Jedro

Navidezna pogodba je neobstoječa. OZ nima posebnih določb o učinku neobstoječih pogodb. Sodno varstvo se uveljavlja z zahtevkom za ugotovitev ničnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Drugi toženec krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je prodajna pogodba, sklenjena dne 5. 5. 2003 v obliki notarskega zapisa SV 500/2003 med prvo in drugo toženo stranko o prodaji v izreku navedenih nepremičnin do 14/16, nična in zato brez pravnega učinka (točka I izreka), da je drugi toženec dolžan tožnici plačati 137.499,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.494 EUR od 10. 9. 2015 in od zneska 136.005,98 EUR od 23. 5. 2019 naprej (točka II izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače s primarnim tožbenim zahtevkom; točka III izreka). Drugemu tožencu je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 3.780,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka naprej.

2. Pritožbo (smiselno zoper obsodilni del sodbe) vlaga drugi toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1. Predlaga spremembo z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka na stroške tožeče stranke.

Navaja, da je neobrazloženo, pomanjkljivo in napačno zavrnjen njegov ugovor o pomanjkanju pravnega interesa za ničnostno tožbo. Zahteva za vrnitev nepremičnine ali plačilo nadomestila je dejanski in ne pravni interes. Sodišče je brez podlage znova začelo glavno obravnavo. Toženec pri prvi sodnici ni bil deležen poštenega in nepristranega sojenja. Napačni, neobrazloženi in s procesnimi kršitvami 7. in 8. člena ZPP ter s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP obremenjeni so zaključki ter ugotovljeno dejansko stanje o navideznosti prodajne pogodbe in volji pogodbenih strank, da toženec postane lastnik nepremičnin. Sodišče je mimo tožbenih navedb našlo pravno podlago za ugotovitev ničnosti. Dokazna ocena o volji pogodbenih strank je zmotna. Nepravilno so ocenjene tožbene trditve in dokazne listine tožeče stranke. Selektivno je povzeta in nepravilno ocenjena izpovedba toženca. Neocenjen je notarski zapis, ki odraža pravo in resnično voljo. Dokazi kažejo, da je bila dejanska volja, da drugi toženec postane lastnik. Izpovedal je, da je želel zavarovati svoja vlaganja v hišo, hotel je imeti lastništvo. Tak dejanski dogovor je bil realiziran. Del dogovora je bil tudi prenos lastninske pravice. Tožba je posledica interesov A. A. in ne tožnice. Opozarjal je na uradne zaznamke policije. Tožbenih trditev o navideznosti ni bilo. Namen pogodbe je bil prenos lastninske pravice, to je bila garancija, da toženec ne bo ostal praznih rok. Sodišče je napačno preneslo dokazno breme na toženca. Dogovor, povzet v notarskem zapisu, velja za dokazanega. Nezapisani del dogovora se je izvajal do vložitve tožbe. Napačni in protispisni so zaključki sodišča, da take volje ni bilo.

Nepravilni in brez podlage so zaključki, da toženec ni postal dejanski lastnik. Postal je dejanski in zemljiškoknjižni lastnik. Njegova izpovedba je bila notranje skladna, sodišče pa se opira le na del njegove izjave. Svoje denarne prispevke je hotel zavarovati s pridobitvijo lastninske pravice. Obnašal in počutil se je kot lastnik, z nepremičnino je gospodaril. Tožnica se je morala za potrebe izogibanja upnikom dejansko znebiti lastnine. Če se njena pravna naslednica počuti prikrajšano, to ni vprašanje ničnosti in fiktivnosti, ampak morale in poštenja v odnosu do tretjih - upnikov. Navideznosti ni, materialno pravo je napačno uporabljeno.

Neobrazloženi in nasprotujoči so si razlogi v točki 39 o nemoralnosti, če bi toženec obdržal premoženje.

Napačni so zaključki o navideznosti dogovora o služnosti, posledično o neupoštevanju denarne vrednosti te pravice v obdobju, v katerem se je izvajala. O tem sodišče ni izvajalo dokazov.

Pritožnik se ne more izjaviti o valorizaciji koristi, ker je prejel slabo kopijo priloge. Sodbe se ne da preizkusiti.

Sklepno povzema, da je bilo njegovo ravnanje razumno in razumljivo. Postal je dejanski in zemljiškoknjižni lastnik v zameno za dajatve in storitve, ki jih je potrebovala tožnica in njene hčerke, dokazal jih je z listinami. Pogodba se je izvajala. Ustvarila je pravne in dejanske učinke med strankama, ker je bila v celoti realizirana. Toženec je z vlaganjem "odslužil" kupnino. Sporno pogodbo bi bilo treba presojati glede na njeno dejansko vsebino.

3. Tožeča stranka in prva tožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica uveljavlja ugotovitev ničnosti in pravne neučinkovitosti prodajne pogodbe (prvi odstavek 50. člena OZ2) in vrnitveni zahtevek (87. člen OZ). Trdila in dokazovala je, da je prodajna pogodba, ki sta jo v notarskem zapisu dne 5. 5. 2003 za obravnavane nepremičnine sklenila prva toženka kot prodajalka in drugi toženec kot kupec, navidezna, fiktivna, nična in brez pravnega učinka. Sprva je z izbrisno tožbo zahtevala ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja v korist tožnice. Po odtujitvi obravnavanih nepremičnin med pravdo je od toženca zahtevala plačilo denarnega nadomestila za odtujene nepremičnine. Toženec je zanikal navideznost pogodbe. Trdil in dokazoval je, da je bila pogodba veljavna in izpolnjena.

6. Sodišče je ugotovilo, da je bila prodajna pogodba, sklenjena med tožencema, navidezna in brez pravnega učinka (prvi odstavek 50. člena OZ), da je bil med tožnico in drugim tožencem sklenjen dogovor o vlaganjih v tujo nepremičnino (prvi odstavek 48. člena SPZ3) in da je bil prenos lastninske pravice na toženca le fiktiven in navidezen. Po ugotovitvi, da je drugi toženec med pravdo nepremičnine, pridobljene z ničnim pravnim poslom, odtujil tretji osebi in po oceni vrednosti odtujenih nepremičnin je tožbenemu zahtevku za plačilo ustreznega denarnega nadomestila na podlagi prvega odstavka 87. člena OZ v pretežni meri ugodilo. Tožencu je naložilo v plačilo po izvedencu ugotovljeno in na dan sojenja valorizirano vrednost odtujenih nepremičnin z zamudnimi obrestmi od postavitve zahtevkov naprej. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. V okviru pritožbenih razlogov in uradnega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo pravno odločilna dejstva primera. Pri odločanju ni zagrešilo očitanih niti uradno upoštevnih kršitev postopka. Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna. Ker jo pritožbeno sodišče skupaj z dokazno oceno in razlogi v celoti sprejema kot pravilno, bo odgovorilo le na bistvene navedbe pritožbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

**O kršitvah določb pravdnega postopka**

8. Pritožba vztraja pri ugovoru, da tožnica ni imela pravnega interesa za ničnostno tožbo. Z jasnimi, zadostnimi in pravilnimi razlogi ga je sodišče pravilno zavrnilo v točkah 12 do 13 sodbe. Vprašanje ničnosti pogodbe je v pravdi zaradi kondikcijskega zahtevka predhodno vprašanje. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožeča stranka v obravnavanem primeru kumulirala oba tožbena zahtevka in skladno s tretjim odstavkom 181. člena ZPP glede ničnosti pogodbe postavila vmesni ugotovitveni zahtevek. Sodišče odloča o mejah postavljenih zahtevkov (člen 2 ZPP). Pri vmesnem ugotovitvenem postopku pogoj prejudicialnosti nadomešča procesno predpostavko pravnega interesa, kar pomeni, da ga tožeči stranki ni bilo treba posebej dokazovati. Pritožbeno vztrajanje, da ga tožnica ni imela in da bi ga imeli le njeni nepoplačani upniki, je zmotno. Pravni interes tožnice za ugotovitveni zahtevek je po pravilnih ugotovitvah in pojasnilih sodišča prve stopnje izkazan s kondikcijskim zahtevkom.

