Jedro

Čeprav sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve vseh dokaznih predlogov, ne gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodbo kljub temu mogoče preizkusiti, niti za kršitev (drugega odstavka 287. člena ZPP), ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj dejstva, ki jih je toženka dokazovala, za odločitev niso bila bistvena.

Upoštevaje, da toženka ni uveljavljala, da niso bili izpolnjeni pogoji, določeni v pogodbi o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje, da tožnik ne bi bil upravičen do nadaljevanja delovnega razmerja po odpoklicu s funkcije na drugem delovnem mestu, pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje ni izpodbijala (na primer zaradi napak volje), niti ni zatrjevala, da bi bila pogodbena določba nejasna, je za odločitev bistveno le vprašanje, ali določba nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, da bi bila nična (prvi odstavek 86. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 88. člena OZ in 14. členom ZDR-1).

Izrek

I.Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v prvem odstavku točke II izreka delno spremeni, tako da se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati denarno povračilo v višini 22.354,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od poteka izpolnitvenega roka do plačila; v presežku za plačilo 52.159,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od poteka izpolnitvenega roka do plačila se tožbeni zahtevek zavrne."

II.V preostalem se pritožba tožene stranke zoper sodbo zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III.Pritožbi tožene stranke zoper dopolnilno sodbo se ugodi, izpodbijana dopolnilna sodba se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV.Pritožba stranskih intervenientov se šteje za predlog za izdajo dopolnilne odločbe.

V.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je delovno razmerje med strankama na podlagi sodbe prenehalo 29. 12. 2017 (točka I izreka sodbe). Toženki je naložilo, da tožniku obračuna in izplača denarno povračilo v višini 74.514,00 EUR, po odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (prvi odstavek točke II izreka sodbe); v presežku do 268.250,40 EUR je zahtevek zavrnilo (drugi odstavek točke II izreka sodbe). Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 30. 12. 2017 do 11. 12. 2024 (točka III izreka sodbe), da se z 11. 12. 2024 sodno razveže individualna pogodba o zaposlitvi za štiri leta na delovnem mestu, ki ustreza delovnemu mestu vodje področja oziroma organizacijske enote, in pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu samostojni strokovni sodelavec s področja trženja (točka IV izreka sodbe), da je dolžna toženka tožniku od 30. 12. 2017 do izdaje sodbe priznati vse pravice iz delovnega razmerja z vpisom delovne dobe v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter mu obračunati in izplačati reparacijo v višini 8.713,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. dne v mesecu za pretekli mesec, od 30. 12. 2017 do 30. 12. 2021 pa plačati odškodnino v višini, ki je razvidna iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. dne v mesecu za pretekli mesec, obračunati in izplačati regres v višini 1.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. v tekočem letu, znesek v višini 1.500,00 EUR letno iz naslova pravice do menedžerskega zdravniškega pregleda in v višini 7.000,00 EUR letno iz naslova pravice do dodatnega izobraževanja, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izdaji sodbe (točka V izreka sodbe). Tožbo je zavrglo v delu, v katerem se nanaša na ugotovitev ničnosti dela sklepa nadzornega sveta toženke z dne 29. 12. 2017 in ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti individualne pogodbe o zaposlitvi za štiri leta na delovnem mestu, ki ustreza delovnemu mestu vodje področja oziroma organizacijske enote, in pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu samostojni strokovni sodelavec s področja trženja (točka 1 in 2 izreka sklepa). Zaradi umika tožbe v delu ugotovitve nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje z dne 10. 6. 2014 z aneksi, sodne razveze te pogodbe z dnem izdaje sodbe in znižanja zneska mesečne plače v višini 14.902,80 EUR od 29. 12. 2017 do izdaje sodbe na znesek 8.713,68 EUR je postopek delno ustavilo (točka 3 izreka sklepa). Odločilo je, da je toženka dolžna plačati polovico pravdnih stroškov tožnika (točka VI izreka sklepa) in polovico sodne takse (točka VII izreka sklepa).

