Jedro

Po prvem odstavku 225. člena ZUreP-2 vračilo komunalnega prispevka lahko uveljavlja udeleženec pri graditvi objekta, ki vloži zahtevo za pridobitev gradbenega dovoljenja ali prijavi gradnjo, jo naroči ali jo za lastne potrebe izvaja sam. To pa tožnik, ki je zgolj postal lastnik nepremičnin, za gradnjo na katerih je bilo investitorju A., d.o.o. (stranka z interesom v tem upravnem sporu) izdano gradbeno dovoljenje za skladiščno poslovni objekt. Glede na to sodišče pritrjuje organu, da je tožnikov zahtevek za vračilo komunalnega prispevka utemeljeno zavrnil.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Stroškovni zahtevek tožnika se zavrne.

III.Tožeča stranka je dolžna povrniti stranki z interesom A., d.o.o. stroške tega postopka v znesku 421,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Občinska uprava Občine Tržič (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožnika, da se mu iz naslova vračila komunalnega prispevka na podlagi odločbe Občine Tržič št. 354-0041/2011-34/1 z dne 28. 6. 2011 plača znesek 20.740,38 EUR. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik kot vlagatelj v zahtevku navedel, da je komunalni prispevek plačalo podjetje A., d.o.o., kateremu je bilo izdano 22. 11. 2011 gradbeno dovoljenje. Upravni organ je z odločbo z dne 21. 10. 2014 veljavnost gradbenega dovoljenja podaljšal do 28. 11. 2016. Podjetje A., d.o.o. pa je nepremičnino, glede katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje, še v času veljavnosti le-tega prodalo tožniku. V zahtevku je tožnik navedel še, da se ni odločil za spremembo gradbenega dovoljenja na svoje ime, kljub temu da je s sklenitvijo prodajne pogodbe pridobil pravico graditi. Navedel je, da mu nedvomno pripada pravica do vračila že plačanega komunalnega prispevka na podlagi prvega odstavka 225. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2), ne glede na to, da uradno ni zaprosil za spremembo investitorja, čeprav je imel za to pravico. V nadaljevanju je tožnik še navedel, da je upravičen do vračila komunalnega prispevka tudi v imenu in za račun investitorja na podlagi sklenjene prodajne pogodbe z dne 22. 4. 2016, na podlagi katere mu je podjetje A., d.o.o. podelilo vse pravice in nanj preneslo tudi obveznosti iz naslova prodanih nepremičnin. Organ je 14. 10. 2020 opravil ustno obravnavo. Na njej je podjetje A., d.o.o. izražalo pomisleke glede tega, da iz prodajne pogodbe z dne 22. 4. 2016 izhaja, da je bila na kupca prenesena tudi pravica do vračila komunalnega prispevka. Organ je nato ob upoštevanju določb prvega in drugega odstavka 225. člena ZUreP-2, 11. točke prvega odstavka 3. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ), 18. člena Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Tržič (v nadaljevanju tudi Odlok) in 73. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) tožnikov zahtevek za vračilo komunalnega prispevka zavrnil. Zavzel je stališče, da sta v primeru odmere komunalnega prispevka zaradi graditve objekta zaveza za plačilo komunalnega prispevka kot tudi upravičenje do vračila komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo vezana na investitorja, na katerega se glasi gradbeno dovoljenje za objekt, za katerega je bil plačan komunalni prispevek.

2.Župan Občine Tržič (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 9. 6. 2021 tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil.