9. Kot zmotno je treba zavrniti pritožbeno naziranje, da je bil sklep o ponovni otvoritvi glavne obravnave sprejet brez podlage. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje (točka 17) je ponovni začetek glavne obravnave narekovala dopolnitev dokaznega postopka o vrnitvenem zahtevku. Sklep o ponovni otvoritvi glavne obravnave je bil sprejet skladno z 292. členom ZPP, ki sodišču omogoča, da lahko vse do razglasitve oziroma do odprave sodbe sklene, da se končana glavna obravnava znova začne, če je to potrebno zaradi dopolnitve postopka ali razjasnitve posameznih pomembnih vprašanj. Smiselno zatrjevanje kršitve 292. člena ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, ni.

10. Ob pritožbeni graji o pristanskosti sodišča je treba opozoriti, da je pravno sredstvo stranke, ki meni, da obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnika, predlog za izločitev sodnika, o katerem odloči predsednik sodišča. V točki 18 in 19 sodbe je pojasnjeno, da je bil toženčev predlog za izločitev prve sodnice zavrnjen in zadeva kasneje skladno s spremembami letnega razporeda dodeljena drugima dvema sodnicama, nazadnje sodnici, ki je po ponovnem začetku obravnave (tretji odstavek 302. člena ZPP) ter ponovljenem in dopolnjenem postopku izdala izpodbijano sodbo. Pritožba ne navaja (in to tudi ne izhaja in podatkov spisa), da bi pritožnik na prvi stopnji podal predlog tudi za njeno izločitev. Zato se na smiselno zatrjevano absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 2. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne more sklicevati.

11. Sodba vsebuje pravilne in popolne razloge o pravno relevantnih dejstvih glede navideznosti prodajne pogodbe, o vsebini in veljavnosti prikritega pravnega posla, o učinkih in posledicah ugotovljene ničnosti pogodbe ter o višini denarnega nadomestila. Razlogi si med seboj ne nasprotujejo. Omogočajo vsebinski preizkus vseh sprejetih odločitev. Nestrinjanje z razlogi, z dokazno oceno in s pravno odločitvijo ne predstavljajo očitane bistvene kršitve pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednje pritožba ne konkretizira. Pritožbenemu sodišču ni treba iskati tehničnih napak pri povzemanju dokazov v obrazložitev, ker na protispisnost ne pazi po uradni dolžnosti. Pritožba tudi z njo v resnici kritizira dokazno oceno (o vsebini dogovora med toženima strankama). Ne more uspeti. Kršitve 8. člena ZPP ni. Dokazna ocena je opravljena po metodoloških napotkih 8. člena ZPP. Celovito in pravilno so ocenjeni vsi dokazi, ne le notarski zapis, na katerega se opira pritožnik. Pravilno v povezavi z drugimi dokazi pa je ocenjeno tudi pritožnikovo zaslišanje. Prepričljivo je pojasnjeno, v katerih delih in zakaj mu sodišče ni verjelo. Pritožbeni očitki o enostranski dokazni oceni so zato odveč. Če mu ni verjelo tako, kot to ustreza njemu, ne gre za formalno pomanjkljivost sodbe, ki bi onemogočala preizkus njene pravilnosti in zakonitosti.

