Jedro

Tožnik je bil poškodovan v posledici pretepa s tožencema. In ker je bilo več potencialnih povzročiteljev iste škode, oškodovancu ni bilo treba dokazovati vzročne zveze med ravnanjem vsakega posameznega povzročitelja in nastalo škodo, ampak zgolj obstoj položaja, ki je bil podlaga za uporabo pravila o solidarni odgovornosti

Izrek

I. Pritožbi druge tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede druge tožene stranke spremeni v II. točki izreka tako, da se znesek odškodnine v višini 65.700,00 EUR zniža na znesek 58.400,00 EUR ter znesek pravdnih stroškov iz 2.251,90 EUR na 1.837,93 EUR, v III. točki izreka tako, da se znesek 21.300,00 EUR nadomesti z zneskom 28.600,00 EUR ter v IV. točki izreka tako, da se znesek 719,20 EUR nadomesti z zneskom 883,46 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba druge tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna drugi toženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v višini 331,06 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku paricijskega roka od prejema sodbe sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je pristojno za reševanje te pritožbene zadeve, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 1581/2014 z dne 2. 10. 2014 prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

2. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe z dne 14. 12. 2013 (I. točka izreka) ter razsodilo, da sta toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 65.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2011 do plačila ter ji nerazdelno povrniti pravdne stroške v višini 2.251,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, vse na fiduciarni TRR pooblaščenca tožeče stranke (II. točka izreka). V presežku (za znesek 21.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo ter še sklenilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje drugi toženi stranki D. P. povrniti pravdne stroške postopka v višini 719,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (III. in IV. točka izreka sklepa).

3. Zoper sklep o dopustitvi spremembe tožbe in zoper ugodilni del sodbe je vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP drugi toženec. Navaja, da je tožnik po prejemu izvedeniškega mnenja zahtevek za plačilo nematerialne škode zvišal na znesek 87.000,00 EUR. Tožnik je izvedenca medicinske stroke predlagal v dokaz svojih trditev glede obsega zatrjevane nepremoženjske škode, torej je bila tožniku kot oškodovancu nepremoženjska škoda znana ali bi mu morala biti znana že ob vložitvi tožbe, saj je bilo zdravljenje tedaj že v celoti zaključeno. Odločitev sodišča, da je dopustilo spremembo tožbe z obrazložitvijo, da je do spremembe prišlo po izvedenskem mnenju, je zato materialnopravno zmotna. Prvostopno sodišče na 2. strani sodbe protispisno zaključuje, da iz kazenskih spisov Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. Km 20/2010, izhaja, da sta tožnika v sostorilstvu tožencu prizadejala hudo telesno poškodbo. Drugi toženec je bil namreč obtožen (ne pa tudi obsojen) zgolj za povzročitev lahke telesne poškodbe in sodelovanja pri pretepu, ne pa tudi povzročitve hude telesne poškodbe. S tem ko je prvostopno sodišče zaključilo, da je iz kazenskih postopkov zoper oba toženca jasno, da je tudi drugi toženec prizadejal tožniku hudo telesno poškodbo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 339. člena ZPP, saj iz listin kazenskih spisov tak zaključek ni razviden. Ker se kazenski postopek zoper drugega toženca ni zaključil s pravnomočno obsodilno sodbo, bi moralo sodišče v tem postopku samo presojati tako elemente kaznivega dejanja kakor tudi izpostavljene in sporne elemente civilnopravne odgovornosti, protipravnost, škodo in vzročno zvezo med ravnanjem drugega toženca in škodo, česar pa ni storilo. Prvo sodišče ni imelo nobene osnove za uporabo prvega odstavka 186. člena OZ, s čimer je napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče za uporabo te določbe ni imelo podlage tudi iz razloga, ker gornje pravilo o solidarni odgovornosti velja samo, če ni mogoče določiti deleža več oseb pri povzročitvi škode, kar pa je v predmetni zadevi mogoče, ker je odgovornost drugega toženca mogoče v celoti izključiti. Tožnik se je poškodoval pri padcu nazaj, s čimer se možnost, da je kot povzročitelj nastopal drugi toženec, avtomatično izniči. Drugi toženec tožnikovega padca zaradi fizične oddaljenosti od tožnika izkustveno ni mogel povzročiti, zato drugi toženec ne more biti povzročitelj tožnikovih poškodb. V sodbi sodišča prve stopnje ni pojasnjena protipravnost ravnanja drugega toženca niti vzročna zveza. Drugi toženec je vseskozi zatrjeval, da je do poškodovanja tožnika prišlo zaradi zdrsa tožnika na spolzki površini (poledenelost pohodne površine in tožnikova neprimerna obutev) in posledično udarnine glave med zadetjem ob tla, in ne zaradi udarca (udarcev) katerega izmed tožencev. Stališče sodišča prve stopnje, da za presojo odškodninske odgovornosti drugega toženca niti ni relevantno, ali je tožnik padel zaradi udarca ali potiska drugega toženca ali zaradi zdrsa, je pravno zmotno in nevzdržno. Če je namreč tožnik padel, ker je bila pohodna površina zaradi poledenelosti spolzka in je hkrati tožnik bil še neprimerno obut, med ravnanjem drugega toženca in škodo ni vzročne zveze oziroma je pretrgana. Sodišče pa po drugi strani verjame drugemu tožencu, da tožnik ni padel zaradi njegovega udarca, vendar meni, da je bil vzrok tožnikovega padca „pretep oziroma poskus pobega s kraja pretepa“, zaradi česar naj bi bila podana vzročna zveza med dejanji toženca in padcem tožnika. Pri tem je pojasniti, da tožnik ni podal trditvene podlage glede okoliščine, da naj bi padel med pobegom, zato takšne teorije sodišče ne bi smelo šteti kot verjetne. Sodišče bi za presojo vzročne zveze moralo uporabiti teorijo adekvatne vzročnosti, ki je v novejši sodni praksi prevladujoča in določa, da je treba kot vzroke, za katere stranka odgovarja, obravnavati le tiste vzroke, ki redoma in praviloma povzročijo določene posledice. Padec ob poskusu pobega s kraja pretepa je sigurno nenormalen vzrok nastanka škode. Do padca tožnika bi, glede na vremenske razmere in hkrati neprimerno obutev tožnika, lahko prišlo tudi brez pretepa, torej kakršnegakoli ravnanja drugega toženca, pa naj si bo protipravno ali ne. Prvo sodišče je ocenilo, da je k škodnemu dogodku, v katerem je bil tožnik poškodovan, tožnik prispeval v obsegu 10 %. Drugi toženec glede na dejstvo, da do spopada sploh ne bi prišlo, če tožnik do njegove družbe ne bi bil žaljiv, zato meni, da je sodišče navedeni odstotek ocenilo v prenizki stopnji ter da je tožnik k nastanku dogodka in škode prispeval vsaj v obsegu 30 %, sodišče pa bi moralo upoštevati tudi dejstvo tožnikove vremenskim razmeram neprimerne obutve. Če bi tožnik imel obute zimske čevlje z debelejšim in z rezanim podplatom, bi ravnotežje, ki ga je izgubil (ali med poskusom pobega ali med tem, ko ga je nekdo potisnil) na poledeneli ali zasneženi površini bistveno lažje ujel, s čimer bi lahko preprečil nastop padca in s tem nastanek poškodb.

4. Zoper IV. točko izreka odločbe se pritožuje tožeča stranka, v nadaljevanju tožnik. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje drugemu tožencu odmerilo stroške zastopanja ob upoštevanju sporne vrednosti po na znesek 87.000,00 EUR zvišanem tožbenem zahtevku, čeprav se je večji del predmetnega pravdnega postopka vodil na podlagi tožbenega zahtevka v vrednosti 22.000,00 EUR. Do spremembe tožbenega zahtevka je prišlo šele po pridobitvi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke z drugo pripravljalno vlogo tožnika z dne 4. 12. 2013. Prvo sodišče bi zato moralo nagrado za postopek v predmetni pravdni zadevi v smislu tar. 3100 ZOdvT odmeriti na podlagi sporne vrednosti v višini 22.000,00 EUR, in temu ustrezno ugotavljati delež uspeha tožnika v tej pravdi, po zvišani sporni vrednosti pa bi bilo mogoče obračunati zgolj nagrado za narok v smislu tar. št. 3102 ZOdvT. Po mnenju tožnika je sodišče drugi toženi stranki neutemeljeno priznalo tudi nagrado za štirikratni prihod na sodne naroke v skupni višini 355,20 EUR. Drugi toženec bi si glede na razpoložljivo število odvetnikov v kraju sedeža prvostopnega sodišča lahko najel odvetnika iz tega kraja. Nagrada v tem delu je tudi napačno odmerjena. Strošek kilometrine za pristop pooblaščenca iz Maribora na štiri naroke, ob upoštevanju priznane vrednosti za prevožen kilometer v višini 0,37 EUR, predstavlja zgolj znesek 74,00 EUR in ne zneska 355,20 EUR, kot ga je odmerilo prvo sodišče. Ker sodišče svojega izračuna tudi ni utemeljilo, stroškovne odločitve ni mogoče preizkusiti.

5. Pritožba druge tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v zadostnem obsegu in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si niso med seboj v nasprotju. Drugi toženec vidi protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) v tem, da je prvostopno sodišče na 2. strani odločbe protispisno zaključilo, da iz kazenskih spisov izhaja, da sta toženca v sostorilstvu tožniku prizadejala hudo telesno poškodbo, vendar ta očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč na 2. strani odločbe zgolj povzemalo tožbene navedbe in ni sprejemalo še nobenih dokaznih oz. pravnih zaključkov.

7. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe z zvišanjem tožbenega zahtevka utemeljeno dovolilo, ker je bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankami (prvi odstavek 185. člena ZPP). Tožnik je po pridobitvi izvedenskega mnenja v okviru že vtoževanih postavk za povračilo nematerialne škode tožbeni zahtevek zvišal, pri čemer je zahtevek še vedno temeljil na povsem isti dejanski in pravni podlagi.

8. Zmotno je pritožbeno stališče, da prvo sodišče ni presojalo odškodninske odgovornosti drugega toženca. Sodišče prve stopnje je v drugem odstavku 7. točke obrazložitve pritožniku obširno pojasnilo, da je v tem postopku iz razloga, ker drugi toženec ni bil pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja na škodo tožnika, presojalo njegovo odškodninsko odgovornost, ki pa jo je obravnavalo širše kot kazensko, kar pomeni, da lahko iz nekega škodnega dogodka izvira odškodninska odgovornost tudi, če dejanje ne pomeni kaznivega dejanja.

9. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bil tožnik poškodovan v posledici pretepa s tožencema. In ker je bilo več potencialnih povzročiteljev iste škode, oškodovancu ni bilo treba dokazovati vzročne zveze med ravnanjem vsakega posameznega povzročitelja in nastalo škodo, ampak zgolj obstoj položaja, ki je bil podlaga za uporabo pravila o solidarni odgovornosti.

10. Nedopustno ravnanje je ravnanje v nasprotju s splošno sprejetimi pravili (običaji, moralnimi načeli) dolžnega ravnanja v določenih razmerah in položajih. Pretep drugega toženca s tožnikom je vsekakor nedopustno ravnanje.

11. Zmotno je pritožbeno stališče, da je prvo sodišče preseglo trditveno podlago tožnika. Tožnikova trditvena podlaga, da sta toženca v sostorilstvu pretepla tožnika in mu na ta način prizadejala hudo telesno poškodbo, zadošča in tožniku ni bilo potrebno navesti niti od njega ni mogoče pričakovati, da bi lahko sam ugotovil, ali je do poškodbe glave prišlo zaradi udarcev tožencev, zaradi njunega brcanja ali zaradi padca, temveč je dovolj, da je tožnik zatrjeval, da je do poškodbe prišlo v posledici pretepa tožencev.

12. Nadalje je tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vzrok tožnikovemu padcu oziroma zdrsu pretep oziroma poskus pobega s kraja pretepa. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. E. T. ter izvedenega dokaznega postopka je do tožnikove poškodbe lahko prišlo na več načinov: - udarec napadalca s polno pestjo je lahko povzročil, da je oškodovanec za trenutek izgubil ravnotežje, zaradi česar je padel na čvrsto podlago brez ostrih robov (asfalt) in pri tem s senčno temenskim področjem glave udaril na podlago; - do zloma temporalne kosti pri tožniku je lahko prišlo tudi zaradi enakega udarca glave na trdo ravno podlago (asfalt) pri ruvanju obeh udeležencev pretepa, ko sta skupaj padla na tla, pri čemer bi moral biti oškodovanec pod napadalcem; - lahko pa bi do poškodbe tožnika prišlo tudi zaradi njegovega zdrsa ob poskusu pobega s kraja pretepa. Pritožnik sam priznava, da se je večinoma pretepal s tožnikom oziroma udeležbe pretepa s tožnikom ne zanika. Iz njegove izpovedbe tudi izhaja, da je tožnik v pretepu padel nazaj na tla, torej je tožnik s stopnjo verjetnosti dokazal, da je vzrok tožnikovemu padcu ravno pretep. Tudi če bi tožnik padel zaradi poledenelosti tal, kar zatrjuje drugi toženec, pa je bil vzrok padca še vedno pretep oziroma poskus pobega s kraja pretepa (kot izpoveduje prvi toženec), saj je poskus pobega v vzročni zvezi s pretepom. Zaradi navedenega tudi vrsta obuvala ni v vzročni zvezi z obsegom soprispevka oškodovanca. Dejstvo nastanka poškodbe v pretepu izključuje naključje pri nastanku tožnikove poškodbe. Skrajno neverjetno bi namreč bilo, da bi tožnik, kljub temu, da ga nihče ne bi porinil, udaril ali da bi zaradi udarca izgubil ravnotežje, kar zdrsnil na tla.

13. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje je tožnik verbalno napadel drugega toženca in njegovo družbo ter v kritični situaciji k družbi drugega toženca še pristopil. Prvo sodišče je v skladu s 171. členom OZ soprispevek tožnika k škodnemu dogodku ocenilo na 10 %. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenim stališčem, da je tožnikov prispevek prenizko ocenjen. Tožnik je bil namreč tisti, ki je z verbalnimi žaljivkami drugega toženca, ki je bil v družbi dveh deklet, ob tem, da je še pristopil k drugotožencu oz. k njegovi družbi, drugega toženca izzval do te mere, da ga je ta v posledici navedenega udaril v obraz, kar je pravzaprav povzročilo telesno konfrontacijo med pravdnimi strankami. Glede na takšno dejansko situacijo je zato po mnenju pritožbenega sodišča tožnik soprispeval k nastanku škode v višini 20 %. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi druge tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem obsegu spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP) tako, da je višino priznane odškodnine znižalo na 58.400,00 EUR. Za višji soprispevek tožnika pa ni podlage, saj je bila reakcija drugega toženca, ki je fizično začel napad, pretirana. Drugi toženec bi tožnika lahko ignoriral in se umaknil. 14. Višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo druga tožena stranka ni izpodbijala, zato je pritožbeno sodišče v tem delu opravilo preizkus po uradni dolžnosti in ugotovilo, da so prisojeni zneski v skladu s kriteriji iz 179. čl. OZ.

15. Sprememba sodbe sodišča prve stopnje je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. čl. ZPP). Po spremembi sodbe je uspeh tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje 67,13 %, uspeh drugega toženca pa 32,87%. Ker pravdne stranke odmere priznanih stroškov tožnika ne izpodbijajo, se je pritožbeno sodišče oprlo na prvostopno odmero v višini 2.982,60 EUR. Upoštevajoč uspeh tožnika je drugi toženec, solidarno s prvim tožencem, tožniku dolžan povrniti 2.002,19 EUR stroškov postopka na prvi stopnji. Pravilna odmera stroškov drugega toženca pa znaša 2.687,76 EUR in sicer nagrada za postopek v višini 1.089,40 EUR, nagrada za narok v višini 1.005,60 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov ter 88,08 EUR kilometrine, povečano za 22% DDV, upoštevajoč njegov uspeh, mu je tožnik dolžan povrniti 883,46 EUR stroškov postopka na prvi stopnji. Po pobotanju zneska 2.002,19 EUR ter razlike med zneskoma 883,46 EUR in 719,20 EUR je tako drugi toženec solidarno s prvim tožencem dolžan tožniku povrniti 1.837,93 EUR na prvi stopnji nastalih pravdnih stroškov. Pritožba tožnika se tako izkaže za neutemeljeno in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano IV. točko izreka odločbe.

16. Dolžnost povrnitve stroškov postopka v pravdi je odvisna od končnega uspeha stranke v postopku, ne pa od uspeha v posamezni fazi postopka (154. člen ZPP). Tudi prvi odstavek 14. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdvT) določa, da nagrade zajemajo celotno storitev odvetnika od prevzema do dokončanja zadeve. Zato je doseženi uspeh pravdnih strank v postopku potrebno ugotavljati glede na zvišani znesek tožbenega zahtevka, ne glede na to, v kateri fazi postopka se tožbeni zahtevek modificira.

17. Iz ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave in pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave izhaja pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar pa pri opredelitvi vsebine procesnih jamstev ni mogoče upoštevati le položaja ene stranke, pač pa tudi zagotoviti ustrezno ravnovesje s položajem nasprotne stranke (glej sklep Ustavnega sodišča Up 28/00 in sklep Up 80/99). Med upravičenimi pričakovanji strank v postopku je tudi varstvo pred nastajanjem nepotrebnih stroškov. Sodišče mora zato v vsakem primeru presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem opravičuje, da se presežek stroškov, ki so nastali zato, ker je stranka izbrala odvetnika izven sedeža sodišča, naloži v plačilo nasprotni stranki (glej N. Betetto, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, stran 37). V konkretnem primeru je bil drugi toženec po istem odvetniku zastopan tudi v kazenskem postopku zaradi istega škodnega dogodka, kraj sedeža njegovega pooblaščenca pa je v neposredni bližini prebivališča drugega toženca. Njegova odločitev o izbiri odvetnika izven kraja sedeža sodišča je zato opravičena in razumna, zato so stroški odvetnika za kilometrino za prihod na narok potrebni stroški. Utemeljeno pa tožnik opozarja, da je sodišče nepravilno izračunalo kilometrino za štiri pristope na naroku. Kot izhaja iz javno dostopnih podatkov je razdalja med P. in M. približno 30 km v eno smer, torej v obe smeri 60 km, kar pomeni za štiri obravnave 240 prevoženih kilometrov ter ob upoštevanju zneska 0,37 EUR za prevožen kilometer je tožnik upravičen do kilometrine v višini 88,08 EUR.

18. Pritožbeno sodišče je odločalo še o stroških pritožbenega postopka. Drugi toženec je s pritožbo uspel v višini 11,1% in mu je ob upoštevanju takšnega uspeha tožnik glede na skupno priznane stroške v višini 3.009,63 EUR, ki zajemajo nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi v višini 1.259,20 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), skupaj z 22 % DDV ter takso za pritožbo v višini 1.449,00 EUR(1), dolžan povrniti 331,06 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(1) Sodišče pritožniku ni priznalo izdatkov po tar. št. 6002, ker jih ni specificiral ter utemeljil.