Jedro

Sprememba denacionalizacijskega zahtevka v postopku obnove ni mogoča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 12.5.2000, s katero je tožena stranka odločila: da se pritožbi Slovenskega odškodninskega sklada (zdaj Slovenske odškodninske družbe - SOD) ugodi in dopolnilna odločba Upravne enote K. z dne 28.12.1999 odpravi (1. točka izreka); da se predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 11.9.1997, ki ga je vložil D.Z. dne 15.2.1999, zavrne (2. točka izreka). Z dopolnilno odločbo z dne 28.12.1999 je prvostopni organ odločil: da je SOD zavezanec za plačilo odškodnine za zmanjšano vrednost z delnima odločbama z dne 6.5.1993 in 21.4.1994 vrnjenega nepremičnega premoženja, podržavljenega zasebnega gospodarskega podjetja "I.P.", Tovarna čevljev K., za vrednost strojev inventarja, tovarniških motorjev in zalog, denarnih sredstev in terjatev, zmanjšano za obveznosti navedenega podjetja ter za vrednost ob podržavljenju tega podjetja odvzete stanovanjske opreme, v skupni višini 3,039.232,00 DEM (1. točka izreka); da so upravičenke do navedene odškodnine F.P., roj. G. do 6/16, M.Z., roj. P. do 5/16 in F.P., roj. P. do 5/16 (2. točka izreka); da mora zavezanec navedeno odškodnino plačati z obveznicami, izdanimi v skladu z Uredbo o izdajanju obveznic in izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec SOD (3. točka izreka); zavezanec mora obveznice po pravnomočnosti odločbe izročiti D.Z., ki bo z njimi začasno upravljal kot skrbnik za posebne primere (4. točka izreka); da se odločba tega organa z dne 11.9.1997 odpravi (5. točka izreka); da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka (6. točka izreka).

V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je prvostopni organ na tožnikovo zahtevo za obnovo postopka izdal sklep dne 28.4.1999, s katerim je dovolil obnovo postopka, pravnomočno končanega z delno odločbo z dne 11.9.1997. Sklep je postal pravnomočen 20.5.1999. Vendar je tudi po presoji sodišča prve stopnje prvostopni organ pri odločanju o predlogu za obnovo postopka prezrl temeljno pravilo, da mora predlog za obnovo postopka temeljiti na isti pravni podlagi kot zahtevek, o katerem je bilo odločeno v rednem upravnem postopku in da sprememba zahtevka glede oblike denacionalizacije ali razširitev zahtevka za denacionalizacijo na drugega zavezanca, ne moreta biti razlog za obnovo postopka. V obravnavanem primeru odločba, izdana v obnovljenem postopku, ne temelji na isti pravni podlagi. V prejšnjem postopku je bila kot zavezanec za vrnitev premoženja po izbiri vlagateljev denacionalizacijske zahteve družba "P." K., ne pa SOD. S 40. členom ZDen je dana upravičencu možnost izbire med primarno vrnitvijo podržavljenega podjetja (vrnitev podjetja oziroma kapitala) ter sekundarno obliko denacionalizacije (odškodnina v obveznicah SOD). Opcija po zakonu ni vezana na nikakršne pogoje in je torej prepuščena upravičencu, vendar mora upravičenec zahtevek oblikovati najkasneje do izdaje odločbe na prvi stopnji (130. člen ZUP/86). Vlagatelji denacionalizacijske zahteve, ki so postavili zahtevek za vračanje premoženja, podržavljenega podjetja v obliki vrnitve lastninskega deleža na družbenem kapitalu podjetja, bi lahko ta zahtevek spremenili v skladu s 130. členom ZUP/86 le do izdaje odločbe na prvi stopnji, torej delne odločbe z dne 11.9.1997. Ne more pa sprememba zahtevka glede oblike denacionalizacije biti razlog za obnovo postopka. S tem so bila bistveno kršena pravila postopka pri izdaji dopolnilne odločbe z dne 28.12.1999, s katero je prvostopni organ odločil, da se premoženje podržavljenega podjetja vrača v obliki obveznic SOD. Tožbeni ugovor, da je sklep o dovolitvi obnove postal pravnomočen in zato tožena stranka pri odločanju o pritožbi zoper dopolnilno odločbo ne bi smela predloga za obnovo postopka zavrniti, ker o predlogu za obnovo na podlagi 2. odstavka 255. člena ZUP/86 odloča le tisti organ, kateri je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljen. Menilo je, da tožena stranka ni odločila o predlogu za obnovo postopka v nasprotju z 2. odstavkom 255. člena ZUP/86. O tožnikovem predlogu za obnovo postopka je odločil organ prve stopnje, kar je v skladu z 2. odstavkom 255. člena ZUP/86, po katerem odloča o predlogu za obnovo postopka tisti organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila v skladu z 259. členom ZUP/86, po katerem je zoper odločbo, izdano v obnovljenem postopku, dovoljena pritožba tedaj, kadar je odločbo izdal organ prve stopnje. V obravnavani zadevi gre ravno za takšen primer, ko je tožena stranka v postopku reševanja pritožbe zoper odločbo, izdano v obnovljenem postopku, po uradni dolžnosti presojala tudi zakonitost sklepa o dovolitvi obnove postopka. Ker je tožena stranka tudi po presoji sodišča prve stopnje pravilno ugotovila, da ne obstojijo utemeljeni razlogi za obnovo postopka, je postopala pravilno, da je prvostopno odločbo odpravila, tožnikov predlog za obnovo postopka pa zavrnila. Enako kot tožena stranka sodišče meni, da prvostopni organ v predmetni denacionalizacijski zadevi obnove postopka ne bi smel dopustiti. Sodišče se namreč strinja s stališčem tožene stranke, da je po 1. točki 249. člena ZUP/86, iz razloga novih dejstev in novih dokazov, postopek možno obnoviti le med strankami, ki so sodelovale v prvotnem postopku in glede istega zahtevka. V obravnavanem primeru pa je bil kot pravilno ugotavlja tožena stranka, v bistvu razlog za obnovo postopka sprememba denacionalizacijskega zahtevka, ki jo je tožnik podal pri prvostopnem organu po pravnomočnosti sklepa o dovolitvi obnove postopka. To pa predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, saj se po 130. členu ZUP/86 lahko spremen i že postavljeni zahtevek samo do odločbe na prvi stopnji. Iz navedenega izhaja, da sprememba zahtevka v postopkih, ki se vodijo na podlagi rednih in izrednih pravnih sredstev ni več dopustna. Na podlagi 40. člena ZDen ima upravičenec možnosti izbire med vrnitvijo podjetja po določbah 34. in 37. člena ZDen, to je v naravi, ali odškodnino v obveznicah SOD. Možnost izbire in s tem do spremembe denacionalizacijskega zahtevka ima najdalj do izdaje odločbe na prvi stopnji, ne more pa spreminjati svojega zahtevka v obnovljenem postopku. Ker je upravni organ prve stopnje dopustil spremembo zahtevka potem, ko je bila njegova delna odločba z dne 11.9.1997 že pravnomočna in izvršena, je bistveno kršil pravila postopka, kar je vplivalo na odločitev o stvari. Tožena stranka je zato postopala pravilno, ko je na podlagi tako spremenjenega zahtevka izdano dopolnilno odločbo z dne 28.12.1999 kot nezakonito odpravila, predlog za obnovo postopka pa zavrnila.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) in predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba odpravi ter ugodi tožbenemu zahtevku tako, da se zavrne pritožba SOD in se potrdi oziroma vrne zadeva prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Sodišče ni upoštevalo, da je prvostopenjski organ izdal poseben sklep, s katerim je dovolil obnovo postopka v celoti in da je ta sklep postal pravnomočen 20.5.1999. Tožena stranka kot upravno sodišče bi pri svojem odločanju o pritožbi zoper meritorno odločbo moralo upoštevati pravnomočnost sklepa, s katerim se je dovolila obnova postopka, ne glede na njegovo zakonitost oziroma nezakonitost. Ker tega nista upoštevala in sta o pravnomočnem sklepu odločala po uradni dolžnosti, sta prekoračila svoji pristojnosti po določbah ZUP/86. Upravno sodišče je tudi potrdilo odločitev tožene stranke, s katero je le-ta zavrnila predlog za obnovo postopka, čeprav tožena stranka ni stvarno pristojna za odločanje o predlogu za obnovo. O predlogu za obnovo postopka lahko odloči zgolj in samo upravni organ, kateri je izdal sporno odločbo (2. odstavek 255. člena ZUP/86). S pravnomočnim sklepom je bila dovoljena obnova postopka za vrnitev premičnega premoženja podjetja v celoti, to pomeni, da se je postopek vrnil na sam začetek. Ker je bila za to vrsto premoženja vseskozi podana zahteva upravičenca do vrnitve podržavljenega premoženja po 42. členu ZDen v obliki vračanja z odškodnino (razen tistega, kar je bilo vrnjeno v naravi) ni moč slediti navedbam sodišča, da je tožeča stranka v zahtevi za obnovo postopka objektivno spremenila svoj denacionalizacijski zahtevek. Tudi ne gre za subjektivno spremembo zahtevka, saj je v postopku bil udeležen SOS, sedaj SOD, kar izhaja iz odločbe, ki je predmet obnove.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ko je sklep organa prve stopnje o dovolitvi obnove pravnomočen, organ druge stopnje v pritožbenem postopku zoper odločbo, izdano v obnovljenem postopku, ne more ponovno odločati, ali so obstajali temeljni (formalni) pogoji za obnovo. To pa seveda ne pomeni, da ne bi smel presoditi utemeljenosti oziroma opravičenosti predloga za obnovo postopka. Sklep o dovolitvi obnove pomeni le, da je opravljen predhoden preizkus predloga tako glede formalnih pogojev za uvedbo obnove (pravočasnost predloga, upravičeni predlagatelj, verjetna izkazanost uveljavljanega zakonitega obnovitvenega razloga). V dovoljenem obnovitvenem postopku pa se nato odloča o utemeljenosti uveljavljanega obnovitvenega razloga in to na podlagi popolno ugotovljenega stanja s stopnjo gotovosti in ne več s stopnjo verjetnosti. Zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je v postopku reševanja pritožbe zoper odločbo, izdano v obnovljenem postopku, tožena stranka po uradni dolžnosti dolžna presojati tudi zakonitost že pravnomočnega sklepa o dovolitvi obnove postopka.

Vendar pa v tem primeru to stališče sodišča prve stopnje ni vplivalo na pravilnost odločitve, niti tožena stranka v svoji odločbi tega ni zatrjevala. Namreč tožena stranka kot sodišče prve stopnje sta pravilno ugotovila, da obnovitveni razlog po 1. točki 249. člena ZUP/86, ki ga je uveljavljal predlagatelj obnove, ni utemeljen. Po 1. točki 249. člena ZUP/86, to je iz obnovitvenega razloga zaradi novih dejstev in novih dokazov, je postopek možno obnoviti le med strankami, ki so sodelovale v prvotnem postopku in glede istega zahtevka, ne pa spremenjenega, ker je namen obnove poprava morebitnih pomanjkljivosti v dejanskem stanju, na katerem je utemeljena prejšnja odločba. Četudi je obnova dovoljena v celoti, to še ne pomeni, da se je postopek vrnil na sam začetek in da stranka lahko spremeni zahtevek. V obravnavanem primeru so v denacionalizacijskem postopku, končanem z delno odločbo dne 11.9.1997, imeli upravičenci po 40. členu ZDen možnost izbire med vrnitvijo podjetja po določbah 34. in 37. člena ZDen, to je v naravi oziroma deležu na kapitalu podjetja ali odškodnino v obveznicah SOD. Možnost izbire in do spremembe denacionalizacijskega zahtevka obstaja najdalj do izdaje odločbe na prvi stopnji. V tem primeru je tožnik spremenil zahtevek potem, ko je bila delna odločba z dne 11.9.1997 že pravnomočna in izvršena. Zato je pravilna ugotovitev, da je bilo v obnovitvenem postopku na prvi stopnji odločeno na podlagi spremenjenega denacionalizacijskega zahtevka, ki ga je tožnik podal v predlogu za obnovo, kar pa v postopku obnove ni mogoče zaradi razlogov, ki sta jih pravilno navedla tožena stranka kot sodišče prve stopnje.

Zaradi navedenega je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno sklepanje, da uveljavljani obnovitveni razlog ni utemeljen, ker glede na možno izbiro oblike vrnitve podjetja in postavljeni zahtevek v denacionalizacijskem postopku (vrnitev lastninskega deleža na kapitalu, torej v naravi in ne plačilo odškodnine) v obnovitvenem postopku nebi moglo priti do drugačne odločitve.

Če v pritožbenem postopku organ druge stopnje ugotovi, da je odločba organa prve stopnje, izdana v obnovljenem postopku, nezakonita, jo odpravi in hkrati meritorno odloči tudi o predlogu za obnovo. Zato pritožbeni ugovor, da je v tem primeru, ko je tožena stranka ob odpravi dopolnilne odločbe z dne 28.12.1999 zavrnila predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo 11.9.1997, prekoračila svoje pristojnosti, ni utemeljen. Že sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno navedlo, da je o predlogu za obnovo postopka pravilno odločil v tem primeru organ prve stopnje, v skladu z 2. odstavkom 255. člena ZUP/86, po katerem odloča o predlogu za obnovo postopka tisti organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan. V postopku reševanja pritožbe pa je tožena stranka dopolnilno odločbo, izdano v obnovljenem postopku na podlagi 1. odstavka 243. člena v zvezi z 258. členom ZUP/86 pravilno odpravila, predlog za obnovo pa zavrnila. S tem je delna odločba z dne 11.9.1997 ostala v veljavi.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.