Jedro

Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba ni obrazložena na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, zato je ugovor tožeče stranke glede kršitev postopka utemeljen.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za zdravje, Komisija RS za varstvo pacientovih pravic, št. 021-32/2017-21 z dne 22. 9. 2017 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Komisija RS za varstvo pacientovih pravic pri Ministrstvu za zdravje (v nadaljevanju tožena stranka) na podlagi 78. člena Zakona o pacientovih pravicah (v nadaljevanju ZPacP ) izvajalcu zdravstvenih storitev Splošni bolnišnici A. naložila, da odpravi ugotovljene nepravilnosti v zapisniku - odpustnem pismu z dne 19. 11. 2016, ki se nanaša na mld. B.B. in sicer tako; da ga dopolni z navedbami, da mati mld. pacientke B.B., ni zavrnila bolnišničnega zdravljenja v juniju 2016; da se ji pisno opraviči za nastale nepravilnosti; izvajalcu zdravstvenih storitev je naložil, da sprejme ustrezne ukrepe za preprečitev kršenja pravic pacientov v prihodnje in o teh ukrepih poroča Komisiji RS za varstvo pacientovih pravic. Izvajalcu zdravstvenih storitev je naložil povrnitev potnih stroškov pritožnice.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedla, da je mati mld. B.B., C.C. vložila zahtevo za drugo obravnavo na podlagi 66. člena ZPacP po zastopniku pacientovih pravic D.D., v kateri je očitala izvajalcu zdravstvenih storitev kršitve osnovnih pravic glede obveščenosti pacienta in pojasnilnih dolžnostih ter načinov seznanitve z zdravstveno dokumentacijo. V okviru prve obravnave je po pooblastilu matere zastopnik pacientovih pravic od izvajalca zdravstvenih storitev 10. 1. 2017 zahteval pojasnilo v zvezi z napačnim zapisom v izvidu hospitalizacije mld. B.B. v času od 16. - 19. 11. 2016 in s tem povezanimi nevšečnostmi na Centru za socialno delo. Na odpustnem pismu, ki ga je prejela mati, je namreč bilo zabeleženo, da naj bi bila deklica B.B. junija 2016 obravnavana v bolnišnici zaradi okužbe sečil, povzročene z EPICA.coli, vendar naj bi takrat starši odklonili hospitalno zdravljenje. V nadaljevanju obrazložitve povzema izpovedi na senatni obravnavi zaslišane matere pacientke B.B., pediatrinje mld. B.B., E.E., zdravnice G.G. ter zdravnika H.H., zdravnice specializantke I.I.. Na podlagi zaslišanj je komisija ugotovila, da se na izvidih pojavljajo različne ure odvzema urina, da je časovno obdobje od odvzema urina ob. 14.50 do predaje urina v laboratorij ob 16.29, predolgo ter da so bili izvidi izpisani šele en mesec kasneje, ker je šla zdravnica v bolniški stalež, njenega dela pa ni opravil nihče. Zaključila je, da ni nobenega podatka iz katerega bi bilo moč zaslediti, da bi mati mld. bolnice odklonila hospitalno zdravljenje za svojo deklico, zato temelji zapis, ki ga je v odpustnem pismu v mesecu novembru zapisala sprejemna zdravnica G.G. izključno na njenih predpostavkah oziroma zmotah, ne da bi za to imela kakršen koli dokaz.

3. Komisija je ugotovila, da glede na izvedene dokaze in predhodne obravnave, poteka v bolnišnici administrativno delo izjemno konfuzno in neurejeno, zato je odredila, da se pacientki popravi odpustno pismo, ki nosi datum 19. 11. 2016, v delu kjer je navedeno, da je bila konec junija leta 2016 na oddelku sprejeta B.B. zaradi akutne okužbe sečil povzročene z E.COLLI bakterijo in da so takrat starši odklonili hospitalno zdravljenje. Komisija je ugotovila, da mati mld. pacientke kljub večkratnim telefonskim klicem ni dobila izvidov, izvidi ji niso bili poslani niti po pošti, prav tako ji ni bil podan resen predlog, da hospitalizira hčerko, temveč ji je zdravnik, ki je bil zaslišan v postopku, dejal, naj otroka pelje v zdravstveni dom k lečečemu pediatru, če ga ne želi pustiti v bolnici. Glede na to, da so izvidi iz mikrobiološkega inštituta prišli šele čez 4 dni je več kot jasno, da bi bilo takšno hospitalno zdravljenje povsem brez potrebe, saj sploh še ne bi imeli izvidov, ki bi točno konkretizirali katero bakterijo ima deklica. Glede na navedeno je senat odločil tako kot izhaja iz izreka.

4. Tožeča stranka izpodbija upravni akt iz razloga bistvenih kršitev določb postopka (nepravilnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja) ter na podlagi ugotovljenih dejstev napravljenega napačnega sklepa o dejanskem stanju (3. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Toženi stranki očita, da izpodbijani upravni akt ne vsebuje vseh zakonsko predpisanih sestavin, ki jih predvideva ZPacP. Iz izreka ni razviden rok za odpravo domnevnih nepravilnosti, ki je naveden le v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Skladno z določbo 65. člena ZPacP se v postopku o zahtevi za drugo obravnavo kršitev pacientovih pravic pred komisijo uporablja subsidiarno Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki v tretjem odstavku 213. člena ZUP določa, da če se z odločbo naloži kakšno dejanje, se v izreku določi tudi v katerem roku ga je potrebno odpraviti.

5. Iz izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati na katere dokaze je komisija oprla sprejeto odločitev. Obrazložitev komisije pa je pavšalna in dokazno povsem nepodprta. V nadaljevanju navaja razloge, ki utemeljujejo njeno zatrjevanje. Očitki, ki se nanašajo na samo organizacijo dela pritožnici, nimajo nobene neposredne zveze s konkretnimi očitki vlagateljice zahteve. Zgolj pavšalni očitek o konfuznosti poslovanja tožeče stranke in še to upoštevaje obravnave v drugih postopkih, ki so tekli pred toženo stranko, ne daje opore za zaključek, da pacientka ni prejela izvidov, prav tako pa ne dokazuje, da je zdravnica zmotno zapisala v odpustno pismo materino odklonitev hospitalizacije, saj to ni z ničemer izkazano. Vlagateljici zahteve so bili že pred samo vložitvijo zahteve za prvo obravnavo večkrat posredovani sporni izvidi (v mesecu juliju ter novembru). Tožeča stranka s pisnim dokazom o poslanih izvidih sicer ne razpolaga, saj je sistem tak, da se izvidi ne pošiljajo priporočeno ali celo priporočeno s povratnico, na oddelku pa se v spornem času ni vodila knjiga odposlane pošte. Izvid iz meseca julija je bil vlagateljici poslan dvakrat, tako kot je v svojem pričevanju potrdila tudi zdravnica G.G. Iz ambulantnega izvida pediatrične nujne pomoči izhaja, da je bil izvid pregleda mld. B.B. enkrat izpisan v juliju 2016 (6. 7. 2016), drugič v mesecu novembru 2016 (15. 11. 2016), torej je bil tedaj tudi vlagateljici zahteve poslan. Pri tem ne gre zanemariti dejstva, da je vlagateljica zahteve vse preostale izvide do sedaj prejela.

6. Ne vzdržijo pa tudi očitki, da je zdravnica samovoljno napisala vlagateljičino odklonitev hospitalnega zdravja hčerke v odpustnem pismu z dne 19. 11. 2016. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa niso navedeni in ocenjeni dokazi, ki bi navedeno izkazovali. Ker je komunikacija glede zdravljenja potekala po telefonu, je logično in življenjsko, da vlagateljica odklonitve hospitalizacije ni mogla podpisati, prisiliti pacienta oziroma v tem primeru zakonito zastopnico mld. pacientke v to, da pride v ta namen v bolnišnico podpisati odklonitev, pa ni možno. Zaključek komisije, da s strani tožeče stranke ni bil podan resen predlog za hospitalizacijo mld. pacientke ni z ničemer izkazan ampak temelji zgolj na nekritični presoji izpovedi vlagateljice zahteve. Pri pacientki je bila v juniju 2016 ugotovljena okužba sečil, zato je bilo s strokovnega stališča utemeljeno, da se v takšnem primeru priporoči hospitalno zdravljenje, saj gre za dojenčka, torej občutljivo populacijo, kar je bilo vlagateljici predočeno. Ob upoštevanju enake strokovne obravnave pacientov z enakimi težavami (skladno s priporočili in strokovnimi smernicami) ni nobenega razloga, da bi se v tem primeru postopalo drugače, kot izhaja iz pričevanja zdravnice G.G. in, kot je opisano v izvidu izpisanem dne 6. 7. 2016. 7. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala. Prizadeta stranka C.C. odgovora na tožbo ni podala.

K I. točki izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. V postopku z zahtevo za drugo obravnavo kršitev pacientovih pravic pred komisijo se subsidiarno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, t.j Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), če z določbami ZPacP ni določeno drugače (65. člen ZPacP). ZPacP v drugem odstavku 75. člena prepušča procesno vodstvo senatu, saj glede na drugi odstavek 75. člena zaslišanje pacienta, predstavnika izvajalca zdravstvene dejavnosti, zoper katerega je vložena druga zahteva, domnevnega kršitelja ali morebitnih prič ni obvezna. Iz navedenih določb nedvomno izhaja, da je postopek pred senatom komisije hiter, senat pa je kljub temu pri odločanju vezan na načelo materialne resnice, določene v 8. členu ZUP. Organ, oziroma uradna oseba, ki vodi upravni postopek v konkretni upravni zadevi, mora v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje stvari in mora v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). Materialna resnica zahteva skladnost ugotovljenih dejstev in stvarnih dejstev; v upravnem postopku ugotovljena dejstva morajo ustrezati objektivnemu dejanskemu stanju. Načelo materialne resnice zahteva, da mora biti posamična upravna zadeva vsestransko in objektivno raziskana in dognana (Androjna Vilko, Upravno procesno pravo: Upravni postopek in upravni spor, Vilko Androjna, Erik Kerševan GV Založba 2006). Obrazložitev odločitve pa mora obsegati razloge iz prvega odstavka 214. člena ZUP.

10. Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba ni obrazložena na način, da bi jo bilo mogoče preizkustiti, zato je ugovor tožeče stranke glede kršitev postopka utemeljen. Na podlagi prvega odstavka 214. člena ZUP mora obrazložitev upravne odločbe obsegati navedbo dejstev, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo tako odločbo, kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Če je obrazložitev upravne odločbe takšna, da te vsebine nima, stranki ni dana možnost da razloge izpodbija in ji tudi ni dana možnost za učinkovito pravno sredstvo. Iz pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom in drugega odstavka 14. člena Ustave RS izhaja, da morajo biti stranki v postopku zagotovljena procesna jamstva, ki obsegajo tudi pravice do enakega obravnavanja stranke v postopku, to pa vključuje tudi pravico do obrazložitve upravnih aktov. Utemeljen pa je tudi ugovor glede nepravilne ugotovitve dejanskega stanja.

11. V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka v postopku obravnave druge zahteve zaslišala mamo mld. pacientke C.C., pediatrinjo E.E. in pri tožeči stranki zaposlene zdravnike G.G., H.H. ter zdravnico specializantko I.I. Iz zapisnika obravnave izhaja, da je zdravnica G.G. pri zaslišanju, toženi stranki predložila ambulantni izvid Splošne bolnice A., Pediatrična nujna pomoč glede pregleda mld. B.B. z dne 8. 6. 2016, ki je bil izpisan dne 6. 7. 2016 iz katerega izhaja, da bi bila za mld. B.B. potrebna hospitalizacija, ki jo mama odklanja (zaključek na drugi strani ambulantnega izvida). Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka predloženega dokaza v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedla in ga ocenila. V obrazložitvi pa se tudi ni opredelila do izpovedi zdravnikov zaposlenih pri tožeči stranki. Zato je tudi ostal pomanjkljivo obrazložen in pomanjkljiv zaključek tožene stranke, da zapis, da je mati mld. pacientke odklonila bolnišnično zdravljenje, temelji izključno na predpostavkah sprejemne zdravnice.

12. Izpodbijana odločba nima konkretnih razlogov za odločitev (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP) saj se tožeča stranka ni opredelila niti do izpovedi zaslišanih zdravnikov niti do navedenega predloženega pisnega dokaza tožeče stranke, navedeno pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, zato je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločbo odpravilo in zadevo na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki v ponoven postopek v katerem bo morala tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti in v zadevi ponovno odločiti.

13. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ob upoštevanju določbe 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Predlagana nova dejstva in dokazi namreč glede na stališče in odločitev sodišča, za odločitev v stvari niso pomembna.

K II. točki izreka:

14. Če sodišče tožbi ugodi se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožeča stranka pa se je v postopku zastopala sama se ji priznajo stroški postopka v višini 15,00 EUR (tretji odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 199. člena Obligacijskega zakonika).