Jedro

Pri odmeri odškodnine sodišče upošteva pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in to, da odškodnina ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Povrnitev negmotne škode v naravi ni mogoča, zato je odškodnina za negmotno škodo le zadoščenje ob prizadeti dobrini, ki jo varuje zakon. Tako zadoščenje mora biti individualizirano v okvire t.j. medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar pa oblikuje sodna praksa.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in obsodilo toženo stranko na plačilo odškodnine 226.396,51 SIT s pripadki.

Tožničini pritožbi je sodišče druge stopnje delno ugodilo in zvišalo odškodnino za telesne bolečine na 90.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti na 300.000,00 SIT, vse s pripadki. V preostelem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, ter napadeno sodbo spremeni tako, da pritožbi v celoti ugodi in prisodi tožnici celotno zahtevano odškodnino. Iz naslova prestanih fizičnih bolečin pripada tožnici celotna odškodnina, saj je tožnica prestala veliko nevšečnosti med zdravljenjem. Iz izvedeniškega mnenja in medicinske dokumentacije izhaja, da je tožnica prejela več inekcij, bila izpostavljena sevanju, prestala tri operacije, nosila dolgo časa mavec in bila dolgo vezana na tujo pomoč in postrežbo. Pri odškodnini za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče ni upoštevalo tožničine mladosti, ter da nikoli več ne bo mogla šivati, plesti in podobno. Prenizka je tudi odškodnina za strah, saj je tožnica bila v strahu za izid zdravljenja, pa tudi ob sami poškodbi se je zelo prestrašila. Ob upoštevanju njene osebnostne strukture bi morala biti odškodnina bistveno višja. Tožnica močno trpi zaradi skaženosti, sicer pa je tudi znano, da ženske brazgotina bolj moti kot moške. Sodišče ni upoštevalo 1.odstavka 189.člena ZOR, ki določa, da ima oškodovanec pravico do navadne škode in izgubljenega dobička. Tožnica je dokazala, da je utrpela premoženjsko škodo, vendar glavnica in obresti ne krijejo dejanske škode. Zato bi sodišče moralo opraviti valorizacijo, upoštevaje indekse porasta cen na drobno. Tako bi tožnica prejela popolno odškodnino, kar tudi določa 2.odstavek 278.člena ZOR in 1.odstavek 190.člena ZOR. Tudi odločitev o stroških postopka ni sprejemljiva.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožena stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge se upoštevajo le, če jih revident uveljavlja. Tožeča stranka teh kršitev ne uveljavlja.

Tožeča stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče opravi preizkus uporabljenega materialnega prava na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3.odstavek 385.člena ZPP). Zato ostanejo neupoštevne vse revizijske navedbe, ki se nanašajo na dejansko stanje t.j. navedbe o poteku zdravljenja in nevšečnostih, katere je morala tožnica prenašati in navedbe o brazgotini, ki jo ima tožnica na roki in o njenih duševnih bolečinah v zvezi s tem. Nekaj trditev pa tožeča stranka sploh prvič omeni v reviziji, kar je na revizijski stopnji nedopustno (387.člen ZPP). Gre za trditve, da sodišče ni upoštevalo pri odmeri odškodnine tožničine osebnostne strukture, ter da tožnica ne bo mogla nikoli opravljati ročnih del. Na vse naštete navedbe revizijsko sodišče ne more in ne sme odgovarjati.

Pač pa je revizijsko sodišče opravilo preizkus pravilne uporabe določila 200. člena ZOR. Okvir za odločanje o pravno priznani nepremoženjski škodi je določen v 2. odstvaku 200. člena ZOR. Pri odmeri odškodnine sodišče upošteva pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in to, da odškodnina ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Povrnitev negmotne škode v naravi ni mogoča, zato je odškodnina za negmotno škodo le zadoščenje ob prizadeti dobrini, ki jo varuje zakon. Tako zadoščenje mora biti individualizirano v okvire t.j. medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar pa oblikuje sodna parksa.

Tako se pri preizkusu odmerjene odškodnine zaradi vseh oblik negmotne škode (tožeča stranka izpodbija prav vse odmerjene odškodnine iz naslova negmotne škode) izkaže, da odmerjene odškodnine ustrezajo pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Pri preizkusu pravilne uporabe določila 200.člena ZOR je revizijsko sodišče upoštevalo, da je bila odmera opravljena v času glavne obravnave t.j. 18.12.1991. Obe sodišči sta ugotovili, da je tožnica trpela 10 dni zelo močne bolečine, 28 dni močne bolečine, bolečine srednje intenzitete 35 dni ter lažje 20 dni. Ob teh ugotovljenih dejstvih je odmerjena odškodnina 90.000,00 SIT primerna.

Iz naslova prestanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče druge stopnje odmerilo odškodnino 300.000,00 SIT. Odškodnina je glede na ugotovljeno negibljivost srednjega prsta leve roke in na srednje omejeno gibljivost sklepa leve roke primerna. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica utrpela strah ob nesreči, ki je trajal en dan, in da je bila v strahu za izid zdravljenja 10 dni, kar ne more opravičevati višje odškodnine, kot je bila odmerjena (10.000,00 SIT).

Revizija očita obema sodiščema, da nista zadosti upoštevali tožničinih duševnih bolečin zaradi skaženosti (ugotovljena je groba in nepravilna brazgotina prečke na srednjem delu hrbtišča leve dlani z zadebelitvijo in manj kvalitetno kožo celega hrbtišča) ter dejstva, da gre za mlado žensko. Ob vseh omenjenih ugotovitvah in merilih za odmero odškodnine tudi revizijsko sodišče ugotavlja enkako kot sodišče druge stopnje, da je odškodnina 30.000,00 SIT primerna.

Glede revizijskih očitkov, da bi tožnica bila opravičena do celotne zahtevane odškodne za gmotno škodo, pa se revizijsko sodišče v celoti sklicuje na razloge sodišča druge stopnje, ki je odgvorilo na pritožbene navedbe. Potrebno pa je še dodati, da je tožeča stranka utemeljila svoj zahtevek kot valorizirano gmotno škode, ker nominalni zneski in obresti ne dosegajo dejanske škode. Pri tem pa tožeča stranka ni pojasnila, katero dejansko škodo (poleg nominalno izkazanih in prisojenih zneskov gmotne škode) ima v mislih. Obstoj škode je eden bistvenih elementov za nastanek vsake odškodninske obveznosti in tudi uporaba tako 2.odstavka 278.člena ZOR kot v reviziji omenjenega 189.člena ZOR zahteva med drugimi elementi tudi ugotovitev same škode. Tožeča stranka smiselno napada denarni nominalizem, vendar pri čisti denarni terjatvi ni mogoče zanemariti določila 394.člena ZOR. Toženi stranki tudi ni mogoče očitati neupravičene zamude. Pred pravdo je tožena stranka plačala zanjo nesporni del škode (junija 1989 1.318,00 tedanjih din), od prisojenih zneskov pa je sodišče upoštevalo zamudne obresti od zapadlosti posamezne odmerjene odškodnine dalje do plačila.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).