Jedro

Po presoji sodišča iz ugotovitev toženke, ki jim tožnica konkretno ni ugovarjala, izhaja, da so tujci (in s tem tudi slovenski državljani) na Hrvaškem upravičeni do denacionalizacije premoženja. Iz ugotovitev toženke nadalje izhaja, da je vsebina ZN v bistvenem podobna določbam ZDen, s čimer se sodišče strinja. V upravnem spisu se nahaja tudi več odločitev, iz katerih izhaja, da je bilo premoženje v Republiki Hrvaški vrnjeno slovenskim državljanom. Pri tem se je tudi tožnica na naroku strinjala, da so pravice upravičencev glede aktivne legitimacije, denacionalizacije, vrste premoženja, oblike odškodnine in ostalih pogojev primerljive. Glede na vse navedeno je dejanska vzajemnost tudi po presoji sodišča izkazana in so hrvaški državljani v Sloveniji upravičenci do denacionalizacije.

Po presoji sodišča iz drugega odstavka 58. člena ZN nesporno izhaja, da omejitev velja za vse oblike podržavljenega premoženja, tj. da ZN določa, da noben upravičenec za celotno podržavljeno premoženje ne more prejeti več kot 3.700.000,00 kun. Sodišče pa se strinja s tožnico, da je treba pri razlagi pojma materialne vzajemnosti, ki jo ZDen v citiranem tretjem odstavku 9. člena zahteva za denacionalizacijo premoženja osebam, ki niso slovenski državljani, izhajati iz vsebinskih pogojev, pod katerimi lahko slovenski državljani v državi tujca pridobijo vrnjeno podržavljeno jim premoženje. Ti pogoji morajo biti enaki oziroma bistveno primerljivi ne samo glede upravičencev in oblike vračanja, ampak tudi glede višine odškodnine. Tako sodišče razume tudi obstoječo sodno prakso.10 Zato je treba to omejitev pri vračanju premoženja hrvaškim državljanom v Republiki Sloveniji upoštevati.

Izrek

I.Tožbi se delno ugodi tako, da se 1. točka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 490-28/2012/163 z dne 21. 12. 2021 odpravi za 27.729,50 DEM odškodnine, določene za del nepremičnine parc. št. 832/1 k. o. ..., tako da odškodnina za nepremičnine, naštete v točki 1. izreka izpodbijane odločbe, namesto 962.267,77 DEM, znaša 934.538,27 DEM in se zadeva v tem obsegu, tj. za odškodnino v višini 27.729,50 DEM za parc. št. 832/1 k. o. ..., vrne toženki v ponovni postopek.

II.V ostalem delu se tožba zavrne.

III.Zahteva za povračilo stroškov stranke z interesom se zavrne.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da je dolžan A., d. d. (v nadaljevanju stranka z interesom ali A., d. d.) v roku treh mesecev od njene pravnomočnosti skrbniku za poseben primer upravičenca B. B. za vračilo podržavljenih parc. št. 826, 827/1, 827/4, 827/5, 828, 831/2, 832/1, 832/3, 832/4, 840/1, 840/2, 840/6, 841/1 in 841/2, vse k. o. ..., ki so bile ob podržavljenju parc. št. 167/3 in parc. št. 175/2 ter del parc.št. 174/1, 175/4, 175/5, 176/1, 177, 178, 179/58 in 180/2, vse k. o. ... izplačati odškodnino v obliki obveznic SDH v višini 962.267,77 DEM.

2.Iz obrazložitve med drugim izhaja, da se je upravičenec B. B. na dan 28. avgusta 1945 in do svoje smrti 1954 štel za državljana Republike Hrvaške in za državljana FLRJ. Slovenskim državljanom v Republiki Hrvaški je pravica do denacionalizacije priznana tako, da bi z zahtevkom, kot je obravnavani, lahko uspeli. Zato je ugotavljala tudi vrednost podržavljenega premoženja, saj ga ni mogoče vrniti v naravi, pri čemer se je oprla na izvedeniško in cenilno poročilo C. C., ki ga je izdelal v postopku, ki se za denacionalizacijo podržavljenega premoženja "..." vodi pri Ministrstvu za kulturo. Upoštevaje vrednosti iz tega poročila in podržavljeno površino 26.790 m2 zemljišč znaša skupna vrednost podržavljenih nepremičnin 962.267,77 DEM.

3.Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja. V tožbi navaja, da toženka napačno šteje, da za vračanje premoženja hrvaškim državljanom zadostuje načelna pravica slovenskih državljanov do vračanja podržavljenega premoženja v Republiki Hrvaški, saj je odločilna dejanska vzajemnost. Trdi, da toženka ni navedla razlogov, zaradi katerih šteje, da je podana vzajemnost po tretjem odstavku 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Iz določb Zakona o naknadi za imovinu oduzetu za vrijeme jugoslovenske komunističke vladavine ( v nadaljevanju ZN) pa izhaja, da se zakona razlikujeta glede primarne oblike vračanja, medtem ko so ostali pogoji sicer primerljivi, vendar ne v delu, ki se nanaša na omejitev višine odškodnine. Ta je po ZN omejena na 491.773,00 EUR za celotno podržavljeno premoženje. Zato gre lahko le za delno vzajemnost. Toženka te omejitve ni upoštevala, ker napačno razume, da se nanaša le na odškodnino za odvzeta podjetja. Pri tem je treba po mnenju tožnice še upoštevati, da vlagateljica zahteva vračilo upravičencu podržavljenega premoženja pri treh organih, kar predstavlja oviro za celovito in enotno reševanje tega vprašanja, ki pa je ključno, saj je mogoče upravičencu za vse podržavljeno premoženje priznati največ 491.773 EUR odškodnine.

4.Ugovarja tudi višini priznane odškodnine ter uveljavlja, da je izrek izpodbijane odločbe pomanjkljiv. Sodišču predlaga, naj prvo točko izpodbijane odločbe odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

5.Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis.

6.Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da je toženka v izpodbijani odločbi odpravila pomanjkljivosti po sodbi I U 879/2018 in zadostno obrazložila pogoje vzajemnosti. ZDen napotuje zgolj na obstoj vzajemnosti, za ostale okoliščine vračanja pa velja zakon države, o kateri se odloča o zahtevku za denacionalizacijo. Sklicuje se na sodbi I U 211/2018 in I Up 1497/2005, ker je toženka izpolnila kriterije iz te sodbe, pa je zadostila tudi zahtevam sodbe I U 879/2018. Pripominja, da tožnica v upravnem postopku ni podala nobene pripombe glede ugotovljene dejanske rabe zemljišč, kar se tiče ovir za vračilo v naravi, pa se je strinjala, da obstajajo. Vse parcele s pripadajočimi objekti so imele status stavbnega zemljišča, zato natančna lega objektov ni pomembna. Izrek ni pomanjkljiv, četudi bi bil, pa je po ustaljeni sodni praksi vsebino izreka mogoče dopolniti v obrazložitvi. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožnici pa naloži plačilo njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine v upravnem spisu.

8.Tožba je delno utemeljena.

9.Sodišče uvodoma zavrača ugovor tožnice, da je izrek izpodbijane odločbe pomanjkljiv, češ, da iz njega ni razvidno, za katere nepremičnine je določena odškodnina in da te nepremičnine tudi ne predstavljajo podržavljenega premoženja, pri čemer toženka v izreku ne zapiše, v kakšni površini naj bi bila vrnjena posamezna podržavljena parcela.

10.Iz izpodbijane odločbe namreč po presoji sodišča povsem jasno izhaja, da je z njo določena odškodnina za nepremičnine parc. št. 826, 827/1, 827/4, 827/5, 828, 831/2, 832/1, 832/3, 832/4, 840/1, 840/2, 840/6, 841/1 in 841/2, vse k. o. ... Prav tako iz izreka nedvoumno izhaja, da gre za odločitev o vračilu celotnih nepremičnin (v celotni izmeri) in da so nastale iz delov podržavljenih nepremičnin parc. št. 174/1, 175/4, 175/5, 176/1, 177, 178, 179/58 in 180/2 ter celotne površine parc. št. 167/3 in 175/2, vse k. o. ... Drži, da toženka v izreku ni navedla, o kakšni površini posamezne podržavljene parcele je odločala (razvidna je le skupna površina 26.790 m2), vendar to na jasnost, določnost in izvršljivost odločbe ne vpliva. O kakšni površini podržavljenih nepremičnin oziroma o katerih parcelah, ki so nastale iz podržavljenih, še ni bilo odločeno, namreč izhaja iz podatkov o površinah, o katerih je toženka odločala v okviru svoje pristojnosti. O vračanju preostale površine podržavljenih parcel (tj. tiste, ki ni bila odstopljena toženki),1 je namreč pristojen odločati drug organ. Noben organ pa ne more prevzeti posamezne upravne zadeve iz pristojnosti drugega organa in je rešiti sam, razen če zakon tako določa in če so izpolnjeni v zakonu predpisani pogoji (prvi odstavek 18. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP).

11.Zato sodišče kot neutemeljen zavrača tudi tožničin ugovor, da med tri organe deljena pristojnost predstavlja oviro za celovito reševanje zadeve. Prav tako ne drži, da naj bi vlagatelji zahtevek, o katerem je bilo odločeno v tem postopku, uveljavljali tudi pri Ministrstvu za kulturo.

12.Po 23. členu ZUP mora vsak organ po uradni dolžnosti med postopkom ves čas paziti na svojo stvarno in krajevno pristojnost (prvi odstavek). Če organ spozna, da ni pristojen za določeno upravno zadevo, postopa tako, kot je določeno v četrtem in petem odstavku 65. člena tega zakona (drugi odstavek). Organ torej ne sme odločati o zadevi, o kateri ni pristojen odločati, saj to po 1. točki drugega odstavka 237. člena ZUP predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Če pa bi odločal o zahtevi, o kateri že teče postopek, bi moral uporabiti 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, organ zahtevo s sklepom zavrže.

13.Glede na 54. člen ZDen o zahtevah na prvi stopnji odločajo: 1.upravne enote; [...], 3. ministrstvo, pristojno za kulturo, o denacionalizaciji stvari iz prvega in drugega odstavka 17. člena ter tretjega odstavka 18. člena tega zakona, kadar so te stvari zavarovane po predpisih o varstvu kulturne dediščine; 4.ministrstvo, pristojno za ohranjanje narave, o denacionalizaciji stvari iz prvega in drugega odstavka 17. člena ter tretjega odstavka 18. člena tega zakona, kadar so te stvari zavarovane po predpisih o ohranjanju narave, obravnava pred tremi organi.

14.Sodišče je po vpogledu v upravni spis ugotovilo, da sta pravni naslednici upravičenca Č. Č. in D. D. dne 8. 7. 1992 vložili zahtevo za denacionalizacijo pri Ministrstvu za kulturo. Tedaj je namreč o denacionalizaciji stvari iz prvega in drugega odstavka 17. člena ter tretjega odstavka 18. člena tega zakona (torej o vseh nepremičninah, ki so bile po predpisih o varstvu naravne in kulturne dediščine razglašene za kulturne spomenike ali naravne znamenitosti) po 5. točki prvega odstavka 54. člena ZDen odločalo Ministrstvo za kulturo. V času po vložitvi zahteve je bil sprejet Zakon o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON), ki je v 162. členu določal, da se šteje, da zakoni in podzakonski predpisi, ki urejajo naravno dediščino in naravne znamenitosti, urejajo naravne vrednote po tem zakonu. V prvem odstavku 163. člena pa je določal, da akti o razglasitvi naravne znamenitosti oziroma redkosti oziroma prirodne znamenitosti, ki so bili izdani na podlagi zakona o varstvu kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti v Ljudski republiki Sloveniji (Uradni list LRS, št. 23/48), zakona o varstvu kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti (Uradni list LRS, št. 22/58), zakona o varstvu narave (Uradni list SRS, št. 7/70) in zakona o naravni in kulturni dediščini (Uradni list SRS, št. 1/81, 42/86, 8/90 in Uradni list RS, št. 26/92) ostanejo v veljavi do uveljavitve aktov o zavarovanju naravnih vrednot po tem zakonu. Naravna dediščina tako ni bila več zavarovana v okviru Zakona o varstvu kulturne dediščine ampak kot naravna vrednota po ZON, medtem ko je varstvo kulturnih spomenikov ostalo predmet Zakona o varstvu kulturne dediščine.

15.Temu je sledil tudi zakon o spremembah in dopolnitvah ZDen-C, ki je v 2. členu razdelil dosedanjo pristojnost ministrstva, pristojnega za kulturo med ministrstvo pristojno za kulturo (kadar so stvari zavarovane po predpisih o varstvu kulturne dediščine) in ministrstvo, pristojno za ohranjanje narave (kadar so stvari zavarovane po predpisih o ohranjanju narave). Iz predloga spremembe zakona izhaja, da ta sprememba predstavlja uskladitev z Zakonom o organizaciji in delovnem področju ministrstev, po katerem je varstvo naravne dediščine prešlo v pristojnost Ministrstva za okolje in prostor, ker sta področji naravne in kulturne dediščine odslej urejeni v dveh različnih zakonih: v ZON in ZVKD.

16.Nepremičnine, ki so predmet vračanja, so bile zaščitene z Odlokom o kulturnem spomeniku in naravni znamenitosti Kodeljevo (v nadaljevanju Odlok), ki je bil izdan na podlagi Zakona o naravni in kulturni dediščini (Uradni list SRS, št. 1/81, 42/86, 8/90 in Uradni list RS, št. 26/92), in sicer graščina Kodeljevo s kapelo za kulturni spomenik, park ob graščini pa za naravno znamenitost kot spomenik oblikovane narave. Ministrstvo za kulturo je tako skladno s tem odlokom in določbami ZON z dopisom št. 490-43/2007/14 z dne 9. 7. 2009 toženki odstopilo v obravnavo del zahteve, ki se nanaša na nepremičnine, ki so naravna znamenitost niso pa kulturni spomenik. Ker so se po podržavljenju nepremičnine prenumerirale in nekatere združevale ter delile, Odlok pa navaja prenumerirane parcelne številke, je Ministrstvo za kulturo toženki lahko odstopilo v odločanje le zemljišča, ki so naravna znamenitost, kot so bile kot take tudi določene, tj. po obstoječih parcelnih številkah. To so, kot izhaja iz navedenega dopisa, parc. št. 832/1 v izmeri 2.960 m2, 832/3 v izmeri 11o m2, 827/4 v izmeri 867 m2, 875/5 v izmeri 780 m2, 827/1 v izmeri 3.819 m2, 831/2 v izmeri 262 m2, 828 v izmeri 115 m2, 826 v izmeri 820 m2, 841/1 v izmeri 10.921 m2, 841/2 v izmeri 884 m2, 840/1 v izmeri 3.687 m2, 840/2 v izmeri 1.259 m2, 840/6 v izmeri 82 m2 in 834/2 v izmeri 175 m2, vse k. o. ... V dopisu je natančno navedeno, koliko m2 posamezne podržavljene parcele je zajetih v novonastali parceli, podržavljene površine pa so v seštevku enake površini novonastalih parcel, katerih vračilo je bilo odstopljeno v reševanje toženki. Niti tožnica niti stranka z interesom v upravnem sporu in niti v upravnem postopku nista ugovarjali, da katera od teh nepremičnin ni zavarovana po predpisih o varstvu narave in s tem, da ni v pristojnosti toženke. Zato sodišče to dejstvo obravnava kot nesporno.

17.Toženka pri izračunu odškodnine ni upoštevala celotne površine teh nepremičnin, ampak "odstopljene površine", tj. površine podržavljenih parcel, ki so se združile oziroma, iz katerih so nastale sedaj obstoječe parcelne številke. Izjema velja za parc. št. 832/3, kjer je upoštevala 1 m2 več in 846/6, kjer je upoštevala 42 m2 več. Vse ostale parcele so večje od površine, ki je bila upoštevana pri izračunu, tako da je toženka v izračunu odškodnine upoštevala 26.790 m2 zemljišča, medtem ko nepremičnine parc. št. 826, 827/1, 827/4, 827/5, 828, 831/2, 832/1, 832/3, 832/4, 840/1, 840/2, 840/6, 841/1 in 841/2, vse k. o. ... obsegajo 37.821 m2. Ker se ne vračajo v naravi, za izračun odškodnine pa je bistvena površina, ki ustreza odstopljeni, tožnica na ta način ni bila v ničemer prikrajšana. Po izračunu sodišča, ki mu stranki nista ugovarjali, namreč izračunana odškodnina za v izreku naštete parcele upošteva 27 m2 manjšo površino od površine v obravnavo odstopljenih podržavljenih nepremičnin. Zato je sodišče štelo, da je toženka odločala o vračilu tistih nepremičnin, o katerih je glede na odstop Ministrstva za kulturo in strinjanje zavezanca in upravičenca o tem, da gre za nepremičnine, zavarovane po predpisih o varstvu narave, pristojna odločati.

18.Vračanje premoženja pred tremi različnimi organi ne predstavlja ovire za celovito in enotno reševanje niti iz razloga, ker je, kot opozarja tožnica, upravičencu za podržavljeno premoženje mogoče priznati skupaj največ 491.773 EUR odškodnine. Ko mu bo namreč vrnjeno premoženje v tej vrednosti, bodo zahtevki, ki so jih pristojni obravnavati drugi upravni organi iz razloga, ki bo pojasnjen v nadaljevanju, neupravičeni.

19.Iz mnenja MNZ Hrvaške št. 511-01-203-40520/9-2016 ET s 28. 11. 2016, ki se nahaja v upravnem spisu, izhaja, da se je denacionalizacijski upravičenec B. B. na dan 6. 4. 1941 do svoje smrti štel za hrvaškega državljana, kar med strankami v tem upravnem sporu ni več sporno. To pomeni, da je bil ob podržavljenju (predmetno premoženje je bilo B. B. zaplenjeno z odločbo Mestne zaplembne komisije v Ljubljani Zpl 160/45 s 30. 8. 1945) jugoslovanski državljan z domovinsko pristojnostjo oziroma republiškim državljanstvom izven ozemlja sedanje Republike Slovenije, konkretno z republiškim državljanstvom Republike Hrvaške. Med strankami pa je še vedno sporno upravičenje do denacionalizacije pravnega prednika stranke z interesom, in sicer ali je podana (delna) vzajemnost med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško.

20.Tretji odstavek 9. člena ZDen določa, da če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo, je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec.

21.V obravnavani zadevi je toženka odločala v ponovljenem postopku po sodbi I U 879/2018 z dne 6. 7. 2021, s katero je sodišče tedaj izpodbijano odločbo odpravilo, ker toženka pri odločitvi ni upoštevala, da je treba pri presoji vzajemnosti upoštevati tudi morebitne omejitve te pravice oziroma vsebinsko primerjati pogoje za vračanje podržavljenega premoženja. Opozorilo je na s strani tožnice zatrjevane razlike pri obeh ureditvah, na katere toženka ni odgovorila, zaradi česar sodišče izpodbijane odločbe ni moglo preizkusiti. Poudarilo je, da je za presojo dejanske vzajemnosti pomembno, ali bi potencialni slovenski upravičenci v Republiki Hrvaški lahko uspeli s takšnimi zahtevki, kot so predmet konkretne zadeve, tako z vidika kroga upravičencev, premoženja in vrednosti premoženja oziroma višine nadomestila. S temi omejitvami v zvezi pa je toženki naložilo, da mora upoštevati povezane zahtevke, ki jih obravnavata Ministrstvo za kulturo in Upravna enota Ljubljana.

