Jedro

Utemeljen sum je podan, če je stopnja verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storila, pri čemer mora sum temeljiti na konkretnih dejstvih in dokazih.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom I Kpd 43256/11 dne 17. 9. 2011 zoper obdolženega odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Strinjala se je s predlogom pomočnice okrožne državne tožilke iz specializiranega oddelka Skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala in odredila pripor iz razloga iteracijske nevarnosti, z odreditvijo pripora tudi iz razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP pa se ni strinjala in zato v zvezi s tem zahtevala odločitev zunajobravnavnega senata. Zunajobravnavni senat istega sodišča je predlog pomočnice okrožne državne tožilke zavrnil. Zunajobravnavni senat istega sodišča je kot neutemeljeno zavrnil tudi pritožbo obdolženčevega zagovornika.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijanih odločb. 3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Zahteva sodišču očita bistveno kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Meni, da je napačna odločitev sodišča, da obdolženec ni ravnal kot policist in da s svojim dogovarjanjem in posredovanjem med tajnimi delavci in preprodajalci ni skušal prijeti večje prodajalce mamil, temveč da je utemeljeno osumljen očitanega kaznivega dejanja. Tak zaključek je sodišče namreč oprlo na protispisno trditev, da o „njegovem početju nihče od nadrejenih ni vedel prav ničesar“. Obdolženec naj bi potrditvah v zahtevi oddajal operativne informacije, še posebej to izhaja iz povzetka telefonskega pogovora med obdolžencem in kriminalističnim inšpektorjem D. S., ki je zabeležen v uradnem zaznamku številka z dne 21. 4. 2011. Zagovornik meni, da je sodišče s tem, ko je uporabilo le dejstva, ki so v prid represivni odločitvi ravnalo v nasprotju s 17. členom ZKP in posredno v nasprotju s tretjo alinejo 29. člena Ustave. V nadaljevanju zagovornik še navaja, da je trditev sodišča, da je ponovitvena nevarnost podana, ker naj bi obdolženi poznal načine in poti ter ljudi za pridobitev mamila, nerazumljiva, saj je takšno poznavanje okolja sine qua non policijskega dela. Opozarja še, da je glede na izkustveno pričakovanje, da v položaju, v kakršnem je obdolženec, do ponovitve kaznivih dejanj ne more priti, saj je finančno preskrbljen, ne očita se mu kriminalno ravnanje zaradi pridobitve premoženjske koristi, poleg tega so osebe, s katerimi je imel stike (razen tajne delavke), priprte. Izpodbijana odločba je zato nezakonita, saj ne navaja konkretnih dejstev, ampak obrazložitev opira zgolj na pavšalno oceno o neizogibnosti ukrepa za zaščito zdravja in življenja ljudi.

6. Temeljni pogoj za odreditev pripora je obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje (prvi odstavek 201. člena ZKP). Utemeljen sum je podan, če je stopnja verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storila, pri čemer mora sum temeljiti na konkretnih dejstvih in dokazih. Sodna praksa je že izoblikovala stališče glede standarda obrazloženosti utemeljenega suma v sklepu o odreditvi pripora.(1) V obrazložitvi morajo biti določno navedeni razlogi, iz katerih je razvidno, na podlagi katerih konkretnih dejstev in okoliščin je sodišče sklepalo o obstoju utemeljenega suma.

7. Očitek v zahtevi glede nasprotja med razlogi, na katere sodišče opira odločitev o utemeljenem sumu, da je obdolženi storil očitana mu kazniva dejanja, in uradnim zaznamkom kriminalističnega inšpektorja o pogovoru med njim in obdolžencem, je neutemeljen. V uradnem zaznamku je povzet neformalni pogovor obdolženca s kriminalističnim inšpektorjem, iz katerega izhaja, da je obdolženi spraševal, kako ravnati v primeru zaznave neupravičenega prometa z mamili. Iz uradnega zaznamka ne izhajajo okoliščine, ki bi kazale na kakršnokoli nasprotje z razlogi, ki jih je navedlo sodišče. Sodišče je v sklepu, s katerim je bil odrejen pripor (na deveti strani), natančno obrazložilo, na kaj je oprlo svojo odločitev o obstoju utemeljenega suma. Ob dokazih, na katere se sklicuje sodišče, in ob logičnem razlogovanju, ko je ocenjevalo komunikacijo med policistom in inšpektorjem v luči namena, ki ga je s tem pogovorom zasledoval obdolženec, ter ob upoštevanju vsebine uradnega zaznamka, ni mogoče pritrditi zahtevi, da je podano nasprotje med vsebino uradnega zaznamka in ugotovitvijo sodišča, da nadrejeni niso vedeli za obdolženčevo ravnanje, ki naj bi bilo usmerjeno v preiskovanje in ne v izvrševanje kaznivih dejanj. Pri tem se je sodišče v sklepu sklicevalo tudi na povzete navedbe pomočnice državnega tožilca. Prav tako je zunajobravnavni senat, ko je odločal o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, na drugi strani svoje odločbe zadostno obrazložil trditev, da od obdolženčevih nadrejenih o njegovem ravnanju nihče ni vedel ničesar.

8. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti sta sodišči oprli tako na okoliščine osebne (subjektivne) narave, kot tudi na okoliščine, ki se nanašajo na očitana dejanja. Preiskovalna sodnica je na deveti strani sklepa o odreditvi pripora navedla potrebne razloge za obstoj ponovitvene nevarnosti in se pri tem sklicevala na navedbe pomočnice državnega tožilca ter jih ob tem natančno ocenila. Izrecno se je opredelila tudi do okoliščine finančne preskrbljenosti obdolženca, ki naj bi po mnenju zahteve izključevala obstoj ponovitvene nevarnosti in razumno presodila, da ugotovljene okoliščine potrjujejo ponovitveno nevarnost in sama finančna preskrbljenost obdolženca ob ostalih ugotovitvah, ni odločilnega pomena. Sklep zunajobravnavnega senata (v 5. točki na tretji strani) izpostavlja še kratko časovno obdobje storjenih kaznivih dejanj (od 11. 4. 2011 do 18. 7. 2011) in količino mamil, pri posredovanju in obljubljanju nakupa katerih naj bi obdolženi sodeloval, ki se je povečevala. Kot subjektivno okoliščino pa je upravičeno poudarilo obdolženčevo seznanjenost s potmi in načinom, kako priti do droge in poznavanje širokega kroga ljudi, ki mu drogo lahko priskrbijo. Iz teh razlogov Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom nižjih sodišč glede obstoja ponovitvene nevarnosti, sicer pa zagovornik s takšnimi navedbami v zahtevi izraža nestrinjanje z dejanskim stanjem, ki ga v tej fazi postopka ni dovoljeno izpodbijati.

9. Tako v sklepu preiskovalne sodnice kot tudi v sklepu zunajobravnavnega senata je obrazloženo, zakaj je odreditev pripora nujna za varnost ljudi oziroma zakaj v konkretnem primeru ne bi bilo mogoče pripora nadomestiti z milejšim ukrepom. Sklepanje o nujnosti pripora je tudi utemeljeno, saj že okoliščine, relevantne za presojo obstoja ponovitvene nevarnosti (intenzivnost obdolženčevega inkriminiranega ravnanja oziroma kriminalno količino ter subjektivno okoliščino, da je obdolženi policist, pa se je kljub temu odločil za tako ravnanje), kažejo, da bi bilo v primeru ponovitve kaznivih dejanj ogroženo zdravje ali celo življenje ljudi.

C.

10. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Op. št. (1): Prim. npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 1/2008 z dne 7. 2. 2008 in I Ips 399/2006 z dne 9. 11. 2006.