Jedro

Dejanje lobiranja, ki ga opravlja posameznik, ne da bi bil vpisan v register lobistov in ne da bi izpolnjeval pogoje za izvzetje iz obveznosti take registracije po četrtem odstavku 58. člena ZIntPK, kar tožena stranka očita tožniku, je po 14. alineji prvega odstavka 77. člena ZIntPK prekršek, za katerega se posamezniku izreče globa od 400 do 1.200 EUR. Sodišče meni, da bi morala zato tožena stranka dejanje, ki ga očita tožniku, obravnavati na tak način, torej izpeljati prekrškovni postopek na podlagi zakona, ki ureja prekrške (tretji odstavek 15. člena ZIntPK), ne pa izvesti ugotovitveni postopek po določbi sedmega odstavka 13. člena ZIntPK.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani 2. in 3. točka Ugotovitev o konkretnem primeru Komisije za preprečevanje korupcije, št. 06213-6/2019/43 22025 z dne 5. 3. 2020, odpravita.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju KPK ali tožena stranka) je tožniku A. A. izdala Ugotovitve o konkretnem primeru št. 06213-6/2019/43 22025 z dne 5. 3. 2020 (v nadaljevanju izpodbijani akt). Ugotovila je, da tožnik s tem, ko je 31. 1. 2018 pri tedanjem predsedniku Vlade RS dr. T. T. v imenu in interesu Gospodarske zbornice Slovenije (v nadaljevanju GZS) osebno izvajal dela lobiranja z namenom vplivanja na Zakon o medijih (v nadaljevanju ZMed), ni kršil določb Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK) (1. točka izreka). Nadalje pa je KPK ugotovila, da je tožnik s tem, ko je 5. 2. in 12. 2. 2018 pri B. B., generalni direktorici Direktorata za medije pri Ministrstvu za kulturo, v imenu GZS osebno izvajal dejanja lobiranja, čeprav ni vpisan v register lobistov po prvem odstavku 58. člena ZIntPK in tudi ni izvzet iz obveznosti registracije na podlagi četrtega odstavka 58. člena tega zakona, z namenom nejavnega vpliva na spremembe ZMed, kršil prej navedeni določbi tega zakona in s tem nezakonito lobiral (2. in 3. točka izreka izpodbijanega akta).

2. KPK v obrazložitvi izpodbijanega akta pojasnjuje, da je 2. 2. 2018 prejela zapis lobiranca o stiku z lobistom, iz katerega izhaja, da so 31. 1. 2018 C. C., A. A. in Č. Č. vzpostavili osebni stik s takratnim predsednikom vlade, in sicer z namenom vplivanja na ZMed zaradi ureditve statusa lokalnih in regionalnih medijev, ki delujejo v javnem interesu, in zaradi ureditve stabilnega financiranja. 9. 4. 2018 je KPK prejela še en zapis lobirancev o stiku z lobisti, iz katerega izhaja, da so vsi prej navedeni 5. 2. 2018 vzpostavili osebni stik z B. B., direktorico Direktorata za medije, da bi v imenu in interesu GZS nejavno vplivali na spremembe ZMed. V še enem zapisu lobirancev o stiku z lobisti, ki ga je KPK prav tako prejela 9. 4. 2018, so vsi prej navedeni ter D. D. dne 12. 2. 2018 prav tako vzpostavili stik z B. B. z istim namenom. KPK je 10. 6. 2019 prejela odgovor Kabineta predsednika Vlade, 6. 6. 2019 pojasnilo B. B., 14. 6. 2019 odgovor Medijske zbornice pri GZS in 24. 10. 2019 še odgovor B B. KPK je s svojimi ugotovitvami seznanila tožnika, ki se je o tem tudi izjavil. 3. Po tem, ko KPK povzame navedbe tožnika v izjasnitvi o ugotovitvah KPK, navaja, da je tožnik zahteval zaslišanje več prič in tudi zahteval izvedbo ustne obravnave, vendar pa KPK temu ni sledila. Meni, da predlagane priče ne morejo dokazovati, ali je bilo vplivanje na odločanje B. B., kot lobiranke, javno ali nejavno ter da B. B. tudi ni stranka v predmetnem postopku. Iz zapisov o lobističnih stikih, ki jih je imela B. B. 5. 2. in 12. 2. 2018, med drugim tudi s tožnikom, izhaja, da je ta izvajal dejanja lobiranja v imenu in interesu GZS. GZS ima po določbah ZIntPK položaj interesne organizacije. KPK ne oporeka dejstvu, da imajo lahko sekcije in zbornice, kot deli pravne osebe, določene pravice in obveznosti, vendar ne na področju zakonitega zastopanja, kar je bistveni element pri presoji upravičenosti posameznikov, ki niso vpisani v register lobistov, do opravljanja dejanj lobiranja po ZIntPK.

