, ima pravno naravo pogodbene odškodninske odgovornosti, zato se odgovornost tožene stranke za kršitev domneva, ta pa se lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je prišlo do kršitve zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ). Iz navedenega izhaja, da so lahko razbremenilne le okoliščine, ki so v vzročni zvezi s kršitvijo pogodbenih obveznosti. Tožena stranka se je sklicevala na več razbremenilnih okoliščin in sicer na kršitve pogodbenih obveznosti tožeče stranke, za katere pa se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da niso v vzročni zvezi s prekinitvijo del s strani tožene stranke, zato očitek o „zrelativiziranju“ kršitev pogodbenih obveznosti tožeče stranke ni utemeljen.

8. V pritožbi je tožena stranka ponavljala, da svojih pogodbenih obveznosti ni mogla izpolniti brez izgradnje temeljev, za kar pa bi morala tožeče stranke dobaviti beton in armaturo. Slednje naj bi dokazovalo elektronsko sporočilo z dne 25. 6. 2011 (B26), iz katerega naj bi izhajalo, da je tožeča stranka isti posel hkrati oddajala še G. d. o. o., kar je nedopustno. Ne drži, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov. Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo do vsakega ugovora tožene stranke v zvezi z očitanimi kršitvami pogodbe s strani tožeče stranke. Prav tako je navedlo, zakaj vprašanje, ali se je tožeča stranka dogovarjala z drugimi podizvajalci za izvedbo del, ni odločilno in sicer zato, ker to ne dokazuje obstoja obveznosti tožeče stranke, da dobavi beton in armaturo (str. 8). Nadalje tudi ne drži, da iz elektronskega sporočila z dne 25. 6. 2011 izhaja, da je bila obveznost tožeče stranke dobaviti beton in armaturo. Glede na pogodbena določila 20. točke 11. člena(1), prvega odstavka 15. člena(2) in 23. člena(3) Pogodbe, je bila tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvomno obveznost dobaviti beton in armaturo na toženi stranki. Nasprotno, da je dobava določenega materiala obveznost naročnika, bi moralo biti nedvomno določeno s pogodbo (primerjaj 92. člen PGU(4)), česar tožena stranka ni uspela dokazati.

9. Glede očitka tožene stranke, da tožeča stranka ni predložila ponudbe z dne 30. 3. 2011, ki je bila priloga Pogodbi, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je sodišče prve stopnje že na podlagi predloženih listin in ostalih dokazov (Pogodbe, izpovedb prič B. in K.) prepričalo, da se tožeča stranka ni zavezala dobaviti materiala. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da tudi, če je bilo v ponudbi tožene stranke z dne 30. 3. 2011 v zvezi z dobavo materiala določeno drugače, sta stranki s kasnejšim podpisom pogodbe (4. 5. 2011) dosegli soglasje o vsebini pogodbenega razmerja, kot izhaja iz sklenjene pogodbe. V kolikor je le-ta drugačna od prvotne ponudbe tožene stranke, jo je tožena stranka bodisi spremenila, bodisi je tožeča stranka ponudbo tožene stranke zavrnila in sama podala novo (z vsebino enako kot je vsebina pogodbe), ki pa jo je tožena stranka s podpisom pogodbe očitno sprejela (primerjaj 29. člen OZ).

10. Nadalje je tožena stranka sodišču prve stopnje očitala, da zmotno ni upoštevalo, da je tožeča stranka zamujala s potrditvijo in plačilom I. in II začasne situacije. S ponovnim sklicevanjem na zavrnitev plačila II. začasne situacije, se tožena stranka ne more razbremeniti svoje odgovornosti za neizpolnitev pogodbe, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila II. začasna situacija izstavljena 1. 8. 2011 (B13), kar je po tem, ko je tožena stranka prekinila z deli (7. 7. 2011) in tožeča stranka odstopila od Pogodbe. Nedvomno torej neplačilo II. začasne situacije ni moglo biti vzrok prekinitvi del s strani tožene stranke.

Glede I. začasne situacije pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka trdila, da jo je potrdila v roku 8 dni od prejetja popolne dokumentacije, tožena stranka pa ni podala zadostnih trditev, da temu ni tako oziroma niti ni trdila kdaj je bila tožeči stranki poslana popolna I. začasna situacija, da bi sodišče sploh lahko presojalo (ne)obstoj zamude. Nadalje je ugotovilo, da je zaslišani zakoniti zastopnik tožene stranke potrdil le obstoj zamude pri plačilu, ne pa pri potrditvi te situacije. Po oceni sodišča prve stopnje pa tudi sicer zatrjevana zamuda dveh dni pri potrditvi situacije ni bila v vzročni zvezi s prekinitvijo del, saj je tožena stranka po potrditvi I. začasne situacije nadaljevala z deli. Te ugotovitve tožena stranka s pritožbo konkretno ne izpodbija. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da tudi, če štejemo, da je bila I. začasna situacija potrjena pravočasno, to je 1. 7. 2011, se je 35 dnevni rok za njeno plačilo iztekel 5. 8. 2011, kar pomeni, da je bilo plačilo I. začasne situacije dne 4. 8. 2011 pravočasno, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje. V pritožbi tožeča stranka zgolj ponavlja trditve iz postopka na prvi stopnji, s čimer ugotovljenega dejanskega stanja in posledičnih zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati.

11. V 3. členu Pogodbe je določeno, da mora naročnik (tožeča stranka) podizvajalca uvesti v delo in sicer predvidoma v roku 3 dni od podpisa Pogodbe, o čemer naj bi se sestavil zapisnik (o uvedbi v delo). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zapisnik o uvedbi v delo ni bil sestavljen, da pa iz gradbenega dnevnika z dne 23. 5. 2011 in knjige skupnih ukrepov za varno delo z dne 21. 6. 2011 (A10) izhaja, da je bila tožena stranka uvedena v delo, kar sta potrdili tudi zaslišani priči B. in K. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je namen uvedbe v delo v zagotovitvi vseh pogojev, ki omogočajo začetek del (primerjaj 45. člen PGU). Glede na nesporno ugotovitev, da je tožena stranka z deli dejansko začela, so torej pogoji za začetek izvajanja del bili izpolnjeni oziroma tožena stranka ni trdila nasprotnega. Posledično pa tudi ni dokazala, da je bila neuvedba v delo v vzročni zvezi s prekinitvijo del z njene strani. Ker je z deli začela, se naknadno ne more sklicevati na to, da v delo ni bila uvedena. Pritožbeno sodišče dodaja še, da 46. člen PGU določa, da lahko da izvajalec naročniku dodatni rok za uvedbo v delo. Če slednji izvajalca tudi v tem roku ne uvede v delo, lahko izvajalec pogodbo razdre. Trditev o tem, da je tožečo stranko opozorila, da naj jo v določenem roku uvede v delo, tožena stranka ni postavila.

12. Tudi očitek tožene stranke, da je tožeča stranka kršila 13. člen Pogodbe, ki določa obveznosti predaje dokumentacije in informacij ter sodelovanja, ni utemeljen. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Tožena stranka v pritožbi zgolj povzema obveznosti tožeče stranke kot izhajajo iz 13. člena Pogodbe, pri čemer ne konkretizira, v čem naj bi bila njihova kršitev oziroma zgolj ponavlja navedbe iz postopka na prvi stopnji, na katere je sodišče prve stopnje že odgovorilo. Njeni pritožbeni očitki so zato pavšalni in nekonkretizirani, na take pa pritožbeno sodišče niti ne more konkretizirano odgovoriti.

13. V nadaljevanju je tožena stranka sodišču prve stopnje očitala, da je popolnoma nerazumljivo in v nasprotju z rezultati dokaznega postopka, dalo pravno varstvo nepošteni (ponarejanje dokaznih listin, izkazana neverodostojnost prič tožeče stranke) in pogodbeno nezvesti stranki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje neverodostojne kopije gradbenega dnevnika z dne 7. 7. 2011 (A3) in izpovedbe priče P. ni upoštevalo kot dokaz pri dokazni oceni. Glede na to v pritožbi zatrjevana neverodostojnost teh dokazov, ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izvedene dokazne ocene ter posledično tudi ne na pravilnost in zakonitost odločitve. Da bi bilo temu tako in v čem, pa tožena stranka v pritožbi niti ni konkretizirala.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve glede neverodostojnosti oziroma zmotni dokazni oceni izpovedbe priče K. Slednja je namreč izpovedala, da v času odstopa od pogodbe tožeča stranka še ni imela novega podizvajalca, kar naj bi bilo dokazano neresnično. Navedeno ne drži. Sodišče prve stopnje se namreč z vprašanjem, ali je v času odstopa od pogodbe tožeča stranka že imela novega podizvajalca, ni ukvarjalo, saj je ocenilo, da s temi trditvami tožena stranka ne more dokazati zatrjevane obveznosti tožeče stranke o dobavi materiala. Pritožbeno sodišče dodaja, da na podlagi listine, na katero se je tožena stranka sklicevala (elektronsko sporočilo z dne 25. 6. 2011), ni mogoče zaključiti, niti da je obstajala obveznost tožeče stranke dobaviti material, niti da je za izvedbo del, ki naj bi jih opravila tožena stranka, že imela novega podizvajalca. Nadalje ni mogoče spregledati ključnega dejstva, to pa je, da tudi, če bi se tožeča stranka dogovarjala z novim podizvajalcem, to tožene stranke ne odvezuje izpolnitve njenih pogodbenih obveznosti.

15. Prav tako je nelogično navajanje tožene stranke, da naj bi to, da je priča P. izpovedala, da je bila na sestanku s toženo stranko, njenim sinom in zakonitim zastopnikom K., priča K. pa se tega sestanka ni spomnila, izkazovalo neresničnost izpovedbe in neverodostojnost priče K. Izpovedbe priče P. sodišče prve stopnje zaradi izkazanega dvoma v njeno izpovedbo ni upoštevalo, zato izpovedbe ostalih prič ne morejo biti dokazno ocenjevane s primerjavo njihovih izpovedb in izpovedbe priče P. V kolikor je priča ocenjena kot neverodostojna, je neverodostojna v celoti, ne zgolj v tistem delu izpovedbe, ki ni v korist določene stranke. Zato tožena stranka, ki je najprej navajala, da je priča P. neverodostojna, nato pa se je na njeno izpovedbo sklicevala v dokaz neverodostojnosti druge priče, s pritožbenimi navedbami o primerjavi izpovedb prič P. in K. ne more uspešno izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje. Nadalje tožena stranka tudi ne more biti uspešna s trditvami o neverodostojnosti priče K., ker je le-ta izpovedala, da je tožeča stranka toženo stranko pisno pozivala k nadaljevanju del, česar tožena stranka s predložitvijo listine o pozivu ni dokazala. Dejstvo, da stranka ne predloži dodatnega dokaza, ki bi potrdil tisto, kar je priča izpovedala, ne pomeni, da je priča neverodostojna. Ravno zaslišanje priče je dokaz, ki ga stranka predlaga v dokaz svojih trditev, trditev priče pa ni treba dokazovati, kot to nasprotno zmotno izhaja iz pritožbenih trditev. Poleg tega sodišče prve stopnje odločitve ni oprlo zgolj na izpovedbo ene priče, temveč je opravilo celovito dokazno oceno, ki jo pritožbeno sodišče sprejema in ji sledi. Zgolj pavšalno navajanje, da je sodišče dalo pravno varstvo nepošteni stranki, ne da bi se ukvarjalo z vsebino pogodbenega odnosa, ne zadostuje za izkazanost nepravilno izvedene dokazne ocene. Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo do vseh trditev tožene stranke, s katerimi je slednja zatrjevala, da je z deli prekinila iz razlogov na strani tožeče stranke. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje ocenjuje za prepričljivo. Posamezni dokazi so pravilno ovrednoteni, zaključki so razumni in življenjsko sprejemljivi, pri odločitvi je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Sodišče je torej upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP in rezultat dokazne ocene prepričljivo ter življenjsko utemeljilo. V nasprotju s pritožbo, ki izpostavljanje posameznih izjav strank in zaslišanih prič ter njihovo vrednotenje ocenjuje kot nepravilnost dokazne ocene in neprepričljivost sodbe, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za vseobsegajočo dokazno oceno, ki je analitično sintetična, racionalno sprejemljiva in preverljiva.

16. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pritožbene navedbe tožene stranke, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo nobene od kršitev na katero pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Prav tako tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek (prvi odstavek 154. člena in 155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Da bo (podizvajalec – opomba sodišča) priznal, obračunal in plačal svojim dobaviteljem blaga, pod-podizvajalcem in kooperantom zapadle obveznosti po izstavljenih računih za opravljene storitve pod-podizvajalcev in kooperantov oziroma za dobavljeno blago dobaviteljev blaga, skladno s prilivi po gradbeni pogodb Op. št. (2): V primeru, da se v garancijski dobi pojavi napaka zaradi nesolidnega dela ali materiala, jo mora podizvajalec odpraviti na svoje stroške v primernem roku, potem ko ga naročnik obvesti o nastali napaki.

Op. št. (3): Podizvajalec se strinja, da ves material in opravljeno delo preide v last in posest naročniku v trenutku, ko je material dostavljen na gradbišče oziroma delo opravljeno in ne šele takrat, ko naročnik opravljeno delo in/ali material plača. Op. št. (4): Šteje se, da so pogodbeniki privolili v uporabo uzanc, če ni s pogodbo o izvajanju del na gradbenih objektih njihova uporaba v celoti ali v deloma izključena (drugi odstavek 2. člena PGU).