12. Tudi ne more biti kršena pravica do izjave (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), če je sodišče tožencu res vročilo nečitljiv izpis valorizacije, kot trdi v pritožbi. Tega sicer ni mogoče preizkusiti, ker izvirnika priloge, ki mu je bila vročena, ni priložil, kot zmotno navaja v pritožbi. Način in obračun valorizacije je natančno pojasnjen že v sodbi in ga je mogoče preveriti in se o njem izjaviti.4

13. Tudi kršitve razpravnega načela (7. člen ZPP) in pravil o dokaznem bremenu (212. člen ZPP) sodišče ni zagrešilo. Predmet dokazovanja so trditve o pravno pomembnih dejstvih (213. člen ZPP). Katera so pravno pomembna dejstva, določa materialno pravo. Tožeča stranka je trdila in dokazovala, da je obravnavana prodajna pogodba fiktivna in nima pravnega učinka med pravdnima strankama. Navidezna pogodba je neobstoječa. OZ nima posebnih določb o učinku neobstoječih pogodb. Sodno varstvo se uveljavlja z zahtevkom za ugotovitev ničnosti. Zmotni in protispisni so zaključki, da je sodišče našlo pravno podlago za ugotovitev ničnosti izven tožbene trditvene podlage.

14. Toženec se je branil z ugovorom, da navidezna pogodba prikriva drugo - veljavno pogodbo o pridobitvi lastninske pravice na podlagi realiziranega pravnega posla (drugi odstavek 50. člena OZ). Na splošno velja, da je na tožniku dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njegov zahtevek, na tožencu pa dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njegove ugovore (212. člen ZPP). Dokazno breme o vsebini in veljavnosti prikritega pravnega posla je bilo po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje na tožencu, pritožbena graja o nepravilnem prenašanju dokaznega bremena nanj glede veljavnosti prikritega pravnega posla je neutemeljena.

**O prodajni pogodbi z dne 5. 5. 2003, sklenjeni med tožencema**

15. Sodišče je ugotovilo: - da sta tožnica in prva toženka 13. 5. 2002 sklenili navidezno prodajno pogodbo za sporne nepremičnine z namenom izogniti se izvršbi tožničinih upnikov; - da je bila prodajna pogodba z dne 13. 5. 2002 v celoti navidezna, vključno z vanjo vključenim dogovorom o ustanovitvi brezplačne služnostne pravice uporabe stanovanja v koristi tožnice; - da sta toženca v dogovoru s tožnico dne 5. 5. 2003 sklenila obravnavano prodajno pogodbo, na podlagi katere se je drugi toženec vknjižil kot lastnik spornih nepremičnin; - da je drugi toženec vedel, kaj je bil razlog za sklenitev navidezne prodajne pogodbe z dne 13. 5. 2002 med tožnico in prvo toženko (dolgovi tožnice in preteče izvršbe), da je dejanska lastnica nepremičnin ostala tožnica in da je vknjižena služnost v njeno korist na podlagi navidezne pogodbe zgolj navidezna; - da ni bilo mišljeno, da bi drugi toženec plačal dogovorjeno kupnino prvi toženki in da njuna prava volja ni bila, da med seboj skleneta prodajno pogodbo; - da je bil prenos lastninske pravice na toženca le navidezen in da je dejanska lastnica nepremičnine ves čas ostala tožnica.

16. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu, je pravilno presodilo, da je prodajna pogodba med tožencema z dne 5. 5. 2003 navidezna in brez pravnega učinka.

17. Pri navidezni pogodbi (50. člen OZ) soglasje strank ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, temveč v nastanek videza pogodbe. Volja obeh strank je, da pogodba med njima nima pravnih učinkov. Obe stranki hoteno in zavestno hočeta, da (simulirani) posel nastane le navzven, zanju pa ne velja. Pravno poslovna volja obeh strank, četudi zapisana v obliki notarskega zapisa, je le zaigrana.

