Jedro

Da je tožena stranka gradbo prevzela, ni bilo niti sporno. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da obstoj primopredajnega zapisnika za obravnavani spor ni pravno relevantno dejstvo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 229,36 EUR, in sicer v roku 8 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 3918/2013 z dne 14. 1. 2013 v 1. in 3. točki izreka ostane v veljavi (I. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 680,55 EUR nadaljnjih stroškov v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo je iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju ZPP), bistvenih kršitev določb 7., 212. in 214. člena ZPP, kršitve ustavnega procesnega jamstva iz 22. člena Ustave RS,(2) zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev pravdnih in pritožbenih stroškov, oziroma da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, toženi stranki pa v plačilo naloži stroške pritožbenega postopka tožeče stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi je na podlagi določbe 5. odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Obravnavana zadeva predstavlja namreč gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (1. odstavek 495. člena ZPP).

6. Za spore majhne vrednosti pa med drugim velja tudi, da je pritožbeno sodišče vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s 1. odstavkom 458. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati zgolj zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter relativnih kršitev določb postopka.

7. V obravnavani zadevi tožeča stranka od tožene zahteva plačilo glavnice v višini 2.032,44 EUR po računu št. 61-2012, katerega je tožena stranka plačala le delno (račun glasi na 4.532,44 EUR, tožena stranka pa je plačala le 2.500,00 EUR). Račun se nanaša na fasaderska dela, katera so se izvajala na hiši D. T. 8. Kot relevantno dejansko stanje predmetne zadeve je sodišče prve stopnje ugotovilo: - pred izdelavo fasade sta se na gradbišču navedene hiše srečala izvajalec tožeče stranke in D. T. ter se načelno dogovorila o izdelavi fasade; - po razgovoru je tožeča stranka investitorju izstavila ponudbo št. 86-2012 z dne 15. 5. 2012 v višini 9.927,44 EUR; - sestavni del ponudbe so bili tudi „pogoji ponudbe“; - v ponudbi je bil zahtevan 50 % avans ter določeno, da se obračun izvede po dejanskih količinah, po gradbenih normah za fasaderska dela ter enotnih ponudbenih cenah iz ponudbe št. 86-2012; - preko tožene stranke je šlo le plačilo; - tožena stranka je plačala 9.000,00 EUR za storitve opravljene med 22. 5. in 201. 6. 2012; - vsa zaračunana dodatna dela so bila dejansko opravljena in dogovorjena s toženo stranko - g. T.; - po pregledu opravljenih del dne 25. 10. 2012 tožena stranka ni imela pripomb na kvaliteto, tudi v zvezi s fasado ne - barvo in izgledom; - fasada je po popravilu brez napak; - na hiši in v okolici so se opravljala še nadaljnja dela po izdelavi fasade, kar vse bi na fasadi lahko povzročilo poškodbe.

9. Pritožnica z osrednjo pritožbeno trditvijo izpostavlja, da je zaradi opustitve presoje pravnega razmerja med tožečo in toženo stranko podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje namreč neutemeljeno enači toženo stranko (S. d. o. o.) in D. T. in ne ugotovi, zakaj oziroma na kateri pravni podlagi naj bi bila tožena stranka (ne pa D. T.) dolžna poravnati vtoževani znesek. Tega dejstva po njenem mnenju sodišče prve stopnje tudi ne bi moglo ugotoviti, saj iz trditvene podlage obravnavane zadeve (in izvedenega dokaznega postopka) jasno sledi, da gradbena pogodba, na podlagi katere tožeča stranka zahteva plačilo v višini 2.032,44 EUR, ni bila sklenjena med tožečo in toženo stranko, temveč med D. T. kot investitorjem in tožečo stranko kot (samostojnim) izvajalcem. Med tožečo in toženo stranko tako ni bilo nikakršnega pravnega razmerja, na podlagi katerega bi bila tožeča stranka upravičena terjati plačilo od tožene stranke za gradbena dela, katera je tožeča stranka opravila na objektu g. D. T. 10. Takšnim očitkom pritožbeno sodišče ne sledi. Pritožnica namreč spregleda, da je med nesporna dejstva obravnavane zadeve (katera pritožbeno niso izpodbojna) sodišče prve stopnje vključilo tudi ugotovitev, da sta stranki sklenili pogodbo o izdelavi fasade. Tožena stranka je namreč že v ugovoru zoper sklep o izvršbi sama pojasnila ozadje razmerja med dolžnikom in upnikom, česar pa tožnica ni prerekala. Navedla je, da je bil upnik (sedaj tožeča stranka) izvajalec gradbenih del, dolžnik (sedaj tožena stranka) pa plačnik izvedenih storitev, da so se vsa gradbena dela izvajala na objektu, ki je bil v lasti D. T., ter da je bilo med upnikom, dolžnikom in D. T. dogovorjeno, da se gradbena dela izvajajo na omenjenem objektu skladno z navodili g. T. in po dogovoru med njim, upnikom ter nadzornikom gradbenih del. K temu je v nadaljevanju dodala še, da je tožena stranka oziroma g. T. tožeči stranki naročil izvedbo del po ponudbi št. 86-2012 (kasneje nič več), v pripravljalni vlogi z dne 25. 9. 2013 (katero je sodišče prve stopnje prejelo dne 28. 10. 2013) pa izrecno, da je tožena stranka pri tožeči stranki naročila samo fasaderska dela na objektu, ki so natančno razvidna iz ponudbe št. 86-2012. 11. Ugovor pasivne legitimacije, ki ga prek zatrjevanja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka šele v pritožbenem postopku skuša uveljaviti tožena stranka, je vsled obrazloženega prepozen. Prav tako pritožnica ne more uspeti s sklicevanjem na dokazni postopek in izjave v njem zaslišanih zakonitih zastopnikov in prič (katere naj bi potrdile, da je bila gradbena pogodba sklenjena le med T. in tožečo stranko), saj o tem, kakšen dogovor je med vsemi vpletenimi obstajal, v postopku na prvi stopnji sploh ni bilo spora. Sodišče prve stopnje je sklep o obstoju pogodbenega razmerja med pravdnima strankama pravilno črpalo iz neprerekanih trditev same tožene stranke, da je bila za opravljena gradbena dela dolžna plačati, pa slednja ne izpodbija niti pritožbeno (drugi odstavek na 4. strani pritožbe). Ker trditev, da je tožena stranka opravljala le tista plačila in v takšni višini, za katera je bila tožena stranka s strani D. T. pooblaščena (kar bi od sodišča prve stopnje terjalo presojo v smislu asignacije), tožena stranka v trditveno podlago ni vključila že v prvostopenjskem postopku, takšen ugovor ni upošteven niti za pritožbeno sodišče. Pa tudi sicer je tožena stranka naročilo dojemala kot njeno (list. št. 42), zato se ne more uspešno sklicevati, da pravna podlaga za plačilo vtoževane terjatve ne obstaja.

12. Protispisen in v nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe ni niti zaključek sodišče prve stopnje, da je tožena stranka sprejela ponudbo št. 86-2012. Tožena stranka trditev, da je tožeča stranka dne 28. 5. 2012 s strani g. R. prejela navodilo, da naj se ponudba glasi na toženo stranko, hkrati pa vsebuje tudi navodilo toženi stranki, da naj po prejemu ponudbe plača 50 % avans v skladu s pogoji ponudbe, ni prerekala, da je tožeči stranki za fasaderske dela, dogovorjena po ponudbi 86-2012 vnaprej plačala 9.000,00 EUR, pa je izrecno priznala. Sodišče prve stopnje, ki je obravnavano plačilo pravno okvalificiralo kot sprejem ponudbe (2. odstavek 28. člena OZ), je zato ravnalo pravilno. Izpodbijana sodba temu vsled ni nezakonita.

13. Tudi ni neutemeljen zaključek, da naj bi tožena stranka spreminjala svoje trditve glede naročila dodatnih del. V pripravljalni vlogi z dne 30. 9. 2013 se je namreč tožena stranka plačilu dodatnih del, ki jih v predmetnem postopku vtožuje od tožeče stranka, upirala z zatrjevanjem, da nikoli ni naročila del, specificiranih s strani tožeče stranke, zaradi česar jih je ta izvedla povsem samovoljno ter da se je z dodatnimi deli tožena stranka seznanila šele, ko je prejela obračun opravljenih del in z izvedbo le-teh nikoli ni soglašala (list. št. 36). Takšne svoje trditve je v pripravljalni vlogi z dne 28. 10. 2013 predrugačila, in sicer da navedenih dodatnih del, razen izdelave napušča, tožena stranka tožeči ni nikoli naročila in da slednja tudi niso bila nujna za izpolnitev pogodbe oziroma izvedbo dogovorjenih del (list. št. 42). Pritožbena navedba, da je zaključek sodišča prve stopnje o spreminjanju trditvene podlage posledica enačenja tožene stranke in D. T., upoštevaje citirane trditve tožene stranke, ne more doseči spremembe oziroma razveljavitve izpodbijane odločitve. Ker slednja omogoča tudi objektiven preizkus na pritožbeni stopnji, pa tudi z absolutno bistveno kršitvijo po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni obremenjena.

14. Tožeča stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi vsa izvedena dela v obdobju med 22. 5. 2012 in 1. 6. 2012 (tudi dodatno naročena dela) natančno specificirala, navedla, da je vsa dela opravila v celoti, toženi stranki izročila vso potrebno dokumentacijo in zavarovanje, po opravljenih delih pa je dne 5. 7. 2012 pripravila tudi obračun izvedenih del, iz katerega so razvidna tako izvedena dela kot tudi njihova cena. Obračun sta prejela tako g. T. kot tudi tožena stranka. Od vseh citiranih navedb pa je tožena stranka prerekala (le) dejstvo prejema dokumentov ter naročila dodatnih del oziroma je po obsegu (povsem pavšalno) ugovarjala le delu v režiji. Tožeči stranki podrobnejših navedb v zvezi s količino in cenami opravljenih dodatnih del zato ni bilo potrebno podajati (povedala je namreč tudi, koliko ji je tožena stranka iz naslova opravljenih del že plačala in koliko ji še dolguje). Pritožbeni očitki, kaj vse (količino in ceno) bi morala tožeča stranka zatrjevati, da bi bil sklep o tem, da je bila gradbena pogodba sklenjena tudi za dodatna dela, pravilen, tako niso utemeljeni. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bila vsa dodatno zaračunana dela tudi dejansko opravljena (kar v postopkih v sporih majhne vrednosti ne more biti predmet pritožbene presoje, saj uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno), tožena stranka pa sama priznava, da je za dodatno delo iz 12. točke obračuna že plačala (list. št. 44), pa pritožnica ne more uveljavljati niti razloga zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z dolžnostjo sklenitve gradbene pogodbe v pisni obliki. Upoštevaje določilo 58. člena Obligacijskega zakonika(3) (v nadaljevanju OZ) namreč velja, da je pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega.

15. Tožena stranka v nadaljevanju svoje pritožbe podaja predvsem kritiko dokazne ocene prvostopenjskega sodišča. Kot že obrazloženo, v postopkih v sporih majhne vrednosti to ni dopusten pritožbeni razlog, zaradi česar se pritožbeno sodišče do teh očitkov ni bilo dolžno opredeljevati. Pripominja le, da ugotavljanje cen in količin dodatnih del ni bil predmet dokaznega postopka, katerega bi vsled utemeljitve predmetnega tožbenega zahtevka po višini po mnenju pritožnice morale potrditi zaslišane priče. Zaslišanje prič se je namreč pravilno osredotočalo na vprašanje, ali so bila dodatna dela, katera je tožeča stranka specificirala v dopolnitvi tožbe z dne 26. 8. 2013, naročena ali ne, ne pa v kakšnih količinah in cenah (spor je obstajal le za „količino“ del v režiji). O neobstoju „identitete“ med dodatnimi deli, specificiranimi v obračunu z dne 5. 7. 2012, in tistimi, o katerih sta govorili priči B. in C. zato ni mogoče govoriti. Zakaj zaračunana dodatna dela imajo pravni temelj, pa je sodišče prve stopnje že pojasnilo. Ker je bilo dogovorjeno, da se dela opravljajo po navodilih D. T., tožena stranka pa je bila plačnik storitev (nesporno), ne more biti dvoma, da je tudi dodatna dela, za katera se je dogovoril g. T. in so bila opravljena (kot to ugotavlja prvostopenjsko sodišče), dolžna plačati tožena stranka. Zaključek o obstoju temelja je v domeni sodišča, zato je pritožbeno sklicevanje na izpoved priče E. (da dodatna dela nimajo temelja) in kršitev ustavnega procesnega jamstva iz 22. člena URS neutemeljeno. Na pritožbene navedbe na 8. strani pritožbe pa odgovarja, da prejem obračuna s strani D. T. potrjuje sama (list. št. 42).

16. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji z navedbami, da je izdelava primopredajnega zapisnika dolžnost tožeče stranke, na slednjo skušala prevaliti breme dokazovanja grajanje napak izvršenega dela. Da je tožena stranka gradbo prevzela, namreč ni bilo niti sporno. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da obstoj primopredajnega zapisnika za obravnavani spor ni pravno relevantno dejstvo (zaradi česar se do trditev v zvezi z njim ni bilo dolžno opredeljevati). Tožena stranka bi namreč skladno s svojim trditvenim bremenom morala dokazati, da je tožnico obvestila, da ima fasada bele pike (to pa ne glede na to, ali primopredajni zapisnik obstaja ali ne). Ker tožena stranka ni niti zatrjevala, da je po nanosu še enega sloja barve ponovno grajala napako (da ima fasada še vedno bele pike oziroma da je sedaj treh različnih barv), pa se niti na tem mestu ne more sklicevati na kršitev ustavnega procesnega jamstva iz 22. člena URS. Navedbe, da ima hiša še sedaj dobro vidne majhne bele pike, namreč ni mogoče upoštevati kot trditev o ponovnem grajanju napake, kot to zmotno razloguje pritožnica. Sodišču prve stopnje zato dokaza z ogledom ni bilo potrebno izvajati. Poleg tega je dejstvo, da je fasada po popravilu brez napak, neizpodbojno in kot takšno za pritožbeno sodišče zavezujoče. 17. Uveljavljani pritožbeni razlogi so se torej izkazali delno za neupoštevne in delno za neutemeljene. V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP (kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti), zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije z njeno vložitvijo povezane stroške, mora pa nasprotni stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 229,36 EUR in zajemajo nagrado za postopek v višini 168,00 EUR ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR, oboje povišano za 22 % DDV.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US in 48/14. Op. št. (2): Uradni list RS/I, št. 33/91, Uradni list RS, št. 42/97 - UZS68, 66/00 - UZ80, 24/03 - UZ3a, 47, 68, 69/04 - UZ14, 69/04 - UZ43, 69/04 - UZ50, 68/06 - UZ121,140,143, 47/13 in 47/13. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo.