Jedro

Sodišče ugotavlja, da tožba tožnikov zoper izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ni dovoljena, saj tudi ZTFI-1 ne daje podlage za zaključek, da bi lahko tožniki zoper izpodbijano odločbo vložili samostojno tožbo (ne glede na okoliščino, ali so pred tem v postopku pred toženko sploh sodelovali).

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom Pomin, družbe pooblaščenke d.d., se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo prevzemnici A., družbi pooblaščenki d.d., ki je nastopala tudi v imenu in za račun oseb, s katerimi je na podlagi Sporazuma o skupnem nastopu pri prevzemu ciljne družbe B. d.d. z dne 23. 12. 2019 delovala usklajeno v smislu 8. člena Zakona o prevzemih (ZPre-1)1, izdala dovoljenje za prevzemno ponudbo za 495.700 navadnih imenskih kosovnih delnic istega razreda z glasovalno pravico oznake M., zmanjšano za 397.351 delnic oznake M., ki jih ima prevzemnik in osebe, s katerimi prevzemnik deluje usklajeno v smislu 8. člena ZPre-1, že v lasti, torej skupno za 98.349 navadnih imenskih kosovnih delnic istega razreda z glasovalno pravico oznake M. ciljne družbe B. d.d., ...

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se za odločanje o izdaji dovoljenja za prevzemno ponudbo uporablja 32. člen ZPre-1 in da so bili v zvezi s predmetno ponudbo izpolnjeni vsi pogoji iz drugega odstavka tega člena.

3. Tožniki v tožbi navajajo, da so imetniki skupaj 50.589 delnic družbe B. d.d., kar predstavlja 10,2 % vseh delnic te družbe. Pravni interes, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, utemeljujejo z okoliščino, da se s tem odloča tudi o višini pravične cene v prevzemni ponudbi, ki je predpostavka za izdajo dovoljenja za njeno objavo; od odločitve toženke bo namreč odvisno, do kakšnega nadomestila bodo upravičeni ob spremembi kontrole v ciljni družbi. V zvezi s tem dodajajo, da prevzemna ponudba za delnice ciljne družbe B. d.d. ni bila dana v skladu z zakonom, saj so bile kršene določbe 17. člena ZPre-1 o pravični ceni, kar podrobneje utemeljujejo. Prav tako pa – ob dejstvu, da prevzemna ponudba ni bila objavljena v skladu z zakonom – še vedno učinkuje tudi zakonska sankcija mirovanja glasovalnih pravic nezakonitih prevzemnikov. V zvezi s pravnim interesom navajajo še, da ta izhaja tudi iz njihove lastninske pravice, katere varstvo je zagotovljeno z Ustavo RS in EKČP. Izpodbijana odločba sicer ne vsebuje niti razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar se je ne da preizkusiti. Sodišču predlagajo, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da se zavrne zahteva družbe A. d.d. in drugih oseb, ki z njo ravnajo usklajeno, za izdajo dovoljenja za objavo prevzemne ponudbe po ceni 3,00 EUR za delnico z oznako M.; podredno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v nov postopek oziroma ugotovi, da je ta nezakonita. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov tega postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo uvodoma prereka aktivno legitimacijo tožnikov za vložitev predmetne tožbe. V nadaljevanju vsebinsko prereka tudi tožbene navedbe, predvsem v smislu, da izpodbijana odločba ni bila izdana v nasprotju z ZPre-1 in da niso bila kršene določbe 17. člena ZPre-1 glede določitve pravične cene. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrže; podredno pa zavrne kot neutemeljeno.

5. Stranka z interesom A., družba pooblaščenka d.d., v odgovoru na tožbo prereka izpolnjenost procesnih predpostavk za vložitev predmetne tožbe. Smiselno navaja razloge za zavrženje tožbe po 3. in 6. točki prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V nadaljevanju vsebinsko prereka tudi same tožbene navedbe in poda razloge, zakaj so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo izpodbijane odločbe. Hkrati opozarja na zlorabo procesnih pravic s strani tožnikov. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrže oziroma podredno kot neutemeljeno zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

6. Tožniki se v nadaljnjih pripravljalnih vlogah sklicujejo na razloge, ki so jih navedli že v sami tožbi. Podrobneje navajajo tudi razloge, zakaj je njihova tožba v predmetnem upravnem sporu dopustna.

7. V nadaljnjih pripravljalnih vlogah toženka vztraja pri razlogih, ki jih je podala že v tožbi. Doda še, da je dne 28. 2. 2020 izdala odločbo št. 40201-16/2019-44 o izidu prevzemne ponudbe, s katero je ugotovila uspešnost prevzemne ponudbe za delnice z oznako M. 8. V nadaljnjih pripravljalnih vlogah stranka z interesom A., družba pooblaščenka d.d., vztraja pri razlogih, ki jih je podala že v odgovoru na tožbo. Dodaja, da je odločba o izidu prevzemne ponudbe z dne 28. 2. 2020 postala pravnomočna 21. 3. 2020. Prav tako pa je bila v poprevzemnem obdobju izvedena izključitev manjšinskih delničarjev iz ciljne družbe B. d.d. Slednja tudi ni več delniška družba, temveč je od 7. 6. 2021 družba z omejeno odgovornostjo.

9. Preostale stranke z interesom niso podale ne odgovora na tožbo ne drugih (pripravljalnih) vlog.

**K I. točki**

10. Tožba ni dovoljena.

11. Predmet tega spora je odločba toženke, izdana na podlagi 32. člena ZPre-1. S to je toženka A., družbi pooblaščenki d.d., in preostalim osebam, ki so z njo delovale usklajeno, izdala dovoljenje za prevzemno ponudbo za 495.700 navadnih imenskih kosovnih delnic istega razreda z glasovalno pravico oznake M., zmanjšano za 397.351 delnic oznake M., ki jih ima prevzemnik in osebe, s katerimi prevzemnik deluje usklajeno v smislu 8. člena ZPre-1, že v lasti, torej skupno za 98.349 navadnih imenskih kosovnih delnic istega razreda z glasovalno pravico oznake M. ciljne družbe B. d.d. 12. Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov za zavrženje tožbe iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1; na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka.

13. Med drugim sodišče tožbo v skladu s 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrže, če ugotovi, da tožnik po tem zakonu ne more biti stranka.

14. V upravnem sporu je tožnik lahko samo oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 17. člena ZUS-1). Iz takega zakonskega besedila izhaja, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim položajem v upravnem postopku. Predhodno priznan status stranke v upravnem postopku kot pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe izhaja tudi iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča2. 15. Da tožniki v postopku izdaje izpodbijane odločbe, s katero je bilo prevzemniku izdano dovoljenje za prevzemno ponudbo, niso bili udeleženi kot stranke postopka (stranski udeleženci) med strankami tega postopka ni sporno. Tako izhaja iz upravnih spisov, tožniki pa v tožbi niti niso navedli, da jim je bil v postopku odločanja o izdaji dovoljenja za prevzemno ponudbo (končanega z izpodbijano odločbo) tak status priznan, celo nasprotno, na več mestih v tožbi navedejo, da jim izpodbijana odločba ni bila vročena oziroma da z njo ne razpolagajo. Odločitev, da toženka tožnikov ni pritegnila v predmetni upravni postopek, je materialnopravno sicer pravilna, upoštevaje prvi odstavek 523. člena ZTFI-1. 16. Tožnikom tako vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo po ZUS-1 ni dovoljena. Pravovarstveni interes za vložitev tožbe bi tožniki lahko uveljavili le na drugi zakonski podlagi, v konkretnem primeru na podlagi določb Zakona o trgu finančnih instrumentov (ZTFI-1). Da je temu tako, in gre tožnikom že po določbah tega zakona položaj stranke v predmetnem upravnem sporu, je sodišče v konkretnem primeru presodilo ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe, in sicer s sklepom I U 194/2020-26 z dne 8. 4. 2020. Vendar pa sodišče ob ponovnem preizkusu procesnih predpostavk iz 36. člena ZUS-1 (na katere pazi ves čas postopka) ugotavlja, da tožba tožnikov zoper izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ni dovoljena, saj tudi ZTFI-1 ne daje podlage za zaključek, da bi lahko tožniki zoper izpodbijano odločbo vložili samostojno tožbo (ne glede na okoliščino, ali so pred tem v postopku pred toženko sploh sodelovali).

17. Da se je postopka pred toženko v predmetni zadevi lahko udeleževal le prevzemnik (stranke z interesom v tem postopku) izhaja že iz prvega odstavka 523. člena ZTFI-1, ki določa, da je stranka v postopku odločanja agencije o izdaji dovoljenja za prevzemno ponudbo samo prevzemnik. Tega se zavedajo nenazadnje tudi tožniki, ki same nemožnosti udeležbe v upravnem postopku pred toženko niti ne problematizirajo.

18. Sodno varstvo proti odločbam toženke (tudi proti izpodbijani odločbi) se zagotavlja v postopku, določenim z ZTFI-1, pri čemer se v njem smiselno uporablja ZUS-1, če v ZTFI-1 ni določeno drugače (475. člen ZTFI-1). Da je proti odločbam toženke dovoljeno začeti postopek sodnega varstva izhaja tudi iz prvega odstavka 476. člena ZTFI-1. 19. Zaključek, da bi bili do vložitve tožbe zoper izpodbijano odločbo mimo določb ZUS-1 upravičeni tožniki kot vlagatelji3, bi lahko sicer posredno izhajal iz določb 2. točke prvega odstavka 483. člena4, 484. člena, prvega odstavka 485. člena in drugega odstavka 487. člena ZTFI-1, na katere se je v delu sodišče sklicevalo v že omenjenem sklepu I U 194/2020-26 z dne 8. 4. 2020, s katerim je v predmetni zadevi zavrnilo zahtevo tožnikov za izdajo začasne odredbe.

20. Vendar določbe, ki zgolj posredno nakazujejo na pravovarstveno upravičenje tožnikov za vložitev predmetne tožbe, kot je to nakazalo že sodišče v omenjenem sklepu z dne 8. 4. 2020, ne zadoščajo. ZTFI-1 namreč v nobeni izmed določb (izrecno) ne določa, da bi bilo pravno varstvo zoper odločbo, s katero se podeli dovoljenje za prevzemno ponudbo, zagotovljeno tudi vlagateljem (v konkretnem primeru tožnikom), kar bi bilo za takšen zaključek – ob okoliščini, da ti v postopku pred toženko niso udeleženi kot stranke in prvi odstavek 17. člena ZUS-1 ter drugi odstavek 475. člena ZTFI-1 – nujno potrebno.

21. Da zoper izpodbijano odločbo po ZTFI-1 vlagateljem ni zagotovljeno sodno varstvo nenazadnje potrjuje tudi ustaljena sodna praksa. Tako iz odločitev Upravnega sodišča RS kot Vrhovnega sodišča RS namreč izhaja, da vlagateljem, ki jim je v postopku izdaje izpodbijane odločbe status stranke izrecno onemogočen na podlagi specialne ureditve ZTFI-1, sodno varstvo zoper izpodbijano odločbo ni dovoljeno (ne na podlagi ZTFI-1 ne ZUS-1)5. Ob tem sodišče dodaja, da je ureditev sodnega varstva po (sedaj veljavnem) ZTFI-1 v bistvenem enaka ureditvi, na katero se nanašajo navedena stališča Vrhovnega sodišča RS (ZTFI).

22. Poglavitni namen prevzemne zakonodaje je zaščita manjšinskih delničarjev, ki se v bistveni meri udejanja v ureditvi podaje (obvezne) prevzemne ponudbe s strani prevzemnika in nadaljnjem oblikovanju ustrezne ponujene cene za delnico ciljne družbe v sami prevzemni ponudbi. Interes vlagateljev, na katere se nanaša prevzemna ponudba, je zagotovo, da je ta cena pravična, na kar pazi tudi toženka, ko odloča o izdaji dovoljenja za prevzemno ponudbo (drugi odstavek 32. člena v zvezi s 17. členom ZPre-1). Vendar v prid zaključku, da vlagatelji zoper odločbo, s katero se dovoli prevzemna ponudba, nimajo pravice do sodnega varstva, govori okoliščina, da je na vlagateljih samih odločitev, ali bodo sprejeli prevzemno ponudbo (in s tem, ali se strinjajo s ceno, določeno v prevzemni ponudbi). Tudi če ponudbe ne bodo sprejeli (denimo, ker jim je ponujena cena za delnico prenizka), pa jim bo v poprevzemnem obdobju zagotovljeno sodno varstvo v zvezi z določitvijo cene delnice (oziroma ustrezne odpravnine) tako v primeru, če bodo podane okoliščine iz prvega odstavka 68. člena ZPre-1, ko se bodo uporabile določbe Zakona o gospodarskih družbah, ki urejajo izključitev manjšinskih delničarjev iz družbe, kot če bodo podane okoliščine iz drugega odstavka 68. člena ZPre-1; slednje potrjuje tudi sodna praksa6. Če tožniki tako menijo, da cena v prevzemni ponudbi ni bila pravična, le-te ne bodo mogli izpodbijati z vložitvijo tožbe zoper izpodbijano odločbo, ampak bodo morali poiskati sodno varstvo pred za to pristojnim sodiščem. V okviru le-tega pa bodo lahko uveljavljali tudi kršitev njihovih človekovih pravic (v zvezi z določitvijo pravične cene), s čimer pogoj za subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 v konkretnem primeru ni izpolnjen.

23. Ker glede na vse navedeno ni sporno, da tožniki v predmetnem upravnem postopku niso imeli položaja stranke ali stranskega udeleženca, tožniki tudi niso upravičene osebe za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo, zato je sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

**K II. točki**

24. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže. **K III. točki**

25. Povrnitev stroškov postopka je zahtevala tudi stranka z interesom A., družba pooblaščenka, d.d. 26. Iz 19. člena ZUS-1 izhaja, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka. Ker v ZUS-1 obenem ni urejeno vprašanje povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku, je potrebno glede tega vprašanja, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti določbe Zakona o pravnem postopku (ZPP), ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-11. Iz prvega odstavka 155. člena ZPP izhaja, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Sodišče ugotavlja, da priglašeni stroški niso bili potrebni, saj stranka z interesom A., družba pooblaščenka, d.d., s svojimi navedbami ni prispevala k razjasnitvi zadeve oziroma ni vplivala na odločitev sodišča. Stroškovni zahtevek navedene stranke z interesom je sodišče zato zavrnilo.

1 Gre za naslednje osebe: C. d.o.o., ...; D. D., ...; E. E., ...; F. F., ...; G. G., ...; H. H., ...; I. I., ...; J. J., ...; K. K., ... in L. L., ... 2 Glej npr. sklepe I Up 49/2010 z dne 8. 9. 2010, I Up 334/2010 z dne 3. 2. 2011, I Up 18/2011 z dne 17. 2. 2011, I Up 512/2012 z dne 14. 2. 2013, I Up 104/2013 z dne 2. 10. 2013, I Up 91/2014 z dne 30. 3. 2016, I Up 131/2014 z dne 22. 5. 2014, I Up 125/2015 27. 8. 2015, I Up 289/2016 z dne 11. 1. 2017 in I Up 98/2018 z dne 29. 5. 2019. 3 Po 52. členu ZTFI-1 je vlagatelj med drugim tudi oseba, na katero je naslovljena ponudba za nakup vrednostnih papirjev. 4 Ta omogoča sodno varstvo glede odločbe, s katero toženka izda dovoljenje za prevzemno ponudbo iz 32. člena ZPre-1. 5 Glej npr. sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 68/2017 z dne 20. 6. 2017 in G 3/2008 z dne 20. 10. 2009 in sklep Upravnega sodišča RS I U 1848/2020-21 z dne 24. 2. 2021. 6 Glej sklep Višjega sodišča v Kopru Cpg 105/2019 z dne 4. 7. 2019.