Jedro

Za prekrške v pravem steku prvi odstavek 27. člena ZP-1 določa, da sodišče določi najprej sankcijo za vsak posamezni prekršek, nato pa se izrečejo kot enotna sankcija vse tako določene sankcije. Če so za prekrške, storjene v steku, določene sankcije iste vrste, se na podlagi drugega odstavka 27. člena ZP-1 izreče enotna sankcija, ki je enaka njihovemu seštevku, vendar enotna sankcija ne sme presegati dvakratne največje mere posamezne vrste sankcije po tem zakonu. Pravilo seštevanja torej ni omejeno le na dvakratnik največje mere posamezne globe, določene v 17. členu ZP-1, ampak se pravilo seštevanja in omejitve višine seštevka upošteva pri vseh sankcijah iste vrste, ki jih je pojmovno mogoče sešteti. Vrste sankcij so določene v drugem odstavku 4. člena ZP-1, ki kot sankcijo za prekrške med drugim določa tudi izločitev iz postopkov javnega naročanja.

Pritožnik neutemeljeno uveljavlja, da prekršek ni bil storjen, ker aneks k pogodbi nikoli ni bil realiziran in na njegovi podlagi nikoli ni bil izdan noben račun.

Po določbi prvega odstavka 17. člena ZPVPJN naročnik ne sme začeti novega postopka javnega naročanja za isti predmet naročanja, kadar je v postopku javnega naročanja vložen zahtevek za revizijo.

Okoliščine, ki utemeljujejo oceno o skrajni nujnosti iz č) točke prvega odstavka 46. člena ZJN-3, ne smejo biti take, da bi jih lahko pripisali naročniku.

Izrečene stranske sankcije izločitve iz postopkov javnega naročanja ni mogoče omiliti na podlagi določbe šestega odstavka 26. člena ZP-1, saj ta določba določa, da sme sodišče storilcu odmeriti sankcijo pod mejo, ki je predpisana, če tako določa zakon ali če ugotovi, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek milejše sankcije, pri čemer sme izreči globo do najnižje mere iz 17. člena tega zakona. Na podlagi navedenega je torej ob obstoju posebnih olajševalnih okoliščin, ali če tako določa zakon, možno pod predpisano mejo omiliti le globo, ne pa tudi stransko sankcijo.

Izrek

I. Pritožba obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka in v odločitvi o stroških postopka potrdi.

II. Pritožbi zagovornikov obdolženega B. B. se ugodi in se izpodbijana sodba v točki II izreka in v odločitvi o stroških postopka spremeni tako, da se postopek o prekršku zaradi dveh prekrškov po 2. točki prvega odstavka 111. člena Zakona o javnem naročanju na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških ustavi in stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun.

III. Obdolženec A. A. mora plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso v znesku 300,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za odgovorna storitve prekrškov: (-) obdolženega A. A. prekrška po 6. točki prvega odstavka 111. člena in dveh prekrškov po 2. točki prvega odstavka 111. člena Zakona o javnem naročanju (ZJN-3) in mu je za vsak prekršek določilo globo 500,00 EUR in stransko sankcijo izločitve iz postopkov javnega naročanja za dobo treh let, nato pa mu je po pravilih o steku iz 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno globo 1.500,00 EUR in stransko sankcijo izločitve iz postopkov javnega naročanja za dobo šestih let, (-) obdolženega B. B. dveh prekrškov po 2. točki prvega odstavka 111. člena ZJN-3 in mu je za vsak prekršek določilo globo 500,00 EUR in stransko sankcijo izločitve iz postopkov javnega naročanja za dobo treh let, nato pa mu je po pravilih o steku iz 27. člena ZP-1 izreklo enotno globo 1.000,00 EUR ter stransko sankcijo izločitve iz postopkov javnega naročanja za dobo šestih let. Odločilo je še o stroških postopka o prekršku in je obdolženemu A. A. naložilo plačilo sodne takse v znesku 200,00 EUR, medtem ko je obdolženemu B. B. naložilo plačilo sodne takse v znesku 150,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožujejo: - obdolženi A. A., kot navaja iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1, torej zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zaradi kršitve materialnih določb zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločitve o sankcijah. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo odpravi in postopek o prekršku ustavi; - zagovorniki obdolženega B. B. zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zaradi kršitve materialnih določb zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločitve o sankcijah (pritožbeni razlogi po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 154. člena ZP-1). Predlagajo, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo odpravi ter postopek o prekršku ustavi.

3. Na pritožbi je odgovoril prekrškovni organ Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (DKOM), ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, razen eventuelno v delu, ki se nanaša na dobo trajanja izrečene stranske sankcije izločitve iz postopkov javnega naročanja za dobo šest let, katero naj, po morebitni predhodni ugotovitvi utemeljenosti pritožbenih navedb, samo spremeni na obdobje treh let. 4. Pritožba obdolženega A. A. je neutemeljena, medtem ko je pritožba zagovornikov obdolženega B. B. utemeljena.

**Glede pritožbe obdolženega A. A.:**

5. Po proučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, ko je izvedlo vse potrebne listinske dokaze, ki jih je ocenilo in je v vseh točkah sodbe napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo prepričljive razloge ter je obdolženega A. A. utemeljeno spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 6. točki prvega odstavka 111. člena in dveh prekrškov po 2. točki prvega odstavka 111. člena ZJN-3. 6. Neutemeljeno pritožnik smiselno uveljavlja pritožbeni razlog iz 5. točke 156. člena ZP-1, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo o sankcijah prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, kar utemeljuje z navedbami, da je nepravilno uporabilo določbo 27. člena ZP-1 o steku in je neupravičeno izreklo enotno stransko sankcijo izločitve iz postopkov javnega naročanja za dobo šestih let, ker je na podlagi sedmega odstavka 111. člena ZJN-3 sankcijo izločitve iz postopkov javnega naročanja možno izreči za maksimalno dobo treh let, pri čemer določba 27. člena velja le za sankcije, ne pa tudi za stranske sankcije, kar izhaja tudi iz 25.a člena ZP-1, ki določa, da se izločitev iz postopkov javnega naročanja lahko izreče v trajanju, ki ga določa zakon iz področja javnega naročanja. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem pritožnika, da pravilo o steku iz 27. člena ZP-1 velja le za izrekanje glavnih sankcij, na pa tudi za izrekanje stranskih sankcij. Za prekrške v pravem steku prvi odstavek 27. člena ZP-1 določa, da sodišče določi najprej sankcijo za vsak posamezni prekršek, nato pa se izrečejo kot enotna sankcija vse tako določene sankcije. Če so za prekrške, storjene v steku, določene sankcije iste vrste, se na podlagi drugega odstavka 27. člena ZP-1 izreče enotna sankcija, ki je enaka njihovemu seštevku, vendar enotna sankcija ne sme presegati dvakratne največje mere posamezne vrste sankcije po tem zakonu. Pravilo seštevanja torej ni omejeno le na dvakratnik največje mere posamezne globe, določene v 17. členu ZP-1, ampak se pravilo seštevanja in omejitve višine seštevka upošteva pri vseh sankcijah iste vrste, ki jih je pojmovno mogoče sešteti. Vrste sankcij so določene v drugem odstavku 4. člena ZP-1, ki kot sankcijo za prekrške med drugim določa tudi izločitev iz postopkov javnega naročanja. Sankcija izločitve iz postopkov javnega naročanja se na podlagi drugega odstavka 25.a člena ZP-1 izreče v trajanju, ki ga določa zakon, ki ureja področje javnega naročanja. Ta določba torej mero trajanja sankcije določa na način, da določitev trajanja sankcije prepušča Zakonu o javnem naročanju, ki v sedmem odstavku 111. člena trajanje sankcije fakultativno predpisuje za dobo treh let. Ko storilec stori dva ali več prekrškov po prvem odstavku 111. člena ZJN-3 v steku, za katere mu je sodišče določilo sankcijo izločitve iz postopkov javnega naročanja, je pravilna uporaba pravila o seštevanju časa trajanje sankcije na način, da se najprej določi sankcijo za vsak posamezen prekršek, nato pa se kot enotna izreče sankcija, ki je enaka seštevku, vendar ne sme presegati dvakratne mere, v tem primeru se torej enotna sankcija izločitve iz postopkov javnega naročanja izreče v seštevku treh let, vendar ne sme presegati trajanja 6 let, ki je dvakratnik trajanja sankcije, ki se lahko izreče po ZP-1 v zvezi z ZJN-3. 7. Obdolženega A. A. je sodišče prve stopnje v točki I/a izreka sodbe spoznalo za odgovornega za prekršek po 6. točki prvega odstavka 111. člena ZJN-3, ki ga je storil s tem, da je kot podžupan, pooblaščen za oddajo javnih naročil za potrebe prevoza osnovnošolskih otrok, v imenu in za račun občine kot naročnika, dne 31.8.2017 podpisal dodatek k pogodbi o izvajanju prevozov otrok, s katerim je izvajalcu C. d.o.o. po izteku veljavnosti prvotne pogodbe ponovno oddal javno naročilo v pogodbeni vrednosti 356.280,00 EUR brez DDV, pri čemer sklenitev dodatka ni bila potrebna zaradi okoliščin, ki jih skrben naročnik ne bi mogel predvideti, zaradi česar niso bili podani pogoji za spremembo pogodbe brez izvedbe novega postopka oddaje javnega naročila. Pritožnik neutemeljeno uveljavlja, da prekršek ni bil storjen, ker aneks k pogodbi nikoli ni bil realiziran in na njegovi podlagi nikoli ni bil izdan noben račun. Prekršek po 6. točki prvega odstavka 111. člena ZJN-3 je storjen, če naročnik med izvajanjem javnega naročila spremeni pogodbo o izvedbi javnega naročila v nasprotju z zakonom. Glede na navedeno je prekršek storjen ne glede na to, ali je dodatek, s katerim je bila spremenjena prvotna pogodba, bil realiziran ali ne. Bistveno za obstoj prekrška je, da je s podpisom dodatka bila spremenjena pogodba, ne da bi obstajale okoliščine, ki jih skrben naročnik ne bi mogel predvideti, zato so neutemeljeni tudi pritožbeni razlogi, s katerimi pritožnik pojasnjuje razloge za sklenitev dodatka, ki jih je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje v točki 5 razlogov sodbe, kjer je pojasnilo, da za spremembo pogodbe niso obstajale utemeljene okoliščine, s čimer se pritožbeno sodišče strinja.

8. V točki I/b izreka sodbe je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 2. točki prvega odstavka 111. člena ZJN-3, ki ga je storil s tem, da je kot podžupan, pooblaščen za oddajo javnih naročil za potrebe prevoza osnovnošolskih otrok, v imenu in za račun občine kot naročnika, dne 1.9.2017 s podpisom pogodbe o izvajanju prevozov osnovnošolskih otrok v Občini D. izvajalcu C. d.o.o. oddal javno naročilo storitve prevoza osnovnošolskih otrok v pogodbeni vrednosti 1.055.374,00 EUR brez DDV, brez predhodno izvedenega enega izmed postopkov javnega naročanja, določenih v 40. (odprti postopek) in 41. (omejeni postopek) členu ZJN-3, uporaba katerih je bila obvezna pri vrednosti javnega naročila storitev, enaki ali višji od 134.000,00 EUR brez DDV. Obdolženec v pritožbi uveljavlja kršitev materialnopravne določbe prvega odstavka 17. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN), kar utemeljuje s ponavljanjem svojega zagovora, da je ravnal skladno s to določbo, ker je z novim postopkom javnega naročanja začel še preden je zoper prvotni postopek javnega naročanja bil vložen zahtevek za revizijo, kar pa določba prvega odstavka 17. člena ZPVPJN ne prepoveduje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da si obdolženec določbo prvega odstavka 17. člena ZPVPJN razlaga prilagojeno. Po določbi prvega odstavka 17. člena ZPVPJN naročnik ne sme začeti novega postopka javnega naročanja za isti predmet naročanja, kadar je v postopku javnega naročanja vložen zahtevek za revizijo. Podatki spisa potrjujejo pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obdolženec s prvim postopkom javnega naročila začel dne 16.2.2017 in je odločitev o izbiri izvajalca sprejel dne 21.4.2017, vendar je DKOM odločitev o izbiri s sklepom z dne 26.6.2017 razveljavila, nato pa je po razveljavitvi obdolženec dne 3.7.2017 sprejel odločitev o zavrnitvi vseh ponudb, pri čemer je zoper takšno odločitev dopusten zahtevek za revizijo v roku osmih dni od objave odločitve. Še preden je potekel rok za vložitev revizije, je obdolženec dne 6.7.2017 sprejel sklep o začetku postopka javnega naročanja za isti predmet javnega naročila, zoper katerega so neizbrani ponudniki vložili dne 13.7.2017 (v roku) zahtevek za revizijo, ki ga je občina s sklepom z dne 25.7.2017 zavrnila in ga je s sklepom z dne 30.8.2017 zavrnila tudi DKOM in je šele s tem bil postopek javnega naročanja, ki se je začel 16.2.2017, pravnomočno končan. Zgrešeno je stališče pritožnika, da je sodišče napačno interpretiralo določbo prvega odstavka 17. člena ZPVPJN, ko se pritožnik pri tem sklicuje na trditev, da je z novim postopkom začel še preden je bil vložen zahtevek za revizijo in da ni mogel vedeti, ali bo dejansko tudi vložen. Pritožnik pri tem povsem spregleda tek roka za vložitev revizije, saj je z novim postopkom začel še preden je rok za revizijo potekel in še preden je bil prvotni postopek javnega naročila pravnomočno zaključen. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da bi obdolženec s pričetkom novega postopka moral počakati do poteka roka za vložitev revizije, na vložitev katere je nenazadnje v odprtem roku tudi moral računati. Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče ni napačno razlagalo določbe prvega odstavka 17. člena ZPVPJN in ni zagrešilo očitane kršitve ter je posledično pritožba v tem delu neutemeljena.

9. Sodišče prve stopnje je obdolženca v točki I/c izreka sodbe spoznalo za odgovornega za prekršek po 2. točki prvega odstavka 111. člena ZJN-3, ki ga je storil s tem, da je kot podžupan, pooblaščen za oddajo javnih naročil za potrebe prevoza osnovnošolskih otrok, v imenu in za račun občine kot naročnika, dne 10.11.2017 s podpisom pogodbe o izvajanju prevozov osnovnošolskih otrok izvajalcu C. d.o.o. oddal javno naročilo storitve prevoza otrok v pogodbeni vrednosti 180.524,50 EUR brez DDV, brez predhodno zakonito izvedenega enega izmed postopkov javnega naročanja, določenih v 40. (odprti postopek) in 41. (omejeni postopek) členu ZJN-3, uporaba katerih je bila obvezna pri vrednosti javnega naročila storitev, enaki ali višji od 134.000,00 EUR brez DDV. Pritožnik neutemeljeno smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, kar utemeljuje z navedbami, da je sodišče posplošeno navedlo, da je postopek s pogajanji brez predhodne objave mogoče uporabiti le v primeru, ko zaradi skrajne nujnosti, nastale kot posledica dogodkov, ki jih naročnik ni mogel predvideti, rokov za odprte postopke ali omejene postopke ali konkurenčne postopke s pogajanji ni mogoče upoštevati. Pri tem obdolženec ponavlja svoj zagovor, da je odločitev za oddajo naročila po postopku s pogajanji brez predhodne objave temeljila na določbi č) točke prvega odstavka 46. člena ZJN-3, ker je takšen postopek bil nujno potreben zaradi nezakonitega sklepa DKOM o razveljavitvi pogodbe z dne 1.9.2017 in zaradi nujnosti zagotovitve prevoza otrok. Vendar pa pritožbeno sodišče ob preizkusu razlogov izpodbijane sodbe ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 9 razlogov sodbe jasno in prepričljivo ter skladno s podatki spisa obrazložilo, da okoliščine, ki utemeljujejo oceno o skrajni nujnosti iz č) točke prvega odstavka 46. člena ZJN-3 ne smejo biti take, da bi jih lahko pripisali naročniku. V obravnavanem primeru pa je razloge, ki so pripeljali do situacije, v kateri se je obdolženec odločil izvesti postopek s pogajanji brez predhodne objave, pripisati naročniku, ki je s svojimi ravnanji od oddaje prvega javnega naročila dne 16.2.2017 prispeval k temu, da občina z začetkom novega šolskega leta lahko ostane brez storitve prevozov osnovnošolskih otrok. Tudi po presoji pritožbenega sodišča se pritožnik ne more uspešno sklicevati na skrajno in nepredvidljivo nujnost glede na to, da je od februarja 2017 natančno vedel in aktivno prispeval k teku postopka oddaje javnega naročila, zaradi česar pritožnik neuspešno uveljavlja tudi, da mu ni mogoče očitati niti nezavestne malomarnosti, kar vse je pojasnilo sodišče prve stopnje v razlogih sodbe, ki ji ni mogoče očitati neobrazloženosti oziroma pomanjkljive obrazloženosti. Pritožnik pa tudi protispisno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovega zagovora, saj pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v sodbi povzelo njegov pisni zagovor in se je v bistvenem obsegu do njega opredelilo ter za zavrnitev zagovora navedlo tudi razloge, ki so utemeljeni, zaradi česar obdolžencu niso bile kršene ustavno zagotovljene pravice.

10. Na podlagi 165. člena ZP-1 (razširjen obseg pritožbe) pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve materialnopravnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek, podana v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločitve o sankcijah. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tej smeri. Za prekršek po prvem odstavku 111. člena ZJN-3 je za odgovorno osebo samoupravne lokalne skupnosti na podlagi petega odstavka 111. člena ZJN-3 predpisana globa od 500 do 2.000 EUR. Sodišče prve stopnje je obdolžencu za vsak prekršek določilo globo na spodnji meji predpisane in mu nato izreklo enotno globo kot seštevek določenih, za kar je v točki 13 sodbe navedlo razloge, s katerimi je tudi pojasnilo zakaj je izreklo sicer fakultativno predpisano stransko sankcijo izločitve iz postopkov javnega naročanja, za kar je navedlo prepričljive razloge, in sicer, da je obdolženec z istim predmetom javnega naročila storil več prekrškov s težjo obliko krivde - eventualnim naklepom ter da je vedno znova izbiral istega ponudnika C. d.o.o. in da je sporni referenčni pogoj definiral tako, da mu je, izmed vseh, lahko zadostil le ta ponudnik, kar kaže na njegovo favoriziranje, s čimer je onemogočil konkurenco in s tem kršil temeljna načela javnega naročanja. Izrečene stranske sankcije izločitve iz postopkov javnega naročanja pa ni mogoče omiliti na podlagi določbe šestega odstavka 26. člena ZP-1, saj ta določba določa, da sme sodišče storilcu odmeriti sankcijo pod mejo, ki je predpisana, če tako določa zakon ali če ugotovi, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek milejše sankcije, pri čemer sme izreči globo do najnižje mere iz 17. člena tega zakona. Na podlagi navedenega je torej ob obstoju posebnih olajševalnih okoliščin, ali če tako določa zakon, možno pod predpisano mejo omiliti le globo, ne pa tudi stransko sankcijo. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje obdolžencu zakonito izreklo glavno in stransko sankcijo.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo obdolženega A. A. zavrnilo kot neutemeljeno in je sodbo zoper njega potrdilo, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija in tudi ne take kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti po določilih 159. člena ZP-1. 12. Na podlagi 147. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče obdolžencu naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeno odločanje, ker pritožba ni bila uspešna. Pri odmeri sodne takse je z upoštevanjem tarifnega dela ZST-1 s faktorjem 1,5 pomnožilo znesek sodne takse, ki predstavlja 10 % izrečene globe in 50,00 EUR zaradi izrečene stranske sankcije, zaradi česar bo moral obdolženec plačati sodno takso za pritožbeni postopek v znesku 300,00 EUR. Sodno takso bo moral plačati po prejemu te sodbe in poziva za plačilo ter v roku, ki bo naveden v pozivu, sicer se bo prisilno izterjala.

**Glede pritožbe zagovornikov obdolženega B. B.:**

13. Utemeljeno zagovorniki uveljavljajo, da dejanje, za katerega je sodišče prve stopnje obdolženega B. B. spoznalo za odgovornega dveh prekrškov po 2. točki prvega odstavka 111. člena ZJN-1, ni prekršek. Prvostopenjsko sodišče je obdolženca spoznalo za odgovornega za dejanje, da je kot direktor občinske uprave Občine D., pooblaščen za oddajo javnih naročil za potrebe prevoza osnovnošolskih otrok v imenu in za račun občine, kot naročnika, na sedežu občine v D.: 1. dne 11.10.2017 s podpisom naročilnice št. 17-160 izvajalcu C. d.o.o. oddal javno naročilo storitve prevoza osnovnošolskih otrok v vrednosti 11.503,35 eurov brez DDV (točka II/a izreka); 2. dne 24.10.2017 s podpisom naročilnice št. 17-166 izvajalcu C. d.o.o. oddal javno naročilo storitve prevoza osnovnošolskih otrok v vrednosti 21.168,95 eurov brez DDV (točka II/b izreka), obakrat brez predhodno izvedenega enega izmed postopkov javnega naročanja, kar je sodišče prve stopnje presodilo kot storitev dveh prekrškov po 2. točki prvega odstavka 111. člena ZJN-3. 14. Iz razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa izhaja, da je obdolženi B. B. dne 11.10.2017 podpisal naročilnico za izvajanje prevozov otrok v OŠ E. za čas do izbire izvajalca s postopkom pogajanj brez predhodne objave, predvideno do 23.10.2017. Tudi naročilnico z dne 24.10.2017 je podpisal za izvajanje prevozov otrok v OŠ E. do izbire izvajalca s postopkom pogajanj brez predhodne objave. Iz navedenega tako izhaja, da sta se obe naročilnici navezovali na postopek oddaje javnega naročila s pogajanji brez predhodne objave. Sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila s pogajanji brez predhodne objave je podpisal prvoobdolženi A. A. dne 16.10.2017 v ocenjeni vrednosti 158.500,00 EUR za obdobje šest mesecev (priloga A 40 spisa). Na podlagi sklepa o začetku postopka oddaje javnega naročila po postopku s pogajanji brez predhodne objave je prvoobdolženi A. A. dne 17.10.2017 podpisal povabilo k oddaji ponudbe (priloga A 41 spisa) in nato dne 23.10.2017 tudi odločitev o izidu javnega naročila po postopku s pogajanji brez predhodne objave (priloga A 42 spisa), na podlagi katerega je prvoobdolženi dne 10.11.2017 podpisal pogodbo z izvajalcem C. d.o.o. (priloga A 44 spisa), s čimer je oddal javno naročilo po postopku s pogajanji brez predhodne objave. Upoštevajoč navedena odločilna dejstva se izkaže, da je celoten postopek oddaje javnega naročila po postopku s pogajanji brez predhodne objave vodil prvoobdolženi A. A., ki je s podpisom pogodbe z dne 10.11.2017 javno naročilo tudi oddal in je s tem storil prekršek, za katerega je bil spoznan za odgovornega pod točko I/c izreka izpodbijane sodbe. S tem, ko je sodišče prve stopnje tudi drugoobdolženega spoznalo za odgovornega za oddajo javnega naročila, ga je spoznalo za odgovornega oddaje istega javnega naročila, ki je dejansko bilo oddano šele s podpisom pogodbe, zaradi česar v tem primeru ni vzdržna situacija, da bi isto javno naročilo lahko bilo oddano dvakrat. 15. Zagovorniki v pritožbi problematizirajo tudi stališče sodišča, da je kljub dejstvu, da je vrednost nižja od 20.000,00 EUR brez DDV, ki je meja za objavo postopka oddaje javnega naročila po ZJN-3, naročnik skladno z določbo 24. člena ZJN-3 dolžan za naročila, ki se redno ponavljajo, izračunati ocenjeno vrednost na podlagi skupne dejanske vrednosti zaporednih javnih naročil iste vrste, oddanih v zadnjih 12 mesecih ali v proračunskem letu, upoštevaje spremembe količine ali vrednosti, ki bi nastale v 12 mesecih po prvotnem naročilu, ali pa na podlagi skupne ocenjene vrednosti zaporednih javnih naročil, oddanih v 12 mesecih po prvi dobavi oziroma izvedbi ali v poslovnem letu, če je to daljše od 12 mesecev. Višje sodišče pritožbeno kritiko sprejema. Potrebno je namreč upoštevati, da sta naročilnici bili podpisani v povezavi s postopkom oddaje javnega naročila po postopku s pogajanji brez predhodne objave, in sicer za obdobje do izbire izvajalca. Glede na navedeno se torej izkaže, da se je že ob podpisu naročilnic vedelo za kakšno obdobje se prevozi naročajo, in sicer do izbire izvajalca, ta pa je bil izbran s podpisom pogodbe z dne 10.11.2017. Upoštevajoč navedeno ni mogoče trditi, da v tem primeru prihaja v poštev pravilo iz 24. člena ZJN-3 in da bi moralo biti pri oceni vrednosti upoštevano obdobje 12 mesecev oziroma obdobje 10 mesecev, kolikor traja šolsko leto.

16. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi zagovornika obdolženega B. B. in je na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1, ker je ugotovilo, da je treba na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi predpisa izdati drugačno sodbo, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper obdolženega B. B. ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 in stroške ustavljenega postopka na podlagi četrtega odstavka 144. člena ZP-1 naložilo v breme proračuna.