Jedro

Določba 9. člena Pravilnika o plačilih staršev za programe v vrtcih določa v primeru nepopolne vloge za uveljavljanje znižanega plačila za programe predšolske vzgoje v vrtcih, da pristojni organ vlagatelja opozori na pomanjkljivosti in mu določi rok, v katerem mora pomanjkljivosti odpraviti. Če vloga v tem roku ni dopolnjena, se določi polno plačilo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22. 3. 2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa Občine K. z dne 23. 2. 2004, s katero je bilo tožnici določeno plačilo za oskrbo njenega otroka v vrtcu v polnem znesku.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Navaja, da je tožena stranka pravilno uporabila določbe Pravilnika o plačilih staršev za programe v vrtcih – Pravilnika (Ur. l. RS, št. 44/96 in naslednji). Tožnica je bila pozvana, da dopolni svojo vlogo, poleg tega pa se je po lastnih navedbah dvakrat oglasila pri toženi stranki, zato načelo zaslišanja stranke po Zakonu o splošnem upravnem postopku – ZUP ni bilo kršeno.

3. Zoper izpodbijano sodbo tožnica vlaga revizijo, prej pritožbo, iz vseh razlogov po prvem odstavku 72. člena ZUS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje oziroma da spremeni sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala na podlagi dokazov, glede katerih se sama ni mogla izjaviti, zaradi česar je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke po ZUP. Tožnica namreč ne živi v skupnem gospodinjstvu z očetom svojega otroka.

4. Tožena stranka na revizijo, prej pritožbo, ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba zoper izpodbijano sodbo obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je opravljena tudi sodna presoja utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Obveznost staršev do plačila programa vrtca je določena v 30., 31. in 32. členu Zakona o vrtcih, ki med drugim določajo tudi, da starši plačujejo ceno programa vrtca, ki jo določi ustanovitelj (v tem primeru Občina K.), pri čemer je njihov delež odvisen od dohodka na družinskega člana v primerjavi s povprečno plačo na zaposlenega v Republiki Sloveniji in od premoženja družine ter morebitnih drugih okoliščin, ki jih določi občina (32. člen Zakona o vrtcih). V 33. členu Zakona o vrtcih pa je dano pooblastilo ministru, pristojnemu za predšolsko vzgojo, da izda podzakonski predpis, v katerem določi kriterije za določitev višine plačila staršev, način njihovega ugotavljanja ter način in postopek uveljavljanja znižanega plačila. To pa je določeno s Pravilnikom o plačilih staršev za programe v vrtcih.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku pravilno uporabilo materialno pravo. Pravilnik določa v 9. členu za primer nepopolne vloge za uveljavljanje znižanega plačila za programe predšolske vzgoje v vrtcih, da pristojni organ vlagatelja opozori na pomanjkljivosti in mu določi rok, v katerem mora pomanjkljivosti odpraviti. Če vloga v tem roku ni dopolnjena, se določi polno plačilo. To je brez znižanja, ker kriteriji za znižanje, niso izkazani.

10. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnica živi skupaj s svojim partnerjem, zato bi morala izpolniti obrazec tudi z njegovimi podatki. Iz upravnega spisa izhaja, da je bila tožnica 3-krat, vsakič z določenim rokom za dopolnitev, pozvana na dopolnitev vloge s podatki o premoženju in dohodkih svojega partnerja, pri čemer je bila opozorjena na posledice nepopolne vloge. Ker svoje vloge ni dopolnila, je tožena stranka na podlagi 9. člena Pravilnika pravilno določila polno plačilo programa predšolske vzgoje v vrtcu.

11. Kot je bilo že pojasnjeno, v reviziji ni mogoče uveljavljati zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato niso upoštevne revizijske navedbe, da tožnica ne živi skupaj z očetom svojega otroka ter da zato ni mogla dostaviti podatkov o njegovih dohodkih in premoženju, saj naj bi ta prihajal le na obisk k otroku.

12. Ugovorov, s katerimi se uveljavljajo kršitve pravil postopka izdaje upravnega akta, revizijsko sodišče, kot je bilo že pojasnjeno, ne obravnava, zato niso relevantne tožničine navedbe, da je bilo v upravnem postopku prekršeno načelo zaslišanja stranke, saj je te ugovore v celoti presodilo sodišče prve stopnje.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

14. V skladu z določbami prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z določbami prvega odstavka 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega postopka.