22.Toženka svojo odločitev o obstoju vzajemnosti v razlogih izpodbijane odločitve utemeljuje z naslednjim. Navaja, da je Vrhovno sodišče Republike Hrvaške z odločitvijo Uzz 20/08 z dne 26. 5. 2010 potrdilo, da je treba 10. člen ZN tolmačiti tako, da za vračanje premoženja tujcem meddržavni sporazum ni potreben in da so od tedaj dalje hrvaški organi tujcem priznavali status upravičenca za vrnitev premoženja. Navaja, da je v odločbah hrvaških organov, s katerimi razpolaga in v katerih se premoženje vrača, izrecno navedeno slovensko državljanstvo upravičenca in da ji je Ministrstvo za pravosodje 11. 12. 2017 poslalo nekaj kopij pravnomočnih sodnih in upravnih odločitev, iz katerih izhaja, da pristojni hrvaški organi vračajo premoženje slovenskim državljanom. Na "napotilo sodišča", dano v zadevi I U 879/2018, odgovarja, da kljub zaprosilu ni prejela morebitnih dodatnih odločb pristojnih organov Republike Hrvaške, vendar iz odgovora Ministrstva za zunanje zadeve z dne 25. 11. 2021 izhaja, da vračanje še vedno poteka. Nato zavzame stališče, da tretji odstavek 9. člena ZDen ne vsebuje zahtev po ugotavljanju dejanske vzajemnosti in tudi ne drugih pogojev ugotavljanja vzajemnosti, ampak "priznava pravice na podlagi meddržavne pogodbe tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec". V nadaljevanju ugotavlja, da iz prejetih odgovorov ministrstev izhaja, da hrvaški organi slovenske državljane upoštevajo kot denacionalizacijske upravičence in da obe državi vračanje podržavljenega premoženja jugoslovanskim državljanom ne štejeta za sporno in zato ne zahtevata sklenitve medsebojnih formalnega dogovora, ki med državama ni bil sklenjen. To opredeli kot "tihi sporazum" med državama in ugotovi, da so pogoji iz tretjega odstavka 9. člena ZDen izpolnjeni.

23.Taka razlaga navedene določbe ZDen bi bila sicer v nasprotju z razlago prava, ki jo je v sodbi I U 879/2018 podalo sodišče, kar bi predstavljalo kršitev četrtega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Vendar izpodbijane odločbe iz tega razloga ni bilo treba odpraviti, ker iz obrazložitve obenem izhaja, da je toženka kljub navedeni, sicer napačni razlagi predpisa, pravilno ugotavljala tudi dejansko vzajemnost. Opredeljuje se namreč do določb ZN, ki se v tem postopku obravnavajo kot dejstva, in navaja, da je bilo premoženje v obeh državah podržavljeno na podlagi enakih temeljev, da oba zakona dovoljujeta denacionalizacijo v primeru odvzema brez pravnega temelja, do vložitve zahteve pa so upravičeni pravni nasledniki prejšnjega lastnika. ZN po ugotovitvah toženke pozna podobne ovire za vračilo nepremičnine v last kot ZDen, podobno opredeljen je tudi zavezanec, vrste premoženja, ki se vračajo, za nepremičnine, ki jih ni mogoče vrniti v last, pa prejšnjemu lastniku pripada odškodnina v vrednostnih papirjih, tj. obveznicah Republike Hrvaške, ki so izplačljive v polletnih obrokih, v daljšem časovnem obdobju. Pri tem 58. člen ZN določa limit 3.700.000 kun za skupno vsoto nadomestila, vendar se po razlagi toženke ta določba nanaša le na določbe 47. člena ZN, ki so umeščene med določbe o odškodnini za odvzeta podjetja in pravico do odškodnine v delnicah in deležih družb, v katerih se nahaja podržavljeno premoženje. Toženka ugotavlja še, da se po drugem odstavku 58. člena ZN limit sicer nanaša tudi na druge oblike odškodnine, predpisane z istim zakonom, z izjemo odškodnine za premoženje, ki je del družbenega kapitala podjetja, kar je v nasprotju s prejšnjo trditvijo, da limit velja le za deleže v podjetju. Da je toženka ob tem nasprotju zavzela razlago, da se omejitev pri vračanju nepremičnin oziroma odškodnine zanje ne upošteva, izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, saj odškodnina v znesku 962.267,77 DEM presega limit, ki je, kot bo sodišče obrazložilo v nadaljevanju, 960.458,00 DEM.

