Jedro

Dokazovanje enakega deleža na skupnem premoženju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank 2 g zlata za zobe in 2/3 stanovanjske hiše in da znaša delež pravdnih strank na tako ugotovljenem premoženju za vsakega do 1/2. Tožencu je naložilo, da mora izstaviti zemljiškoknjižno listino, na katere podlagi bo mogoče vknjižiti lastninsko pravico na hiši do 1/3 na ime tožnice. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo toženca je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Toženec vlaga proti takšni sodbi revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo ugodeno njegovi pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodba sodišča druge stopnje nima potrebnih razlogov o bistvenih okolnostih. Toženec je namreč sporno nepremičnino v celoti dedoval po svojem pokojnem očetu, ki je hišo zgradil sam in tudi gradbeno zemljišče kupil sam. Poleg pokojnine je pokojni služil denar s podiranjem starih stavb pri obrtniku. Z A.K. sta obrtniku celo posodila 160.000 dinarjev dne 12.10.1983. Zato ni razumljivo, zakaj je pokojnemu na hiši priznan le tretinjski solastninski delež. Pravdni stranki sta v času gradnje živeli v pomanjkanju. Tožnica ni fizično sodelovala pri gradnji zaradi skrbi za male otroke. Tudi lokacijsko in gradbeno dovoljenje se glasi na pokojnega toženčevega očeta. Zmanjševanje pokojnikovega prispevka h gradnji temelji le na domnevah.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

S trditvijo, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, revizija nakazuje na obstoj revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Vendar pa je v tej smeri revizijska trditvena podlaga le splošne narave, saj svojih stališč ne konkretizira, po drugi strani pa revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč ocenjuje glede njunih razlogov kot jasni in razumljivi ter sposobni za revizijski preizkus. Razlogi o odločilnih dejstvih so predstavljeni v zadostni širini in utemeljitvi, kar se še posebej nanaša na obrazložitev vloge pokojnega pri nakupu zemljišča in gradnji hiše. Ker izpodbijani sodbi tudi sicer ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je v tem delu reviziji treba odreči utemeljenost. Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Ugotavljanje obsega skupnega premoženja pravdnih strank, ki sta razvezana zakonca, in njunih deležev na tem premoženju, je terjalo dokazno presojo in zaradi te ustrezno ugotavljanje dejanske podlage tudi o obsegu vlaganj zakoncev v skupno premoženje. Specifična situacija je zaradi vloge pokojnega pri gradnji hiše zahtevala izločitev ustreznega njegovega deleža in šele pri preostalem delu ugotovitev o višini solastninskih deležev pravdnih strank. Kolikšen je bil pokojnikov prispevek pri gradnji in za koliko se zato že po naravi stvari zmanjša tožničin delež (toženec je namreč očetov delež podedoval), je dejansko vprašanje. Podlaga dejanske narave, ki sta jo v tej smeri ugotovili nižji sodišči, ni omogočila pravnega sklepanja, ki ga ponuja revizija, da je toženec z dedovajem postal lastnik hiše z zemljiščem v celoti. Toženčev oče namreč po sprejeti dokazni oceni ni odločilno prispeval pri gradnji hiše. Sodbi nižjih sodišč sta navedli razloge, na katerih podlagi sta pokojnikov delež ocenili le z 1/3 od celote. Revizijsko sodišče ne dvomi v pravilnost take pravne opredelitve, temelječe na dejanski podlagi, po kateri sicer ni mogoče mimo dejstva, da je pokojnik kupil zemljo ter tudi fizično ter delno finančno sodeloval pri gradnji, da pa njegov prispevek zaradi starosti, bolezni, nizke pokojnine in kljub upoštevanju dodatnih občasnih virov dohodka ni mogel biti večji od ugotovljenega. Na podlagi dedovanja pa je toženec od svojega pokojnega očeta lahko pridobil le toliko, kolikor je ta ob svoji smrti premoženja imel. Obširne revizijske navedbe, ki prikazujejo domnevno siromašno stanje pravdnih strank ob gradnji in ki z novimi dejstvi in dokazi skušajo omajati dokazno oceno v višini pokojnikovega prispevka pri gradnji, posegajo v ugotovljeno dejansko stanje in jih zadevajo posledice prepovedi revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP. Pri tem je treba poudariti, da revizijsko sklicevanje na pokojnikovo oporoko tožencu ni v korist, saj je na nižjih stopnjah ugotovljeno, da je zapustnik z oporoko rapolagal le z delom sporne stanovanjske hiše in s tem sebe ni smatral za izključnega lastnika.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).