Jedro

Sporno dejansko stanje: obstoj posojilnega razmerja in ali je bilo zastaranje pretrgano zaradi delne poravnave dolga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 5.385,67 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2005 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter tožencu naložilo, da je dolžan povrniti tožniku pravdne stroške v višini 800,92 EUR.

Toženec izpodbija sodbo v celoti, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) ter predlaga višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik in toženec nikoli nista imela medsebojnega zaupnega odnosa, dejansko sta se drug drugemu izogibala, da med njima ni prihajalo do prepirov. Med njima ni bilo prijateljskega odnosa, zato prvo sodišče zmotno ocenjuje kot življenjsko tožnikovo izpoved, da v normalnih družinskih razmerah tožnik od sina partnerke (toženca) ni zahteval potrdila o prejemu denarja. Prvo sodišče ni verjelo tožencu, da je leta 1998 dobival nekaj malega denarja od svoje matere, ki mu tega denarja ni posodila, ampak podarila kot pomoč pri gradnji hiše. Odločitev je oprta zgolj na navedbe tožnika, niso bili upoštevani dokazni predlogi toženca, ki se je tudi sam zastopal v postopku. Sodišče ni zaslišalo prič, neutemeljeno pa je tudi zavrnilo ugovor zastaranja. Televizor ni bil kupljen tožniku in tudi ne z njegovim denarjem, prav tako nikoli ni bil namenjen vračilu posojila ali izročen kot način plačila obresti za posojilo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je vezano na trditveno podlago, ki sta jo pravdni stranki podali pred sodiščem prve stopnje, zato pritožbeno sodišče ne odgovarja na nova dejstva (2), ki jih toženec nedopustno navaja v pritožbi (kot npr; da s tožencem nista ustvarila zaupnega odnosa, da sta se izogibala en drugega in podobno). Pritožba tudi ne pove, katerih dokaznih predlogov toženca sodišče prve stopnje ni izvedlo in katera dejstva bi bilo mogoče na ta način dokazati, zaradi česar je bilo dejansko stanje nepopolno ali napačno ugotovljeno. Pavšalna pritožbena navedba, da prvo sodišče ni izvedlo nobenega dokaznega predloga toženca je protispisna, saj je bil v postopku zaslišan toženec, ostala dokazna predloga (vpogled v sklep o dedovanju in v izvršilni spis) pa nista bila potrebna, saj je prvo sodišče pravilno pojasnilo, da podrobnejši podatki iz obeh spisov niso pravno relevantni za odločanje o utemeljenosti terjatve tožnika. Pri dokaznem predlogu z vpogledom v drug spis mora stranka sama tudi določno navesti, katero listino naj sodišče vpogleda, kaj se dokazuje ter kako bo izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka (3), takšnih navedb pa toženec ni postavil. V čem naj bi bila kršitev postopka, ker se je toženec na naroku zastopal sam, pritožba ne pove, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilne dejanske zaključke sodišča prve stopnje, ki temeljijo na logični in prepričljivi izpovedbi tožnika. Glede na tožnikove trditve in njegovo izpovedbo o razlogih, zaradi katerih od toženca ni zahteval potrdila, katerim toženec tudi ni opredeljeno oporekal v navedbah v postopku pred sodiščem prve stopnje, je pravilen zaključek prvega sodišča, ki verjame tožniku, da zaradi (normalnih) družinskih razmer (ko je bila še živa partnerica tožnika oziroma toženčeva mama) od partnerkinega sina (toženca) ni zahteval potrdila o prejemu denarja ali celo pisno sklenitev posojilne pogodbe. Obstoj posojilnega razmerja potrjujejo še dodatne nadaljnje dejanske ugotovitve prvega sodišča: da je toženec v svoji izpovedbi priznal, da je izročil televizor, da se je s tožnikom večkrat sestal v tožnikovi kuhinji, kjer so se pogovarjali o izplačilu njegovega dednega deleža po dednem dogovoru in da mu je tožnik že takrat omenjal, da nekaj dolguje, zaradi česar naj bi bilo izplačilo njegovega dednega deleža nižje. Tožnikova izpovedba je bila prepričljivejša (4), saj je ob zaslišanju verodostojno opisal okoliščine v zvezi z izročitvijo in vračilom posojila, zato pritožba ne more izpodbiti pravilnih dejanskih zaključkov prvega sodišča. Pravilni so tudi dejanski zaključki sodišča prve stopnje, da je toženec izročil tožniku TV sprejemnik kot plačilo obroka obveznosti iz naslova posojenega denarja. Med strankama ni sporno, da je bil televizor dan februarja 2001, zato so izpolnjeni pogoji za pretrganje zastaranja po drugem odstavku 387. člena Zakona o obligacijskih razmerjih(5). Zaradi pretrganja zastaranja in ker za posojilna razmerja velja petletni zastaralni rok (371. člen ZOR), je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ugovor toženca, da je terjatev tožnika zastarala.

Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni in ker sodišče prve stopnje ni storilo kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločalo o povrnitvi pritožbenih stroškov na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker pritožba ni utemeljena nosi toženec sam stroške pritožbenega postopka.

(1) v nadaljevanju ZPP.

(2) prvi odstavek 337. člena ZPP.

(3) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 301/2006 z dne 4. 12. 2008. (4) glej izpoved tožnika stran 36 ter izpoved toženca stran 37. (5) v nadaljevanju ZOR.