2.Zoper ugodilni del navedene sodbe (točka I izreka, prvi odstavek točke II izreka) in stroškovno odločitev (točki VI in VII izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik 29. 12. 2017 odpoklican iz krivdnih razlogov, da mu je tega dne delovno razmerje pri toženki prenehalo in da je imel sklenjeno (le) pogodbo o poslovodenju. Določba te pogodbe, ki tožniku daje pravico do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, je nična. Je v nasprotju z določbami ZGD-1, ZPPOGD, ZDR-1, OZ in moralnimi načeli. Sodišče prve stopnje je z upoštevanjem prepoznih navedb tožnika storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Storilo je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni ugotovilo, da sporna določba ni v nasprotju z moralnimi načeli, pa je kljub temu štelo, da ni nična. Presoje, da prisilnih predpisov ne more uporabiti po analogiji, ni utemeljilo. Materialno pravo je uporabilo zmotno. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno štelo, da sta bili stranki ob sklepanju pogodbe o poslovodenju v enakopravnem položaju. A. A. v pravnem mnenju poudarja zahtevano skrbnost na strani predsednika uprave. Njegov edini namen je bil, da si zagotovi zaposlitev po prenehanju funkcije. Iz mnenja B. B. izhaja, da gre v primeru sklepanja delovnega razmerja s člani uprave za čas po prenehanju funkcije za nasprotje interesov, zaradi česar je nujno soglasje nadzornega sveta. Za sklenitev pogodb o zaposlitvi za čas po prenehanju funkcije nadzorni svet ni pristojen. Presojo pravne veljavnosti bi sodišče prve stopnje moralo opraviti glede na določbe o odpravnini. Toženka za zaposlitev nima potreb; dejansko gre za odpravnino. Delovno razmerje za nedoločen čas predstavlja korist za delavca. Ker se do tovrstnih navedb toženke ni opredelilo, je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nekritično je sledilo izpovedi C. C. Povzeta izpoved je v delu, v katerem se nanaša na pogojevanje D. D. za prevzem funkcije člana uprave, v nasprotju s tem, kar je priča izpovedala. Nepopolno je povzeta izpoved E. E. Izpoved C. C. ni povzeta v delu, da jo je E. E. opozoril na vprašljivo pravno veljavnost določbe. Podana je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpovedi D. D. sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, saj je zainteresiran za izid pravde. V obrazložitvi sodbe je le povzelo izpovedi, ne da bi jih dokazno ocenilo. Predsednica nadzornega sveta je prekoračila svoja pooblastila. Določba sklenjene pogodbe o poslovodenju je nična zaradi nasprotja splošnim načelom obligacijskega prava. Člani uprave so imeli takšno pogajalsko moč, da je toženka morala skleniti pogodbo s sporno določbo. Nadzorni svet je grobo posegel v funkcijo poslovodenja. Upravičenje do odpravnine (delovnega razmerja) v primeru odpoklica iz krivdnih razlogov je neprimerno, nezakonito in nemoralno, kot jasno izhaja iz mnenja A. A. Je v nasprotju s splošnimi načeli pravičnosti, sploh upoštevaje, da tožnik prej ni bil zaposlen pri toženki. Toženko je lahko vodil brez vsake skrbnosti, saj mu je bilo delovno razmerje zagotovljeno. Ker je bil odpoklican iz krivdnih razlogov, mu toženka ne more zaupati. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. F. F. ni zaslišalo, čeprav je bil predsednik kadrovske komisije nadzornega sveta. Sodišče je tisto, ki presodi, ali je določba nična. Nebistveno je, kako je določbo ocenila toženka ob sklepanju pogodbe o poslovodenju. Toženka na podlagi nične določbe ni prevzela nobene obveznosti. Avtonomija je po ZDR-1 omejena. S prisilnimi predpisi se varuje javni interes. Obe stranki sta se ob podpisu pogodbe o poslovodenju zavedali možnosti, da je določba nična. Sodišče prve stopnje toženke ni enakopravno obravnavalo. Poseglo je v njeno ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva (22. člen Ustave RS). Zato je toženka dvakrat predlagala izločitev predsednice senata. Delovanje toženke kot družbe je oteženo, če mora zaposlovati krivdno odpoklicane člane uprave. Sodišče prve stopnje je preuranjeno upoštevalo sklep nadzornega sveta z dne 23. 5. 2014. Moralo bi zaslišati vse člane nadzornega sveta. Izpodbijana odločitev je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Sodne prakse, ki bi dovoljevala nadaljevanje delovnega razmerja po prenehanju funkcije, ni konkretiziralo. Odločitev v zadevi VIII Ips 11/2023 je temeljila na drugačnih dejstvih. Tožnik je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za štiri leta na delovnem mestu, ki ustreza delovnemu mestu vodje področja oziroma organizacijske enote, in pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu samostojni strokovni sodelavec s področja trženja postavil prepozno. Do pravic iz delovnega razmerja ni upravičen. Nove pogodbe o zaposlitvi s toženko ni sklenil. Sklenitve od toženke pravočasno ni zahteval. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo previsoko denarno povračilo. Zaposlil se je takoj po prenehanju delovnega razmerja. Pri toženki je bil zaposlen tri leta in pol, funkcijo predsednika uprave bi opravljal še leto in pol. Odločitev odstopa od sodne prakse (Pdp 368/2024). Tožnik je imel plačo v višini 8,7-kratnika povprečne plače v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje ni pristojno odločati o davkih in prispevkih. Ni izvedlo vseh s strani toženke predlaganih dokazov, in sicer ni vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Kopru I Pg 16/2021, ni zaslišalo G. G., H. H. in I. I. Razlogov za takšno odločitev ni podalo, gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je predložila USB ključek s plačilnimi listami in članek Luigija Varanellija, sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Zoper dopolnilno sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. V izogib ponavljanju se sklicuje na vse že podane pritožbene navedbe. Sodišču prve stopnje očita, da je sprejelo odločitev, ki odstopa od sodne prakse (VIII Ips 163/2018). Zavzelo je zmotno stališče, ki ne temelji na trditvah tožnika, da je ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pomembna za uveljavljanje pravic iz podjetniške kolektivne pogodbe. Podjetniška kolektivna pogodba za tožnika ne velja. Tožnik je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi postavil prepozno. Reparacija je lahko le posledica ugotovljenega delovnega razmerja (VIII Ips 284/2015, VIII Ips 70/2016, VIII Ips 108/2010). Ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje prenehalo nezakonito, je zmotna. Iz pravnega mnenja A. A. jasno izhaja, da s pogodbo o zaposlitvi za določen čas ne more priti do sklenitve delovnega razmerja za nedoločen čas. Tožniku sta z odpoklicem s funkcije predsednika uprave prenehala tako pogodba o poslovodenju kot delovno razmerje. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano dopolnilno sodbo spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4.Stranski intervenienti na strani toženke se pritožujejo zoper točko VI izreka sodbe oziroma odločitev, da niso upravičeni do plačila pravdnih stroškov. Sodišču prve stopnje očitajo, da je odločitev pomanjkljivo obrazložilo (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Poseglo je v njihove ustavne pravice (22. člen Ustave RS). Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da gre (zgolj) za spor o prenehanju delovnega razmerja. Tožnik je uveljavljal (tudi) zahtevke, ki niso povezani s prenehanjem delovnega razmerja, s temi zahtevki ni uspel. Stranskim intervenientom na strani toženke je dolžan plačati stroške po načelu uspeha. Stranska intervencija je bila dovoljena le v delu, v katerem izkazujejo pravni interes, to je glede uveljavljane ničnosti dela sklepa nadzornega sveta toženke. Za narok za glavno obravnavo dne 20. 5. 2024 so upravičeni do separatnih stroškov. Ta narok se ni izvedel po krivdi tožnika. Stranski intervenienti na strani toženke pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da jim prisodi stroške, podredno pa ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglašajo stroške odgovora na pritožbo.

5.Tožnik vlaga odgovor na pritožbo toženke zoper sodbo in stranskih intervenientov na strani toženke. Prereka njihove navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6.Pritožba stranskih intervenientov na strani toženke se šteje za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.

7.Po 325. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko stranka v 15 dneh od prejema sodbe predlaga sodišču, naj jo dopolni. Po tretjem odstavku 327. člena ZPP se pritožba, v kolikor se izpodbija sodba samo zaradi tega, ker sodišče ni s sodbo odločilo o vseh zahtevkih strank, šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Pritožbeno sodišče je pritožbo stranskih intervenientov na strani toženke štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe (sklepa), saj sodišče prve stopnje o pravdnih stroških, ki so jih priglasili, ni odločilo.

8.Pritožba toženke zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba zoper dopolnilno sodbo je utemeljena v celoti.

9.Sodišče prve stopnje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, da je tožniku delovno razmerje pri toženki prenehalo na podlagi te sodbe (točka I izreka), ki ni obremenjena niti z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niti s tistimi, ki jih uveljavlja toženka.

Tožnik je uveljavljal sodno varstvo zaradi prenehanja delovnega razmerja dne 29. 12. 2017. Da mu je tega dne delovno razmerje pri toženki prenehalo, med strankama ni bilo sporno. Upoštevaje tretji odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) je tožba, vložena 26. 1. 2017, pravočasna, kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje. Toženka mu v pritožbi neutemeljeno očita, da bi moralo dopustnost sodnega varstva presojati glede na določbi prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1 (da bi moral tožnik uveljavljati kršitev pravic pri delodajalcu).

Toženka v zvezi z upoštevanjem zatrjevano prepoznih navedb tožnika v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev v nobenem primeru ne bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj se očitek nanaša na upoštevanje navedb, ki niso bistvene za odločitev, in sicer glede tega, ali je toženka neposredno kadrovala ali je člane uprave izbirala na javnem razpisu, ali se je tožnik odločil za to funkcijo zato, ker je ponujena pogodba že vsebovala določbo o ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi po prenehanju funkcije, ali je bil tožnik pred tem zaposlen in je prejemal visoke prihodke, kako je potekal kandidacijski postopek v upravo, ali je nadzorni svet toženke potrdil osnutek pogodbe o poslovodenju, kdo je to pogodbo pripravil in ali je njeno skladnost z zakonodajo potrdila odvetniška pisarna oziroma ali so imeli na ministrstvu kakšne pripombe.

Povzete navedbe, ne le, da niso bistvene za odločitev, tožnik jih je po vsebini zatrjeval že v tožbi in pripravljalni vlogi z dne 28. 12. 2022, vloženi pred prvim narokom za glavno obravnavo. Pripravljalna vloga z dne 12. 1. 2024 je bila vložena v s strani sodišča na prvem naroku za glavno obravnavo dne 13. 12. 2023 dodeljenem roku, v katerem je lahko odgovoril na navedbe toženke v pripravljalni vlogi z istega dne, vloženi neposredno na naroku (in na navedbe stranskih intervenientov na strani toženke). V vsakem primeru, tudi če bi šteli, da gre za nove navedbe, pa te niso z ničemer zavlekle reševanja spora, saj je sodišče prve stopnje šele na narokih dne 10. 7. 2024 in 22. 11. 2024 izvajalo dokaze. Določba četrtega odstavka 286. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom istega člena ZPP ni bila prekršena.

Toženka v pritožbi na več mestih sodišču prve stopnje očita kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ni podana, saj je v izpodbijani sodbi navedlo razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti. Tudi če bi držalo, kar zatrjuje toženka v pritožbi, da se ne bi opredelilo do določenih njenih bistvenih navedb, to ne pomeni, da bi bila sodba obremenjena z uveljavljano kršitvijo določb pravdnega postopka (kvečjemu bi šlo za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje jasno navedlo, da sporna določba pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje ni v nasprotju z moralo (točka 5). Opredelilo se je do toženkine primerjave z odpravnino, ki ne more biti izplačana, če se direktor po prekinitvi pogodbe ponovno zaposli v družbi, in je (pravilno) razlikovalo med pravico do odpravnine in delovnim razmerjem (šesti odstavek 6. točke obrazložitve).

Toženka kljub uveljavljani pomanjkljivi obrazložitvi sodbe v pritožbi argumentirano nasprotuje materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje. Po eni strani navaja, da je za presojo, ali je sporna določba pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje nična, pravno vprašanje, kar je pravilno, po drugi strani pa sodišču prve stopnje (neutemeljeno) očita, da dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovilo.

V pritožbi toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev iz 15. točke drugega odstavka ZPP, saj tudi če bi bili razlogi sodbe v delu, v katerem se nanašajo na pogojevanje D. D. za prevzem funkcije člana uprave, protispisni, ne gre za dejstvo, ki bi bilo za odločitev bistveno. Ta kršitev že pojmovno ne more biti podana, če sodišče prve stopnje dela izpovedi priče ne povzame, kar mu neutemeljeno očita toženka v zvezi z izpovedjo E. E. in C. C., v vsakem primeru pa to, ali je E. E. menil, da je vprašljiva pravna veljavnost določbe in ali je na to opozoril C. C., za odločitev ni bistveno. Enako velja glede samih pogajanj pred sklenitvijo pogodbe.

Sodišče prve stopnje je po nepotrebnem ugotavljalo, kako je prišlo do sporne določbe v pogodbi o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje, pri čemer se pretežni del razlogovanja v izpodbijani sodbi niti ne nanaša na sklepanje pogodbe s tožnikom, ampak članom uprave D. D. Pri tem je upoštevalo izpoved D. D., vendar le v delu, v katerem je skladna z izpovedjo C. C. in potrjena z vsebino predloženih sklepov nadzornega sveta. Glede na to, da je bila ta izpoved le dodatni dokaz, pa še to za dejstva, ki niso bistvena za odločitev, toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da gre za pričo, ki je zainteresirana za izid spora. Kot je jasno razvidno iz obrazložitve sodbe, sodišče prve stopnje ni le povzelo izpovedi prič, ampak jih je dokazno ocenilo, kot mu nalaga 8. člen ZPP.

Čeprav sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve vseh dokaznih predlogov, ne gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodbo kljub temu mogoče preizkusiti, niti za kršitev (drugega odstavka 287. člena ZPP), ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj dejstva, ki jih je toženka dokazovala, za odločitev niso bila bistvena.

Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za zaslišanje članov nadzornega sveta v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje kot prič zavrnilo, kot je obrazložilo (točka 11), ker gre pri presoji, ali določba te pogodbe nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom in je zato nična, za pravno vprašanje (v domeni sodišča). Isti razlog velja za zavrnitev predloga za zaslišanje priče G. G., ki je na stani odvetniške pisarne J. sodeloval pri pripravi pogodbe. Priča bi sicer, kot je navedla toženka v pripravljalni vlogi z dne 20. 2. 2024, izpovedal, kako so sama pogajanja pred sklenitvijo pogodbe potekala, kar za odločitev ni bistveno (sodišče prve stopnje je sicer s tem povezana dejstva ugotavljalo). Ni bistveno niti to, ali sta bili stranki ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje v enakopravnem položaju.

Zaslišanje stranskega intervenienta I. I. je toženka predlagala v pripravljalni vlogi z dne 12. 1. 2024 glede vsebine sklenjenih pogodb o poslovodenju s K. K., L. L. in M. M., novo upravo, ki naj ne bi vsebovale določbe o nadaljevanju delovnega razmerja pri toženki, saj to za odločitev ni bistveno.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje zavrnilo reparacijski in odškodninski zahtevek tožnika, mu toženka v pritožbi neutemeljeno očita, da ni izvedlo predlaganega zaslišanja priče H. H. v pripravljalni vlogi z dne 13. 12. 2023 za obračun simulacije plače in vpogleda v spis I Pg 16/2021 Okrožnega sodišča v Kopru v zvezi z zastaranjem tožnikovih terjatev. S pripravljalno vlogo z dne 9. 9. 2024 je predložila USB ključek s plačilnimi listami delavcev na delovnem mestu vodja organizacijske enote. Sodišče prve stopnje ga je popisalo kot prilogo B23. Ta dokaz je izvedlo na naroku za glavno obravnavo dne 22. 11. 2024, kot je razvidno iz zapisnika, pri čemer niti ne gre za dokaz, s katerim bi se ugotavljala za odločitev bistvena dejstva. Na članek Luigija Varanellija se je toženka sklicevala v pripravljalni vlogi z dne 4. 6. 2024, vendar ga ni predložila, tako da tega dokaza sodišče prve stopnje ni moglo izvesti, v vsakem primeru pa iz toženkinih navedb ne izhaja, katero (za odločitev bistveno) dejstvo bi se z njegovo izvedbo ugotovilo.

Upoštevaje, da toženka ni uveljavljala, da niso bili izpolnjeni pogoji, določeni v pogodbi o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje, da tožnik ne bi bil upravičen do nadaljevanja delovnega razmerja po odpoklicu s funkcije na drugem delovnem mestu, pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje ni izpodbijala (na primer zaradi napak volje), niti ni zatrjevala, da bi bila pogodbena določba nejasna, je za odločitev bistveno le vprašanje, ali določba nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, da bi bila nična (prvi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s prvim odstavkom 88. člena OZ in 14. členom ZDR-1). Tudi pri uveljavljanju ničnosti so toženkine navedbe, ki jih ponavlja v pritožbi, same s seboj v nasprotju, saj po eni strani trdi, da gre za pravno praznino (da ni prisilnega predpisa, ki bi prepovedoval nadaljevanje delovnega razmerja po odpoklicu s funkcije), hkrati pa se sklicuje na številne določbe Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; določbe o pristojnostih nadzornega sveta in uprave ter prejemkih članov uprave), Zakona o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZPPOGD; določbe glede odpravnine) in na splošna načela obligacijskega prava.

S tem ko sodišče prve stopnje ni sledilo prizadevanju toženke, ki nima podlage v materialnem pravu, da bi bila sporna določba pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje nična, ni z ničemer poseglo v njeno pravico do učinkovitega sodnega varstva.

Toženka sodišču prve stopnje očita, da v obrazložitvi sodbe ni navedlo primerov sodne prakse, na katero se je sklicevalo, hkrati pa nasprotuje upoštevanju stališč iz sodbe in sklepa VS RS VIII Ips 11/2023 z dne 18. 4. 2023 (sodišče prve stopnje je opravilno številko zadeve navedlo v šestem odstavku 6. točke obrazložitve). Ne le v tej sodbi in sklepu, tudi v predhodni sodbi VS RS VIII Ips 298/2015 z dne 19. 4. 2016 je šlo za primerljivo dejansko stanje, kot je v tem sporu.

Toženka v pritožbi neresnično navaja, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik s funkcije predsednika uprave odpoklican iz krivdnih razlogov. Sodišče prve stopnje tega dejstva ni ugotavljalo, ker za odločitev ni bilo bistveno. Če bi se ugotovilo, da je bil odpoklican iz drugih (nekrivdnih) razlogov, potem se vprašanje veljavnosti določbe o nadaljevanju delovnega razmerja sploh ne bi izpostavilo (toženka je ničnost uveljavljala le zaradi nadaljevanja delovnega razmerja po odpoklicu iz krivdnih razlogov).

Tožnik je imel kot predsednik uprave, kar je bilo nesporno, s toženko sklenjeno (le) eno pogodbo, in sicer pogodbo o zaposlitvi (za določen čas za poslovodenje). Takšno posebno pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo ureja ZDR-1 v 73. členu. V prvem odstavku tega člena ZDR-1 dopušča, da stranki v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi.

Sporna določba pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje v šestem odstavku 17. člena se glasi: "V primeru prenehanja te pogodbe o poslovodenju zaradi krivdnih razlogov, ki se nanašajo na kršitev obveznosti predsednika uprave iz naslova poslovodenja oz. izvajanja poslovodnih obveznosti, kot tudi v drugih primerih prenehanja mandata predsednika uprave, razen v primeru prenehanja mandata, opredeljenega v naslednjem odstavku tega člena, predsedniku uprave ne preneha delovno razmerje v družbi, temveč se nadaljuje za nedoločen čas, in sicer na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi za dobo štirih let na delovnem mestu, ki glede na osebni dohodek ustreza delovnemu mestu vodje oddelka oz. organizacijske enote v družbi, po prenehanju prej navedene individualne pogodbe o zaposlitvi pa na delovnem mestu Samostojni strokovni sodelavec s področja trženja. Sočasno ob sklenitvi individualne pogodbe o zaposlitvi za dobo štirih let na delovnem mestu, ki glede na osebni dohodek ustreza delovnemu mestu vodje oddelka oz. organizacijske enote, družba in predsednik uprave skleneta tudi pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Samostojni strokovni sodelavec s področja trženja za nedoločen čas, ki v času prej navedene individualne pogodbe o zaposlitvi miruje."

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da takšna določba ni nična. Kot določa prvi odstavek 86. člena OZ je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.

Toženka še v pritožbi ne ponudi nobene konkretne (prisilne) določbe, s katero bi bilo dogovorjeno nadaljevanje delovnega razmerja po odpoklicu s funkcije predsednika uprave (tudi iz krivdnih razlogov) v nasprotju. Ponavlja svoje dosedanje navedbe, ki se nanašajo na primerjavo z omejitvami odpravnin, pristojnosti nadzornega sveta in uprave družbe, splošna načela obligacijskega prava ter moralna načela.

V pritožbi toženka neutemeljeno vztraja, da je sporna določba pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje v nasprotju s splošnimi načeli obligacijskega prava. Splošna načela, vsebovana v I. poglavju OZ so konkretizirana v nadaljnjih določbah zakona (na primer za kršitev načela enake vrednosti dajatev je v prvem odstavku 119. člena OZ določena sankcija ničnosti za oderuško pogodbo), pri čemer je za obligacijska razmerja značilna dispozitivna narava zakonskih določb (2. člen OZ) in prosto urejanje obligacijskih razmerij (3. člen OZ; ne v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli). ZDR-1 avtonomijo pogodbenih strank omejuje zaradi varstva delavca v 9. členu, pri čemer so v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo, kot je bil tožnik, dovoljeni odstopi od tega načela (prvi odstavek 73. člena ZDR-1). Toženka se je tako s tožnikom lahko dogovorila za drugačen način prenehanja delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi, kot so določeni v 77. členu ZDR-1. Prav za takšen dogovor gre pri nadaljevanju delovnega razmerja (na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi, ki bi jo tožnik po odpoklicu s funkcije predsednika uprave sklenil z (novo) upravo toženke). V pritožbi zatrjevano dejstvo, da toženka nima potreb po delu tožnika (upoštevaje, da je bila zaveza glede nadaljevanja delovnega razmerja v pogodbi o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje nepogojna), ki ga sodišče prve stopnje pravilno ni ugotavljalo, je za odločitev nebistveno.

31.Pritožbeno sodišče pritrjuje podanim pravilnim razlogom sodišča prve stopnje, zakaj pogodbena določba o nadaljevanju delovnega razmerja po odpoklicu s funkcije ni v nasprotju z zakonskima omejitvama, da odpravnina ne more biti izplačana v določenih primerih odpoklica (drugi odstavek 270. člena ZGD-1 v zvezi z drugim odstavkom 268. člena ZGD-1) niti višino odpravnine (tretji odstavek 4. člena ZPPOGD). Delovno razmerje se sklene s pogodbo o zaposlitvi, ki je odplačna pogodba delovnega prava. Delavec opravlja delo za plačilo. Odpravnina je (le) ena od pravic iz te pogodbe, do katere je delavec upravičen v določenih primerih prenehanja delovnega razmerja. Ravno iz tega razloga je v 7. alineji prvega odstavka 4. člena ZPPOGD določeno, da direktorju, ki se po prekinitvi pogodbe zaposli v družbi, odpravnina ne more biti izplačana.

32.V drugem odstavku 270. člena ZGD-1 je določeno, da odpravnina ne more biti izplačana, če je član uprave odpoklican iz razlogov, določenih v prvi, drugi ali tretji alineji drugega odstavka 268. člena tega zakona, tudi zaradi hujše kršitve obveznosti. Takšna ureditev pa ne pomeni, da v primeru odpoklica zaradi (hujše) kršitve obveznosti (ki pri tožniku niti ni bil ugotovljen) ne bi bil upravičen do nadaljevanja delovnega razmerja, če bi se tako dogovoril (kot se je tožnik).

33.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila vsebina sporne določbe pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje vsebovana v sklepu nadzornega sveta. Drugačnih navedb toženka pred sodiščem prve stopnje ni podala niti ni zaslišanja članov nadzornega sveta predlagala za ugotavljanje, kakšna je bila vsebina sklepa (šlo bi za neprimeren dokaz). Sklep nadzornega sveta (sklep št. 135) določa: "Z imenovanim predsednikom uprave se sklene Pogodba o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe N., d. d., ki se prične uporabljati z dnem pričetka mandata predsednika uprave. Pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje na njeni podlagi je vezano na funkcijo predsednika uprave in preneha s prenehanjem funkcije predsednika uprave. Predsedniku uprave se delovno razmerje v družbi po prenehanju funkcije predsednika uprave nadaljuje brez prekinitve, razen v primeru, da predsedniku uprave funkcija preneha iz krivdnih razlogov, ki se ne nanašajo na samo poslovodno funkcijo predsednika uprave oziroma izvajanje del in nalog, ki izhajajo iz funkcije predsednika uprave oz. v primerih, ko tako izrecno določa pogodba o zaposlitvi za poslovodenje družbe. V primeru nadaljevanja delovnega razmerja po prenehanju funkcije predsednika uprave se to nadaljuje na delovnem mestu, ki glede na osebni dohodek ustreza delovnemu mestu vodje področja oz. organizacijske enote v družbi. Nadzorni svet pooblasti predsednico C. C. za pogajanja o vsebini pogodbe o zaposlitvi za poslovodenje družbe in za sklenitev Pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe N., d. d., s predsednikom uprave."

34.Prekoračitve pooblastila predsednice nadzornega sveta toženka ni uveljavljala v razmerju do nadzornega sveta, ampak (nove) uprave toženke. Tožnik je kot predsednik uprave pogodbo o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje zakonito sklenil s predsednico nadzornega sveta tožene stranke (po sklepu nadzornega sveta). Nadzorni svet je organ, ki je po zakonu pristojen za zastopanje delodajalca proti poslovodni osebi (tretji odstavek 20. člena ZDR-1). 283. člen ZGD-1 določa, da predsednik nadzornega sveta zastopa družbo proti članom uprave. Zastopanje ni z ničemer omejeno kot ni nikjer določeno, da pogodba o zaposlitvi, ki jo sklene predsednik uprave, ne bi smela urejati morebitnega nadaljevanje delovnega razmerja po prenehanju funkcije.

35.Pogodbena določba, po kateri poslovodni delavec po odpoklicu s funkcije (tudi iz določenih krivdnih razlogov) nadaljuje z delovnim razmerjem, ni z ničemer v nasprotju z moralnimi načeli. Opravljanje dela v delovnem razmerju ni nemoralno. Takšna določba tudi ne predpostavlja, kot neutemeljeno prikazuje toženka v pritožbi, da bi predsednik uprave funkcijo opravljal brez zahtevane skrbnosti, pri čemer sodišče prve stopnje tega, ali toženka tožniku (še) lahko zaupa, ni ugotavljalo, kar je pravilno, saj za odločitev ni bistveno (bistveno bi bilo v primeru, če bi si tožnik prizadeval za reintegracijo, toženka pa bi predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, za ugotavljanje okoliščin in interesov v smislu prvega odstavka 118. člena ZDR-1).

36.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožniku po odpoklicu s funkcije predsednika uprave, ker mu toženka skladno z veljavno določbo pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje ni zagotovila nadaljevanja delovnega razmerja, delovno razmerje ni prenehalo oziroma da mu je to prenehalo s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi na dan 29. 12. 2017. Tožniku reparacije (pravic iz delovnega razmerja po 30. 12. 2017) ni prisodilo.

37.Sodišče prve stopnje je tožniku na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1 prisodilo denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Določbo drugega odstavka 118. člena ZDR-1, ki določa kriterije za odmero denarnega povračila (trajanje zaposlitve, možnosti za novo zaposlitev, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti, pravice, ki jih je delavec uveljavil do prenehanja delovnega razmerja), je uporabilo delno zmotno, kot mu utemeljeno očita toženka v pritožbi. Tožnik je bil pri toženki zaposlen tri leta in pol, kar že samo po sebi narekuje nižje denarno povračilo od prisojenih petih plač. Sodišče prve stopnje je poleg trajanja zaposlitve upoštevalo starost tožnika (54 let ob odpoklicu), pri čemer je po eni strani prepoznalo težjo zaposljivost starejših delavcev, hkrati pa ugotovilo, da se je tožnik po prenehanju delovnega razmerja pri toženki zaposlil. S kratkotrajnimi prekinitvami, ko je bil upravičen do nadomestila za primer brezposelnosti, je imel sklenjena delovna razmerja s tremi delodajalci. Tudi če mu v tem sporu sodišče prve stopnje ni prisodilo reparacije in če drži s strani tožnika zatrjevano dejstvo, da je plača pri drugih delodajalcih nižja, je glede na izpostavljene kriterije, predvsem trajanje zaposlitve pri toženki in zaposlitveni status po prenehanju delovnega razmerja, pa tudi upoštevaje višino njegove plače kot predsednika uprave pred prenehanjem delovnega razmerja (toženka v pritožbi osnovi za odmero ne oporeka), lahko upravičen le do denarnega povračila v višini 1,5 plače, kot predlaga toženka v pritožbi.

38.Pritožbeno sodišče je delno utemeljeni pritožbi toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje delno ugodilo in na podlagi 5. točke 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno spremenilo, tako da je prisojeno denarno povračilo znižalo na 22.354,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od poteka izpolnitvenega roka do plačila (kot so bile zahtevane; pri oblikovanju izreka je upoštevalo, da dostavek glede odvoda davkov in prispevkov vanj ne sodi) in je v presežku zahtevek zavrnilo. Spremenjena odločitev na presojo uspeha v pravdi ne vpliva, saj je tožnik v sporu o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja uspel v celoti.

39.V preostalem je, ker ta ni utemeljena, pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zoper sodbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (točka I izreka, nespremenjeni del točke II izreka, točki VI in VII izreka; 353. člen ZPP).

40.O tožnikovih stroških odgovora na pritožbo toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je bila pritožba zoper odločitev o prenehanju delovnega razmerja s sodno razvezo na dan 29. 12. 2017 zavrnjena (znižanje prisojenega denarnega povračila ni relevantno za ugotavljanje uspeha v pravdi), je šteti, da je tožnik v pritožbenem postopku uspel v celoti. Zato mu je toženka dolžna plačati za pravdo potrebne stroške odgovora na pritožbo, in sicer upoštevaje Odvetniško tarifo (OT) 375 točk (ne pa več; gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja; 3. alineja točke 1.b tarifne številke 16 OT), kar skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

41.Na predlog tožnika je sodišče prve stopnje, ker s sodbo ni odločilo o vseh zahtevkih (prvi odstavek 325. člena ZPP), izdalo izpodbijano dopolnilno sodbo, s katero je po vsebini odločilo o zahtevku za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (v sklepu VIII Ips 163/2018 z dne 10. 9. 2019 se je Vrhovno sodišče RS opredeljevalo do dopustnosti tožbe z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi). V obrazložitvi dopolnilne sodbe se je le sklicevalo na ugotovitve in pravno presojo, kot jih je sprejelo v sodbi, s katero je odločilo o drugih zahtevkih tožnika.

42.Skladno s četrtim odstavkom 324. člena ZPP sodišče v obrazložitvi sodbe navede zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Obrazložitev mora tako vsebovati razloge oziroma odločilna dejstva (in pravno presojo), ki so predstavljali podlago za odločitev, vsebovano v izreku. V nasprotnem primeru, ob izostanku razlogov o odločilnih dejstvih je preizkus sodbe onemogočen. Navedeno velja za izpodbijano dopolnilno sodbo, ki razlogov ne vsebuje. Obremenjena je s kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

43.Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP ugodilo pritožbi toženke zoper dopolnilno sodbo, izpodbijano dopolnilno sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da odpravi kršitev določb pravdnega postopka in ponovno razsodi o utemeljenosti zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče ugotovljene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne more samo odpraviti, saj preizkus odločitve, za katero sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, ni mogoč. Razveljavitev izpodbijane dopolnilne sodbe glede na to, da je sodišče prve stopnje že izvedlo dokazni postopek, ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Zveza: