Jedro

V sodni poravnavi ni govora o kakršnihkoli odbitkih ali o obsegu terjatve z vidika bruto ali neto zneska, tako da je njena vsebina dovolj jasna in kljub sedanji spornosti, ali je bil znesek 160.000,00 EUR iz naslova nadomestila za uporabo avtorskega dela s strani posamezne stranke mišljen v bruto ali neto znesku, ni potrebna nobena razlagalna metoda, temveč velja sodna poravnava tako, kot je zapisana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika zavrnilo, odmerilo stroške upnika na 1.342,25 EUR in jih naložilo v plačilo dolžniku v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo pa je tudi predlog dolžnika za odlog izvršbe.

2. Zoper sklep se je dolžnik po pooblaščencu pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga spremembo sklepa tako, da se sklep o izvršbi v celoti razveljavi, razveljavijo se vsa opravljena izvršilna dejanja in izvršba ustavi, vse s stroškovno posledico za upnika, podrejeno pa predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišču prve stopnje očita, da ni sledilo napotkom Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu III Ip 3786/2014 z dne 14. 11. 2014, saj ni vsebinsko odločilo o ugovoru, temveč se je sklicevalo na načelo legalitete. Ni se opredelilo do tega, kaj pomeni za sam dokazni postopek ugotovitev, da je upnikova vloga, podana na naroku 10. 7. 2014, prepozna. Ponavlja ugovorne navedbe glede pogajanj med strankama o višini škode pred sklenjeno sodno poravnavo in vztraja, da je bilo med strankama nedvoumno dogovorjeno, da pomeni izplačilo 190.000,00 EUR popolno poplačilo vseh obveznosti in da dolžnika ne bremeni nič več. Upnica je bila že ob sklepanju sodne poravnane seznanjena s tem, da bo od zneska 160.000,00 EUR bruto treba plačati davek in dolžnik ni pristal na plačilo davka poleg tega zneska. Utemeljitev sodišča v 9. točki izpodbijanega sklepa je napačna in v nasprotju z izvedenimi dokazi in listinsko dokumentacijo. Če bi bila takšna argumentacija pravilna, ne bi opravilo naroka in izvedlo dokazov. Uveljavlja, da so priče potrdile, da je bilo pri vseh strankah sodne poravnave jasno, da predstavlja znesek 190.000,00 EUR bruto znesek in je bil kot takšen tudi upnici plačan, upnica pa ni predložila nobenega nasprotnega dokaza. V zvezi z zavrnitvijo predloga za odlog izvršbe uveljavlja nestrinjanje s stališčem sodišča prve stopnje, da ni podan kumulativni pogoj, in sicer ni izkazana verjetnost, da bi dolžnik s takojšnjo izvršbo utrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Dolžnik bi z rezerviranimi sredstvi na dan 19. 8. 2014 v višini 44.318,67 EUR lahko poplačal del zapadlih faktur in mu ne bi tekle zamudne obresti, penali in ne bi bil pod grožnjo izvršb in odklopa električne energije. Vse to pa je težko popravljiva škoda. Dolžnik ni navajal, da bo realizacija izvršbe sama zase zanj tista škoda. Škoda mu nastaja že s samo rezervacijo, saj ne more s sredstvi razpolagati, višina rezerviranih sredstev pa dnevno raste. Gre za neupravičeno izvršbo, pri čemer dolžnik brez denarnih sredstev ne more poslovati in izpolnjevati obveznosti. Sodišče se do opisanih likvidnostnih težav ni opredelilo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje o ugovoru ni odločilo vsebinsko, v skladu z napotki višjega sodišča v sklepu III Ip 3786/2014. Odločitev v I. točki izreka izpodbijanega sklepa je vsebinska, saj je sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor zavrnilo, potem ko je presodilo, da ni utemeljen glede na vsebino izvršilnega naslova, na katerega je, upoštevaje načelo stroge formalne legalitete, vezano. Na pravilnost te ugotovitve ne more vplivati, da je sodišče prve stopnje opravilo narok, na katerem je izvajalo dokaze o dejstvih, ki se nanašajo na pogajanja med strankama pred sklenitvijo sodne poravnave. V zadevi se je namreč na podlagi dolžnikovega ugovora izkazalo kot sporno le vprašanje, ali je bilo s sodno poravnavo, sklenjeno pri Okrožnem sodišču v Ljubljani v zadevi P 3834/2006-II dne 24. 11. 2011, nadomestilo v višini 160.000,00 EUR za uporabo avtorskega dela programa B., serije B3, skupaj s predelavami tega programa, dogovorjeno v neto ali bruto znesku. Upnica namreč zatrjuje in s svojim zaslišanjem dokazuje, da je bilo nadomestilo dogovorjeno v neto znesku, medtem ko dolžnik zatrjuje in z zaslišanjem prič dokazuje, da je bilo dogovorjeno v bruto znesku. Gre za vprašanje, ali je sodna poravnava kot izvršilni naslov zapisana tako, da je za izvršitev potrebna razlaga njene vsebine.

5. Višje sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da sodna poravnava določa denarno obveznost dolžnika nasproti upnici v točno določenem znesku. Iz njene vsebine namreč neposredno izhaja, da se obroka (prvi 30.000,00 EUR + 80.000,00 EUR, ki zapade 15. 12. 2011, in drugi v znesku 80.000,00 EUR, ki zapade v plačilo do 1. 3. 2012), nakažeta na TRR tožeče stranke, torej upnice v tem postopku. V sodni poravnavi ni govora o kakršnihkoli odbitkih ali o obsegu terjatve z vidika bruto ali neto zneska, tako da je njena vsebina dovolj jasna in kljub sedanji spornosti, ali je bil znesek 160.000,00 EUR iz naslova nadomestila za uporabo avtorskega dela s strani posamezne stranke mišljen v bruto ali neto znesku, ni potrebna nobena razlagalna metoda, temveč velja sodna poravnava tako, kot je zapisana.

6. Na takšno stališče ne vpliva zapis, da gre za popolno poravnavo te pravdne zadeve oziroma za ureditev vseh medsebojnih razmerij, nastalih do 1. 12. 2011, saj se ta zapis nanaša le na medsebojno razmerje med strankama, ne pa tudi na obveznost plačila akontacije dohodnine. Če naj bi bil dolžnik dolžan upnici plačati za akontacijo dohodnine zmanjšani znesek, bi moralo biti to v sodni poravnavi izrecno dogovorjeno in ne gre za samo po sebi razumljeno stvar, kot to navaja pritožnik. Dolžnik je imel kot stranka sodne poravnave možnost pri sklenitvi vplivati na njeno vsebino, izvršbo na njeni podlagi pa bi lahko preprečil le, če bi uspel doseči razveljavitev sodne poravnave, če je bil pri njenem sklepanju v zmoti.

7. Glede na vsebino sklenjene sodne poravnave torej dokazovanje volje strank pred njeno sklenitvijo ni relevantno in se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati do ugovornih trditev v povezavi z izvedenimi dokazi z zaslišanjem strank oziroma prič, kar neutemeljeno uveljavlja dolžnik. Ker ne gre za odločilna dejstva, izpodbijani sklep nima očitanih pomanjkljivosti in ni obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi predlog za odlog izvršbe, navedlo je pravilne in popolne razloge, ki jim višje sodišče pritrjuje in jih zato ni treba ponavljati. Dolžnik res ni izrecno navajal, da bo realizacija izvršbe sama zase zanj tista škoda, ki bi mu nastala, vendar pa so dejstva, ki jih je uveljavljal kot izkaz verjetnosti nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, vsebinsko tista, ki so posledica realizacije izvršbe. Navajal je namreč težave glede izpolnjevanja obveznosti drugim upnikom zaradi blokade sredstev na podlagi sklepa o izvršbi, kar pa samo po sebi še ne pomeni nenadomestljive ali težko nadomestljive škode v smislu prvega odstavka 71. člena ZIZ. Iz vsebine dolžnikovega predloga tudi ne izhaja, da bi izkazal za verjetno, da je prav zaradi blokade sredstev na podlagi sklepa o izvršbi v predmetni zadevi v takšnih finančnih težavah, kot jih prikazuje, pri čemer niti konkretno ne navaja dejstev, iz katerih bi izhajalo njegovo celovito premoženjsko stanje. Ob tem ko je trditvena in dokazna podlaga predloga za odlog izvršbe pomanjkljiva in ne daje podlage za zaključek, da je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 71. člena ZIZ glede izkaza verjetnosti nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, je neutemeljen pritožbeni očitek pomanjkljivosti razlogov v izpodbijanem sklepu.

9. Pritožba je glede na navedeno neutemeljena, in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ.