Jedro

Po 32. čl. ZD lahko izloča iz zapuščine le zapustnikov potomec ali posvojenec in njuni potomci, ne pa tudi drugi sorodniki. Zunaj zapuščinskega postopka lahko uveljavlja takšen zahtevek le tisti, ki ni sodeloval v zapuščinskem postopku po zapustniku, ker ga sicer veže sklep o dedovanju.

Izrek

Pritožbi proti sodbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem - zavrnilnem (v izreku pod 4.) in stroškovnem delu (v izreku pod 3.) razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba proti sklepu se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, glede druge toženke na podlagi pripoznave, ugotovilo, da je tožnik lastnik do 1/10 nepremičnin, vl. št. 21 in 513 k.o. Ž., toženkama pa naložilo, da sta dolžni dopustiti, da se ta delež izloči iz zapuščine po pok. F.P. in da se tožnik vknjiži kot solastnik omenjenega deleža v zemljiški knjigi. Višji tožbeni zahtevek - do polovice je kot neutemeljen zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da ni bilo na domačiji kakšnih izboljšav, nasprotno, svet se je celo zaraščal, tožnik je lahko delal le za svoje starše, ne pa za zapustnico, zanje le v njihovi visoki starosti.

Sodbo izpodbija v celoti tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov, pri čemer predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku stroškovno ugodeno, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev. Sodišču očita, da je razsodilo v nasprotju z izjavami prič in izvedenčevim mnenjem, zaradi česar naj bi šlo očitno za komplot. Iz sodbe naj bi se dalo povzeti, da je treba izigrati in opehariti človeka, ki je vse življenje delal na domačem posestvu in na njem ostal. Sodišče se spušča v polemiko z izvedencem. Danes ne bi bilo kaj dedovati po pok. sestri, če ne bi na posestvu delal tožnik 45 let. Če tožnik ne bi delal na posestvu, bi morala starša pravdnih strank v dom ostarelih, domski stroški pa bi presegli vrednost celotnega posestva. Tožnikovo delo bi bilo potrebno ovrednotiti z delom koga drugega, ki bi ga morali plačevati na posestvu kot hlapca.

Sodba je brez razlogov, saj njeni razlogi ne temeljijo na nobenem dokazu niti ni sodišče pojasnilo, ali je uporabilo svoboden preudarek, sicer pa obstajajo eksaktni izračuni.

Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje kaznovalo tožnikovega pooblaščenca z denarno kaznijo 25.000,00 SIT, ker je z navedeno pritožbo žalil sodišče zlasti še z zapisi, da gre očitno za komplot; da je takšna logika in način sojenja na K., da se tam dela tako že 30 let in podobno.

Ta sklep pa izpodbija tožnikov pooblaščenec iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi česar predlaga njegovo razveljavitev. Trdi, da je sklep nezakonit, ker ne vsebuje nobene zakonite določbe Zakona o pravdnem postopku, na podlagi katerega se lahko izrekajo ukrepi predsednika senata med pravdnim postopkom. Sklep ni oprt na nobeno izmed določb ZPP.

Pritožba proti sodbi je utemeljena, pritožba proti sklepu pa ne.

Proti delu sodbe, s katerim je bilo tožnikovemu zahtevku ugodeno, se tožeča stranka ne more pritožiti, ker za to nima pravnega interesa.

Ta del pritožbe je torej nedovoljen (3. odst. 358. čl. ZPP).

Glede zavrnilnega dela pa je pritožba delno utemeljena. Tožeča stranka gradi svoj tožbeni zahtevek na tožnikovem 40- letnem delu na posestvu v družinski in gospodarski skupnosti z zapustnico, po kateri teče zapuščinski postopek in v katerem je tožnik izločeval polovico nepremičnin. Očitno gre torej za pravno podlago iz 32. čl. Zakona o dedovanju, ki določa v prvem odstavku, da imajo zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, pravico zahtevati, da se jim iz zapuščine izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Zahtevek na tej pravni podlagi je torej omejen izključno na zapustnikove potomce in posvojence ter njihove potomce, kar pa tožnik v razmerju do zapustnice ni, saj je njen brat. Tožniku torej zahtevek na tej podlagi za čas od smrti očeta pravdnih strank naprej ne gre.

Pri navedeni zakonski določbi gre za delno stvarnopravni in delno dednopravni institut. Za njegovo stvarnopravno naravo govori predvsem dejstvo, da je to originarni način pridobitve lastninske pravice in da njegova podlaga ni čista dedna pravica, marveč zlasti prispevek z delom, zaslužkom ali kako drugače pri pridobivanju zapustnika, ki je pripomogel k povečanju ali ohranitvi vrednosti njegovega premoženja.

Po drugi strani pa gre tu za pomembne okoliščine, ki so v prid dednopravni naravi tega instituta. Gre namreč za "spečo pravico" potomca oziroma posvojenca, ki oživi šele z zapustnikovo smrtjo, saj pred njo zahtevka na podlagi tega instituta ni mogoče uspešno postaviti. Za pravico uveljavljati takšen zahtevek velja splošni zastaralni rok, medtem ko čista stvarnopravna pravica ne zastara.

