Jedro

Tožba je bila vložena po začetku stečaja nad toženo stranko, zato konkretni pravdni postopek sploh ni bil prekinjen in tožeča stranka po izdaji sklepa o preizkusu terjatev (prerekana glavnična terjatev v višini 28.900,00 EUR) tudi po oceni pritožbenega sodišča sploh ni bila dolžna predlagati nadaljevanja prekinjenega pravdnega postopka.

Ker tožeča stranka v stečajnem postopku nad toženo stranko sploh ni prijavila terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti od glavničnega zneska 28.900,00 EUR za čas od 21.12.2012 do plačila, je pravilna in zakonita odločitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, saj je terjatev iz tega naslova v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se odločitev sodišča prve stopnje v točki I izreka sklepa razveljavi, odločitev v točki II izreka sodbe pa se razveljavi glede zavrnitve tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja denarne terjatve tožnika do stečajne mase tožene stranke v višini 28.900,00 EUR in glede pravdnih stroškov ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (zavrnitev zahtevka na ugotovitev obstoja denarne terjatve glede zakonskih zamudnih obresti od 28.900,00 EUR za čas od 21.12.2012 do plačila) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodno odločbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka odločilo, da se postopek, ki je bil prekinjen zaradi začetka stečajnega postopka na toženo stranko, nadaljuje z dnem 14.10.2013, v točki II izreka pa je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi, da se ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 28.900,00 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi od 21.12.2012 do plačila. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki pravdne stroške v osmih dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper to sodno odločbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep in sodbo razveljavi. V pritožbi opozarja, da v konkretnem primeru ne pride v poštev določilo 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). V prvem odstavku tega člena je jasno določeno, da se pravila, določena v tem členu uporabljajo, če je upnik za uveljavitev terjatve začel pravdni postopek pred začetkom stečajnega postopka. V konkretnem primeru pa je bila tožba vložena po začetku stečajnega postopka nad toženo stranko. Ker je bila tožba že vložena, tožnik po sklepu o preizkusu terjatev ni bil dolžan vložiti nove tožbe; in ker pravdni postopek ni bil prekinjen, tožnik tudi ni bil dolžan predlagati nadaljevanja prekinjenega postopka. Potem, ko je bil objavljen sklep o preizkusu terjatev, sodišče ni smelo zavrniti tožbenega zahtevka, saj ima tožnik pravni interes za vsebinsko obravnavanje tožbe.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

Pravila, določena v 301. členu ZFPPIPP (nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka za uveljavitev terjatve), se uporabljajo, če je upnik za uveljavitev terjatve pred začetkom stečajnega postopka začel pravdni postopek (prvi odstavek 301. člena ZFPPIPP). Le v tem primeru mora upnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev predlagati nadaljevanje prekinjenega postopka, sicer njegova prerekana terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha (tretji in sedmi odstavek 301. člena ZFPPIPP). V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je stečajni postopek nad toženo stranko začel 21.12.2012, tožeča stranka pa je tožbo zoper toženo stranko zaradi ugotovitve obstoja denarne terjatve v višini 28.900,00 EUR s pp vložila po začetku stečaja nad toženo stranko, to je 10.6.2013. Tožba je bila torej vložena po začetku stečaja nad toženo stranko, zato konkretni pravdni postopek sploh ni bil prekinjen in tožeča stranka po izdaji sklepa o preizkusu terjatev (prerekana glavnična terjatev v višin 28.900,00 EUR) tudi po oceni pritožbenega sodišča sploh ni bila dolžna predlagati nadaljevanja prekinjenega pravdnega postopka. Ob vložitvi tožbe je bila tožba na ugotovitev obstoja denarne terjatve v višini 28.900,00 EUR resda preuranjena, vendar je ta ovira po objavi sklepa o preizkusu terjatev (v katerem je stečajni upravitelj to prijavljeno terjatev prerekal) odpadla (sklep je bil objavljen 14.10.2013), zato je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu dolžno sprejeti v obravnavo, na kar upravičeno opozarja obravnavana pritožba. Iz tega razlog je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje (v točki I in delno v točki II glede ugotovitve obstoja denarne terjatve v višini 28.900,00 EUR in glede pravdnih stroškov) in zadevo v tem obsegu (glede odločitve v zvezi s točko II izpodbijane sodbe) vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obravnavana pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v stečajnem postopku nad toženo stranko sploh ni prijavila terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti od glavničnega zneska 28.900,00 EUR za čas od 21.12.2012 do plačila, zato je pravilna in zakonita odločitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, saj je terjatev iz tega naslova v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP). V tem delu je zato pritožbeno sodišča pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).