Jedro

Ker sodišče ne razpolaga s strokovnim mnenjem, saj je ravno zato določilo izvedenca, tudi ne more samo presojati, katero od različnih strokovnih mnenj je pravilno. Za takšno izbiro sodnik ni strokovno kompetenten, zato mora ugotovljena nasprotja ali nejasnosti razčistiti z zaslišanjem izvedenca ali z drugim izvedencem.

Sodišče je dolžno odpraviti nasprotja v mnenju enega ali več izvedencev, nejasnosti in pomanjkljivosti, zato zaslišanje izvedenca ali določitev drugega izvedenca ni nov dokazni predlog, pač pa takšno ravnanje sledi cilju, da se razčistijo odločilna strokovna vprašanja o istem dejstvu.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi delno, pritožbi tožene stranke se ugodi v celoti in se sodba v izpodbijanih obsodilnem in zavrnilnem delu glede odškodnine za telesne bolečine nad 3.000,00 EUR in glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti nad 1.000,00 EUR ter glede odločitve o stroških postopka razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba tožeče stranke se v preostalem delu zavrne in se sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu glede denarne odškodnine za strah zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 8.100,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti stroške postopka v znesku 5.662,21 EUR z obrestmi. Presežek tožbenega zahtevka za znesek 2.332,32 EUR s pripadajočimi obrestmi je sodišče zavrnilo.

Proti navedeni sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnica izpodbija sodbo v zavrnilnem delu in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico. V pritožbi povzema dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča glede posameznih vrst nepremoženjske škode in meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker je prisodilo prenizko odškodnino. Po njenem mnenju bi moralo sodišče njenemu zahtevku ugoditi v celoti. Sodišče je napačno odmerilo stroške postopka, ko tožnici ni priznalo nagrade za vlogo z dne 26.3.2001, saj je s to vlogo posredovala sodišču listine, ki jih je pridobila naknadno. Napačna je tudi odločitev, ko tožnici ni priznalo pravilno nagrade za vlogo z dne 16.3.2005 in ji ni priznalo nagrade za vložene nadzorstvene pritožbe. Pritožnica zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka izpodbija sodbo za znesek 3.350,00 EUR in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu glede prisojene odškodnine za telesne bolečine nad 3.000,00 EUR in glede prisojene odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti nad 1.000,00 EUR razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da je izvedenka klinične psihologije prekoračila svoja pooblastila, saj je v izvedeniškem mnenju ugotovila poškodbe, ki jih ni ugotovil noben izvedenec medicinske stroke in jih tudi ni v medicinski dokumentaciji. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji predlagala novega izvedenca, čemur sodišče ni sledilo iz razloga, ker naj ne bi šlo za ustrezen predlog. Po prepričanju tožene stranke zaslišanje izvedenke ali dopolnitev pisnega mnenja ne bi doprinesla k razjasnitvi dvoma glede na dejstvo, da je mnenje sodne izvedenke klinične psihologije napačno. Iz mnenja namreč izhaja kršitev pooblastil, zato bi moralo sodišče angažirati drugega izvedenca, saj je povsem očitno, da je mnenje zmotno. Sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev prav na to mnenje in posledično odmerilo previsoko odškodnino za vse oblike premoženjske škode. Po mnenju tožene stranke bi bila primerna odškodnina za telesne bolečine 3.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 1.000,00 EUR, saj tožničini glavoboli niso v vzročni zvezi s poškodbami, težave zaradi poškodbe vratne hrbtenice pa so le v višini 50 % v vzročni zvezi z njimi. Tožena stranka zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlagala zavrnitev pritožbe, saj meni, da je odločitev prvostopnega sodišča v obsodilnem delu pravilna, pritožbeni razlogi pa niso utemeljeni. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Višje sodišče v Ljubljani je v tej zadevi odločalo na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Su 72/2010-63 z dne 26.7.2010, s katerim je bila pristojnost v tej zadevi prenesena na Višje sodišče v Ljubljani z Višjega sodišča v Celju.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena v celoti.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnici prisodilo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti 4.000,00 EUR, za strah 750,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3.350,00 EUR. Presežek tožbenega zahtevka je zavrnilo. Tožnica izpodbija sodbo v celotnem zavrnilnem delu, tožena stranka pa le delno v obsodilnem delu, saj meni, da je prisojena odškodnina previsoka in sicer za telesne bolečine za 1.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa za 2.350,00 EUR. Predmet pritožbenega preizkusa je torej le odločitev o prisoji denarne odškodnine za telesne bolečine nad 3.000,00 EUR, za strah nad 750,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti nad 1.000,00 EUR, saj je za navedene zneske po posameznih vrstah nepremoženjske škode sodba postala pravnomočna, ker tožena stranka prisojene odškodnine za navedene zneske ne izpodbija.

Zaradi tožničinih trditev, da so njene življenjske aktivnosti zmanjšane ne le v primerih, ko je potrebna prisilna drža vratu, prenašanje težkih bremen ali v primeru sunkovitih gibov, pa še v večji meri zaradi težav na duševnem področju, je sodišče prve stopnje pridobilo izvedeniško mnenje sodne izvedenke klinične psihologije dr. A. S. in v dokazne namene s soglasjem tožene stranke in stranskega intervenienta uporabilo izvedeniško mnenje sodnega izvedenca psihiatrične stroke doc. dr. S. Z., ki ga je izdelal po naročilu tožnice izven sodnega postopka. Izvedeniški mnenji se razlikujeta o pomembnih okoliščinah, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Zlasti je pomembna razlika glede okoliščine, ali je tožnica v obravnavani nezgodi utrpela možgansko poškodbo ali ne, saj izvedenec Z. to zanika, izvedenka S. pa ugotavlja, da jo je verjetno utrpela. Takšna poškodba ne izhaja iz predložene medicinske dokumentacije. Sodišče prve stopnje je kljub takšnim razlikam sledilo le izvedenki S. in sklenilo, da so vse ugotovljene tožničine težave na duševnem področju v vzročni zvezi s poškodbami, ki jih je utrpela v obravnavanem škodnem dogodku.

Pritožbeno sodišče soglaša s toženo stranko, da je takšno ravnanje sodišča nepravilno. Ob upoštevanju določbe 243. člena ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Če sodišče pridobi o istem strokovnem vprašanju več mnenj in so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, mora sodišče postopati po določbi 254. člena ZPP. Ker sodišče ne razpolaga s strokovnim mnenjem, saj je ravno zato določilo izvedenca, tudi ne more samo presojati, katero od različnih strokovnih mnenj je pravilno. Za takšno izbiro sodnik ni strokovno kompetenten, zato mora ugotovljena nasprotja ali nejasnosti razčistiti z zaslišanjem izvedenca ali z drugim izvedencem. Res je, da določanja vedno novih izvedencev zakon ne določa, vendar pa je potrebno v tem primeru presojati podano strokovno mnenje tudi ob uporabi pravil iz 8. člena ZPP (primerjaj Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, J. Zobec, stran 505).

V konkretnem primeru je tožena stranka po pridobitvi mnenja izvedenke S. predlagala postavitev drugega izvedenca, saj je menila, da le z zaslišanjem ne bo mogoče odpraviti nasprotij glede na izkušnje, da izvedenci ob ustnem zaslišanju praviloma vztrajajo pri zaključkih, podanih v pisnem mnenju. Sodišče prve stopnje je štelo takšen dokazni predlog kot neustrezen, saj je menilo, da bi moralo biti najprej opravljeno zaslišanje izvedenke. To je sicer res, saj določba 3. odstavka 254. člena ZPP predpisuje takšno ravnanje, vendar pa je ravnanje prvostopnega sodišča kljub temu napačno. Sodišče je namreč dolžno odpraviti nasprotja v mnenju enega ali več izvedencev, nejasnosti in pomanjkljivosti, zato zaslišanje izvedenca ali določitev drugega izvedenca ni nov dokazni predlog, pač pa takšno ravnanje sledi cilju, da se razčistijo odločilna strokovna vprašanja o istem dejstvu. Ravnanje prvostopnega sodišča, ki izvedenke ni zaslišalo, ker ni bilo takšnega predloga s strani tožene stranke, glede na to, da se s pisnim mnenjem ni strinjala, niti ni sledilo predlogu tožene stranke, da določi novega izvedenca, je glede na zgoraj navedene razloge nepravilno in predstavlja kršitev določb 254. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje je zato sodbo v izpodbijanih delih na podlagi določbe 1. odstavka 354. člena ZPP razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, saj meni, da kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje opravi zaslišanje izvedenke ali po njegovi presoji obeh izvedencev, pri čemer mora potrebne stroške založiti stranka, ki je predlagala dokaz z izvedencem (primerjaj Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, J. Zobec, stran 503). Če zaslišanje ne bo odpravilo nasprotij, naj izvede predlagani dokaz z drugim izvedencem in o zahtevku znova odloči. Ker je pritožbeno sodišče na podlagi pritožbe tožene stranke razveljavilo sodbo v izpodbijanem obsodilnem delu zaradi kršitve določb pravdnega postopka, je moralo posledično ugoditi tudi pritožbi tožnice in sodbo razveljaviti v zavrnilnem delu, saj zaradi ugotovljenih postopkovnih kršitev ne more presojati, ali je odločitev v zavrnilnem delu utemeljena. To velja za prisojeno denarno odškodnino glede telesnih bolečin in nevšečnosti ter glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede prisojene odškodnine za strah pa pritožbeno sodišče meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, saj ob upoštevanju okoliščin, da je tožnica utrpela hud primarni strah, ki pa je trajal le nekaj minut, sekundarni strah pa je v zmerni obliki trajal 10 dni, v lažji pa tri tedne, prisojena odškodnina v znesku 750,00 EUR predstavlja primerno zadoščenje in višje zahtevana odškodnina nima podlage v dejanskih ugotovitvah. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke v zavrnilnem delu glede strahu zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zaradi razveljavitve sodbe v pretežnem delu glavnega zahtevka, je moralo sodišče druge stopnje posledično razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških. O teh stroških bo moralo sodišče prve stopnje odločiti znova s končno odločbo in pri odločitvi upoštevati tudi pritožbene stroške.