Jedro

Izplačila stroškov morajo temeljiti na verodostojni knjigovodski dokumentaciji. Iz določila 54. člena Zakona o gospodarskih družbah izhaja, da mora gospodarska družba voditi poslovne knjige na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin, katerih vrsto, vsebino, nadzor in gibanje podrobneje urejajo slovenski računovodski standardi.

Inšpektor v postopku inšpiciranja ugotavlja pravilnost obračuna davka na podlagi obstoječe dokumentacije, ki mu je dana na razpolago.

Posebna evidenca ne more nadomestiti nepopolnosti obračunskih nalogov, saj so ravno ti služili za knjiženje in izplačilo.

Izrek

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožena stranka je s spodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti prvostopni odločbi, po kateri mora tožeča stranka plačati prometni davek od prometa storitev po tar. št. 1 v znesku 215.865,50 SIT (pod točko I/1) z zamudnimi obrestmi (pod točko I/2) in plačati zamudne obresti od premalo plačanega davka od osebnih prejemkov v znesku 201.806,20 SIT za leto 1994 in 74.528,60 SIT za leto 1995 (pod točko I/3), ker tožeča stranka ni plačala davka od osebnih prejemkov v letu 1994 in 1995. Proti odločbi tožene stranke vlaga tožeča stranka tožbo smiselno zaradi kršitve formalnega in materialnega zakona ter predlaga odpravo spodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka odgovarja na tožbo in predlaga njeno zavrnitev kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka sicer predlaga odpravo cele odločbe tožene stranke, toda v svojih tožbenih izvajanjih jo spodbija le glede točke I/3 prvostopne odločbe, se pravi glede toženkine opredelitve nadomestila stroškov službenih potovanj delavcev (dnevnice in kilometrine) kot osebnih prejemkov, in sicer kot drugih nagrad v smislu 4. točke prvega odstavka 15. člena Zakona o dohodnini (Ur. list RS, št. 71/93, 5/94). Po tem določilu je nagrada posledica nekega dela ali dejanja, ni pa neposredno plačilo za opravljeno delo.

Izplačila stroškov temeljijo tedaj na neverodostojni knjigovodski dokumentaciji.

Iz določila 54. člena Zakona o gospodarskih družbah izhaja, da mora gospodarska družba voditi poslovne knjige na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin, katerih vrsto, vsebino, nadzor in gibanje podrobneje urejajo slovenski računovodski standardi.

Po določilu slovenskega računovodskega standarda (SRS) 22.1 izhaja, da morajo biti opravljeni vsi vpisi na podlagi verodostojne knjigovodske listine, knjigovodska listina pa je po SRS 21.12 opredeljena kot pisno pričevanje o nastanku poslovnega dogodka ter služi kot podlaga za vnašanje knjigovodskih podatkov v poslovne knjige in kontroliranje poslovnega dogodka, ki ga izpričuje. Opis poslovnega dogodka mora vsebovati natančno vsebino, kot to določa SRS 21.5. Sicer pa iz SRS 21.9 izhaja, da je knjigovodska listina verodostojna, če se pri njenem kontroliranju pokaže, da lahko strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku, na njeni podlagi popolnoma jasno in brez kakih dvomov spozna naravo in obseg poslovnega dogodka.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka knjižila navedene potne stroške na podlagi listin - obračunskih nalogov, kjer niso bile opisane dejanske smeri in čas potovanja delavcev, niti prevoženi kilometri. Že zaradi tega ni mogoče tem listinam pripisati svojstva knjigovodskih listin, ki morajo tedaj biti v formalnem, vsebinskem in računskem pogledu neoporečne. Pri tem je zmotno sklicevanje tožeče stranke na določilo Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (Ur. list RS, št. 72/93), da je potrebno napisati le namen potovanja in prevožene kilometre. Ta določba in sploh uredba se ne nanaša na vprašanje verodostojnosti knjigovodskih listin, temveč le na višino določenih stroškov, razvidnih že iz citiranega naslova uredbe.

Za odločitev o zadevi tudi ni pomembno izvajanje tožeče stranke v tožbi, češ da bi lahko predložila posebno evidenco o vodenih razgovorih pri poslovnih partnerjih v tujini, na podlagi katere bi davčni organ lahko presojal, ali so potni stroški upravičeni ali ne. Iz te evidence da bi bilo tudi razvidno kje, kdaj in kako je bil predstavnik tožeče stranke. V zvezi s tem je tožena stranka v spodbijani odločbi še dodatno pravilno pojasnila, da inšpektor v postopku inšpiciranja ugotavlja pravilnost obračuna davka na podlagi obstoječe dokumentacije, ki mu je dana na razpolago. Sicer pa opisana posebna evidenca nikakor ne more nadomestiti nepopolnosti obračunskih nalogov, saj so ravno ti služili za knjiženje in izplačilo. Tudi ni pomembno, da je moral direktor na poti nepredvideno spreminjati smeri, saj bi se v knjigovodskih listinah vse to lahko prikazalo, pa če za to ne bi bilo prostora na običajnem obrazcu, kot to meni tožeča stranka, pa v pismenem dodatku.

Tožena stranka tudi ni kršila določil postopka, kot to meni tožeča stranka, češ da spodbijana odločba nima razlogov o njenih pritožbenih izvajanjih in pripombah na zapisnik. Navedbe v pritožbi in pripombah so enake, kot so spredaj prikazane in tožena stranka je nanje v celoti in tudi pravilno odgovorila, kot že spredaj povedano. To velja tudi za tožničin očitek, češ da tožena stranka ni navedla predpisa, na podlagi katerega je opredelila potne stroške kot nagrado. Tožena stranka je namreč v celoti povzela ugotovitve in izvajanja ter odločitev prvostopnega organa kot pravilne. Prvostopni organ pa je oprl svojo opredelitev plačila stroškov kot nagrado na Zakonu o dohodnini, kot že spredaj prikazano.

Končno nima prav tožeča stranka, češ da bi ji tožena stranka morala prepustiti, da se sama odloči, kako bo pokrivala sporne stroške.

Tožeča stranka spregleda, da mora tožena stranka na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja v postopku davčnega nadziranja sama pravno pravilno v skladu z zakonom okvalificirati poslovne dogodke in sploh pravna razmerja, ki so pomembna za pravilnost in zakonitost postopka kontroliranja oziroma inšpiciranja.

Pri preizkusu odločbe tožene stranke glede točk I/1 in 2 prvostopne odločbe, česar tožeča stranka v tožbi posebej ne napada, sodišče ni ugotovilo nobene nezakonitosti v smislu določila 40. člena Zakona o upravnih sporih.

Glede na tako stanje stvari je bilo treba tožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno.