Jedro

Če sta obe pravdni stranki slovenska državljana, je uporaba slovenskega materialnega prava za njuno zakonsko premoženjsko razmerje pravilna (prvi odstavek 38. člena ZMZPP). V kolikor nimata istega državljanstva, je ob dejstvu, da nimata niti stalnega prebivališča v isti državi, po tretjem odstavku 38. člena ZMZPP treba uporabiti pravo države, v kateri sta imela zadnje skupno prebivališče. To je Nemški civilni zakonik (BGB).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnika), da je izključni lastnik nepremičnine parc. št. 961/2 k.o. X, kar v naravi predstavlja stanovanjsko hišo v izmeri 133 m2 in dvorišče 561 m2, ter da mu je tožena stranka (toženka) dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, primerno za vknjižbo njegove lastninske pravice na 1/2 te nepremičnine, na kateri je sedaj vknjižena njena solastnina. Tožniku je naložilo povrniti toženki 3.719,37 EUR pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je bila nepremičnina pridobljena oziroma zgrajena v času zakonske zveze pravdnih strank, zato predstavlja njuno skupno premoženje. Tožnik je neutemeljeno postavil tožbeni zahtevek za izključno lastnino, ki ne zajema tožbenega zahtevka za ugotovitev višjega deleža od domnevane 1/2. 2. Tožnik se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožil iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Izpostavljal je, da sodišče prve stopnje izvedenca mag. S.B. ni pozvalo k dopolnitvi pavšalnega izvedenskega mnenja, čeprav izvedenec ni ocenil posameznih segmentov v hiši, tožnikovih vlaganj in dela ter pomoči sorodnikov. Tožnik ni predlagal dodatnega zaslišanja izvedenca, pač pa postavitev novega izvedenca, ki bi odgovoril na zastavljena vprašanja. Sodišče prve stopnje bi moralo obrazložiti, zakaj tega ni storilo. Samo je izračunalo, da je toženka prispevala 3,5 % materiala za hišo, čeprav je to naloga izvedenca. Toženka ni pravočasno postavila vprašanj izvedencu, s čemer je bila glede tega prekludirana, kar je dodaten razlog, da ni mogoče upoštevati pridobljenega izvedenskega mnenja. Glede skupnega premoženja je tožnik v pritožbi poudarjal, da je po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) to tisto premoženje, ki sta ga zakonca z delom pridobila v času trajanja zakonske zveze. Vendar med pravdnima strankama že od leta 1995 dalje ni bilo več življenjske in ekonomske skupnosti. Domneva o enakih deležih na skupnem premoženju se lahko izpodbija. Pravdni stranki sta živeli in pridobivali premoženje v Nemčiji, kjer po razvezi zakonske zveze ni bilo obravnavano premoženje v Sloveniji. Tega je pridobival izključno tožnik in imel tudi stroške vzdrževanja, ki jih sodišče v Nemčiji ni upoštevalo pri izračunu toženkine pravice do preživnine. Tožnik je v nadaljevanju pritožbe ponavljal prikaz svojega pridobivanja premoženja, od poroke pravdnih strank v letu 1973, do nakupa sporne parcele v Sloveniji leta 1979, gradnje dokončanja prve gradbene faze v letu 1989 in prenehanja življenjske skupnosti v letu 1995 ter do razveze zakonske zveze 2005 in določanja preživnine. Opisoval je, da so bila večja gradbena dela na hiši opravljena po letu 1995 do septembra 2008. Toženka je pred sodiščem v Nemčiji izjavila, da nima nobenega premičnega ali nepremičnega premoženja, kar je bil temelj, da ji je tožnik moral plačati preživnino, ki jo je za čas od leta 2002 do vložitve tožbe nakazal v višini 38.573,00 EUR. Tožniku se je hkrati zavezala prenesti svojo polovico premoženja v Sloveniji oziroma se je odpovedala temu premoženju, ki ga je tožnik ustvarjal kot posebno premoženje že do leta 1995. Tožnik je pritožbo zaključil z navedbami, da drugačnega tožbenega zahtevka, za uveljavljanje višjega deleža, ni mogel postaviti, ker sodišče prve stopnje ni postavilo drugega izvedenca gradbene stroke, ki bi ocenil njegov prispevek k izgradnji. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Stvarna in krajevna pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru ni bila sporna. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je krajevna pristojnost (po prebivališču tožnika) podana na podlagi 55. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP (krajevna pristojnost v sporih o premoženjskih razmerjih med zakoncema, kadar je pristojnost sodišča Republike Slovenije podana zato, ker ima tožeča stranka ob vložitvi tožbe stalno ali začasno prebivališče v RS). Slovensko pravo je uporabilo zaradi določbe prvega odstavka 18. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), po kateri se za lastninskopravna razmerja in druge pravice na stvareh opravi pravo države, kjer je stvar.

