Jedro

Tožnica je umaknila zahtevek za reintegracijo, vztrajala pa je pri plačilu razlike v plači za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu. Čeprav je po določbi 24. člena ZDSS delavec upravičen do popolne restitucije, lahko zahteva tudi manj in je zato tožnica upravičena do razlike med prejeto plačo in plačo, ki bi jo prejemala pri toženi stranki za čas od zaposlitve pri novem delodajalcu do pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje. Po tem datumu pa tožnica zahtevkov do tožene stranke ne more več uveljavljati, saj se je odpovedala zahtevku za vrnitev na delo k toženi stranki.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 546.000,00 SIT neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnih iz izreka sodbe ter na povrnitev stroškov postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnica iz razloga nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnice ugodi oz. podredno, da prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka in novo sojenje. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek za plačilo razlike v plači zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki za čas od zaposlitve tožnice pri drugem delodajalcu, ker se je odrekla reintegraciji. Navaja, da je med strankama nesporno, da je bilo s pravnomočno sodbo z dne 2.2.2000 odločeno, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na nezakonit način in je sodišče razveljavilo sklepe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja. Prav tako je nesporno, da se je tožnica s 1.5.1997 zaposlila pri VVZ V. in da je nato na obravnavi 22.9.1999 umaknila svoj reintegracijski zahtevek. Tožnica je po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja namreč iskala novo zaposlitev in celo tako, kjer je bila plača nižja od plače, ki bi jo prejemala pri toženi stranki. Taka zaposlitev je trajala najprej 2 meseca s polovičnim delovnim časom in nato po pogodbi o zaposlitvi za določen čas do 31.12.1998, šele po tem datumu za nedoločen čas. S takim ravnanjem je tožnica zmanjševala škodo toženi stranki, ki jo je ta dolžna povrniti zaradi svojega nezakonitega ravnanja zaradi izdaje nezakonitih sklepov. To dejstvo tožnici ne more iti v škodo, ne glede na to, da delovnega razmerja pri toženi stranki ni ponovno vzpostavila, kar gre le v toženkino korist, sicer bi tožnica vztrajala pri vrnitvi na delo in bi ji tožena stranka izdala novo odločbo o prenehanju delovnega razmerja in ji morala plačati plačo oz. nadomestilo plače za čas odpovednega roka. Prvostopno sodišče je pri odločitvi prezrlo določilo 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ki izrecno določa, da v individualnem delovnem sporu, kjer delavec izpodbija dokončno odločbo delodajalca, s katero se odloča o njegovih pravicah in obveznostih, sodišče razveljavi odločitev delodajalca in vzpostavi stanje, ki je bilo pred izdajo odločbe oz. razveljavi odločitev in samo odloči o pravici, obveznosti in odgovornosti delavca, oz. razveljavi odločitev in naloži delodajalcu sprejem nove odločitve. Iz citiranega določila je moč zaključiti, da lahko sodišče odloči tako, da ob razveljavitvi odločitve delodajalca vzpostavi stanje, ki je bilo pred izdajo odločbe v celoti, nedvomno pa tudi v manjšem obsegu, če tako delavec zahteva, kot je to v konkretnem primeru. Tožnica je zahtevala le manj od tega, kar bi sicer glede na navedeno zakonsko določbo lahko uveljavljala od tožene stranke.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici česar ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.

Tožnica utemeljeno opozarja na določbe 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94, 20/98), ki določa, kako sodišče odloči v primeru, ko ugotovi, da je odločitev delodajalca, zoper katero se uveljavlja sodno varstvo, nezakonita. V tem individualnem delovnem sporu je namreč sodišče s pravnomočno sodbo I Pd 33/99 razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 22.6.1994 in 11.8.1994, po katerih je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje. Pravnomočno je bilo tudi že razsojeno o vzpostavitvi delovnega razmerja tožeči stranki do 1.5.1997, ko se je tožnica zaposlila pri drugem delodajalcu. Tako je bilo v tem individualnem delovnem sporu sporno le še obdobje od 1.5.1997 dalje. Za navedeno obdobje je tožnica uveljavljala razliko med plačo, ki bi jo prejela pri toženi stranki, če ne bi bilo nezakonitih odločb in plačo, ki jo je prejemala pri drugem delodajalcu. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica iz razloga, ker se je zaposlila pri drugem delodajalcu in ni zahtevala reintegracije k toženi stranki, ni upravičena do razlike v plači od časa nove zaposlitve dalje. Tožnica je namreč na obravnavi dne 22.9.1999 umaknila svoj zahtevek le v delu, v katerem je zahtevala vrnitev na delo, vztrajala pa je na zahtevku za plačilo razlike v plači, za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu. Pravilno opozarja pritožba, da je po določbi 24. člena ZDSS delavec upravičen do popolne restitucije in torej lahko zahteva tudi manj. Zaradi dejstva, da tožnica ni zahtevala vrnitve nazaj na delo, ji sodišče ne sme odreči pravice, da uveljavlja razliko med prejeto plačo in plačo, ki bi jo prejemala pri toženi stranki za čas nezakonitega stanja, to je do pravnomočne odločitve sodišča. Tako je tožnica, glede na določbo 24. člena ZDSS, upravičena do razlike v plači, ki jo je prejemala in ki bi jo prejemala pri toženi stranki za čas od 1.5.1997 do pravnomočne odločitve sodišča. Seveda po tem datumu tožnica ne more več uveljavljati zahtevkov do tožene stranke, ker se je odpovedala zahtevku za vrnitev na delo k toženi stranki.

Ker sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava tudi ni razčistilo dejanskega stanja, da bi ugotovilo do kakšnih razlik je prišlo v spornem obdobju, to je od 1.5.1997 do 19.2.2002. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, kot to določa 355. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka v skladu z določbo 3. odst. 165. člena ZPP.