Takšen zahtevek gre le, kot rečeno, potomcu in posvojencu ter njunima dedičema, ne pa drugim, ki bi tudi na podoben način pomagali zapustniku. Iz tega izhaja, da prevladujejo dednopravni elementi, zaradi česar je potrebno zahtevek za izločitev v korist potomcev po 32. čl. ZD obravnavati kot dednopravni institut. Posledica te ugotovitve pa je, da se takšen zahtevek lahko uveljavlja le v razmerju do zapustnikove zapuščine, torej v zapuščinskem postopku po njem. Se pravi, da ga je mogoče uspešno uveljavljati najpozneje do konca zapuščinske obravnave po zapustniku, saj stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, veže pravnomočen sklep o dedovanju in lahko uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi le, če jim je takšna pravica posebej priznana (220. čl. ZD). Tožeča stranka smiselno uveljavlja svoj zahtevek tudi proti staršem pravdnih strank, ko omenja 40 oziroma 45-letno tožnikovo delo na domačem posestvu.

Spričo prej povedanega bi torej lahko tožeča stranka uspešno uveljavila svoj zahtevek za čas do očetove smrti le v primeru, če tožnik ni sodeloval v zapuščinskem postopku po svojem očetu. Če namreč je, je zanj sklep o dedovanju po očetu res iudicata oziroma je s pravnomočnim končanjem zapuščinskega postopka po njem prekludiran uveljavljati zahtevek po 132. čl. ZD. Sodišče prve stopnje te okoliščine ni ugotovilo, je pa, kot je bilo pojasnjeno, pomembna za pravilno uporabo materialnega prava. Zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi, sodbo v delu, ki ga more tožeča stranka izpodbijati, razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ob tem bo moralo sodišče pozvati tožečo stranko, da dopolni svoje navedbe o tožnikovem sodelovanju v zapuščinskem postopku po pok. J.P. v smeri, kot je bila razgrnjena, in potem, odvisno od tega, pravilno uporabiti materialno pravo. Če se bo izkazalo, da tožnik v omenjenem zapuščinskem postopku ni sodeloval, bo potrebno upoštevati le tožnikovo delo do smrti njegovega očeta in v zvezi s tem dognati zlasti, seveda na podlagi ustreznih navedb tožeče stranke, kakšno je bilo stanje očetovega premoženja ob začetku tožnikovega dela in stanje ob očetovi smrti ter v zvezi s tožnikovim prispevkom ugotoviti, koliko je slednji pripomogel k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Ob tem velja še omeniti, da je imelo sodišče prve stopnje glede na izvedenčevo mnenje tehtne pomisleke, ki bi jih bilo mogoče odpraviti predvsem z zaslišanjem izvedenca, kar je primarna oblika njegovega sodelovanja v pravdnem postopku (1. odst. 260. čl. ZPP), dokazno breme pa je seveda na tožeči stranki.

Sodišče druge stopnje ni sprejelo pritožbenega predloga, naj bi bilo prihodnje sojenje pred spremenjenim senatom, saj tu ne gre za primer, ko bi bilo težko pričakovati, da bi se senat, ki je že sodil v tej zadevi, ob novem sojenju ne mogel otresti prej zavzetih stališč, če bi dokazni postopek prinesel nove ugotovitve.

Pooblaščenčeva pritožba proti sklepu ima sicer prav, da sodišče prve stopnje ni ravnalo prav, ko ni navedlo predpisa za izdajo svojega sklepa, ker bi pač to moralo storiti (četrti odst. 338. čl. v zvezi s 347. čl. ZPP). Vendar te kršitve postopka ni mogoče opredeliti kot bistvene, saj ta opustitev nikakor ni vplivala niti ni utegnila vplivati na zakonitost in pravilnost izdanega sklepa. Ne gre torej niti za kršitev po prvem odst. 354. čl. ZPP. Ker pritožba drugih razlogov ne navaja, je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep preizkusilo še v mejah, v katerih mora to storiti po uradni dolžnosti (drugi odst. 365. čl. ZPP). Ob takšnem preizkusu pa ni odkrilo kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka absolutne narave po drugem odst. 354. čl. ZPP, niti ni videti, v čem ne bi bila pravilno uporabljena materialnopravna določba 110. čl. ZPP, ki določa, da pravdno sodišče kaznuje z denarno kaznijo do 25.000,00 SIT tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku (110. čl. ZPP). Res je sodišče izreklo maksimalno kazen, toda spričo ugotovljene grobosti, žaljitve in dejstva, je bil omenjeni maksimum določen že z Zakonom o valorizaciji denarnih kazni....... (Ur. l. RS št. 55/92) proti koncu leta 1992, potem pa ni bil več usklajen z visoko inflacijo pri nas. Pritožbi torej ni bilo mogoče ugoditi, zaradi česar jo je sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (drugi odst. 380. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretji odst. 166. čl. ZPP.