Jedro

Tretji odstavek 20.a člena ZIZ se uporablja le v primeru, če zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je naveden v notarskem zapisu. Pri obrokih, ki so zapadli v plačilo do dneva vložitve predloga za izvršbo, pa gre za terjatev, ki je odvisna od poteka roka. Zato upniku ni potrebno dokazovati zapadlosti terjatve z dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti dolga dolžniku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog za izvršbo. Ugotovilo je, da upnik na poziv sodišča ni predložil dokazila o zapadlosti terjatve, katere izterjavo predlaga.

Zoper ta sklep se pritožuje upnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V pritožbi navaja, da je predlogu za izvršbo predložil notarski zapis, v katerem sta bili dogovorjeni tudi dinamika in roki plačil, pri čemer je prva anuiteta zapadla v plačilo 28. 4. 2010, naslednjih 118 anuitet pa na 28. dan v vsakem naslednjem kolesarskem mesecu, zadnja anuiteta pa zapade 28. 3. 2025. To izhaja iz amortizacijskega načrta, ki je sestavni del pogodbe in je bil v celoti spojen z notarskim zapisom. Tako je jasno razvidna zapadlost in višina vsakega posameznega obroka. Nadalje sta stranki v točki „petič“ Sporazuma navedli, da pogodbeni stranki izrecno soglašata, da je ta notarski zapis neposredno izvršljiv glede „vseh dogovorjenih obveznosti“ pogodbenih strank navedenih v notarskem zapisu. Ker sta stranki v kreditni pogodbi opisali zapadlost vsakega posameznega obroka in za vsak tako posamezni obrok dogovorili neposredno izvršljivost (vse dogovorjene obveznosti), je stališče sodišča, da stranke niso dogovorile neposredne izvršljivosti vsakega posameznega zapadlega in nepravočasno plačanega obroka, nepravilno in je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je tudi napačno ugotovilo, da upnik ni na zakonsko določen način dokazal zapadlosti terjatve, ki jo izterjuje. Upnik je tako v predlogu za izvršbo kot v dopolnitvi navajal, da ne izterjuje dolga, ki bi zapadel predčasno v plačilo in ne bil odvisen od teka roka, temveč izterjuje obroke od številke 30 do številke 37, ki so glede na notarski zapis že vsi zapadli v plačilo, in sicer je obrok številka 30 zapadel v plačilo 28. 9. 2012, obrok št. 37 pa je zapadel v plačilo 29. 4. 2013. Sodišče je navkljub opozorilu upnika popolnoma spregledalo, da je upnik vložil predlog za izvršbo za dolg, ki je že v celoti zapadel v plačilo zaradi poteka časa samega, zaradi česar mu ni potrebno izkazovati predčasne zapadlosti, saj se nanjo ni niti skliceval. Zapadlost posameznega obroka se ne izkazuje z nobenim drugim dokazom, kot z notarskim zapisom, iz katerega ta zapadlosti izhaja, ter s sodnim preudarkom, ko sodišče ugotovi, da je datum zapadlosti že nastopil. Upnik hkrati uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopa, saj sodišče med ugotovitvami povzame določbe točke „petič“ sporazuma, ki določa, da je ta notarski zapis neposredno izvršljiv glede vseh dogovorjenih obveznosti, nato pa v isti sapi ugotavlja, da je bila dogovorjena neposredna izvršljivost glede vseh obveznosti ter da ni bila dogovorjena neposredna izvršljivost posameznih obrokov. Ker dikcija „vse“ obveznosti obsega tudi posamezne anuitete, je obrazložitev sama s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj ni možno, da bi bil notarski zapis neposredno izvršljiv glede celote, ne pa tudi glede posameznih anuitet. Pritožba je utemeljena.