6. Sodišče prve stopnje je za določitev pristojnosti upoštevalo, da gre za spor z mednarodnim elementom. Odločitev o tem, pravo katere države bo uporabilo, bi po elementih, ki jih je obrazložilo (da sta bili pravdni stranki zakonca od leta 1973 do 2005, ki sta živela v Nemčiji, kjer toženka še sedaj živi, da sta leta 1979 kupila parcelo v Sloveniji, na kateri je bila do razpada življenjske skupnosti leta 1979 zgrajena stanovanjska hiša, za katero tožnik ni dokazal, da gre za njegovo posebno premoženje), moralo sprejeti na podlagi specialne določbe 38. člena ZMZPP, ki velja za premoženjska razmerja zakoncev. Prav zato, ker gre za razmerje med bivšima zakoncema, je sodišče prve stopnje uporabilo materialnopravne določbe ZZZDR (ne določb stvarnega prava po bivšem Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih ali sedanjem Stvarnopravnem zakoniku). Če sta obe pravdni stranki slovenska državljana, je uporaba slovenskega materialnega prava za njuno zakonsko premoženjsko razmerje pravilna (prvi odstavek 38. člena ZMZPP). V kolikor nimata istega državljanstva, je ob dejstvu, da nimata niti stalnega prebivališča v isti državi, po tretjem odstavku 38. člena ZMZPP treba uporabiti pravo države, v kateri sta imela zadnje skupno prebivališče. To je Nemški civilni zakonik (BGB).

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki v Nemčiji 27. 4. 1973 sklenili zakonsko zvezo, ki je bila razvezana s sodbo Temeljnega sodišča Baden - Baden z dne 18. 3. 2005, kar ni bilo niti sporno. Dodatno je ugotovilo, da sta zemljiško parcelo v Sloveniji kupila leta 1979 in da je bila na njej do septembra 1995 zgrajena hiša do 48 % oziroma 53 % njene današnje vrednosti. V zemljiški knjigi je vpisana lastninska pravica vsakega do 1/2. Ugotovljena dejstva in tožnikove trditve, ne glede na to ali je potrebno uporabiti nemško pravo, ne utemeljujejo tožbenega zahtevka. Tožnik, niti toženka, nista zatrjevala, da sta sklenila poročno pogodbo, s katero bi izbrala katerega od pogodbenih režimov zakonskega premoženja po BGB. Brez te izbire se uporabi zakonski režim skupnosti povečanega premoženja (prvi odstavek 1363. člena BGB), po katerem se v primeru prenehanja skupnosti (razveza zakonske zveze), povečano premoženje, ki sta ga zakonca pridobila v času trajanja zakonske zveze, izravna (drugi odstavek 1363. člena BGB). Zakonec, katerega povečanje premoženja presega povečanje premoženja drugega, mora slednjemu plačati polovico presežka (1378. člen BGB). To pomeni, da ima zakonec po BGB iz naslova v zakonski zvezi pridobljenega premoženja lahko samo obligacijski zahtevek, ne stvarnopravnega na posamezni stvari, kakršnega je uveljavljal tožnik.

8. Pravdni stranki nista izrecno izbrali slovenskega prava (6. člen ZMZPP, v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 15. člena uvodnega akta Nemškega civilnega zakonika), vendar njegovi uporabi nista nasprotovali. Tožnik se še v pritožbi sklicuje na ZZZDR in zatrjuje njegovo zmotno uporabo. Ni izključeno, da imata oba slovensko državljanstvo, čeprav sodišču prve stopnje v takem primeru ne bi bilo treba ugotavljati mednarodnih elementov. Zato je pritožbeno sodišče obravnavalo vse pritožbene navedbe in preverilo pravilnost uporabe ZZZDR.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki v času zakonske zveze kupili zemljišče, na katerem je bila do razpada življenjske skupnosti v letu 1997 zgrajena hiša do cca polovice sedanje vrednosti. Čeprav je verjelo tožniku, da je zaslužil bistveno več od toženke, je poudarilo, da je bila tudi ona občasno zaposlena, predvsem pa, da je skrbela za dva skupna otroka, rojena v letu 1973 in 1978. Pravilno je upoštevalo, da zato hiša po določbi drugega odstavka 51. člena ZZZDR spada v skupno premoženje pravdnih strank, pri pridobivanju katerega tožničinega prispevka ni mogoče zanemariti, kar je želel doseči tožnik s tožbenim zahtevkom. Ugotovitev, da je toženka k izgradnji prispevala 3,5 % materiala za hišo, je prvo sodišče uporabilo kot eno od okoliščin (še zdaleč ne odločilno) za zaključek, da je bila sporna nepremičnina pridobljena z delom v času zakonske zveze. Ta seznam materiala v vrednosti 2.190,00 EUR, ki ga je sodišču predložil tožnik, v primerjavi z vrednostjo vsega materiala 62.555,30 EUR, ugotovljeno s pomočjo izvedenca, znaša 3,5 %, kar lahko izračuna tudi sodišče, ne le izvedenec. Pravilno je upoštevalo vse oblike toženkinega prispevka (drugi odstavek 59. člena ZZZDR) in pravilno obrazložilo, da je toženka tudi s svojim delom doma prispevala, da je lahko tožnik odplačeval kredite, ki jih je formalno sam najemal. 10. Nepomembna je pritožbena navedba, da od leta 1995 ni bilo več življenjske in ekonomske skupnosti pravdnih strank. Tožnik sam je navajal, da je bila stanovanjska hiša do leta 1989 zgrajena do prve gradbene faze, do leta 1995 pa v tretji gradbeni fazi, kar ne potrjuje njegovih trditev, da je nepremičnino pridobil sam. Pritožba sicer pravilno navaja, da je zakonsko domnevo iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju mogoče izpodbijati, vendar tožnik tega s tožbenim zahtevkom ni storil. V pravdi je zatrjeval, da je stanovanjska hiša njegovo posebno premoženje, ker je bila pridobljena z njegovimi sredstvi, kar ne pomeni uveljavljanja višjega deleža na skupnem premoženju. Sodišče prve stopnje je v skladu z ustaljeno sodno prakso (npr: II Ips 820/2008) pravilno štelo, da trditev, da je ena določena stvar posebno premoženje zakonca, ne pomeni uveljavljanje višjega deleža na skupnem premoženju, obsega katerega tožnik ni niti zatrjeval. Narava skupne lastnine je bistveno drugačna od narave izključne lastnine oziroma solastnine, zaradi česar bi sodišče, ki bi ob trditvah izključne lastnine odločilo o višjem deležu, tudi prekoračilo tožbeni zahtevek. Skupno premoženje je celota, zato ga ni mogoče deliti na tistega, ki sta ga bivša zakonca pridobila v Nemčiji in na stanovanjsko hišo v Sloveniji.

11. Iz gornjih razlogov so nepomembne obširne pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje postavljenega izvedenca gradbene stroke ni pozvalo k dopolnitvi izvedenskega mnenja za ocenitev posameznih segmentov v hiši, tožnikovih vlaganj in dela ter pomoči sorodnikov. Za ugotovitev zatrjevanih dejstev o teh prispevkih in vrednostih, ki glede na naravo spora in na tožbeni zahtevek niso pomembna, ni bilo treba postavljati niti drugega izvedenca. Pritožba ne pojasni očitka o tem, katera pomembna dejstva je toženka prepozno zatrjevala in dokazovala s prepoznimi vprašanji izvedencu.

12. Zaradi razpravnega načela iz prvega odstavka 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Zato tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da ni mogel postaviti ustreznega tožbenega zahtevka, ker sodišče ni postavilo drugega izvedenca. Sodišče ne ugotavlja dejstev, na podlagi katerih bi se stranke odločile, kaj bodo v postopku uveljavljale, pač pa morajo same postaviti trditev, resničnost katerih in utemeljenost postavljenega tožbenega zahtevka ugotavlja sodišče z izvedbo predlaganih dokazov.

13. Tožnik še v pritožbi vztraja pri nesklepčnem tožbenem zahtevku in nerelevantnih trditvah, da sta s toženko živela in delala v Nemčiji, kjer sta pridobivala premoženje, medtem ko je premoženje v Sloveniji (z delom) pridobival izključno sam. Zakonska zveza pravdnih strank je bila razvezana pred nemškim sodiščem, ki je tudi odločilo o preživnini v korist toženki. V nasprotju z izvedenimi dokazi so pritožbene trditve, da nemško sodišče ni upoštevalo premoženja v Sloveniji. Iz obrazložitve vpogledane sodbe izhaja, da je vedelo za skupno hišo v Sloveniji, vendar stroškov za njeno vzdrževanje pri določitvi preživnine ni upoštevalo, ker je štelo, da jih odtehtajo tožnikove koristi. Nove in v pritožbi neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP) ter brez dokazov so navedbe, da se je toženka zavezala prenesti svojo polovico premoženja v Sloveniji na tožnika. V takem primeru bi lahko zahteval izpolnitev njene pogodbene obveznosti, česar ni storil. Sodišče prve stopnje mu je obrazložilo, da ima lahko sorazmerni obligacijski zahtevek na povrnitev denarnih sredstev, vloženih po razpadu življenjske skupnosti, ki so povečale vrednost toženkine polovice nepremičnine. Obligacijski - izravnalni zahtevek ima tudi po nemškem pravu, če se je med zakonsko zvezo premoženje toženke (tudi tisto v Nemčiji, na primer morebitni kozmetični salon) povečalo več kot njegovo premoženje (prvi odstavek 1378. člena BGB).

14. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da pritožbene navedbe niso utemeljene, niti podani pritožbeni razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožnikov stvarnopravni zahtevek ni utemeljen, ne glede na to ali je treba uporabiti slovensko ali nemško pravo. Zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožnik, s pritožbo ni uspel, medtem ko so bile odgovorne navedbe toženke pavšalne in za pritožbeno odločitev nepomembne, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.