Jedro

Plačilo preživnine za otroka ni le zakonska dolžnost roditeljev, gre za moralno dolžnost roditelja, da prispeva k preživljanju otroka toliko finančnih sredstev, kolikor ima finančnih zmožnosti. Iz navedenega razloga tudi ni moč upoštevati dohodkov tožnice, saj bo tožencu kljub plačilu preživnine ostalo na razpolago dovolj finančnih sredstev za lastno preživljanje. V celoti se upoštevajo sredstva otroka pridobljena z lastnim delom v primerih, ko obstaja očitno nesorazmerje med prihodki preživninskega zavezanca in otroka ter bi zaradi visokih dohodkov otroka preživninski zahtevek otroka zasledoval druge cilje, kot pa zagotavljanje sredstev za lastno preživljanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan od 1. 4. 2011 dalje plačevati za tožnico mesečno preživnino v višini 200,00 EUR in sicer do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega preživninskega obroka dalje do plačila. Tako preživnino je dolžan toženec plačevati do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač, od tedaj dalje pa v višini, kot jo bo v obvestilu določil pristojni center za socialno delo (točka I). Prvo sodišče je še odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka II).

2. Toženec izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da tožnica prejema mesečne dohodke v višini 700,00 EUR, zato za določitev preživnine ni zakonske podlage, saj dohodki tožnice presegajo njene mesečne potrebe. Iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 4022/2010 izhaja, da mora sodišče od ugotovljenih potreb odšteti morebitne otrokove lastne dohodke in starše zavezati le h kritju nepokritih potreb otroka. Polnoletni otrok je dolžan dohodke od dela porabiti za svoje lastno preživljanje. Mati toženke prejema mesečne dohodke v višini 1.020,00 EUR, saj prejema pokojnino v višini 600,00 EUR, poleg tega pa dobi še 520,00 EUR mesečno iz naslova oddajanja nepremičnin v najem. Prvo sodišče ni ugotavljalo, kakšna je njena preživninska obveznost. Tožnica in njena mati živita v skupnem gospodinjstvu, prejemata mesečno osebne dohodke v skupni višini 1.720,00 EUR, kar predstavlja 860,00 EUR mesečno za vsakega člana gospodinjstva, kar je bistveno več kot ima mesečnih denarnih sredstev na razpolago toženec. Študij tožnice zaradi njenega dela ni trpel, saj se je v študijskem letu 2011/2012 vpisala v višji letnik. Ugotovitve o finančnih zmožnostih toženca so v nasprotju s predloženimi listinami, saj iz bilance družbe G. d.o.o. izhaja, da je družba poslovala z izgubo, v družbi V. d.o.o. pa je toženec družabnik le do ½, dobiček družbe pa je bil minimalen. Ugotovljeni mesečni stroški tožnice so previsoki, tožnica pa ne more imeti stroškov za bencin v višini 150,00 EUR za prevoze na fakulteto v N., saj redno dela. Sodišče prve stopnje je tožnika neutemeljeno obsodilo na plačilo preživnine, zato je nepravilna odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov, tožnica pa tudi ni uspela z zahtevkom na plačilo mesečne preživnine v višini 480,00 EUR.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo (1) predlaga, da se pritožba toženca zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (2). Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je pregledno navedlo vse mesečne stroške tožnice in podrobno tudi pojasnilo razloge, zaradi katerih je štelo, da tožnica mesečno porabi 700,00 EUR, ob tem, da je upoštevalo le njene potrebne izdatke, ki so v okviru finančnih zmožnosti roditeljev, zato tudi ni sledilo trditvam tožnice, da so njeni (potrebni) mesečni stroški 955,00 EUR. Sodišče prve stopnje je sledilo trditvi toženca, da se tožnica ne vozi vsak dan na pot v N. in da nima stroškov v višini 300,00 EUR za bencin, ker sistem študija tega ne zahteva, pravilno pa je priznalo tožnici polovičen znesek iz navedenega naslova.

7. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da mati tožnice prejema pokojnino v višini 600,00 EUR in da prejema iz naslova najemnine dodatno še 520,00 EUR, pritožbeno sodišče pa sprejema ugotovitve prvega sodišča, da toženec razpolaga s finančnimi sredstvi, s katerimi bo lahko brez težav plačeval preživninsko obveznost do tožnice v prisojeni višini in da njegovo preživljanje ne bo ogroženo. Toženec se je odpovedal dediščini, ne izkazuje, da bi zaradi „nekaj letnega slabega“ poslovanja družbe G. in družbe V. d.o.o., ki so v njegovi (so)lasti, iskal zaposlitev drugje oziroma da bi prodajal lastniške deleže družb, kar potrjuje ugotovitve prvega sodišča, da so pridobitvene sposobnosti toženca bistveno višje kot jih prikazuje. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče prepričano, da je tožnik v letu 2009 in 2010 prejemal vsaj takšne mesečne dohodke (med 761,00 do 823,00 EUR), kot jih je ugotovilo prvo sodišče, tako glede na že navedene okoliščine, kakor tudi glede na bilančno poslovanje družbe. Nenazadnje je toženec dolžan kriti le 28 % preživninskega bremena, preostali (večinski) del preživninskega bremena pa bo na tožničini materi.

8. Starši so dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj (123. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (3)). Če se otrok redno šola, pa tudi če se redno šola vpisan na izredni študij, so ga starši dolžni preživljati tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti (drugi odstavek 123. člena ZZZDR). Toženec tudi v pritožbi pritrjuje, da tožnica redno izpolnjuje študijske obveznosti, zato je tožnik dolžan preživljati tožnico v skladu s svojimi finančnimi zmožnostmi. Plačilo preživnine za otroka ni le zakonska dolžnost roditeljev, gre za moralno dolžnost roditelja, da prispeva k preživljanju otroka toliko finančnih sredstev, kolikor ima finančnih zmožnosti. Iz navedenega razloga tudi ni moč upoštevati dohodkov tožnice, saj bo tožencu kljub plačilu preživnine ostalo na razpolago dovolj finančnih sredstev za lastno preživljanje. V celoti se upoštevajo sredstva otroka pridobljena z lastnim delom v primerih, ko obstaja očitno nesorazmerje med prihodki preživninskega zavezanca in otroka ter bi zaradi visokih dohodkov otroka preživninski zahtevek otroka zasledoval druge cilje, kot pa zagotavljanje sredstev za lastno preživljanje. V nasprotnem pa se preživninsko breme zavezanca ne zmanjšuje sorazmerno glede na finančna sredstva, ki jih je otrok pridobil z lastnim delom, ob predpostavki, da ima preživninski zavezanec sredstva za kritje preživninske obveznosti. Z delom otroka pridobljena finančna sredstva so tako le dodatna sredstva, ki omogočajo otroku višji življenjski standard. Ali povedano drugače, nižja kot so razpoložljiva finančna sredstva preživninskih zavezancev, v večjem delu se (lahko) finančna sredstva preživninskih upravičencev, ki so pridobljena z lastnim delom upoštevajo pri zmanjšanju preživninskega bremena preživninskih zavezancev. Denarna sredstva, ki jih prejme otrok z lastnim delom dvigujejo njegov življenjski standard, glede na okoliščine primera pa je bilo izkazano, da toženec razpolaga z zadostnimi finančnimi sredstvi tako za kritje svojih potreb kot tudi preživninske obveznosti, kot jo je določilo sodišče prve stopnje.

9. Pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov, s tem, ko je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Tožnica res ni uspela s celotnim tožbenim zahtevkom po višini (4), uspela pa je s celotnim temeljem tožbenega zahtevka, saj je toženec neutemeljeno nasprotoval tožbenemu zahtevku, da niso izpolnjeni pogoji za plačilo preživnine, zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna. Pritožbeno sodišče je še odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj toženec s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben.

(1) Z dne 14. 5. 2012 in 21. 5. 2012. (2) V nadaljevanju ZPP.

(3) V nadaljevanju ZZZDR.

(4) V zavrnitvenem delu bo sodišče prve stopnje moralo izdati popravni sklep, saj iz izreka sodbe ne izhaja, da je bil zavrnjen višji tožbeni zahtevek, kar pa izhaja iz obrazložitve sodbe.