Jedro

Po uveljavljeni praksi Vrhovnega sodišča velja, da pri odločanju o podaljšanju pripora ni nobene potrebe po vnovičnem obširnem naštevanju posameznih obdolžencu očitanih izvršitvenih ravnanj in še manj po ponavljanju celotnega dokaznega gradiva, ki je vsebinsko povzeto že v predhodnih pravnomočnih sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora. Bistveno je, da sodišče utemeljen sum kot prvi pogoj za podaljšanje pripora (znova) presodi, da pri tem upošteva zlasti morebitne nove okoliščine, ki so nastale med postopkom in ki lahko omajejo obstoj zahtevanega dokaznega standarda, ter da svojo odločitev obrazloži na način, ki po eni strani obrambi omogoča seznanitev z razlogi za podaljšanje pripora, po drugi strani pa nudi zadostno podlago za naknadno presojo njene zakonitosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom I Ks 37736/2022 z dne 22. 8. 2022 ob vložitvi obtožnice zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) zoper več obdolženih podaljšal pripor, med drugim tudi zoper obdolženko A. A. iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Višje sodišče v Kopru je pritožbe, vložene zoper navedeni sklep, zavrnilo kot neutemeljene.

2. Zagovornik obdolžene A. A. je zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženko odpravi, podrejeno pa naj pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo in predlagal njeno zavrnitev. Sodišče prve stopnje se je po njegovem mnenju dovolj konkretizirano opredelilo do obstoja utemeljenega suma storitve očitanega kaznivega dejanja za obdolženko A. A. in se pri tem dopustno sklicevalo na predhodno izdane sklepe o priporu in o uvedbi preiskave, s katerimi je bila obdolženkina obramba v celoti seznanjena. Sodišče druge stopnje ni bilo dolžno ponavljati dejstvenih zaključkov prvostopenjskega sodišča, še posebej zato, ker pritožba ni ponudila drugačne razlage izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov z vidika njihovega pomena kot celote, da bi bila z njo omajana podlaga za podaljšanje pripora. Takšne razlage ne ponuja niti zahteva za varstvo zakonitosti; kolikor pa vložnik (čeprav le posplošeno) nasprotuje vsebini posameznih pogovorov, s tem uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

4. Z odgovorom sta bila seznanjena obdolženka in njen zagovornik, ki je v izjavi vztrajal pri očitkih zahteve. Poudaril je, da naloga obrambe ni v tem, da podaja celovito oceno dokazov, temveč da izpodbije dokazno sklepanje sodišča, ki pa v konkretni zadevi ni obrazloženo niti v prvostopenjskem niti v drugostopenjskem sklepu. Telefonski pogovori obdolženke s soobdolženci so jasni in ne potrebujejo dodatne razlage, saj nimajo nobenega posebnega vsebinskega pomena.

B.

5. Središčni očitek zahteve je v zatrjevanju, da izpodbijanega pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora ni mogoče preizkusiti, ker v njem ni opredeljeno, na kakšen način in v povezavi s katerimi zbranimi dokazi se telefonski pogovori obdolženke A. A. navezujejo na izvrševanje očitanega kaznivega dejanja. Vložnik sodišču druge stopnje očita, da se do pritožbenih navedb obrambe ni vsebinsko opredelilo, temveč jih je zavrnilo s posplošeno obrazložitvijo, iz katere ni mogoče razbrati, kateri pogovori in kateri dokazi naj bi »v skupni luči« obremenjevali obdolženko. Zagovornik trdi, da iz nobenega prestreženega pogovora v marcu 2022 ni mogoče sklepati na obdolženkino vpletenost v očitano kaznivo dejanje, pri čemer se v celoti sklicuje na razloge, kot jih je navedel že v pritožbi.

6. V zagovornikovih očitkih je mogoče prepoznati uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj prvostopenjski sklep ne bi vseboval vseh razlogov o odločilnih dejstvih, in zatrjevanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s kršitvijo prvega odstavka 395. člena ZKP, ker naj sodišče druge stopnje ne bi odgovorilo na vse bistvene pritožbene navedbe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da nobena izmed zatrjevanih kršitev zakona ni podana.

7. Zunajobravnavni senat je v razlogih pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora ob vloženi obtožnici ugotovil, da je utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja zoper obdolženko A. A. in ostale soobdolžence še vedno podan. V izogib ponavljanju se je skliceval na predhodne sklepe, izdane v isti kazenski zadevi, kjer je dokazno gradivo, na katerem temeljijo kazenskopravni očitki zoper obdolžence, natančno in obsežno povzeto. Istočasno je ugotovil, da se v kazenskem postopku ni pojavila nobena nova okoliščina, ki bi omajala stopnjo utemeljenega suma. Zunajobravnavni senat je v obrazložitvi strnjeno povzel, da se očitki zoper obdolžence opirajo predvsem na izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov (tajnega opazovanja in nadzora komunikacij), ugotovitve policistov ter zavarovane podatke, zbrane pri pregledu zaseženih elektronskih naprav, pri čemer je v nadaljevanju tudi posebej opredelil vlogo vsakega izmed članov hudodelske združbe, vključno z vlogo obdolženke A. A. (tč. 6 prvostopenjskega sklepa). Sodišče druge stopnje je zagovornikove pritožbene očitke, da prestreženi pogovori ne nakazujejo na obdolženkino izvrševanje očitanega kaznivega dejanja, v celoti zavrnilo. Obrazložilo je, da pritožnik v svojih izvajanjih ni ponudil celovite ocene prestreženih pogovorov, medtem ko je sodišče prve stopnje že v predhodno izdanih sklepih (nazadnje v sklepu o uvedbi preiskave) navedlo vse tiste dokaze in okoliščine, ki v medsebojni povezavi zadoščajo za obstoj utemeljenega suma storitve očitanega kaznivega dejanja. Ugotovilo je, da se navedene okoliščine od tedaj dalje niso v ničemer spremenile in da kakršnih koli novih okoliščin tudi pritožnik v pritožbi ne izpostavlja (tč. 5 drugostopenjskega sklepa).

8. Ob takšnih razlogih pravnomočnega sklepa je za odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti ključno vprašanje, ali se sodišče pri utemeljevanju zahtevanega dokaznega standarda za podaljšanje pripora lahko opira na predhodne pravnomočne sklepe o priporu in na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave, v katerih je dokazno gradivo, ki utemeljuje kazenskopravni očitek zoper obdolženca, obširno opredeljeno in obstoj utemeljenega suma natančno obrazložen.

9. Po uveljavljeni praksi Vrhovnega sodišča velja, da »pri odločanju o podaljšanju pripora ni nobene potrebe po vnovičnem obširnem naštevanju posameznih obdolžencu očitanih izvršitvenih ravnanj in še manj po ponavljanju celotnega dokaznega gradiva, ki je vsebinsko povzeto že v predhodnih pravnomočnih sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora. Bistveno je, da [...] sodišče utemeljen sum kot prvi pogoj za podaljšanje pripora (znova) presodi, da pri tem upošteva zlasti morebitne nove okoliščine, ki so nastale med postopkom in ki lahko omajejo obstoj zahtevanega dokaznega standarda, ter da svojo odločitev obrazloži na način, ki po eni strani obrambi omogoča seznanitev z razlogi za podaljšanje pripora, po drugi strani pa nudi zadostno podlago za naknadno presojo njene zakonitosti.«1 Takšna presoja ima vso oporo v praksi Ustavnega sodišča, ki je že večkrat sprejelo stališče, da se sme sodišče v sklepih o odreditvi oziroma podaljšanju pripora, izdanih po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave, opreti na stališča, sprejeta v omenjeni odločitvi, če se kasneje upoštevne okoliščine ne spremenijo, pri čemer mora sodišče posebej odgovoriti na obdolženčeve ugovore, če ta navaja okoliščine, ki naj bi nastopile po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave in naj bi omajale obstoj utemeljenega suma storitve očitanega kaznivega dejanja, vendar jih sodišče ni upoštevalo.2

10. Vrhovno sodišče ob navedenih (ustavno)sodnih izhodiščih ugotavlja, da zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka zaradi razlogov, ki jih v podporo zahtevanemu dokaznemu standardu za podaljšanje pripora v konkretni zadevi navajata sodišči prve in druge stopnje, niso podane. Iz obrazložitve pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora je razvidno, da je: (i) obstoj utemeljenega suma storitve očitanega kaznivega dejanja zoper obdolženko natančno obrazložen v predhodnih pravnomočnih sklepih o priporu in o uvedbi preiskave, kjer je dokazno gradivo, na katerem temeljijo očitki zoper obdolženko, obširno in podrobno povzeto;3 (ii) da je bila obdolženkina obramba z vsem obremenilnim dokaznim gradivom seznanjena, saj je v rednem pravnem sredstvu vsebinsko nasprotovala posameznim telefonskim pogovorom, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje (v kombinaciji z ostalimi zbranimi dokazi) gradilo zaključek o obstoju utemeljenega suma storitve očitanega kaznivega dejanja, in (iii) da sodišči prve in druge stopnje v izpodbijanem sklepu ugotavljata, da se okoliščine glede obstoja utemeljenega suma od izdaje predhodnih pravnomočnih sklepov niso v ničemer spremenile, pri čemer tudi obdolženkina obramba v svojih vlogah ni navedla nobenih novih okoliščin, ki bi lahko omajale obstoj utemeljenega suma storitve očitanega kaznivega dejanja.

11. Razlogi izpodbijanega pravnomočnega sklepa razkrivajo, da je zunajobravnavni senat prvi pogoj za podaljšanje pripora obrazložil na način, da mu je obdolženkina obramba lahko v pritožbenem postopku argumentirano nasprotovala, sodišče druge stopnje pa je v razlogih drugostopenjskega sklepa - sledeč nižjim standardom obrazložitve drugostopenjske odločbe,4 - z dovolj konkretiziranimi razlogi zavrnilo pritožbeno tezo, da dokazni standard za podaljšanje pripora ni podan. Vrhovno sodišče je lahko na podlagi obrazložitve, kot jo ponuja izpodbijani pravnomočni sklep, opravilo preizkus njegove zakonitosti in presodilo razumnost zaključkov o obstoju utemeljenega suma storitve očitanega kaznivega dejanja, ki se nanašajo na obdolženko A. A. Kolikor pa vložnik v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavlja, da vsebina posameznih telefonskih pogovorov v povezavi z drugimi zbranimi dokazi ne kaže na obdolženkino vpletenost v izvrševanje očitanega kaznivega dejanja, s tem ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopusten (drugi odstavek 420. člena ZKP).5 C.

12. Zatrjevane kršitve zakona iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP glede na obrazloženo niso podane, zagovornik pa ostalih pogojev za podaljšanje pripora ne izpodbija, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Če bo za obdolženko A. A. nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 18. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

1 Sklep Vrhovnega sodišča XI Ips 25329/2021 z dne 30. 9. 2021. 2 Prim. sklep Ustavnega sodišča RS Up-59/09-7 z dne 14. 12. 2010, 5. točka obrazložitve. 3 Glej zlasti pravnomočni sklep o odreditvi pripora I Kpd 37736/2022 z dne 24. 6. 2022 (zlasti obrazložitev na str. 24 do 49) in pravnomočni sklep o uvedbi preiskave I Kpr 37736/2022 z dne 15. 7. 2022, kjer je medsebojna kombinacija dokaznega gradiva, ki utemeljuje obdolženkino vlogo pri očitanem kaznivem dejanju, opredeljena zlasti na str. 30 do 57 obrazložitve. 4 O standardu obrazložitve, ki velja za odločbe sodišča druge stopnje, recimo sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 56417/2012 z dne 7. 5. 2020, I Ips 30515/2014-188 z dne 18. 2. 2016 in druge. Primerljivo tudi Ustavno sodišče RS s stališčem, da je zahteva po obrazloženosti instančnih odločb v primeru, kadar instančno sodišče pritrdi naziranju nižjih sodišč, nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb (Up-191/16-21 z dne 9. 12. 2019, točka 14. obrazložitve). 5 Zagovornikova izvajanja so v tem delu tudi povsem nesubstancirana. Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, zato je treba v njej navesti in obrazložiti zatrjevane kršitve zakona (prvi odstavek 424. člena ZKP), medtem ko posplošeno sklicevanje na navedbe v pritožbi ne zadošča. Tako že sodba Vrhovnega sodišča I Ips 337/2000 z dne 7. 2. 2002, med novejšimi pa denimo sodba I Ips 22478/2013 z dne 30. 8. 2018.