Bistvene navedbe strank v postopku upravnega spora

3.Tožnik v tožbi primarno meni, da sta tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ nepravilno uporabila določbo 225. člena ZUreP-2. Meni, da iz stroge jezikovne razlage določbe prvega odstavka 225. člena ZUreP-2 res lahko izhaja, kar trdita upravna organa, da bi vračilo lahko zahteval le investitor, torej tisti, ki mu je bilo izdano gradbeno dovoljenje, ne pa tudi novi lastnik nepremičnine, ki ni zahteval spremembe statusa investitorja na sebe, čeprav je imel pravico to storiti. Tožnik pa je že v pritožbi opozarjal na nepravilno razlago določb 225. člena ZUreP-2 s strani prvostopenjskega organa, vendar se drugostopenjski organ do te pritožbene navedbe ni opredelil, zato se odločbe drugostopenjskega organa v tem delu ne da preizkusiti, s čimer je zagrešena bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik meni, da upravna organa nepravilno nista upoštevala, da je družba A., d.o.o. s prodajo nepremičnin in vseh nanje vezanih pravic in obveznosti na podlagi prodajne pogodbe z dne 22. 4. 2016 dejansko izgubila tudi pravico graditi ter da je dejanski investitor postal in vse do prenehanja gradbenega dovoljenja ostal edino tožnik. Tožnik meni, da v takih okoliščinah družba A., d.o.o. ne izpolnjuje več statusa investitorja iz 225. člen ZUreP-2, saj ob prenehanju gradbenega dovoljena ni imela več pravice graditi. Tožnik meni, da gola formalnost spremembe osebe investitorja v gradbenem dovoljenju ne more vplivati na to, da posameznik lahko vstopi ali ne v položaj investitorja; to vprašanje pristojni organ mora rešiti kot predhodno vprašanje v zadevi vračila komunalnega prispevka. Tožnik meni, da je za razlago pojma investitor v določbi 225. člena ZUre-P-2 treba izhajati ne samo iz stroge jezikovne razlage zakona, kot sta to storila upravna organa, pač tudi iz sistematične, teleološke in logične razlage ureditve. Investitor je vedno lahko samo nekdo, ki ima pravico graditi. Tako stališče, ki sta ga zavzela upravna organa, tudi ni skladno z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave in tudi ne z namenom določb ZUreP-2 glede plačila in vračila komunalnega prispevka. Tožnik meni, da sta položaja obeh, torej lastnika, ki ni zaprosil za spremembo investitorstva, pa bi lahko, in lastnika, ki je za spremembo investitorstva zaprosil, glede predmeta pravnega urejanja, torej vračila komunalnega prispevka, enaka. Ob tem se tožnik sklicuje na obrazložitev k predlogu 216. člena ZUreP-2, iz katere izhaja, da je komunalni prispevek plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini ter da je s plačilom komunalnega prispevka zavezancu zagotovljena možnosti priključitve na zgrajeno komunalno opremo. Izpostavlja, da investitor, ki je nepremičnine, na katerih je pridobil gradbeno dovoljenje, odsvojil in ni ohranil pravice graditi na drugem temelju, te pravice nima več in četudi je formalnopravno še investitor, tudi graditi ne sme več. Tožnik je že v postopku opozoril tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča v zadevah opr. št. X Ips 113/2002 z dne 14. 3. 2013, I Up 786/2001 z dne 10. 9. 2003 in I Up 1132/2002 z dne 7. 4. 2005. Tožnik dalje izpostavlja, da iz sklenjene prodajne pogodbe nedvomno izhaja, da je družba A., d.o.o. na tožnika skupaj z nepremičninami prenesla tudi vse pravice, ki jih je tedaj imela, torej tudi vse pravice iz izdanega gradbenega dovoljenja. V pogodbi določena kupnina je odražala tudi vrednost vseh prenesenih pravic, torej tudi plačani komunalni prispevek. Zastopnik družbe A., d.o.o. je še na ustni obravnavi navajal, da ni prepričan, ali je tožnik kot kupec upravičen do vračila komunalnega prispevka ali ne. Šele kasneje je podal zahtevek za vračilo komunalnega prispevka. Tožnik meni, da je v 225. členu ZUreP-2 dejansko prišlo do zakonske praznine, ki jo mora sodišče napolniti v skladu z zakonsko analogijo. Tako je s stališčem o vzpostavitvi enakosti med davčnimi zavezanci po poti zakonske analogije Ustavno sodišče v odločbi U-I-78/99 z dne 29. 6. 2000 utemeljilo presojo, da izpodbijani zakon ni bil v neskladju z Ustavo, ker do kršitve enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave ni prišlo. V novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča je tako zapolnjevanje zakonskih praznin pravno priznano in utemeljeno v davčnem pravu (ki se lahko šteje za podobno področje, kot je upravno področje gradenj ter v njihovem okviru plačevanja komunalnega prispevka) in to prav na navedeni odločbi Ustavnega sodišča U-I-79/99 z dne 29. 6. 2000 (primerjati sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 367/2015 z dne 30. 8. 2017, X Ips 378/2016 z dne 25. 4. 2018 in X Ips 286/2017 z dne 22. 5. 2019). Tožnik se v nadaljevanju sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-225/96 z dne 15. 1. 1998 in v njej navedeno stališče, da mora upravni organ, ki uporablja pravo in zaradi tega razlaga pravne predpise, pri vsaki uporabi predpisa ugotoviti smisel in cilj oziroma njegov namen - vse to pa ugotavlja s pomočjo različnih metod razlage predpisa, ter da sta klasični metodi za zapolnjevanje pravnih praznin pravna in zakonska analogija. Glede na to bi morala upravna organa določbo prvega odstavka 225. člena ZUreP-2 uporabiti ustavnoskladno tako, da bi z uporabo zakonske analogije in načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave štela, da je vračilo komunalnega prispevka upravičen zahtevati tudi lastnik nepremičnine, v zvezi s katero je bila na podlagi pogodbe nanj prenesena pravica graditi na način, da bi lahko zahteval spremembo gradbenega dovoljenja tako, da bi postal on investitor, čeprav te spremembe ni zahteval. Smiselno enako velja za ustavnoskladno razlago 18. člena Odloka. Glede na povedano sta upravna organa po mnenju tožnika napačno ugotovila dejansko stanje in zmotno uporabila materialno pravo.

Tožnik v nadaljevanju navaja, da v primeru, da bi sodišče presodilo, da uporaba zakonske analogije v tem primeru ni mogoča, sodišču predlaga, da vloži zahtevo za oceno ustavnosti 225. člena ZUreP-2 iz razloga protiustavnosti te določbe, in sicer zaradi njenega neskladja z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

Tožnik še dodaja, da meni, da sta upravna organa zmotno uporabila materialno pravo in kršila njegove procesne pravice tudi pri obravnavi zahtevka za vračilo, ki ga je tožnik podal v imenu družbe A., d.o.o. in za svoj račun. Prvostopenjski organ je zavzel stališče, da je komunalni prispevek javna dajatev, ki jo predpisuje zakon, zaradi česar stranke z medsebojnim dogovorom ne morejo določiti načina odmere komunalnega prispevka, ki bi bil različen od zakonsko določenega. Drugostopenjski organ pa je zavzel stališče, da naj tožnik za tako uveljavljanje ne bi imel ustreznega pooblastila, pri čemer je izhajal iz 53. do 61. člena ZUP. Vendar je izpodbijana odločba ostala v tem delu neobrazložena, saj organa nista navedla razlogov, zakaj sodita, da zahtevek tožnika za vračilo komunalnega prispevka ni utemeljen v imenu in za račun investitorja A., d.o.o. na temelju sklenjene prodajne pogodbe.

Tožnik sodišču predlaga, naj po izvedbi predlaganih dokazov odloči, da se izpodbijana odločba prvostopenjskega organa odpravi (upoštevaje pri tem umik predloga za odpravo drugostopenjske odločbe s strani pooblaščenke tožnika na glavni obravnavi) ter se zahtevku tožnika za vračilo komunalnega prispevka v celoti ugodi oziroma podrejeno, da se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Tožnik zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude.

4.Toženka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo v celoti zavrne, pri čemer se sklicuje na razloge v odločbah prve in druge stopnje.

5.Stranka z interesom A., d.o.o. na tožbo ni odgovorila.

Odločanje po sodnici posameznici

6.Na podlagi prvega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je v zadevi odločala sodnica posameznica. Na naroku za glavno obravnavo stranke niso imele pripombe na sestavo sodišča.

Glavna obravnava

7.Sodišče je 19. 3. 2024 opravilo javno glavno obravnavo, ki so se jo udeležile vse stranke.

Dokazni postopek

8.Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo dokaze z vpogledom v odločbi upravnih organov obeh stopenj, pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo, prodajno pogodbo z dne 22. 4. 2016, gradbeno dovoljenje z dne 22. 11. 2011, odločbo UE Tržič z dne 21. 10. 2014 in v ostale listine upravnega spisa.

Zavrnilo pa je dokazni predlog stranke z interesom za vpogled v historične ZK izpiske: k. o. ..., parc. št. 492/1 in 865/5, k. o. ..., parc. št. 1179/5 in k. o. ..., stavbna pravica 9009 (ID ...), ker je bil dokazni predlog podan šele na naroku, pred tem v upravnem postopku ni bil podan, zato je prepozen (52. člen ZUS-1).

K I. točki izreka

9.Tožba ni utemeljena.

10.V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožniku zahtevka za vračilo komunalnega prispevka, ki ga je plačal investitor (v tem postopku stranka z interesom) v zvezi z izdajo gradbenega dovoljenja za poslovno skladiščni objekt. Organ je tožniku zahtevek zavrnil ob sklicevanju na 225. člen ZUreP-2, 18. člen Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Tržič, 11. točko prvega odstavka 3. člena GZ in 73. člena ZGO-1 ter ob zaključevanju na tej pravni podlagi, da je upravičenje do vračila komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo vezano na investitorja, na katerega se glasi gradbeno dovoljenje za objekt, za katerega je bil plačan komunalni prispevek, in da s prodajno pogodbo z dne 22. 4. 2016, na podlagi katere je tožnik postal lastnik zemljišč, na katerih je z gradbenim dovoljenjem dovoljena gradnja, nanj ni moglo biti preneseno upravičenje do vračila komunalnega prispevka, ker gre za javno dajatev, ki jo predpisuje zakon.

11.Tožnik meni, da je do vračila komunalnega prispevka upravičen. Očita nepravilno razlago in uporabo prvega odstavka 225. člena ZUreP-2.

12.Pravno podlago za odločanje o tožnikovem zahtevku za vračilo komunalnega prispevka predstavlja določba prvega odstavka 225. člena ZUreP-2, po kateri je investitor, ki plača komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo zaradi gradnje, pa mu gradbeno dovoljenje preneha veljati, objekta, za katerega je plačal komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo, pa dejansko ni začel graditi, upravičen do vračila komunalnega prispevka. Investitor pa je po 11. točki prvega odstavka 3. člena GZ udeleženec pri graditvi objektov, ki vloži zahtevo za pridobitev gradbenega dovoljenja ali prijavi gradnjo, jo naroči ali jo za lastne potrebe izvaja sam. Navedeno pomeni, da po prvem odstavku 225. člena ZUreP-2 vračilo komunalnega prispevka lahko uveljavlja udeleženec pri graditvi objekta, ki vloži zahtevo za pridobitev gradbenega dovoljenja ali prijavi gradnjo, jo naroči ali jo za lastne potrebe izvaja sam. To pa tožnik, ki je zgolj postal lastnik nepremičnin, za gradnjo na katerih je bilo investitorju A., d.o.o. (stranka z interesom v tem upravnem sporu) izdano gradbeno dovoljenje za skladiščno poslovni objekt. Glede na to sodišče pritrjuje organu, da je tožnikov zahtevek za vračilo komunalnega prispevka utemeljeno zavrnil.

13.Tudi okoliščina, da je tožnik postal lastnik nepremičnin, za gradnjo na katerih je bilo investitorju A., d.o.o. (stranka z interesom v tem upravnem sporu) izdano gradbeno dovoljenje, še v času veljavnosti tega gradbenega dovoljenja, kar ni sporno, ne more vplivati na drugačno presojo sodišča. Zgolj s pridobitvijo lastništva na nepremičninah še v času veljavnosti gradbenega dovoljenja, izdanega investitorju A., d.o.o., namreč tožnik ni postal investitor. Kot izhaja iz 11. točke prvega odstavka 3. člena GZ, je položaj investitorja vezan na gradnjo (objekta) in ne na samo zemljišče (pravni status zemljišča), na katerem naj bi bil zgrajen objekt. Investitor je oseba, na katero se glasi gradbeno dovoljenje, saj je to odločba, s katero se poimensko določenemu investitorju dovoljuje gradnja.

14.Prav tako okoliščina, da bi tožnik na podlagi 73. člena ZGO-1 lahko uveljavljal spremembo gradbenega dovoljenja, izdanega družbi A., d.o.o., glede investitorja, za obravnavano zadevo ni pravno pomembna. Po četrtem odstavku 73. člena ZGO-1 se namreč sme na zahtevo tistega, na katerega je pred začetkom gradnje ali med gradnjo prenesena pravica graditi, gradbeno dovoljenje spremeniti; novi investitor mora zahtevi za spremembo predložiti dokazilo o pravici graditi in v tem primeru se gradbeno dovoljenje spremeni po skrajšanem postopku ter brez zaslišanja strank. Spremembe gradbenega dovoljenja glede investitorja pa tožnik ni zahteval, kar tudi ni sporno.

15.Sodišče se s tožnikom tudi ne strinja, da bi upravni organ lahko odločil o vstopu tožnika v pravni položaj investitorja kot o predhodnem vprašanju. Pravni položaj investitorja se v postopku po prvem odstavku 225. člena ZUreP-2 dokazuje z gradbenim dovoljenjem, izdanim na ime investitorja, oziroma z drugim dokazilom, ki dokazuje okoliščine, relevantne po 11. točki prvega odstavka 3. člena GZ (v času veljavnosti oziroma uporabe tega zakona): vložitev zahteve za pridobitev gradbenega dovoljenja, prijavo gradnje, naročilo gradnje, samoizvajanje gradnje. Odločanja o statusu investitorja kot o upravni zadevi pa materialno upravno pravo ne predvideva.

16.Sodišče tudi ne pritrjuje tožniku, da bi organ z uporabo sistematične, logične in teleološke razlage mogel ugotoviti pravi pomen pojma "investitor" iz prvega odstavka 225. člena ZUreP-2; rezultat razlage naj bi namreč v tem primeru bil, da je investitor tisti, ki ima kot novi lastnik nepremičnine pravico graditi, pa je ni izkoristil. Uporabe navedenih metod razlage tožnik sicer ustrezno ne razloži, sodišče pa mu ne more slediti že iz razloga, ker, kot že navedeno, razlaga navedeno določbo v povezavi z 11. točko prvega odstavka 3. člena GZ, po kateri je položaj investitorja vezan na gradnjo (objekta) in ne na zemljišče (pravni status zemljišča), na katerem naj bi bil (pa nato ni bil) zgrajen objekt. Po presoji organa pa tožnik tudi ni upravičen zahtevati vračila komunalnega prispevka v imenu družbe A., d.o.o.

17.Sodišče tudi ne sprejema tožnikovega stališča, da bi bila ustavno skladna le taka razlaga določbe 225. člena ZUreP-2, sprejeta ob uporabi zakonske analogije in upoštevanju 14. člena Ustave, da je vračilo komunalnega prispevka upravičen zahtevati tudi lastnik nepremičnine, v zvezi s katero je bila na podlagi pogodbe nanj prenesena pravica graditi na način, da bi lahko zahteval spremembo gradbenega dovoljenja tako, da bi on postal investitor, čeprav te spremembe ni zahteval. Meni, da bi bilo treba razlagati, da sta pravna položaja obeh, lastnika, ki ni zaprosil za spremembo investitorstva, pa bi lahko, in investitorja, glede predmeta pravnega urejanja, to je vračila komunalnega prispevka, enaka. Po mnenju sodišča sta pravna položaja navedenih oseb različna. Tožnik je sicer postal lastnik nepremičnine, za gradnjo na kateri je bilo drugi osebi, investitorju, izdano gradbeno dovoljenje za skladiščno poslovni objekt, sam pa v zvezi z gradnjo na tem zemljišču ni udejanjil ničesar, kar pomeni, da ni izkazal razmerja z (nameravano) gradnjo, za katero je bil plačan komunalni prispevek. Po petem odstavku 217. člena ZUreP-2 je s plačilom komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo zavezancu zagotovljena možnost priključitve na obstoječo komunalno opremo oziroma možnost njene uporabe. Komunalni prispevek je namenska dajatev in je vezana na realizacijo gradnje, in če do gradnje ne pride, vračilo komunalnega prispevka pripada ustreznemu upravičencu, to pa je investitor, na katerega se glasi gradbeno dovoljenje, v zvezi s katerim je bil komunalni prispevek plačan. Sodišče v zvezi s tem še dodaja, da ne sprejema tožnikovega razlogovanja, naj bi v določbi prvega odstavka 225. člena ZUreP-2 šlo za nenamerno zakonsko praznino. Ob tem pa kot nerelevantne presoja tudi vse tožbene navedbe, v katerih se tožnik sklicuje na sodno prakso v primerih zapolnjevanja pravnih praznin z uporabo analogije.

18.Po mnenju sodišča določba prvega odstavka 225. člena ZUreP-2, če se jo razlaga v pomenu, kot jo razlagata upravna organa v obravnavani zadevi in v čemer jima pritrjuje tudi sodišče, prav tako ni v neskladju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Sodišče se ne strinja s tožnikom, da je gradnja v celoti odvisna od lastninske pravice na zemljišču - odvisna je tudi od gradbenega dovoljenja. Če se gradnja po gradbenem dovoljenju ne realizira, komunalni prispevek pripada investitorju, na katerega se glasi gradbeno dovoljenje, in ki je v zvezi s tem gradbenim dovoljenjem komunalni prispevek plačal. Osebi, ki ni investitor in iz tega razloga po prvem odstavku 225. člena ZUreP-2 ni upravičena do vračila komunalnega prispevka, s tem ne more biti poseženo v njeno ustavno pravico do zasebne lastnine.

19.Glede na povedano sodišče ne meni, da bi bila določba 225. člena ZUreP-2 v neskladju z drugim odstavkom 14. člena in 33. členom Ustave.

20.Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da je družba A., d.o.o. s prodajo nepremičnin, za gradnjo na katerih ji je bilo izdano gradbeno dovoljenje, in vseh nanje vezanih pravic in obveznosti, na podlagi prodajne pogodbe z dne 22. 4. 2016 izgubila pravico graditi, s čemer je dejanski investitor in upravičen do vračila komunalnega prispevka postal tožnik. Sodišče je že navedlo, da bi tožnik postal investitor v smislu prvega odstavka 225. člena ZUreP-2 in bi bil upravičen do vračila komunalnega prispevka, če bi uveljavil spremembo gradbenega dovoljenja, tako da bi se glasilo nanj kot nosilca pravice gradnje. Tožnik se tudi ne more z uspehom sklicevati na primere iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, iz katerih naj bi izhajalo, da posameznik s tem, ko postane lastnik na podlagi kupoprodajne pogodbe, prevzame tudi vse pravice in obveznosti v zvezi s kupljeno nepremičnino, ki izhajajo iz investitorjevega položaja glede objekta. Primeri se namreč nanašajo na inšpekcijske postopke v gradbeništvu, tako da gre v teh zadevah za drugačno pravno in dejansko stanje, kot v obravnavani zadevi.

1.1

2.2

3.3

4.4

21.V zvezi z navedbami pooblaščenke tožnika na glavni obravnavi, da na to, da je pravilna razlaga prvega odstavka 225. člena ZUreP-2, kot jo zagovarja tožnik, namreč da pravni naslednik lahko zahteva vračilo plačanega komunalnega prispevka, kažeta določba v Predlogu ZUreP-2, po kateri pravni nasledniki niso upravičeni do vračila, ki pa je bila nato z amandmajem črtana, in določba v ZUreP-3, po kateri imajo pravni nasledniki pravico do vračila le, če se investitor, ki je plačal komunalni prispevek, vračilu pisno odpove, sodišče odgovarja, da ob razlogih, ki jih je že podalo, navedbe ne dajejo zadostne podlage za razlago določbe prvega odstavka 225. člena ZUreP-2, da je tudi pravni naslednik investitorja upravičen do vračila komunalnega prispevka.

22.Na drugačno presojo sodišča pa tudi ne morejo vplivati navedbe pooblaščenke tožnika, da je tožnik glede na pogodbo kupil komunalno opremljeno zemljišče. Kot je sodišče že navedlo, meni, da bi bil tožnik upravičen do vračila komunalnega prispevka le v primeru, če bi uveljavil spremembo gradbenega dovoljenja, tako da bi se glasilo nanj kot investitorja. Strinja se ob tem, kolikor je to sploh relevantno, s stranko z interesom, da presojanja civilnopravnih razmerij v smislu reševanja predhodnih vprašanj v postopku za vračilo komunalnega prispevka ne more biti. Upravičenost do vračila komunalnega prispevka po prvem odstavku 225. člena ZUreP-2 oseba uveljavlja z dokazilom, da je investitor (11. točka prvega odstavka 3. člena GZ).

23.Sodišče pa se s tožnikom tudi ne strinja, da je bil nepravilno obravnavan njegov zahtevek za vračilo komunalnega prispevka, ki ga je podal v imenu družbe A., d.o.o. in za svoj račun. Prvostopenjski organ je presodil, da tožnik na podlagi takega zahtevka ni upravičen do vračila komunalnega prispevka, pri čemer je razlogoval, da v primeru odmere kot tudi vračila komunalnega prispevka ne gre za obligacijsko razmerje, ampak za odločanje o javni dajatvi, ki jo ureja zakon. Sodišče takemu razlogovanju pritrjuje in ob tem zavrača tudi tožbene navedbe, da gre za neobrazloženost odločbe v tem delu ter da je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Po že povedanem je namreč v času, ko je tožnik vložil zahtevo ter je organ o njej odločal, reguliral odmero in upravičenost do vračila komunalnega prispevka kot upravno zadevo (upravnopravno razmerje) prisilni predpis - ZUreP-2. Upravičenost do vračila komunalnega prispevka je urejena v prvem odstavku 225. člena tega zakona, vendar ne tako, da bi se s prenosom lastninske pravice na zemljišču lahko preneslo tudi upravičenje do vračila komunalnega prispevka. Za tako razlago, kot jo zagovarja tožnik, v ureditvi ZUreP-2 ni podlage. Dodatno razlogovanje drugostopenjskega organa o neobstoju pooblastila po določbah ZUP pa je po presoji sodišča nepravilno, vendar na zakonitost odločitve ne more vplivati, kajti po 2. členu ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke v postopku izdaje akta; to pa je v obravnavanem primeru prvostopenjska odločba.

K II. točki izreka

24.Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, kadar sodišče tožbo (med drugim) zavrne, trpita tožeča in tožena stranka vsaka svoje stroške postopka.

K III. točki izreka

25.Stranki z interesom se prizna priglašene stroške v višini 421,oo EUR, in sicer na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP, ker je v postopku nastopala na strani toženke, ki je z obrambo izpodbijane odločbe uspela, in 155. člena ZPP. Pri tem je sodišče kot potrebne stroške štelo, upoštevaje aktivno udeležbo pooblaščene odvetnice v smislu varovanja pravnih interesov stranke z interesom na naroku, uveljavljene stroške, povezane z udeležbo na glavni obravnavi: zastopanje na prvem naroku 500 točk (tar. št. 34 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), trajanje naroka nad 1 uro 50 točk (6. člen OT), odsotnost iz pisarne zaradi poti 80 točk (6. člen OT), skupaj 630 točk, po vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT), kar znese 378,00 EUR, in kilometrino Tržič-Ljubljana-Tržič 100 km po 0,43 EUR, kar znese 43,00 EUR, skupaj priznani stroški pa 421,00 EUR.

1.Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča X Ips 57/2014 z de 5. 5. 2016, ki se sicer sklicuje na vsebinsko v bistvenem enako določbo 4.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1, po kateri je investitor pravna ali fizična oseba, ki naroči graditev objekta, ali ki jo sama izvaja.

2.Po 7. točki prvega odstavka 3. člena GZ je gradbeno dovoljenje odločba, s katero se investitorju dovoljuje gradnja.

3.Po petem odstavku 217. člena ZUreP-2 je s plačilom komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo zavezancu zagotovljena možnost priključitve na obstoječo komunalno opremo oziroma možnost njene uporabe.

4.Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 57/2014 z dne 5. 5. 2016

5.247. člen Predloga ZUreP-2, EVA 2016-2550-0006 z dne 14. 4. 2017

6.Tretji odstavek 333. člena ZUreP-3

7.Marijan Pavčnik v Teorija prava, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 452: Upravne zadeve so vedno (tudi) v javnem interesu.

8.Vse v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1; glej tudi npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.