Jedro

Gre za načrtno ravnanje tožencev in A. A., katerega cilj je bil, izigrati tožnika, kar vsekakor ni moralno. Po sodni praksi pogodba, katere glavni namen je onemogočiti nekomu uveljavitev pravic, nima dopustne podlage (prvi odstavek 39. člena OZ). Pogodba, ki nima dopustne podlage, pa je skladno s četrtim odstavkom 39. člena OZ nična.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.124,53 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika), da je pogodba o preužitku, ki so jo 22. 8. 2014 sklenili A. A. kot preužitkarica in B. A. ter C. A. (toženca) kot prevzemnika (v nadaljevanju Pogodba o preužitku), nična (točka I izreka) in se pri nepremičninah parc. št. 504/2, 451/3, 450/2, 450/3, vse k. o. X, in vikend, k. č. br. 201/2, vpisan v z. k. vl. br. 1060, k. o. X, vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se izbriše na toženca vpisana lastninska pravica in se nepremičnine bremen proste vrnejo v zapuščino po pokojni A. A. (točka II izreka). Tožencema je naložilo plačilo 4.568,53 EUR stroškov tožnikov.

2.Pritožujeta se toženca, navajata, da iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Pogodba o preužitku bi bila nična zaradi nemoralnosti pravne podlage, če bi jo sklenila z namenom, da se ne bo izvajala. Iz spisovnega gradiva pa izhaja, da se je pogodba izvajala od sklenitve pa vse do smrti preživljanke. Tudi na oškodovanje upnikov ni mogoče v zvezi z navedeno pogodbo sklepati. Obligacijsko terjatev tožnikov ni mogoče primerjati s terjatvijo A. A. do tožencev, ki je bila ob sklenitvi Pogodbe o preužitku popolnoma neznana. Eden izmed pogojev za oškodovanje upnikov je prav dejstvo, da je dolžnik premoženje odsvojil po nižji vrednosti od dejanske, česar glede na aleatorno naravo pogodbe o preužitku ni mogoče ugotavljati. Tožbeni zahtevek bi bilo potrebno zavrniti tudi v primeru, če bi s Pogodbo o preužitku želeli oškodovati preživljankine upnike. Po 86. členu Obligacijskega zakonika (OZ) je pogodba lahko nična le, če namen kakšnega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Za primer oškodovanja upnikov pa zakon predpisuje izpodbojno sankcijo. Izpodbojna tožba ni bila vložena in so sedaj vsi roki za vložitev take tožbe že potekli. Pritožbenemu sodišču predlagata, da razveljavi izpodbijano sodbo in tožnikoma naloži povračilo pravdnih stroškov.

3.Tožnika sta na pritožbo odgovorila, predlagata njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Na prvi stopnji sojenja ugotovljenega dejanskega stanja pritožba ne izpodbija. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je pokojna A. A., mati oziroma babica pravdnih strank, v zapuščinskem postopku po pokojnem možu D. A., očetu oziroma dedku pravdnih strank, zavezala potomcem - hčerki (prva tožnica), vnuku (drugi tožnik) in sinovoma (toženca) izplačati 1/5 vrednosti stanovanjske hiše, v kateri so živeli ona in toženca. Zavez iz dednega dogovora A. A. ni izpolnila: hiše ni dala oceniti in potomcem ni nič plačala. Toženca sta bila kot podpisnika dednega dogovora seznanjena z obveznostjo A. A. Glede na izpovedbo prvega toženca, da je mama rekla, da s tožnikoma ne bo nič rešila in dejstvo, da tudi tožencema ni nič plačala, je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da sta bila toženca seznanjena, da mama zavez iz dednega dogovora ni izpolnila. Z nepremičnino, katere lastnica je postala na podlagi dednega dogovora, je A. A. nato razpolagala. Na podlagi sporne Pogodbe o preužitku je lastninska pravica na njej prešla na toženca. Zaradi sklenitve Pogodbe o preužitku se je zelo okrnila zapuščina A. A. in s tem možnost tožnikov, da se dolg, ki ga je imela do njiju, uveljavi v zapuščinskem postopku. Drugi toženec je izpovedal, da se je mama odločila, da njima (tožnikoma) ne bo nič dala, ker je nista obiskovala, in je bil to edini razlog za sklenitev Pogodbe o preužitku.

6.Navedene okoliščine konkretnega primera utemeljujejo zaključek prvostopenjskega sodišča o ničnosti Pogodbe o preužitku zaradi nedopustne podlage (četrti odstavek 39. člena OZ). Tudi če je tožnika res nista obiskovala, bi jima morala A. A. izplačati dedni delež po pok. možu, kot se je zavezala z dednim dogovorom. S pogodbo1 prevzete obveznosti je treba izpolniti pošteno v vsem, kot se glasijo (9. člen in prvi odstavek 239. člena OZ). Tožnika sta zato utemeljeno pričakovala, da se bo dolg A. A. upošteval pri dedovanju po njej. Vendar zaradi sklenitve Pogodbe o preužitku v času smrti ni imela vrednejšega premoženja. To pomeni, da tožnika nista imela realne možnosti za poplačilo dolga A. A., pa tudi dedovala bi po njej lahko le manjše premoženje - tisto, ki ni bilo s Pogodbo o preužitku preneseno na toženca. Izpovedba drugega toženca potrjuje, da glavni namen Pogodbe o preužitku ni bilo preživljanje A. A. v zameno za pridobitev premoženja, pač pa je bila pogodba sklenjena zato, da tožnika ne bi nič dobila. Tako ravnanje pogodbenikov je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ter načelom prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ). Gre za načrtno ravnanje tožencev in A. A., katerega cilj je bil, izigrati tožnika, kar vsekakor ni moralno. Po sodni praksi pogodba, katere glavni namen je onemogočiti nekomu uveljavitev pravic, nima dopustne podlage (prvi odstavek 39. člena OZ). Pogodba, ki nima dopustne podlage, pa je skladno s četrtim odstavkom 39. člena OZ nična2.

7.Ker je dokazano, da namen sklenitve Pogodbe o preužitku ni bil v preživljanju A. A., pritožbene navedbe o izvajanju pogodbe, njeni odplačnosti in aleatornosti, niso relevantne. Toženca in A. A. so s sklenitvijo Pogodbe o preužitku nameravali tožnika izigrati. Za tak primer pa zakon predpisuje ničnost in ne zgolj izpodbojnost pogodbe.

8.Glede odločitve o vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov in o dosojenih stroških postopka pritožba nima navedb. Višje sodišče je zato v tem delu izpodbijano sodbo preizkusilo le z vidika kršitev, ki jih upošteva po uradni dolžnosti - taksativno so naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Teh kršitev ni.

9.Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljani ne pritožbeni razlogi, na katere je dolžno višje sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. in prvem odstavku 154. člena ZPP. Toženca, ki s pritožbo nista uspela, morata tožnikoma povrniti stroške, ki sta jih imela z odgovorom na pritožbo. Višje sodišče jih je odmerilo na podlagi stroškovnika v spisu in skladno z Odvetniško tarifo (OT)

11.. Ugotavlja, da so stroški priglašeni, kot določa OT, zato je vse priznalo. Znašajo 1.124,53 EUR, specifikacija je na list. št. 135. Toženca sta stroške dolžna plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe (313. člen ZPP), če jih ne bosta, bosta prišla v zamudo in bosta od tedaj dalje do plačila dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

-------------------------------

1Dedni dogovor je pogodba.

2Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 67/1999, II Ips 25/2011, II Ips 259/2013, II Ips 121/2017, idr.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 5, 7, 9, 39, 39/1, 39/4, 239, 239/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.