4. Nesporno je, da je tožnik na obeh sestankih pri B. B. izvajal nejavno vplivanje na njeno odločanje glede sprememb ZMed. Vsebina obeh sestankov javnosti ni bila poznana in ni bila dostopna, ne glede na to, da so bile na obeh sestankih prisotne tudi druge osebe. Ključen element "nejavnosti" ni zgolj srečanje, pač pa vsebina in namen vplivati na neko odločitev v zadevah javnega pomena. Lobistični stik se zato za nejaven lahko šteje tudi, če so ob tem stiku prisotne še druge osebe, vendar pa vsebina in namen vplivanja ostajata zgolj v krogu teh oseb. To se je zgodilo tudi na obeh sestankih pri B. B. 5. 2. in 12. 2. 2018. KPK poudarja, da je treba razlikovati med lobiranjem po določbah ZIntPK ter ustavno ali na podlagi veljavne zakonodaje zajamčeno pravico posameznika ali interesnih skupin, da kot zainteresirana javnost sodelujejo pri pripravi in sprejemanju predpisov ter drugih odločitev v zadevah javnega pomena.

5. KPK nadalje navaja, da ne drži tožnikovo sklepanje, da v njegovem primeru ne gre za lobiranje zaradi široke vključenost medijev v Medijsko zbornico. Število članov v interesni organizaciji je nepomembno za ugotavljanje, ali je na določenem sestanku prišlo do lobiranja. Prav tako tudi ne drži tožnikova trditev, da B. B. nima statusa lobiranke, pač pa da jo lahko ima samo minister. 16. točka 4. člena ZIntPK namreč določa, da so lobiranci funkcionarji in javni uslužbenci v državnih organih, ki odločajo ali sodelujejo pri obravnavi in sprejemanju predpisov in s katerimi z namenom lobiranja komunicira lobist. Zato tožnikova razlaga, da B. B. ni bila pristojna za odločanje ali sodelovanje pri obravnavi predpisov, ne drži. ZMed namreč spada v delovno področje Ministrstva za kulturo, B. B. pa je bila v času obeh lobističnih stikov generalna direktorica Direktorata za medije pri Ministrstvu za kulturo.

6. KPK tudi ne sprejema stališča tožnika, da je šlo v obravnavanih primerih za izjemo po 56.a členu ZIntPK. Ta izjema se namreč nanaša na sistemska vprašanja krepitve pravne države, demokracije ter varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar pa ni ZMed. Sistemska vprašanja krepitve pravne države, demokracije ter varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin so zgolj tista, ki po vsebini in obsegu presegajo interese ali koristi posameznikov, neformalnih skupin ali interesnih organizacij.

7. V nadaljevanju obrazložitve se KPK sklicuje na relevantno pravno podlago za sprejem svoje odločitve ter citira določbe 14., 15., 16. in 17. točke 4. člena, 58. člen, 69. člen in drugi odstavek 71. člena, vse ZIntPK.

8. KPK obrazložitev sklene z ugotovitvijo, da je tožnik s tem, ko je 5. 2. in 12. 2. 2018 osebno opravljal dejanja lobiranja pri B. B., četudi ni vpisan v register lobistov in ni izvzet iz obveznosti take registracije, z namenom nejavnega vplivanja na spremembe ZMed, kršil prvi in četrti odstavek 58. člena ZIntPK in s tem nezakonito lobiral. 9. Tožnik je zoper 2. in 3. točko izpodbijanega akta vložil tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da ugotovi, da je izpodbijani akt v teh dveh točkah nezakonit in naj ga zato odpravi, oziroma podrejeno, naj ga odpravi ter vrne toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Tožnik uvodoma pojasnjuje, da so slovenski mediji konec meseca januarja 2018 pričeli s stavko zaradi ravnanj takratnega ministra za kulturo ter v zvezi s tem javno objavili tudi besedilo. Zaradi te objave je takratni predsednik Vlade dr. T. T. povabil na pogovor več predstavnikov medijev, med drugim tudi tožnika, ki je član Medijske zbornice. Do sestanka je prišlo dne 31. 1. 2018, o čemer so poročali številni mediji in tudi GZS. Stik je bil torej v celoti javen. Tega sestanka so se poleg predstavnikov Medijske zbornice in medijev udeležili tudi predstavniki Kabineta predsednika vlade, predstavniki Ministrstva za kulturo in predstavniki AKOS. Sestanek se je zaključil z navodilom predsednika Vlade naj se pogovori nadaljujejo pri generalni direktorici Direktorata za medije B. B. Temu so vsi udeleženci sestanka sledili, sestanki z B. B. pa so bili nato organizirani 5. 2. in 12. 2. 2018. 11. Sestanka dne 5. 2. in 12. 2. 2018 sta bila javna sestanka, saj so bili na njih prisotni predstavniki Medijske zbornice, med njimi tožnik, predstavniki Ministrstva za kulturo, minister za kulturo, predsednik Sveta za radiodifuzijo, predstavniki poslanskih skupin A. in B., medijski strokovnjak E. E. ter predstavniki AKOS. Na sestanku so bile torej zbrane osebe, ki niso bile del Ministrstva za kulturo. To kaže, da je šlo za javni diskurz, saj so bili že pred tem objavljeni članki glede spora med mediji in ministrom za kulturo, medijska zbornica pa je morala o sestankih obvestiti vse njene člane, kar pomeni, da je imela javnost možnost, da se o sestankih seznani in ni šlo za zasebno organizacijo sestankov v smislu določb ZIntPK. Oba sestanka pri B. B. sta bila tudi sicer posledica odredbe predsednika vlade s predhodnega sestanka. Poudarja, da niti ZUP niti ZIntPK nikjer ne definirata pojma "javno", nedvomno pa je bistvo vsake določbe, ki omenja javnost, da se tej omogoči, da je seznanjena z nekim postopkom in načinom vodenja. Dejansko stanje glede obeh sestankov pri B. B. je bilo torej napačno ugotovljeno, materialno pravo pa napačno uporabljeno.

12. Iz izpodbijanega akta ni razvidno v katerem delu, na kakšen način in s kakšnimi predlogi naj bi tožnik želel vplivati na spremembo slovenske zakonodaje oziroma ZMed. B. B., kot tedanja generalna direktorica Direktorata za medije, prav tako ni imela možnosti vplivanja na spremembo zakonodaje na medijskem področju in je zato zaključek tožene stranke o poskusu vplivanja na njeno odločanje napačen. Tudi sicer iz izpodbijane odločbe ni razvidno na kakšni podlagi je tožena stranka prepoznala očitan namen vplivanja na lobiranca, oziroma kakšno naj bi to vplivanje bilo. Nerazumno je stališče tožene stranke, ki kot opravičeno udeležbo, ki ne nasprotuje ZIntPK na sestanku pri predstavnikih Vlade oziroma ministrstva, šteje zgolj zakonite zastopnike interesnih združenj, ne pa tudi njihovih članov, ki so lahko strokovno celo bolj podkovani v posameznih tematikah, ki so predmet javne razprave in jih zakoniti zastopniki običajno celo potrebujejo za lažjo komunikacijo in usmeritev glede nadaljevanja pogovorov. Vse to bi lahko izpovedale priče, katerih zaslišanje je predlagal tožnik, vendar pa je tožena stranka tak predlog zavrnila, s tem pa bistveno kršila določbe postopka. Prvostopenjski organ se je s tem ko je zavrnil možnost javne obravnave in zaslišanje prič, postavil na stališče, da je izjava lobiranca, to je B. B., gotovo dejstvo, izjavo domnevnega lobista, to je tožnika, pa izkazal za nerelevantno, ne da bi tožniku dal možnost, da bi njeno relevantnost in resničnost izkazal. 13. Tožnik poudarja, da četudi bi šlo pri spornih sestankih za lobističen stik, ta predstavlja izjemo po 56a. členu ZIntPK. Mediji imajo status izdajatelja posebnega pomena in status javne službe. ZMed določa, da mora medij spoštovati enaka pravila pri oddajanju programov kot javni zavod RTV, saj smiselno opravlja javno službo. Vsako drugačno tolmačenje bi pomenilo omejevanje konkurence, kar ZIntPK izrecno prepoveduje. Tema obeh sestankov pri B. B. je bila krepitev javne službe in veljave demokratičnih pravic državljanov RS.

14. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga naj tožbo zavrne ter strnjeno povzema vsebino izpodbijanega akta in tožnikove tožbe.

15. Sodišče je 19. 4. 2023 v zadevi ob navzočnosti tožnika in njegovega pooblaščenca ter pooblaščenke tožene stranke opravilo javno glavno obravnavi, na kateri je izvedlo dokaz z vpogledom v listine upravnega spisa. Preostale tožnikove dokazne predloge (za izvedbo dokazov z vpogledom v: - članek "Združenje radiodifuznih medijev Cerarja poziva k razrešitvi Peršaka" z dne 22. 1. 2018, - objavo "Mediji pozivajo Cerarja k razrešitvi Peršaka" marketing z dne 23. 1. 2018, - članek na www.portalplus.si z dne 30. 1. 2018 "Šokantno: Minister za kulturo Tone Peršak "izbrisal" slovenske medije", - objavo na RTVslo.si z dne 31. 1. 2018,- članek Delo: "Cerar ministru Peršaku: v 14. dneh ugodite Medijski zbornici" z dne 31. 1. 2018; - objavo na GZS Medijska zbornica, - dopis predsednika vlade št. 007-181/2017 z dne 16. 2. 2018, - vhodni dokument št. 06213-6/2019-11 z dne 6. 6. 2019, in - vhodni dokument št. 06213-6/2019-28 z dne 25. 10. 2019; ter za izvedbo dokazov zaslišanjem prič: Č. Č., C. C., F. F., D. D., G. G., T. T., B. B. in tožnika) je sodišče zavrnilo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve te sodbe.

16. Po tem, ko je sodišče na obravnavi predstavilo svoje stališče glede razlage in uporabe določbe 13. člena ZIntPK, pooblaščenec tožnika ni imel dodatnih navedb, pooblaščenka tožene stranke pa povedala, da KPK vztraja pri sprejeti odločitvi in meni, da je bil postopek izpeljan pravilno in v skladu z zakonom. Tožnik je navajal, da želi izpostaviti absurdnost celotne zadeve. Na ministrstvo je bilo vabljenih več ljudi, kot je to opisano v vlogah, predloženih sodišču, on pa je bil le eden izmed njih. Sprašuje se, kako je lahko KPK ob taki situaciji prišla do zaključka, da je izvajal dejanja lobiranja in se sprašuje, kaj naj bi pravzaprav moral storiti vnaprej, da bi mu to ne bi bilo očitano. Do sestanka je prišlo na povabilo ministrstva in ne ve, ali je na tem sestanku sploh dobil besedo.

17. K točki I izreka:

18. Tožba je utemeljena.

**Pravna podlaga za odločitev:**

19. Lobiranje je delovanje lobistov, ki za interesne organizacije izvajajo nejavno vplivanje na odločanje državnih organov, Banke Slovenije, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil pri obravnavi in sprejemanju predpisov in drugih splošnih aktov ter na odločanje teh organov o drugih zadevah razen tistih, ki so predmet sodnih in upravnih postopkov, postopkov, izvedenih po predpisih, ki urejajo javna naročila, in drugih postopkov, pri katerih se odloča o pravicah ali obveznostih posameznikov. Za dejanje lobiranja se šteje vsak nejavni stik lobista z lobiranci, ki ima namen vplivati na vsebino ali postopek sprejemanja prej navedenih odločitev (14. točka 4. člena ZIntPK).

20. Lobist je oseba, ki opravlja dejanja lobiranja in je vpisana v register lobistov, ali oseba, ki opravlja dejanja lobiranja in je zaposlena v interesni organizaciji za katero lobira oziroma je zakoniti zastopnik ali izvoljeni predstavnik interesne organizacije (15. točka 4. člena ZIntPK). Register lobistov vodi KPK, vpis v register pa je pogoj za pričetek izvajanja lobiranja (prvi odstavek 58. člena ZIntPK). Če posameznik opravlja dejanja lobiranja, ne da bi bil vpisan v register lobistov skladno s prvim odstavkom 58. člena ZIntPK, in ni izvzet iz obveznosti registracije na podlagi četrtega odstavka 58. člena tega zakona1, se kaznuje za prekršek z globo od 400 do 1.200 EUR.

21. KPK lahko zaradi suma kršitve določb o lobiranju uvede postopek na svojo pobudo ali na podlagi prijave pravne ali fizične osebe (12. točka prvega odstavka 13. člena ZIntPK)2. V primeru suma kršitev iz 3. do 13. točke prvega odstavka 13. člena ZIntPK (torej tudi v primeru suma kršitve določb o lobiranju - 12. točka), ki so v ZIntPK določene za prekršek, pooblaščena uradna oseba komisije kot prekrškovnega organa uvede prekrškovni postopek in odloči o prekršku (peti odstavek 13. člena ZIntPK); v primeru suma teh kršitev, ki niso določene kot prekršek, pa KPK izvede ugotovitveni postopek in sprejme ukrepe ali opravi druga dejanja v skladu z zakonom (sedmi odstavek 13. člena ZIntPK). Tožena stranka izreka sankcije za prekrške, določene v 77., 78. in 79. členu ZIntPK, v hitrem prekrškovnem postopku na podlagi zakona, ki ureja prekrške (tretji odstavek 15. člena ZIntPK).

**Sodna presoja obravnavanega primera:**

22. Iz vsebine obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da je tožena stranka v obravnavanem primeru izpeljala ugotovitveni postopek, kot ga ureja določba sedmega odstavka 13. člena ZIntPK (čeprav se je v uvodu izpodbijanega akta sklicevala na peti in šesti odstavek3 13. člena ZIntPK). V izpodbijanem aktu je ugotovila, da je tožnik 5. 2. in 12. 2. 2018 pri B. B. v imenu in interesu GZS izvajal dejanja lobiranja, čeprav ni vpisan v register lobistov in ni izvzet iz obveznosti registracije, z namenom nejavnega vplivanja na spremembe ZMed, s čimer je kršil prvi in četrti odstavek 58. člena ZIntPK.

23. Med strankama ni sporno, da tožnik ni lobist. Za to, da se posameznik šteje za lobista, morata biti namreč izpolnjena dva pogoja po 15. točki 4. člena ZIntPK: da opravlja dejanja lobiranja in da je vpisan v register lobistov. Tožnik (vsaj) drugo navedenega pogoja ne izpolnjuje. Prav tako med strankama ni sporno, da tožnik v dneh 5. 2. in 12. 2. 2018 ni izpolnjeval pogojev za izvzetje dolžnosti vpisa v register lobistov pred izvajanjem lobiranja, kot jih določa četrti odstavek 58. člena ZIntPK, saj pri GZS, za katero naj bi po ugotovitvah tožene stranke izvajal lobiranje v zvezi s spremembami ZMed, ni bil zaposlen, niti ni bil zakoniti zastopnik ali izvoljeni predstavnik te zbornice.

24. Dejanje lobiranja, ki ga opravlja posameznik, ne da bi bil vpisan v register lobistov in ne da bi izpolnjeval pogoje za izvzetje iz obveznosti take registracije po četrtem odstavku 58. člena ZIntPK, kar tožena stranka očita tožniku, je po 14. alineji prvega odstavka 77. člena ZIntPK prekršek, za katerega se posamezniku izreče globa od 400 do 1.200 EUR. Sodišče meni, da bi morala zato tožena stranka dejanje, ki ga očita tožniku, obravnavati na tak način, torej izpeljati prekrškovni postopek na podlagi zakona, ki ureja prekrške (tretji odstavek 15. člena ZIntPK), ne pa izvesti ugotovitveni postopek po določbi sedmega odstavka 13. člena ZIntPK. Po tej določbi se namreč ugotovitveni postopek izvede le, če v primeru suma kršitev iz 3. do 13. točke prvega odstavka 13. člena ZIntPK te niso določene kot prekršek.

25. Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče zaključuje, da je tožena stranka napačno uporabila določbe ZIntPK, kot je to pojasnjeno v predhodnih odstavkih (torej napačno uporabila materialno pravo) in je zato izpodbijani 2. in 3. točko Ugotovitev o konkretnem primeru na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo. Sodišče zadeve ni vračalo toženi stranki v ponovno odločanje, saj je, glede na sprejeto odločitev, presodilo, da za izvedbo ugotovitvenega postopka niso izpolnjeni pogoji iz sedmega odstavka 13. člena ZIntPK, lahko pa tožena stranka izpelje prekrškovni (torej drug) postopek, kot to urejata peti in šesti odstavek 13. člena tega zakona (če je to glede na potek časa šep dopustno). Glede na v sodbi sprejeta stališča, ki so pojasnjena v predhodnih odstavkih te obrazložitve, je sodišče vse tožnikove dokazne predloge, razen dokaznega predloga za vpogled v listine upravnega spisa, zavrnilo kot nepotrebne.

K točki II izreka:

26. Ker je sodišče tožbi ugodilo in upravni akt v izpodbijanem delu odpravilo, je tožnik po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 469,70 EUR (385,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je zastopal odvetnik. Zahtevane zakonske zamudne obvesti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika), sodna taksa pa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (prvi odstavek 37. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi z določbo točke c) opombe 6.1. taksne tarife).

1 Četrti odstavek 58. člena ZIntPK določa: "Ne glede na določbe tega zakona, se oseba, ki lobira za interesno organizacijo, v kateri je zaposlena, za ta namen ni dolžna vpisati v register lobistov. Enako to velja za zakonitega zastopnika ali izvoljenega predstavnika interesne organizacije." 2 Prvi odstavek 13. člena ZIntPK določa: "Komisija lahko na svojo pobudo ali na podlagi prijave pravne ali fizične osebe uvede postopek zaradi: 1) suma korupcije, ki ne obsega kršitev iz 2. do 13. točke tega odstavka; 2) suma kršitve integritete uradne osebe; 3) suma kršitve obveznosti vključitve protikorupcijske klavzule v pogodbo; 4) suma kršitve dolžnosti pridobitve izjave oziroma podatkov o udeležbi fizičnih in pravnih oseb v lastništvu ponudnika ter o gospodarskih subjektih, za katere se glede na določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe, šteje, da so povezane družbe s ponudnikom; 5) suma kršitve določb o zaščiti prijaviteljev; 6) suma opravljanja nezdružljive funkcije, dejavnosti ali članstva; 7) suma kršitve pri sprejemanju daril; 8) suma kršitev določb o prepovedi oziroma omejitvah poslovanja; 9) suma kršitve določb o nasprotju interesov; 10) suma kršitve dolžnosti prijave premoženjskega stanja; 11) suma nesorazmernega povečanja premoženja; 12) suma kršitve določb o lobiranju; 13) suma kršitve dolžnosti, povezanih z izdelavo načrta integritete." 3 Peti odstavek 13. člena ZIntPK določa: "V primeru kršitev iz Šesti odstavek 13. člena ZIntPK določa: "Komisija lahko z namenom preprečevanja in odvračanja ravnanj, ki pomenijo kršitev tega zakona po pravnomočnosti odločbe o prekršku, ki se nanaša na funkcionarja, odločitev predstavi javnosti z objavo na svoji spletni strani in na drug primeren način. Objava obsega podatke o kršitelju (osebno ime ali naziv in sedež pravne osebe), kršitvi (opis okoliščin, ki pomenijo prekršek) in izrečeni sankciji. Objava je na spletni strani javno dostopna pet let po objavi."