Prvi odstavek 20.a člena ZIZ določa, da je notarski zapis izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa zapadla. V skladu z drugim odstavkom 20.a člena ZIZ se zapadlost terjatve dokazuje z notarskim zapisom, javno listino ali po zakonu overjeno listino. Če zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v notarskem zapisu, notar stranke opozori, da za dokaz zapadlosti terjatve zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajajo ugotovitve: (-) da je upnik 17. 5. 2013 predlagal izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa notarja ... št. SV 218/10 z dne 12. 3. 2010 za izterjavo neplačanih anuitet od št. 30 do št. 37, pogodbenih obresti, zamudnih obresti in stroškov opominov, (-) da je sodišče prve stopnje upnika s sklepom z dne 31. 5. 2013 pozivalo, da sodišču predloži dokazilo, iz katerega bo razvidno, da je bila dolžniku vročena, upniku pa pisna izjava ali notarjevo sporočilo, da je terjatev zapadla z navedbo dneva zapadlosti, (-) da je upnik sodišču dne 11. 6. 2013 posredoval dopolnitev predloga za izvršbo, v katerem je pojasnil, da izterjuje zapadle obroke od št. 30 do št. 37 in da mu ni potrebno izkazovati predčasne zapadlosti, saj gre za dolg, ki je zapadel že zaradi poteka samega časa, (-) da iz notarskega zapisa sicer izhaja, da so pogodbene stranke izrecno soglašale, da je notarski zapis neposredno izvršljiv glede vseh dogovorjenih obveznosti pogodbenih strank navedenih v zapisu, vendar to ne pomeni, da sta se stranki v notarskem zapisu dogovorili, da je notarski zapis neposredno izvršljiv tudi glede vsakega posameznega zapadlega in nepravočasno plačanega obroka kredita. Na podlagi takšnega sklepanja oziroma zaključka in dejstva, da upnik sodišču ni predložil dokazov zapadlosti terjatve, je sodišče prve stopnje predlog za izvršbo zavrnilo.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje o presojanju izvršljivosti notarskega zapisa glede zapadlosti upnikove terjatve iz notarskega zapisa zmotno presodilo notarski zapis in napačno razlagalo določila 20a. člena ZIZ. Pri ugotavljanju zapadlosti terjatve je namreč potrebno izhajati iz notarskega zapisa, iz tega pa izhaja, da so obroki 30 do 37 zapadli v plačilo od 28. 9. 2012 do 29. 4. 2013. Te terjatve so torej zapadle takrat, ko je potekel rok določen v anuitetnem oziroma amortizacijskem načrtu, ki je sestavni del neposredno izvršljivega notarskega zapisa in je iz njega razvidno, kdaj je potekel rok za posamezno obveznost oziroma rok za plačilo določene anuitete. Upnik tako v pritožbi utemeljeno trdi, da je do dneva vložitve predloga za izvršbo dne 17. 5. 2013 zapadlost terjatve po izvršilnem naslovu glede plačila mesečnih anuitet zapadlih od 28. 9. 2012 do 29. 4. 2013 razvidna že iz vsebine notarskega zapisa ter da za ugotovitev tega dejstva ni potrebno imeti posebnega notarskega zapisa oziroma predložiti izjave o zapadlosti dolga z dokazom o vročitvi te izjave dolžniku. Tretji odstavek 20.a člena ZIZ namreč jasno določa, da se ta določba uporablja le v primeru, če zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je naveden v notarskem zapisu. Pri tem gre za neka druga bodoča, negotova dejstva, pod katere se lahko štejejo primeri, ko je zapadlost terjatve odvisna od upnikove odpovedi pogodbe zaradi neizpolnjevanja dogovorjenih obveznosti, to je za primere predčasne zapadlosti celotne terjatve zaradi odstopa od pogodbe. Pri obrokih, ki so zapadli v plačilo do dneva vložitve predloga za izvršbo pa gre za terjatev, ki je odvisna od poteka roka in torej v obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo, ko bi upnik zaradi neizpolnjevanja pogodbe predčasno odstopil od pogodbe ter zahteval vračilo celotnega kredita, temveč izrecno zahteva le plačilo obrokov, ki so že zapadli v plačilo. Zato upniku ni potrebno dokazovati zapadlosti terjatve z dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti dolga dolžniku.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da upnik ni izkazal zapadlosti izterjevane terjatve, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je bilo dejansko stanje v zvezi z utemeljenostjo predloga za izvršbo nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je pritožbeno sodišče upnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 355. členom in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter 15. členom ZIZ).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj podanega materialnopravnega izhodišča ponovno odločiti o upnikovem predlogu za izvršbo.