24.Po presoji sodišča iz navedenih ugotovitev toženke, ki jim tožnica konkretno ni ugovarjala, izhaja, da so tujci (in s tem tudi slovenski državljani) na Hrvaškem upravičeni do denacionalizacije premoženja. Iz ugotovitev toženke nadalje izhaja, da je vsebina ZN v bistvenem podobna določbam ZDen, s čimer se sodišče strinja. V upravnem spisu se nahaja tudi več odločitev, iz katerih izhaja, da je bilo premoženje v Republiki Hrvaški vrnjeno slovenskim državljanom. Pri tem se je tudi tožnica na naroku strinjala, da so pravice upravičencev glede aktivne legitimacije, denacionalizacije, vrste premoženja, oblike odškodnine in ostalih pogojev primerljive. Glede na vse navedeno je dejanska vzajemnost tudi po presoji sodišča izkazana in so hrvaški državljani v Sloveniji upravičenci do denacionalizacije.

25.Tožnica pa je vztrajala, da je treba pri višini odškodnine upoštevati omejitev, ki je določena v ZN. Sodišče je na naroku prevedlo 58. člen ZN, in sicer sta stranki soglašali, da se prevod te določbe glasi: "Prejšnjemu lastniku, ki mu na podlagi tega zakona pripada pravica do odškodnine iz člena 47 tega zakona, skupni znesek odškodnine, ugotovljene po merilih iz tega zakona, ne more presegati zneska 3.700.000,00 kun (prvi odstavek). Določbe prvega odstavka o največji višini odškodnine, se uporabljajo tudi za druge oblike odškodnine, predpisane s tem zakonom, razen glede odškodnine za premoženje, ki je vloženo v družbeni kapital podjetja skladno z Zakonom o preoblikovanju družbenih podjetij (drugi odstavek).

26.Po presoji sodišča iz drugega odstavka 58. člena ZN nesporno izhaja, da omejitev velja za vse oblike podržavljenega premoženja, tj. da ZN določa, da noben upravičenec za celotno podržavljeno premoženje ne more prejeti več kot 3.700.000,00 kun. Sodišče pa se strinja s tožnico, da je treba pri razlagi pojma materialne vzajemnosti, ki jo ZDen v citiranem tretjem odstavku 9. člena zahteva za denacionalizacijo premoženja osebam, ki niso slovenski državljani, izhajati iz vsebinskih pogojev, pod katerimi lahko slovenski državljani v državi tujca pridobijo vrnjeno podržavljeno jim premoženje. Ti pogoji morajo biti enaki oziroma bistveno primerljivi ne samo glede upravičencev in oblike vračanja, ampak tudi glede višine odškodnine. Tako sodišče razume tudi obstoječo sodno prakso. Zato je treba to omejitev pri vračanju premoženja hrvaškim državljanom v Republiki Sloveniji upoštevati.

27.Tega ne spremeni sklicevanje stranke z interesom na mnenje Ministrstva za pravosodje št. 007-863/2021/13 z dne 29. 10. 2013, iz katerega naj bi izhajalo, da se ta omejitev ne upošteva. Sodišče najprej zavrača njeno stališče, da je za razlago vzajemnosti v tem postopku na podlagi 8. členu Zakona o ugotavljanju vzajemnosti (v nadaljevanju ZUVza-1) pristojno Ministrstvo za pravosodje. ZUVza-1 se namreč nanaša na ugotavljanje vzajemnosti v primeru, ko tujec pridobiva lastninsko pravico na nepremičninah v Republiki Sloveniji. V tem primeru o obstoju vzajemnosti v upravnem postopku res odloča ministrstvo, medtem ko o zakonitosti odločbe o denacionalizaciji odloča sodišče, ki je v okviru 22. člena Ustave vezano na obstoječo sodno prakso in ne na mnenja posameznih ministrstev. Ne glede na to pa sodišče še pripominja, da iz navedenega mnenja ne izhaja, da se omejitev višine odškodnine ne upošteva, ampak izhaja, da obstoj te omejitve po mnenju ministrstva ne preprečuje obstoja vzajemnosti, torej tega, da se premoženje hrvaškim državljanom sploh vrača.

28.V obravnavani zadevi je ta omejitev relevantna le, če vrednost premoženja, ki pripada upravičencu v obravnavani zadevi in vrednost premoženja, ki mu je bil že vrnjen, presega ta znesek.

29.Tožnica in stranka z interesom sta na naroku soglašali, da znesek 3.700.000,00 kun (upoštevaje tečaj 7,53450 HRK za 1 EUR) pomeni 491.074,39 EUR oziroma 960.458,02 DEM (upoštevaje tečaj 1,95583 DEM za 1 EUR). Toženka pa je za v izreku navedeno premoženje določila odškodnino v višini 962.260,77 DEM. Pri tem ni ugotavljala, ali je bilo doslej upravičencu že vrnjeno katero podržavljeno premoženje in če, kakšna je bila njegova vrednost. V primeru, če je bilo vrnjeno, bi morala namreč od višine v tem postopku ugotovljene odškodnine, odšteti tudi odškodnino oziroma vrednost premoženja, ki je bilo upravičencu vrnjeno po drugih odločbah o denacionalizaciji.

30.Sodišče v upravnem sporu ne ugotavlja dejanskega stanja, saj ga mora ugotoviti upravni organ, vendar pa sta tožnica in stranka z nasprotnim interesom o tem, pravno relevantnem dejstvu, na naroku dosegli soglasje. Soglašali sta, da ni bila izdana nobena odločba, s katero bi bila za upravičencu podržavljeno premoženje določena odškodnina. Glede nepremičnin, vrnjenih v naravi, nista bili prepričani o tem, katere so bile vrnjene, vendar sta soglašali, da je do vračila prišlo pred uveljavitvijo ZDen-B in da se zato vrednosti teh nepremičnin ob pravilni razlagi predpisa ne morejo upoštevati tako, da bi se njihova vrednost od odškodnine odštevala. Tudi po presoji sodišča bi bilo v primeru take razlage z učinkom za nazaj poseženo v pravice upravičenca oziroma njegovih dedičev. S 1. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji ZDen-B je bil namreč v 9. členu dodan nov tretji odstavek, ki se je glasil: "Če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo, je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica na podlagi meddržavne pogodbe priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec." Pred tem veljavna ureditev pa te omejitve ni določala.

31.Glede na navedeno toženka s tem, ko od ugotovljene vrednosti odškodnine ni odštela nobene vrednosti že vrnjenega premoženja, dejanskega stanja ni zmotno ali nepopolno ugotovila.

32.Tožnica je v tožbi ugovarjala tudi višini izračunane odškodnine. Uveljavljala je, da cenitev podržavljenih objektov za nobenega od ocenjenih objektov, ki so bili sicer natančno popisani, ni vsebovala podatkov, na kateri parceli je stal ob podržavljenju in zato ni jasno, ali se obravnavajo v tem postopku.

33.Sodišče v zvezi s tem po vpogledu v zapisnik ob podržavljenju z dne 22. 11. 1946 (v nadaljevanju: zapisnik) in potrdilo o katastrskih podatkih parcel v času podržavljenja, tj. glede na opis objekta in njegovo površino (210 m2) ter velikost parcel, kot izhajajo iz identifikacijskega potrdila, enako kot toženka, ugotavlja, da je na parc. št. 175/2 stal dvoriščni objekt, ocenjen pod F. zapisnika. Iz enakih razlogov meni, da je dvoriščni objekt - bivši hlevi stal na parceli 175/4 (naveden pod G zapisnika). Da je hlev stal na tej parceli, izhaja tudi iz vpisa v zemljiško knjigo v vložku 885 k. o. ... pod A3.

34.Glede treh kozolcev, za katere je toženka ugotovila, da je ob podržavljenju eden stal na parc. št. 175/5, dva pa na 179/58 k. o. ... sodišče ugotavlja, da to, da so obstajali, izhaja iz zapisnika ob podržavljenju. V upravnem spisu se nahaja orto foto posnetek, na katerem so vlagateljice označile lego teh treh kozolcev. Ob primerjavi mapne kopije stanja ob podržavljenju in sedanjega stanja ter identifikacijskega potrdila, se sodišče strinja s toženko, da so stali na parc. št. 175/5 in 179/58 k. o. ... in da sta ti dve parceli sedaj zajeti v parc. št. 832/1 k. o. ... Pri tem sodišče še pripominja, da če se kozolce upošteva v odškodnini v tem postopku, ti ne morejo biti upoštevani v postopku, ki teče pri Ministrstvu za kulturo.

35.Tožnica je ugovarjala še načinu, kako je toženka izračunala odškodnino, tj. da je določila "povprečno vrednost" podržavljenega zemljišča, v kateri je upoštevana tako vrednost objekta kot zemljišča, na kar je s to povprečno vrednostjo množila "odstopljene površine" zemljišč. Na naroku je nato soglašala s tem načinom izračuna odškodnine in je ugovarjala le še vrednosti dela nepremičnine 832/1 k. o. ... in sicer tistih delov, ki so nastali iz parc. št. 175/2 in 179/58 k. o. ...

36.Glede podržavljene parc. št. 179/58 k. o. ... je tožnica ugovarjala, da je vrednost kozolcev napačna. Po vpogledu v cenitev sodišče ugotavlja, da to drži. Na strani 14 izvedeniškega in cenitvenega poročila z dne 29. 10. 2014 je namreč navedeno, da sta kozolca vredna 2.937,60 DEM, zemljišče pa 13.663,92 DEM (skupaj torej 16.601,52 DEM), medtem ko je toženka ugotovila, da naj bi znašala vrednost kozolcev 16.601,52 DEM, poleg tega pa je (pri izračunu povprečne vrednosti m2 parc. št. 179/58 k.o. Udmat) upoštevala še vrednost zazidanega stavbnega zemljišča v višini 13.663,92 DEM. Po presoji sodišča je tako toženka v tem delu zmotno ugotovila dejansko stanje, saj je znesek odškodnine za 13.663,92 EUR previsok.

37.Enako velja glede vrednosti podržavljene parc. št. 175/2 k. o. ... Tožnica utemeljeno opozarja, da površina te parcele ob podržavljenju, ki je merila 270 m2 ne omogoča, da bi bilo pri ocenjevanju njene vrednosti upoštevano več funkcionalnega zemljišča, kot je razlika med površino te parcele (270 m2) in površino oziroma tlorisom stavbe (210 m2), torej več kot 60 m2. Iz izpodbijane odločbe pa izhaja, da je toženka pri izračunu odškodnine upoštevala 270 m2 površine. Za površino 60 m2 funkcionalnega zemljišča znaša odškodnina 4.018,80 DEM in ne 18.084,60 DEM, kolikor je upoštevala toženka. Sodišče se strinja s tožnico, saj se je toženki odstopljen zahtevek nanašal na 270 m2 parcele 175/2 k.o. ... Drži, da bi se morala po drugi alineji prvega odstavka 12. člena Navodil o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja pri ocenjevanju vrednosti funkcionalnega zemljišča tega objekta upoštevati še ena površina fundusa, vendar parcela 175/2 k. o. ... ni bila velika toliko, da bi to omogočala. Pri tem pa toženka ni ugotovila, da bi se razlika tega funkcionalnega zemljišča nahajala na površini katere od drugih "odstopljenih površin" oziroma ali je bila zajeta v kateri od drugih podržavljenih nepremičnin oziroma nepremičnin, ki so predmet vračanja, o katerih je bila pristojna odločati. Zato je bilo v delu, ki se nanaša na odškodnino v višini 14.065,58 DEM (210 m2 zemljišča parc. št. 175/2, ki ni bilo na razpolago x vrednost 66,98 DEM) dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

38.Glede na navedeno je sodišče tožbi delno ugodilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo v obsegu, ki se nanaša na vrednost dveh kozolcev, ob podržavljenju stoječih na parc. št. 179/58 k. o. ... (sedaj del parc. št. 832/1 k. o. ...) v znesku 13.663,92 EUR in na vrednost 210 m2 zemljišča, ob podržavljenju parc. št. 175/2, (sedaj pa del parc. št. 832/1 k. o. ...) v znesku 14.065,58 DEM, skupaj torej za vrednost 27.729,50 DEM odpravilo in v tem obsegu vrnilo toženki v ponovni postopek (tretji odstavek te določbe). V ostalem delu je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, pri čemer še ugotavlja, da znesek 934.538,27 DEM ne presega omejitve odškodnine, določene v 58. členu ZN, ki, kot je sodišče že utemeljilo, znaša 960.458,00 DEM.

39.Sodišče o stroških tožnice ni odločalo, ker jih ni priglasila. Zahtevek stranke z interesom za povračilo stroškov pa je zavrnilo, ker z navedbami iz odgovora na tožbo ni v ničemer prispevala k odločitvi sodišča (prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Izjema sta parc. št. 167/3 in 175/2 k. o. ... o vračilu katerih je bilo v celoti odločeno v tem postopku.

2Ur.l. 56/99.

3Ur.l.16/08.

4Ur.l. 66/00.

5Glej Poročevalec DZ, Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zden-C; EPA 1213-II-skrajšani postopek, stran 109.

6Ur.l.SRS 28/1984.

7Sodišče opozarja na napako v bazi PISRS, kjer je navedeno napačno prečiščeno besedilo te določbe ZDen, in sicer naj bi se glasilo: "Če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo, je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica na podlagi meddržavne pogodbe priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec." To pa ni vsebina veljavnega tretjega odstavka 9. člena ZDen.

8Tako izhaja tudi iz odločitev Vrhovnega sodišča I Up 448/2005, I Up 1497/2005 in naslovnega sodišča I U 2118/2018.

9Glej I Up 789/2003, I Up 720/2003, I Up 349/2005, I U 1344/2011 in druge.

10Glej I Up 1497/2005, I U 2118/2018, I U 879/2018.

11V primeru spora pa o tožbi zoper odločbo odloča naslovno sodišče.

12Toženka se naroka ni udeležila.

13Sodišče je namreč s sodbo I U 2118/2018 z dne 22. 10. 2020 odpravilo delno odločbo Ministrstva za kulturo št. 490-572013-MNIZKS s 26. 9. 2018.

14Pooblaščenka stranke z interesom je pojasnila, da stranke ne zastopa ves čas trajanja postopka.

15Ustavno sodišče je nato z odločbo U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998 odločilo, da se besede "na podlagi meddržavne pogodbe" razveljavijo. Štelo je, da je bil namen zakonodajalca, da pogojuje status upravičenca s pogojem vzajemnosti ustavno legitimen, pač pa je določitev diplomatske vzajemnosti prekomeren ukrep v nasprotju z načelom sorazmernosti.

-------------------------------

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o denacionalizaciji (1991) - ZDen - člen 9, 9/3

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.