18. Sodišče prve stopnje se je že na podlagi zaslišanja obeh tožencev zanesljivo prepričalo, da nobeden od njiju ni hotel, da bi med njima nastopili učinki navidezno sklenjene prodajne pogodbe. Na to kaže tudi ugotovljeno dejstvo, da je bilo plačilo dogovorjene kupnine prvi toženki le zaigrano (zapisano), čemur pritožnik neutemeljeno ne pripisuje nobene teže. Plačilo kupnine je ena od bistvenih sestavin prodajne pogodbe. Tudi toženec pa je izpovedal, da nikoli ni bilo mišljeno, da bo plačal kupnino toženki in potrdil, da nihče od njiju ni imel prave volje za sklenitev medsebojne prodajne pogodbe. Ne more biti dvoma o pravilnosti ocene in presoje, da notarski zapis prodajne pogodbe ne odraža prave in resnične volje pogodbenikov. Tožeči stranki je torej uspelo ovreči domnevo resničnosti zapisa in dokazati, da sta toženca želela nekaj drugega in ne tistega, kar je bilo zapisano v listini.

**O vsebini prikritega pravnega posla**

19. Navidezna pogodba lahko prekriva kakšno drugo pogodbo. V tem primeru se uporabljajo pravila, ki zadevajo dejansko hoteno pogodbo, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Zakon v skladu z načelom afirmacije pogodb dopušča konverzijo relativno nične pogodbe.

20. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni in presoji sodišča prve stopnje, da je prodajna pogodba z dne 5. 5. 2003 prikrivala dogovor tožnice in drugega toženca o vlaganjih v tujo nepremičnino - nepremičnino tožnice (prvi odstavek 48. člena SPZ) in ne (realiziranega) dogovora o pridobitvi lastninske pravice zaradi vlaganj (drugi odstavek 48. člena SPZ), kot trdi pritožnik.

21. Vlaganja toženca v nepremičnino tožnice niso bila sporna. V ugotovljenih življenjskih okoliščinah primera (točke 28 in 29 sodbe) so bila logična. Tožnica in drugi toženec sta bila v intimni partnerski zvezi, načrtovala sta skupno življenje v nedokončani stanovanjski hiši tožnice. Slednja je po navidezni prodajni pogodbi s prvo toženko sicer ostala dejanska lastnica navedene hiše, a zaradi prezadolženosti ni imela finančnih sredstev za nadaljnjo gradnjo oziroma za ureditev bivalnih razmer. Na drugi strani je bil toženec, ki je razmere tožnice v celoti poznal, pripravljen vlagati v hišo z namenom ureditve stanovanja za skupno bivanje tožnice, njenih treh hčera in toženca. Še v pritožbi navaja, da se je morala tožnica za potrebe izogibanja upnikom znebiti lastnine. S tem dodatno potrjuje pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tudi pri sklepanju obravnavane prodajne pogodbe med tožencema volja vseh treh udeležencev v prvi vrsti usmerjena v zaščito tožničinega premoženja pred upniki in da je bil prenos lastninske pravice na drugega toženca zaigran - navidezen.

22. Po ugotovitvah sodišča je tožnica soglašala le s toženčevimi vlaganji v sporno nepremičnino in s sklenitvijo navidezne/fiktivne prodajne pogodbe med tožencema - to je z navideznim prenosom lastninske pravice nanj. Spričo dejstva, da je bila tožnica med pravdo razglašena za mrtvo, je sodišče njeno voljo pri sklepanju dogovorov s tožencema lahko ugotavljalo le preko listinskih in posrednih dokazov. Z dopisom tožnice odvetniku in korespondenco s prvo toženko, ki jo je zaprosila za posredovanje pri ureditvi razmer s tožencem, je pravilno ugotovilo, da volja tožnice pri sklepanju obravnavanih dogovorov ni bila v prenosu lastninske pravice na nepremičnini na tretje osebe. Pritožnik celovite dokazne ocene ne omaje z ničemer. Niti s ponovnim izpostavljanjem uradnih zaznamkov policije, ki naj bi dokazovali slabe odnose med tožnico in hčerko in ovrgli voljo tožnice, izraženo v dopisu odvetniku. Sodišče je njihovo dokazno moč pravilno ocenilo v točki 35 sodbe. Prepričljivim razlogom, zakaj ne omajajo ocene o pravi in resnični volji tožnice pri sklepanju dogovorov s tožencema, ni kaj dodati.

23. Za pridobitev lastninske pravice zaradi vlaganji v tujo nepremičnino bi moral toženec dokazati, da sta se s tožnico dogovorila, da bo na nepremičnini zaradi njegovih vlaganj nastala (so)lastnina (drugi odstavek 48. člena SPZ). Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje, da takega dogovora med tožnico in tožencem ni bilo.

24. Ključna je dejanska in pritožbeno neizpodbita ugotovitev sodišča, da tožnica in drugi toženec nista (pisno) uredila medsebojnih premoženjskopravnih odnosov. Ob dejstvu, da notarski zapis ne vsebuje prave pogodbene vsebine, se toženec torej nanj ne more sklicevati. Njegova izpovedba o vsebini pogodbe s tožnico pa je bila po pravilni oceni sodišča prve stopnje neskladna in sama s seboj v nasprotju. Po eni strani je izpovedoval o vlaganjih zaradi ureditve skupnega bivališča brez pogojevanja pridobitve lastninske pravice (kar nakazuje na sklenitev dogovora v smislu prvega odstavka 48. člena SPZ), po drugi strani o prodajni pogodbi s tožnico in plačilu dogovorjene kupnine z nadomestno izpolnitvijo (plačilom stroškov ureditve nepremičnine). V pritožbi ponuja še tretjo naravo pogodbe, ko prvič navaja, da je bil njegov namen zavarovanje terjatev, ki jih je imel do tožnice. Trditev o dogovoru za zavarovanje terjatev na prvi stopnji ni bilo. Ker gre za neupravičene in prepozne pritožbene novote, jih ni treba upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ob tako različnih izjavah je s prepričljivimi razlogi v drugem odstavku točke 33 in 34 sodišče pojasnilo, zakaj je sledilo tistemu delu njegove izpovedbe, ki je potrjeval (le) sklenitev dogovora o povračilu vlaganj. Potrjuje jo namreč tudi izpovedba prve toženke. Prepričljivo je izpovedala, da toženec v izvensodnih poskusih ureditve medsebojnih razmerij nikoli ni rekel, da je nepremičnina njegova, zahteval je le povračilo njegovega vložka v nepremičnino. Pritožbene trditve, da se je toženec obnašal in čutil za lastnika, so bile torej v dokaznem postopku ovržene. Pritožbeno naziranje, da je toženec na podlagi (realizirane) pogodbe s tožnico postal lastnik spornih nepremičnin, kot trdi v pritožbi, pa je zmotno. Če nekdo (graditelj) s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tiso, za kar je bil ta obogaten (prvi odstavek 48. člena SPZ). Odločitev sodišča prve stopnje, da toženec ni pridobil lastninske pravice na obravnavani nepremičnini na pravno poslovni način, je pravilna.

**O učinkih navidezne pogodbe in posledicah ničnosti**

25. Navidezna pogodba kot neobstoječa nima pravnega učinka. Za neobstoječe pogodbe se uporabljajo pravila o ničnih pogodbah. Ničnost učinkuje sama po sebi. Nična pogodba nima nobenega pravnega učinka, medsebojne pravice in obveznosti strank ne nastanejo.

26. Kdor je na podlagi nične pogodbe izpolnil svojo obveznost, ima po prvem odstavku 87. člena OZ zoper obogateno stranko kondikcijski zahtevek za vračilo tistega, kar je bilo izpolnjeno. Kadar to ni mogoče ali primerno, lahko zahteva denarno vrednost izpolnitve, ocenjeno po času izdaje sodne odločbe.

27. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo verigo fiktivnih poslov, izpolnitev tožnice, obogatitev drugega toženca ter da zaradi njegovih razpolaganj z navidezno pridobljeno nepremičnino naturalna restitucija ni več mogoča. Ni bilo sporno, da je del spornih nepremičnin odsvojil pred pravdo. Ugotovitev, da je med pravdo odtujil preostali del spornih nepremičnin svoji partnerki, temelji na neprerekani trditvi tožeče stranke. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP).

28. Po takih dejanskih ugotovitvah je odločitev o povrnitvi ustreznega denarnega nadomestila sprejeta ob pravilni uporabi prvega odstavka 87. člena OZ. Sodišče ima sicer možnost, da v primeru nemoralnih pogodb kondikcijski tožbeni zahtevek v celoti ali deloma zavrne. Pri odločanju o tem upošteva poštenost ene oziroma obeh strank, ter pomen ogroženih interesov (drugi odstavek 87. člena OZ).

29. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni bilo razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka. Odločitev je pravilno in popolno pojasnjena v točki 39. Pritožnik je z ničemer ne omaje. Tudi ne z očitki na račun popolnosti in razumljivosti obrazložitve. Upoštevana so vsa merila iz drugega odstavka 87. člena OZ. V razlogih ni nasprotij, pač pa jasne ugotovitve o (ne)poštenosti vseh treh pravdnih strank (pri sklepanju navideznih prodajnih pogodb z namenom izigravanja tožničinih upnikov) in na drugi strani o dodatni (ne)poštenosti toženca (pri odtujitvi navidezno pridobljenega premoženja in onemogočanju vrnitvenega zahtevka). Pravilni in zadostni so tudi razlogi o neprimernosti, da bi toženec spričo ugotovljenih nemoralnih ravnanj obdržal neupravičeno pridobljeno korist. **O višini denarnega nadomestila**

30. Sodišče je ovrednotilo denarno nadomestilo po vrednosti spornih nepremičnin na dan odtujitve (16. 4. 2018) in po stanju stvari v času pred sklenitvijo obravnavane pogodbe z dne 5. 5. 2003 (pred vlaganji toženca). Na podlagi izvedeniškega mnenja, ki mu po dopolnitvi pravdne stranke niso nasprotovale, je ugotovilo, da je objektivna vrednost spornih nepremičnin na dan odtujitve znašala 117.621,88 EUR, v času sojenja pa 137.499,98 EUR.

31. Pritožnik ugotovljene vrednosti oziroma višine nadomestila niti ne izpodbija. Opozarja le na neupoštevanje služnosti stanovanja in trdi, da ne more preveriti opravljenega obračuna valorizacije, na kar je pritožbeno sodišče že odgovorilo. Metoda in način valorizacije sta preverljivo pojasnjena v točki 45 in opombi 28. Pri uradnem preizkusu, ko je treba paziti na pravilno uporabo materialnega prava, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je vrednost nepremičnine v času sojenja ugotovljena pravilno.

32. Smiselno zavzemanje za znižanje vrednosti nepremičnine zaradi obremenitve s služnostno pravico stanovanja v korist tožnice je neutemeljeno. Pravilno ga je zavrnilo že sodišče prve stopnje. Ugotovilo je, da je bila pogodba o ustanovitvi služnostne pravice, vključena v prodajno pogodbo z dne 13. 5. 2002, navidezna in brez pravnih učinkov, da je toženec za navidezno ustanovljeno služnostno pravico vedel in da sam dogovora s tožnico o služnosti stanovanja ni sklenil. Nadaljnje izvajanje dokaznega postopka in ugotavljanje ali se je (neobstoječa) služnostna pravica izvajala, ni bilo potrebno. Navidezna (pravno neučinkovita) dosmrtna služnostna pravica uporabe stanovanja ne vpliva na vrednost (navidezno obremenjene) nepremičnine. Odločitev, da se pri ugotavljanju vrednosti nepremičnine ne upošteva navidezna obremenitev s služnostjo, je pravilna.

**Odločitev pritožbenega sodišča**

33. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu ni našlo napak in kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

**O stroških pritožbenega postopka**

34. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Pritožnik ni upravičen do povračila stroškov s pritožbo, ker je z njo v celoti propadel. 1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami. 3 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami. 4 Metoda in način obračuna v točki 45 in opombi 28 sodbe ter v prilogi C10.